življenje, fatr, droge
tak zdj sm se odloču na hitr…kao… napisat svojo zgodbo…
že od malega, se nekako nisem razumel s fatrom. ampak takrat sem bil majhen, in sem pač moral nardit stvari, kot je pač reku fatr. potem ko sem odrščal, sem vedno bolj bil svoboden, hodu sm ven, bil zuni, samo da nisem bil doma. z mamco se dobr zastopim, pa tudi z bratom. star je 19. jst sm zdj 21. pred prvim letnikom sem začel s travo. ta leta sem bil že v depresiji. začela se je pred travo, da ne bo nesporazuma. imel sem svoje prjatle, ki so večinoma kadili in pili. takrat smo izrabljli travo z alkoholom, jst pa včas tudi tablete, tramale….vse kar sm dobu, da sem bil odtujen. srednjo šolo sem nardil, kr dobro bi reku. pravdober, pa čeprav sem vedno segal po drogah. trudil sem se da bi se uničil na bilo kakšen način. vseeno mi je bilo zame, delu sm tud poskuse samomora, ampak ga zard mamce in brata nism naredu. nisem jima mogel tega, in sem upal dase bo vse skupaj popravlo…. ni blo tako, depresiven sem še vedno bil, travo sem še vedno kadil, velikooo raje kot pa da bi pil.bil sem v tistih fillingih od muzke….nirvana, pearl jam, zdj radiohead…muzka je dala tk velik pečat n moj lajf…pozitivnega, ne me narobe razumet, poslušam tud reggae, pa velik tega…pa sej ni važno. šel sem naprej v šolo, kjer se nisem mogel več spravit k učenju, saj sem bil poln problemov….v sebi, zard vsega okoli mene, doma, punce tud dolgo nisem imel, se nisem mogel vezati…nikakor. bilo mi je vseeno. potem se si našel vezo pri horsu. čutil sem filling kot da grem v začarano noč, proti propadu pa sem se vseeno vredu počutu, …reku sm si …to je zzdj to, to je to kar sm isku…vse to je nardila depresija z dodatkom drog več leta. tudi kradel sem, razbijal šipe na avtih, imel probleme s policijo. doupa sm dosti kadil kako leto, vendar v presledkih, ne čisto vsaki dan. velikokrat sem si ubavu metadon saj nisem imel denarja. nisem bil brezposeln, sem delu, še zdj delam, vendar drugje.
potem se enkrat v življenju uprašaš, kam si pršu, kaj si delu, kaj si jemal, … vem da vam je čudno, pa boste rekli, da sm kmet pa take stari. vendar niste me poznali, niste vedeli kaj sm preživljal iz dneva v dan, kakšne probleme sem imel doma s fatrom.
največja bolečina ki me udari je takrat, ko fatr reče/dere, kaj sem mu naredu, pa da se more to glih njemu nardit, pa da sem si sam kriv…. da sm jst krivec…da cela družina trpi zard mene….on me ne zastopi…..nikoli me ne bo….kr noče…tud jst nočem njega, vendar imam rad mamco in brata. trudil sem ostati doma, se delat srečnega, kot da nič ni. vendar ne zdržim z njim. problem je bil vedno, kr me je fatr speku kadr sm kaj narobe nardil, največjo napako je pa naredu, ko je udaru mamco. tega ne bom pozabu, in odpustil, in on to ve. čeprav tega ni nikoli več storil, se opravičil in nevem kaj še, mu ne zaupam več. trudu sm se, samo ne gre to tako lahko. on pa mi reče, ne morem verjet da mi lahko vržeš kaj tisto naprej, ko si pa že mi tok sraja in skrbi povzročil… odšel sem že večkrat od doma. tudi včeraj, vendar me je mamca prosla naj pridem naza ter naj ne tavam okol brezveze. naj si raje poiščem stanovanje pase odselim v enem mesecu. mamca ma fatra radain tukaj ne bom nič razbijal….jst mam problem z njim zato bom šel. si že iščem stanovanje ozr. sobo.
sam se zavedam da sem prišel na slabo stran drog zard fatra…nisem hotel biti doma, imel sem slabo mnenje o sebi, o svetu, o življenju.
tako da se bom verjetno prijavil na metadolnski program čeprav poznam posledice in tudi kao statistike. vendar mi je vseeno. morem hodit na delo, vendar tudi nimam pošlihtano pr seb….ne morem si pomat.
včasih se uprašam in spomnim na tiste dni, ko si reku, jst pa hočem bit to pa to, pa misliš da bo vse lepo na svetu…ko si še majhen…u mojem svetu ne. nikol ni blo, in verjetno ne bo. grem samo iz dneva v dan.
upam samo da si čimprej dobim stanovanje, in grem stran moče, mi bo to pomagalo rešiti največji problem, da se bom lahko rešu drugih
seat iz celjske okolice
kako lepo bi bilo biti srečen, ….kr pol vem, da bi blo vse porihtano.
nisem pisal zgodbe zard vas, ozr, da boste zbadali, mi je tak čist vseeno za take. želel sem samo povedat, kaj čutim, in kako se počutim. eh sej nevem kaj naj še pišem.
pa pardon za napake, in slovnično pisavo…ne da se mi lepo napisat
oi… Tako zgodbo poznam…Starejši brat – zasvojen s heroinom…fotr po cel dan dela, da krije stroške, mtka si zatiska oči, jst-sestra pa sem velikokrat kasirala marsikakšno batino zaradih njegovih kriz in izpadov, bežala iz hiše, se skrivala po kleti itd…
Zdj ti bom jst povedala zgodbo iz mojih oči – oči sestre, ki so gledale svojo družino kako propada in živi v strahu, kdaj bo spet počilo…
Brat je vedno iskal razlog njegovih težav v fotru (on je kao kriv, nikol nima časa, da je nesramen, da se noče pogovarjat z njim). Realnost je bla taka: fotr je delal po cel dan, da nam je zagotovil vse kar smo rabil, vedno je pomagal, kar je lahko – nikdar nobenga ni udaru, je pa tip človeka k se pač ne more kar tko odpret in govort o svojih filingih in bla bla bla…
Prišel je mesec plače, brat ful vesel, njegovi “frendi” so ga že čakal na vogalu in šiiic gremo po horse…to je blo tolk časa, dokler je biu keš..k je keša zmankal; “mamiiiiii rabm za bencin – ne morm na delo”, “tamaaaaalaaaaaaa dei mi mau dnarja – rabm za “cigarete”, itd itd…vsak dan je blo tko oziroma 20 – 25 dni v mescu! In ker pač kot šolo obvezna sestrca NISEM vedno mela keša in sm kakšno stvar komentirala, ker sm hotla njemu dobr – me je napadu kot kakšn psiho…
Mami ne more nč narest, ker bojevat se z odraslimi ljudmi je nemogoče…
In zj mi ti povej, kaj resnično je tebe povlekl v droge…Vsi izpostavljajo familijo, da so tastari krivi za vse…jst ti povem, da je za vse KRIV VSAK SAM!!
Sorry najbol bedna fora je rečt: Fotr mi je teživ, zj se ga grem pa zahorsat…
Veš da to ni res in da v tem filingu na familijo ne pomislš..Pomislš takrt, k rabš razlog za tvoje slabo početje in čist nč druzga…Socialne službe in vsi ostali pa to itak vedno podprejo: tastari so krivi…
Horse je filing k ga ne pozabš in ta filing ti črpa osebnost in te fila s praznino – daje ti filing, da more bit horse vedno s tabo in ko ti izčrpa zadn drobec tvoje osebnosti, takrat si resnično izgubu bitko z njim..
Zakluček zgodbe je, da je brat zj v komuni in da mu gre na bolš…Nekako je začel dojemat stvari – kaj se je v bistvu sploh dogajal in sm vesela da je tko…ker skozi tak pekel nebi več šla – nikoli!!
SEAT droga ne uniči samo tebe ampak tud ljudi okrog…Mal premisl
Se strinjam s tabo Tancka. Jaz sem bil tudi odvisen in sem leta krivil očeta. Ampak to je samo slepilo. Ogromno ljudi ima hujše razmere doma pa ne posežejo po drogi. Seveda je del te bolezni tudi družina ni pa niti slučajno to edini vpliv, ker če bi bil bi bila odvisna verjetno tudi ti.
Jaz sem šele po večkratnem zdravljenju prišel do stvari, ki so me usmerile na pot droge (poudarek na usmerile, ker odločitev za drogo je konec koncev zavestna) in jih uspešno razrešujem. Da v družini je bilo veliko problemov ampak tudi jaz nisem bil nobena pridna ovčka, ki so jo pokvarili drugi in je zaradi tega taka kot je. Dobro ne bom zdaj razlagal vsega ampak lahko povem, da sem moral skozi pekel, da sem spoznal kdo sem in kdo me ima rad in te poti mi ni nič žal, ker je bila očitno potrebna saj sem si že preden sem spoznal drogo želel le čimprej umreti.
Danes sem zadovoljen, živim z očetom, ki sem ga včasih sovražil v dno duše in, ki mi danes pomaga.
Avtorju te teme: Berem te kot knjigo. Tega ne pišeš za nas ampak zato, ker sebe prepričuješ, da je dobro, da se drogiraš in, da so tako in tako drugi krivi, da si ti tak. Ne poznam tvoje družine ampak bom vseeno tvegal in ti rekel, da so oni največ kar ti imaš trenutno v življenju.
LP
Tancka,
zelo lepo si napisala, popolnoma se strinjam s teboj. Sama sem na lastni kozi poskusila zivljenje ob odvisniku (necak), vse to trpljenje in gorje ki ga droga prinese.
Vedno sem se sprasevala kdo oziroma kaj je krivo za njegovo pocetje.
Vsak dan bolj mi postaja jasno (necak je v komuni ze 2 leti), da je vsak za svoje pocetje sam odgovoren, da so na svetu ljudje, ki ti ob dolocenih problemih pomagajo (starsi, prijatelji, sola, razni centri …). Kdo pa problemon nima, kaj se moramo zato vsi zatekat v svet omame.
Na svetu, v zivljenju je se veliko vecjih, hujsih problemov kot je nesporazum z ocetom, to je le kapljica v morju. Vem da se temu fantu to, v tem momentu, zdi najhujse, a je resljiv problem. Neresljivo pa je, ko zbolis, ko ti noben zdravnik na svetu ne more vec pomagat. Samo smrt je neresljiva, drugo se da nekako resit.
In zato ni prav, da odvisniki prelagajo svoje napake na ramena nekoga drugega. Ce z ocetom ne more zivet, naj se pac odseli, naj poskusa z njim ohranit nek minimalni stik, saj je se vedno njegov oce.
Starsev si pac ne moremo zbirat, da so oni krivi za nasa pocetje je le larifari, prelaganje nase nesposobnosti, nasega praznega zivljenja na nekoga drugega. Pravi da ima rad mamo in sestro, naj pa zaradi njiju normalno zazivi, naj v imenu ljubezni in spostovanja do njiju, poisce pravo pot. Za poiskat pravo pot, pa je okrog njega veliko lkjudi, ki mu bodo pomagali.
Drzim pesti za tvojega brata, pa za sve fante in punce, ki si hocejo pomagat, ki se nahajajo v komunah in raznih organizacijah, ki jim pomagajo. Te otroke spostujem, ker so zbrali toliko volje in moci, da so odsli na zdravljenje. Sovrazim pa bedne narkomane, ki svoje!!, samo svoje probleme resujejo tako, da se zadenejo in ZELO, ZELO PRIZADENEJO LJUDI KI JIH IMAJO RADI, KI VSAKO MINUTO DNEVA TREPETAJO IN JOCEJO ZARADI NJIH.
Lep pozdrav.
Racman
res je kruto….še sam ne vem kaj ti naj rečem,….ko bi ti le lahk reku sorri na mest tvojga brata….ko bi lahk reku sorri svoji mamci in bratu….
res sem premišljeval tuki pred compom, kaj je res vzrok. res ni moj fatr, sem res jaz…zakaj, kaj sm delu narobe…kaj sm razmišlu, kaj mi je nardil taka mišllenja, kaj taka dejanjam da sem se hotel uničit, kaj je vzrok vsega….dejstvo je tud, da je moja bakica psihični bolnik. mogoč je kaj gensko….nevem, enkrat sem omenu mamci glede depresije, vendar je bilo le rečeno, da je res…mogoče pa je to res mozno…to je bilo vse. od takrat nihče ni sprašval za to. edino jst sm bil kriv. samo to.
sej nevem kaj hočem povedat…lahk bi bluzu.
lahk se reče itak da človek je odgovorn za samega sebe. dam ti prav,….res ti dam. nekako sedajle razmišlam, da sem res sam sebe fuku, sej je res. vendar nevem zakaj. to ni neko uradno poročilo, jst sm samo povedu, kako se počutim, in kako sem se počutil celo zivljenje. nevem kaj ti naj rečem. še sam nevem kaj na čutim, kaj sploh čutim. še to ne vem. tako sem zmeden glede vsega, kar ste mi omenli, ker vem da je letel točn name. tako zmeden. še bom razmišlu, vendar grem stran od doma. mogoč si dosegla svoje, mogoč pa ne. samo to rečem. iščem se…res se iščem. pa še obupno se počutim glede vsega. vendar rečem še enkrat, ni bilo tako kot bi lahko bilo. pa vseeno mi je, ker vem kaj se dogaja po svetu, in tudi v tej naši lepi drzavci, moja mamca je prepričana, da se preveč bunem glede sveta in stvari ki se dogajajo in to samo zard trave….swasta bi reku. no vem kak je, vendar nisem se našu…res se nisem…nevem kaj naj in kaj bom. tudi realnih ciljev ….imel sem jih mogoč, vendar nič ni bilo iz tega, nikoli. upam da sm ti odgovoril, čeprav še sam ne vem kaj sm odgovoril, ozr. kaj sm hotu.
pa tud punco bi si zlahka najdu, vendar prihična bolečina boli bolj, kot si pa mislite. ko vidiš le slabo, le slabe misli, tezko vsajas, tezko se giblješ. ko se drugi obrnejo stran, se ze usločiš. verjetno takrat skočim tudi po drogi.
seat
zastopim kaj hočeš povedat…vendar bolečina od znotri, je tako velika, pa še sam nism vedu da je lahk tako močna in sovrazna….ker me boli, in boli, in boli, vsaki dan, in zato ga ne bom spustu sebi. bolel je skoz, to ni lahko se soočat s takimi stvarmi, priznam…..najhuje je ko pa se zavedaš da delaš škodo drugim, pa čeprav nočeš tega…ampak obenem pa boli vseeno, tebe, kot zrtev. ne morem povedati, kaj res čutim, še sam ugotavljam. res sem zmeden.
pa za zadni tvoj stavek…maš malo prav,,,vendar moj namen je bil se z nekom le pogovorit, povedat kaj mislim. ne da bi me vsak obtoževal in obsojal. hotel sem samo povedat kako se res počutim, kako boli, kako je težko. vendar mi je pogovor pomagu več kot sm si mislu, vsaj premišljeval bom kdaj. ne me narobe zastopit. vendar grem od doma. sedaj ko sm doma ze dve leti…prej sm bil u študentu… se mi trga in je preveč, preveč, preveč…hudo na psihičnem nivoju. najbolj boli ko tega nihče noče zastopit. to boli. samo kriv sem.samo to. zato grem. upam, da bo bolje, da ne bo šlo še na slabš….vendar kot drogeraš nimam velik možnosti…kaj praviš……………………….
Zelo lepo je slišat…Želela bi si, da bi vsi, ki imajo takšne težave prišli do spoznanj kot ti…
Lahko ti zaželim samo veliko sreče, da bi bil zdrav, srečen in zadovoljen – da bi si nekoč ustvaril družino (če je še nimaš) in da bi bil ponosen na svoje otroke…
In ne posegaj več po drogah. V življenju je tooooliko lepih stvari, ki jih še moraš videti in doživeti…Vsak dan, ki ga ne preživiš kot da je zadnji, je zamujen…in je prekratko da bi ga moril z drogo…
srečno
Racman moti me tvoj zadnji stavek (sovražim narkomane, ki se zadanejo samo zato, da rešijo svoje probleme in bla bla bla).
Mislim, da ne bi smel sovražiti in obsojati nikogar, ki ga ne poznaš in ne veš kakšne motive ima. Strinjam se, da se absolutno ne sme prelagati odgovornosti na ramena drugih in, da sami odločamo kdo in kaj bomo,vendar pa ne moreš sovražiti nekoga, ki ne zmore sfurati svojega življenja zaradi problemov. Bil sem večkrat na zdravljenju in ti povem, da ima večina večje težave kot kakor si ti napisal “zaradi nesporazumčka s fotrom”. Na zdravljenju večinoma pride ven od tega kako popolnoma difunkcionalna je bila družina, veliko odvisnih punc je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih, nekatere so si med sabo podajali rejniki in tako dalje. To spet ni izgovor ampak ne obsojaj a priori, da tale je pa izmeček, ker tako rešuje svoje probleme. Mogoče pa ne zna drugače in se mora šele naučiti. Tudi jaz sem se moral. In šele takrat sem izgubil potrebo po drogi.
Lep pozdrav
oii…
ejjj nekak sem začutla, da se počutš ogroženga..nisem misnla nič slabga, te obsojat ali karkoli…
posluši me prosm…vse se da rešit…
vem, da si nesrečen mlad fant in želiš da bi ti v življenju uspelo; vedar se zavedaš da si čisto zgrešil svojo pot…
vedi da se vse TEŽAVE lahko REŠIJO..lahko pa jih seveda poslabšaš, če se boš mogoče spet narobe odločil…
upam da boš to prebral in vsaj malo poskušal upoštevati moj nasvet…pogovori se s starši, povej jim kaj se s tabo dogaja in zaprosi za pomoč…naj te ne bo strah, ker starši so edini tvoji prijatelji…
nisem si čisto na jasnem kako daleč si zabredel, ampak vsak stik z drogo je že dovolj…
Če se odločiš za ta korak, mi povej, pa ti bom dala telefonsko številko človeka, ki ti res lahko pomaga…
Pomagal je bratu – pomaga tudi meni in moji družini – in mnogim po celi sloveniji…
vedi da upanje umre zadnje in jaz upam, da se boš iz svojih težav izvlekel..
Čez nekaj let bo to obdobje zate le grenak spomin…
premisli
srečno
zdele sem še enkrat šel prebrat forom, če je kaj novega, in sem prebral tvoj post. upam, da boš napisala tvojo zgodbo, ker nič slabega se ti ne more zgodit, če nam poveš svoja razmišlanja. povem ti, da 95 %folka tuki ne podjebava, ampak ti pomaga, s svojimi mislimi, zgodbami, ki so jih doživeli ozr. tud vidli. povem ti v vsakem primeru, bošš na boljšem. Če že ne kaj drugega, boš “slišala” kaj bi drugi nardili na tvojem mestu, ali pa kako razmišlajo glede na tvojo situacijo. to je dobr u bistvu a veš. sej je anonimno , če le hočeš. Pa še jst bbi rad prebral kar imaš za povedat, ker si tudi ti prebrala moje misli in mi prisluhnila. hvala ti. tebe sem si najbolj zapoomnu. ni veliko takšnih veš. pa sorry za nnapake, kr hitr pišem, medtem ko razmišlam:) težje kot se sliš:)
oky doky ne bbom bluzu, pa fajn se mej
pa po pameti ne:)
seos mala
seat_
Ej fant, že to, da si tu, na forumu in , da se ukvarjaš s svojo lastno pozicijo, je zelo OK. Si na pravi poti, boš zmogel. oče ni nič drugačen kot jih je večina, zato mu ne zameri. Zdi se mi, da si ti nekje, na nekem mestu švoh in te je neslo. Pomisli kje boš najbolj miren in boš najboljš funkcioniral, brez depresivnih stanja in posledično brez NOBENE droge. Tam živi od zdaj naprej, ne se obremenjevat z očetom. To, kar pišeš je zelo iskreno, zato sem prepričana, da nisi neperspektiven. Imej se rad, si super fant, pestuj samega sebe, šolaj se, še dosti boš dosegel.
Moj sin je tudi dolgo kadil, na trdo drogo ni šel, vendar ni mogel delati šole. Nato smo ga prepričali, da je šel v komuno. Ko je dopolnil 18 let, je zbežal in zdaj klošari v tujini. Meni je grozno!!! Zelo bi bila vesela, da bi prebrala tako njegovo izpoved kot je tvoja, razumela bi njegove razloge, predvsem pa bi vedela, da bere in razmišlja in da hoče iz sebe kaj nrdit.
Ti boš.seat_ napisal:
>
Men se zdiš ful iskren in tud da si prisel do ene tocke, krizisca, ko se soocas s sabo. po moje to da se s fotrom ne stekas ni taka stvar, to se nam dogaja enim bolj drugim manj.
je pa vprasanje,kolk dobr je da kr gres, se preselis, brez da bi se vsaj, pa magari ta zadnjic s tastarim pogovoru. pa z mamo. a ves, ce si cist bez opore, je po mojih izkusnjah se tezi se pobrat, v vsakem primeru pa gre stvar hitrej, ce ti kdo pomaga.ok, sej ce se s tastarimi ne stekas v nobenem primeru so tu se kaksni drugi sorodniki, ne vem, kaj pa kaksni frendi, ki niso na horsu al nekdo, ki je izven tega okolja.men se zdis mocan, ker se mi zdi, da svojo situacijo lepo vidis sam.je pa tud res, da bi, se posebej, ce si depresiven lazje, ce ti je kdo ob strani.
men se zdi da sploh mogoce nimas tolk tezav z drogam kot s temi negativnimi mislimi, ce pravis, da je bilo to najprej. teh se bos cist sam tezko znebil, bos rabil kaksnega, ki ve, kako se s tem dela tud strokovno.mogoce ti kaksna psihoanaliza ne bi skodovala. lahko ti dam cifro, ce hoces, meni je pomagalo.
vztrajaj, se splaca.brez heca.
Brez zamere, ampak namesto da si posegel po drogi in postopal po cele dneve, bi lahko ta čas že delal, bil sedaj v svojem stanovanju, imel izobrazbo in s seboj vzel še mamico in brata.
Sama sem tak tip človeka, da če bom kdaj imela otroke in bi videla, da se zaradi moža krhajo odnosi, bi naredila vse, da sem srečna brez njega. Če samo jamraš in stokaš, ni nič boljše. Kot ženske, ki jih mož pretepe, pa jih zagovarjajo. Vedno se najde začasno bivališče in tudi socialna podpora.
Če si imel z očetom že od malega slab odnos, si vedel tudi do sedaj. V celi zgodbi, ki si jo napisal, nisi niti malo omenil, da si želiš drugačno življenje, za vse obtožuješ očeta.
Koliko prijateljic imam, ki jih oče niti v bolnico ni prišel pogledat, ki je doma prisoten alkohol, tepež, zatiranje, neljubezen, pa so čisto normalne ženske z družino..sploh ne veš kake grozote se lahko dogajajo po svetu..zakaj na smrt bolni 14 letniki ne obupajo in se borijo?
Tega ne govorim kar tko, tudi sama sen bila odvisnica in sem danes normalno študirano zaposleno dekle, ker sem si pospravila postrešje in ločila s katerimi ljudmi si želim stik, s katerimi pa nočem imeti opravka.
Zdiš se mi zelo egoističen človek, poleg tega da ti mami veliko pomeni, kar je hvala bogu, bi lahko že zaradi nje se malo spravil k sebi pri svoji 21 letih…si mogoče kdaj pomislil, kako ji je, ko te prosi, da ne odhajaj od doma?In ko ima sama dovolj problemov, sekira pa tudi še zaradi tebe?
Sej vrjamem, da si imel probleme, velikokrat si jih pa sam sebi naredil, samo da si imel razlog za postopanje in uživanje drog.
Da ne bo pomote, nimam nič proti zasvojencev, imam pa proti ljudi, ki se sami preveč smilijo, da bi se postavili na svoje noge….
taja 23 kdo si je pa izmislil da je smiljenje samemu sebi nekaj strašnega in izjemno napačnega?!in ti si se potem odločila to vrjet..neki ti povem.smiljenje samemu sebi (pa kak izraz je sploh to?!) je samo proces v življenju ki ga je treba sprejet.ko pride pač živim z njim.in ni nč slabga.to si ti sam v svoji glav mislš..da si proti temu.nekdo se je pa to izmislil.k ni vedu kaj sploh depresija je,in kaj človeka privede do tega..zarad tega neznanja je nastal ta izraz.zdj pa vrjami naprej..al pa se poglobi v literaturo o odvisnostih,depresiji.sam povem..da se mi to k si napisala ne zdi prov.