Pozdravljeni!
Stara sem 26 let, imam 15-mesečnega sinka. S fantom sva prišla do stopnje ko ne znava več komunicirati med seboj. Vem da sta za to potrebna dva, ampak vseeno… Dejstvo je da mi od rojstva otroka ni stal ob strani, zelo malo mi je pomagal pri skrbi za sina, pri njem nisem več čutila spoštovanja in ljubezni do mene. Spal je tudi z drugimi ženskami. In še in še bi lahko naštevala. Po njegovem mišljenju naj bi bila jaz vesela da imam vse (materialne dobrine) in da nas bo kdaj peljal na družinski izlet, skuhal kaj dobrega itd. Njegovo osebno življenje pa je njegova stvar, ki mene nič ne briga. Poleg tega mi je natrosil še kup žaljivk in enkrat me je celo fizično napadel. Kot bi postal robot, človek brez najmanjših čustev. Do mene seveda, za vse ostale bi dal roko v ogenj.
Sedaj pa mi je zagrozil da bova podpisala papirje glede otroka ali pa kar na sodišče. Ima neke prijatelje ki so odvetniki in naj ponovim njegove besede:”Te bomo že zmleli!” Zadnja dva meseca se je začel zanimati za sina, se ukvarjati z njim, pa ne vem ali ga je šele sedaj zagrabil očetovski čut ali pa se dela lepega za njegove tožarske spletke.
Meni se je vse zasukalo iz svetlobe v temo. Ne razumem, kaj sem mu jaz naredila da je postal tako maščevalen. Ljubila sem ga in sem mati njegovega otroka. Sedaj se obnaša kot da sem njegova največja sovražnica. Preselil se je nazaj domov, občasno prihaja za par dni, ko ima kaksne opravke.
Sama sem tudi na prelomnici v svojem življenju, saj se pripravljam da dokončam faks, vendar me je vse to spravilo v depresijo, nimam ne volje ne moči za karkoli.
Prosim, povejte kako si lahko pomagam, zakaj je tako? Ali obstaja kje kakšna skupina za tovrstno pomoč ali naj se obrnem na psihiatra?
Hvala lepa za odgovor in lep pozdrav.

Pozdravljeni!

Veseli me, da ste se odločili narediti nekaj zase. To kar se vam dogaja je hudo in nedopustno. Psihično nasilje, ki ga doživljate s strani partnerja že ima posledice, ki bodo še hujše, če ne boste kaj ukrenili.
Vsekakor vam predlagam, da poiščete strokovno pomoč. Ena takih organizacij, kjer vam bodo brazplačno nudili strokovno pomoč je Ženska svetovalnica v Ljubljani (Miklošičeva 14), mail: [email protected]. Tam imate možnost individualnega svetovanja in vključitve v skupino za samopomoč. Svetovali pa vam bodo tudi v zvezi s pravnimi zadevami.

Želim vam veliko uspeha.

Tanja,Ozara

S psihiatrom kar se pocakaj, saj si psihicno zdrava, samo pod stresom.
Pazi pa na to, da se ne osamis, naj ti ne bo nerodno prositi za pomoc, za nasvet. Ne osami se, komuniciraj z ljudmi, posvetuj se, aktivno resuj svoj
polozaj, NE BODI ZRTEV!!!
Imas svoje pravice in tudi sredstva, da jih dosezes, pri tem je POPOLNOMA
VSEENO, kaj pravi ‘on’, saj on ni pisal zakonov, rad bi te samo zmanipuliral
in zastrasil, tako da bi se prepustila v svojo skodo….
Takih je na tone, nisi edina. Pozanimaj se pri skupinah za pomoc, lahko
tudi pri kaksnem odvetniku (samo posvet ni tako drag) TOCNO kaksne
pravice imas…po zakonu…in potem NE ODSTOPAJ niti za milimeter.

Vazno je, da se ne pustis metati iz tira in zmesti, ce bos tocno vedela kako
in kaj, ti nobene groznje, spletke, tozbe in zloba ne bodo mogle do zivega.

Zelim ti veliko poguma.
Za otroke namrec zmoremo neverjetne stvari….

Hvala obema za spodbudne besede in uporabne informacije. Ko sem pisala tole pismo sem se sama pri sebi počutila bolje. Vesela sem, da sem nasla vas, ki me razumete in mi lahko pomagate. Saj imam dobre prijateljice, ki pa še nimajo otrok, študirajo in zato me ne morejo res razumeti. Tudi jaz nisem, do sedaj…Na žalost. Najbolj me boli občutek, ko te ljubljeni človek pogleda v oči, v njih pa najdeš prezir, sovraštvo in posmeh. Ampak res šele sedaj dojemam, koliko nas je! Kako je to mogoče? In zakaj je to tabu tema med otroci in starši, razen če se ti znajdejo v tej situaciji? Celo življenje nas vzgajajo v duhu “…in živela sta srečno do konca svojih dni!” Na žalost pa mora ogromno ljudi na vrhuncu svojega življenja spoznati kruto realnost. Vcasih se počutim kot da je moje življenje do konca zablojeno, spet drugič se nekako poberem in si rečem da bo že ok. Ampak to nihanje me izčrpava in kriza je vsakič večja. Vem, da moram komunicirati, kar tudi počnem, grem žurat občasno, v kino, na izlet. Ampak bolečina v srcu me spremlja na vsakem koraku. Najbolj pa me boli to, da bo najin sin (mogoče) postal “vikend otrok” in bo živel po urniku, ki mu ga bodo določili neki tujci na sodišču. Kam so sle vse tiste lepe besede ki nas slavijo kot prijazne in poštene ljudi? Zgubile so se. Kje, zakaj, ne vem. Imate kdaj občutek da živite v Matrici?;)))