V svojem zivljenju nisem nikoli razumela svojih starsev, zakaj je njihovo zivljenje tako kakrsno je. Imela sta omejen krog prijateljev, omejen krog druzinskih clanov, in ljudi nista nikoli spustila blizje k sebi, no dejstvo da je bil njun krog omejen, mi je blo vsec in ne, kot otrok sem imela veliko pozornosti, vpisala sta me v raznorazne dejavnostiz ki so mi pomagali izoblikovati svoj jaz. Vendar sem pogresala kar so imeli drugi vrstniki s svojimi starsi, obiskovanje porok, rojstnodnevnih zabav, druzenje na zabavah, gasilkih veselicah, pri tem sem imela obcutek in vprasanja zakaj je nasa druzina posebna, zakaj nismo v takk velikem keogu prijateljev. Enostavno nisem razumela, in sem zacela temu kljubovati, hotela sem imeti velik krog prijateljev, hotela sem biti v srediscu pozornosti in priljubljena, vendar nisem razumela obnasanja ljudi. Hotela sem jim pomagati, vsakdo ki me je prosil za pomoc sme pomagal, vsakdo, ki je potreboval ramo za uteho, vsakdo ki je rabil pomoc sem enostavno priskocila… tako sem tudi pocasi menjavala prijateljicez do velike pozornosti s katero sem bila obkrozena,hodila na zabave, blestela v soli, imela prijatelje, enostavno vse. Spoznala sem prvega fanta, in postopoma sem hotela se biti bolj v pozornosti, enostavno sem ga obozevala, druzina mi je vedno pomenila najvec in seveda sem mislila da je moj prvi in edin, kot v pravljici da se vse konca srecno. No in sem odsla studirat je zveza propadla, kot tudi poskusi se nekateri zvez, zacela so propadati prijateljstva vsi katerim sem pomagala so obrnili hrbet, ko sem sama rabila ramena za jokanje in iskanja same sebe, poleg propada studiranja, sta oba starsa zbolela, udarci so se zaceli vrstiti iz dneva v dan, na koncu, sem iskala prijatelje in podpornike v napacni deruzbi, ki me je se bolj potisnila v depresijo, in zacela sem z znacilnim in nesramnim opletanjem jezika in obrekovanjem, kar mi je prineslo se vec neprijateljev kot prijateljev, in vrstili so se udarci eden za drugim, ko mi je slo kaj na zivce pri ljudeh sem jim raje rekla v obraz kot pa za njihovimi hrbti, kar me je stalo isto kot obrekovanje. Po mnogi veri v ljudi je cez cas izpuhtelo vse v zrak, hotela sem videti vse dobro v ljudeh ampak sem odkrila cisto zlobo, hotela sem pomagati ljudem pri tem sem pozabila na svojo druzino predvsem pa na sebe in na svoje cilje. Spoznala sem da pravih prijateljev ni, ker se samo pretvarjajo, kaj bi dala na prijatelje, kot laho preberes v knjigi, vsaj za eno prijateljico ki mi bo vedela podati ramo. Prijatelji ne pridejo v postev, ker dan danes smo ljudje tako ljubosumni, da vidimo zarote na vseh straneh, lazje komuniciramo preko net kot pa v zivo, kar me zelo jezi, nocem spoznavati fantov prkeo neta ker lazje prekrijejo svoj pravi jaz, v pravem zivljenju pa pokazrjo najtemnejso stran, sprosceni pogovori… Vednl sme si mislila da lahko zaupas peijateljem ampak ne mores, ne smes jim recti nivesar kar nocejo slisat, ker drugace si zahrbtnez podlez in dvolicnes ka kvadrat… Sramota… Kako naj zaupam po vsem tragedijam ljudem,vem da ji pravi nacin se skrivat, oditi v drugo drzavo, ampak nazalost sem ugotovila, da nekateir ljudje sploh v sloveniji imajo tako ozka stalisca, da svobodno mnenje in govor nista na tem seznamu, lazje mi je govorit in zaupat se neznancu kot prijateljem, lazje je govorit in se razpisat na forumih kot dejansko. Kaj delam narobe da se vse tako obraca, naj bom nesramna prasica, da se bo pojavil nekdo ki mu bom lahko zaupala? Kako naj si ankdem fanta, da mu bom zaupala? Kje naj iscem pravo mesto, kakk naj se obnasam? Ker dobrota je prevelika sirota…. Ne da se mi hodit na kavice in obrekovat, se bolj pa se nocem pretbarjat… Kaj nan nardim…. Zalostno je to kamor tale svet vodi, sploh med osebnimi odnosi med sabo… Vem da so na svetu se hujse tezave,ampak tudi take minimalisticne lahko vodijo se k vecjemu propadu, ce se z njimi nepravilno soocimo…

Pozdravljeni!

Se strinjam z vami, da je življenje res ena velika preizkušnja. In velikokrat na glas ali samo v sebi kričimo: “Ne, no, ne že spet. A ni bilo že dovolj?” Vem. In potem eni ljudje obupamo in eni gremo naprej. In eni pridemo na cilj in eni ne. Ampak če ne obupamo na dolgi rok, da se vedno znova poberemo in zopet sledimo svojih srčnim ciljem, (kot je pri vas: dobiti dobro prijateljico in dobiti fanta, ki mu zaupam), napredujemo kot človek. Ja, je velikokrat hudo, pa vendar je drugače, kot če trajno obupamo in rečemo, tako ali tako nima smisla. Kako se obnašati, me sprašujete. Naj vam bo prvi izziv, kako sama sebi ponuditi vse to, kar si želite dobiti od drugih. Kako biti kar se da najbolj ljubeča do sebe. Kako si podarjati ljubezen. Najprej je najbolj pomembno, da se naučite spodbudnega in ljubečega notranjega govora. Učenje novih veščin zahteva svoj čas in vztrajnost. Sprašujete me, kako zaupati. Postopoma, ne na slepo, s preverjanjem. Najprej nekaj malega poveste oz. naredi majhen korak do osebe, kar lahko preživite, četudi bo ta oseba izdala zaupanje in nato počasi naprej.
Naučite se opazovati ljudi. Za nazaj preglejte, kaj so imele skupnega osebe, ki so vas razočarale. Katere lastnosti pri ljudeh spregledate, kasneje pa “vas udarilo po glavi” oz. “zbodejo v srce”. In vprašajte se, kako prepoznati te stvari pri osebah. Če vas prav razumem, ste trenutno zelo osamljeni. In če sem vas dobro razumela, ste bili kar dolgo obdobje v središču pozornosti. Sama verjamem v sile ravnovesja, ki delujejo v svetu. Če sami ne sledimo ravnotežju med vsemi dualnimi lastnostmi kot so: bližina – samota, veselje – žalost, aktivnost – počitek, dajanje – prejemanje, … potem življenje samo poskrbi, da se naše življenje uravnovesi. Poskusite čim bolj dobro poskrbeti zase in opaziti dobre strani v tem, da si sam: biti čim bolje v samoti, v stanju kot je. Ne bo večno trajalo to stanje.
Kje najti fanta, ki mu boste zaupali? Ne vem, mogoče v hribih. 🙂 Pa vedite, večini ljudi je lažje zaupati neznancem kot znancem.

En objem za slovo!

Matej Debeljak, Društvo VseDobro

Nobenga nemoreš res poznat.

Sestra je bla z enim 4 leta. Ja škoda da je bil utelešen hudič.

Kolk je ločitev na tem svetu…

Vse kar lahko rečem je, delaj na sebi, uči se ali delaj/glej/jej/išči tisto kar te zanima. Pol se usaj premikaš.

Usaj to js delam, sicer sm na dnu, a usaj delam nekaj.

Lahko si pa najdeš FWB ki ti v zameno za ljubezen hlini ljubezen. Takih jih je… večina?

To dobiš 1.2.3.

Le koliko tipov “prenaša” punco/ženo, ker pač. Čisto drugačen odnos do nje. Pol pa slišiš u službi “ne posluš bab, babe so dobre sam za _ _ _ _ _ pa nč druzga” pa ko je na telefonu z njo je čist cool in jo posluša.

Zgleda da smo ljudje prjazni do drugih sam takrat kadar sami kar rabmo od njih.

Saj ne rečem da sm imun, ampak ljudje smo res neumni.