ŽIVLJENJE JE LEPO
Pred kakšnimi tremi leti sem si omislila prvo lastno prevozno sredstvo. Dolgo sem se otepala in kar dobro mi je uspevalo; zdaj pa sem vseeno morala popustiti. Moje vozilo namreč ni statusni simbol, ni znak prestiža in sploh je najbrž edino prevozno sredstvo, ki niti med Slovenci ne povzroča zavidanja, čeprav ne troši bencina, ne onesnažuje okolja in je skoraj pravi cabriolet – saj nima strehe.
Najbrž že veste, da gre za invalidski voziček. Narava se je namreč malce poigrala in me označila z manjšo lepotno napako, ki mi najprej ni dovolila teči, potem mi ni dovolila hoditi po svetu v seksi čeveljcih z visoko peto in končno mi sploh ni več dovolila hoditi. Ko so v letih pubertete zdravniki odkrili to napako, so naenkrat čudežno izginile vse ostale težave, ki so me takrat mučile: pegice, mastni lasje, kak mozolj…
No, kakorkoli že – dobila sem prvi invalidski voziček. Menda mi to lahko precej olajša življenje in izboljša njegovo kvaliteto. Kar nekajkrat mi je voziček resnično popravil kakovost bivanja – nasmejal me je do solz in smeh je absolutno najboljša terapija za vse bolezni in tegobe.
Najprej prvi vtis! Ko sem ga zagledala – hladne kovinske cevi in odvratna zelena plastika – sem si rekla, da je to zgolj zunanji izgled in, da to prav nič ne pomeni. Prva smejalna terapija je sledila takoj, ko ga je moj mož skušal zložiti in dati v prtljažnik.Poskušal je z vseh strani, najprej zlepa, potem zgrda; a malo čudo je ostalo trdno in neizprosno. Pomislila sva že, da so nama podtaknili takšnega, ki se sploh ne da zložiti, ko nama je nekdo od mimoidočih priskočil na pomoč. Zdaj sta oba krožila okoli vozička, mene pa je že pošteno sililo na smeh. Spominjala sta me na junaka iz tiste češke risanke, ki vedno pogruntata kakšno ubijalsko. Nenadoma je moj mož zverinsko zatulil, skakal je po eni nogi in se držal za prst na roki. Hecno, ne, ljudje skačemo po eni nogi tudi, če se udarimo v roko, glavo ali kamorkoli drugam. Uspelo jima je premagati zverino, a preden je skočila skupaj, je hudoba še močno uščipnila mojega najdražjega. Ko je bolečina popustila, se je zahvalil prijaznemu človeku za pomoč in začel tlačiti voziček v prtljažnik. Skoraj istočasno sem z zadnjega dela avta zaslišala zoprne zvoke, kot bi nekaj butalo v najin novi avto in nadvse sočne kletvice v vseh jezikih sveta.
“To sranje gre samo v tovornjake!” je obupaval moj dragi. Pa se naju je spet usmilil dobri neznanec in ga prijazno opozoril, da je treba naslonjalo za noge sneti, potem pa gre skoraj v vsak prtljažnik. Tako sva uspela Gnuska pripeljati domov.
Doma sem ugotovila, da z njim pridem skoraj povsod po stanovanju in prav kmalu sem pobuškala vsa vrata in okrušila par sten. Dolgo sem ga uporabljala le v stanovanju, kadar sem bila sama doma. Malo dolgočasno je namreč postalo osem ur sedeti na kavču in brati ali buljiti v televizor.
Neke sobote pa sem se odločila, da grem z njim po nakupih.Lepo sem se uredila: frizura, make-up, ozko črno krilo in srčkana bela bluzica. Saj veste, da ne bi kreteni mislili, da se vsi invalidi vozimo okoli zaviti v volnene deke in tople rute.
V nakupovalnem središču sva hotela najprej v eni od prikupnih, majhnih trgovin kupiti kak lep okrask za naše stanovanje. Zadeva je propadla na celi črti. Z mojim tankom nikakor ne moreš v lične, majcene trgovine. Ah, saj tam je itak vse dražje! Odločila sva se, da greva kar v hipermarket in tam nakupiva vse, kar potrebujeva.
Nekajkrat je moj “voznik” pozabil na naslonjala za noge, ki štrlijo najmanj pol metra pred vozičkom in nabasala sva slepega potnika. Nek mladec se je na lepem znašel v mojem naročju in bilo mu je hudo nerodno, še posebej, ko je moj mož zgroženo dejal:
“Da te ni sram, mladi mož! Mlad in zdrav, pa tako len, da bi se kar v invalidski voziček prišlepal..”
Od smeha me je vse bolelo…
No, in potem končno – nakupovanje! Vsa resna in urejena (vsaj tako sem mislila), sem nakupila in zavila sva proti blagajnam. Tam sem najprej opazila svoje roke. Dlani, prsti, zapestje in še više – vse črno. Da o bluzi ne govorim! Nihče ne bi uganil, da je v resnici bela…Krilo ni bilo več črno, ampak lisasto, najlonke strgane na dveh mestih. Po svojem prvem nakupu, opravljenim z vozičkom, sem bila še najbolj podobna Martino Krpanu, ko je ravno ugonobil Brdavsa v cesarskem mestu.
Ljudje te vidijo na vozičku in se derejo vate, kot da si gluh, ne hrom, vse ti pokažejo čisto od blizu, če si slučajno tudi slep in vsako stvar ti razložijo, kot majhnemu otroku, ker mislijo, da si najbrž tudi v glavi kaj počasnejši. In kaj naj si drugega mislijo o meni, ko takole utrujena, umazana in strgana blodim po trgovini?! Odvlekla sem se ven in zunaj sem se naglas smejala, ko sem si predstavlja, kako izgledam.
Moj Gnusko ni kar tako! V tem strašnem času računalniške tehnologije, je pravi čudež, da se na trgu (četudi invalidnem) najde nekaj tako primitivnega, robustnega in nepraktičnega. Ondan sem v televizijski seriji, ki opisuje dogajanje v ameriški vojaški bolnišnici med korejsko vojno, videla prav takega.
Včasih ga na kakem nedeljskem izletu posodim svojemu najstniškemu sinu, medtem ko sama pretegnem noge in naredim tistih par korakov, kar zmorem. Fant se zažene na kakšen pločnik in ne odneha, dokler oba z možem ne kričiva nanj, naj neha, predno Gnusko razpade. Mimoidoči naju gledajo z zgroženostjo in prezirom, češ:
“Ubogi otrok! Poleg tega, da je invalid, ima še tako krute starše!”
Včasih pa drvimo vsi trije in se režimo, cvilimo, kričimo, pojemo in vriskamo, pomaga pa nam še naš pes, ki laja na ves glas. Moj Gnusko škripa, kolesa mu nevarno spreminjajo smer in grozi, da bo razpadel…Čeprav je grd, težak, trd in vsestransko nepraktičen, ga bom obdržala tudi, ko bom imela novega. Ne vem, zakaj. Sem pač taka, da se navežem na vse, kar je moje…
Vidite, tako je to! Ne vem, kakšni problemi vas tiščijo k tlom, a ne dajte se zmesti!! Verjemite meni – Življenje je lepo !!!
Ljubim ljudi, kot si ti, Živa!
Temu nimam kaj dodati, ko bi le imel par minutk več časa…..
Za kaj vse, včasih ljudje jamramo, da nas ni sram.
Lepše stvari si nisem mogel zaželeti za prebrati, za domov. Hvala ti, da si mi naredila lep teden, hvala za lepe misli in pozitiven odnos do življenja, ter stokrat bravo, za energijo in pogum. Lepo se imej, se slišiva petek. Sašo.
Živa,tole kar si napisala nam,MORAŠ poslati na uredništvo revije Zdravje….tam večkrat preberem kakšno podobno zgodbo,ampak zagotavljam ti,da je tvoja boljša kot jih objavlajo tam….
Če bo moj odgovor prebral Primož,mu predlagam,da v “KNJIŽNI MOLJI” odpremo temo “KRATKE ZGODBE-ČRTICE”,ali kaj podobnega in prosimo že enkrat omenjenega pisatelja GORANA GLUVIČA,da te “zgodbice” malo strokovno pokomentira……Živa,napiši še kaj,imaš resnično talent….tvoja zgodbica ima rit in glavo in kar je najpomebnejše-VSEBINO….ritem je čudovit……
zakaj nam je nek glasbeni komad všeč……zaradi ritma….ritem nas pelje…..zdaj počasi,zdaj hitro,zdaj pauza,pa tihi preskok,pa zopet pauza,pa glasno hitro……pa zopet umirjeno polglasno,ki prehaja v popolno tišino….na koncu enakomeren ton na isti višini………….,da, ritem tvoje zgodbe je zelo dober……..
Poklon ljudem tebi podobnim. Vsem nam v poduk: vedno imamo v življenju možnost gledati na eno ta isto stvar iz dveh zornih kotov. Ti si izbrala tistega tapravega.
Ko samo pomislim zaradi katerih stvari vse jaz obupujem in izgubljam voljo do življenja…!!! Sram me je, zelo me je sram.
Hvala ti, da si nam vsaj za trenutek odprla oči. Življenje res ni za nikogar popolno, je pa lahko zelo lepo, le če gledamo nanj s prave perspektive.
Ostala sem brez besed. Takšni kot si ti, nam naredijo življenje lepo in polno optimizma. Takšni pa, kot nas je večina, si ga sami naredimo mnogokrat neznosnega.
Kje je krivda? V nas samih. Kako si pomagati? Ugotoviti in to popraviti.
Lahko je napisati-mnogo težje narediti.
Lepo pozdravljena in oglasi se še kaj. Takšne potrebujemo! Iva.
Hvala za veselje!
Če pa boš kdaj ogledovala za novim prevoznim sredstvom (ki seveda ne bo tako živahno kot Gnusko), si oglej tole stran: http://www.ortosana.si/