Spoštovani,

prosim za nasvet kaj narediti oz kako postopati v mojem primeru oz življenju. Kaj je prava pot kaj ni prava pot. Najprej pa moram začeti od začetka z zgodovino. Rodil sem se kot drugorojenec in že v začetku svojega življenja sem čutil, da me starši ne obravnavajo tako kot prvorojenca. Vso pozornost so starši vedno posvečali prvorojencu, do mene niso izkazovali nikakršnje ljubezni. Odnos moje mater do mene je od vedno mačehovski, do mene se obnaša kot do nekakšnega neželenega oziroma posvojenega sina. Odnos do prvorojenca je bil pa vedno pristen drugačen, vedno poln podpore, želja dobrih misli, pri meni pa ravno nasprotno, vedno so mi govorili kako ne bom nič dosegel, mati me je skušala že po srednji šoli prepričati da naj se zaposlim češ da nisem za faks. Starši so se mi vedno vtikali v prijatelje, punce, življenje, vse kar sem počel je bilo za njih slabo negativno, medtem ko prvorojenec je počel vse stvari vedno najboljše in najlepše. Leta so minevala in tudi sam sem končal fakulteto, magistriral iz prava in že takoj dobil dobro službo. Starša sta mi ves ta čas samo metala polena pod noge in me ovirala, tudi vse moje uspehe nista obeležila z veseljem pač pa kot z neko ljubosumnostjo, ker sem na koncu dosegel višjo izobrazbo kot prvorojenec, se prej zaposlil itd…tudi če sta mi starša napovedovala vse drugače vse slabo negativno, vedno sta me primerjala s starejšim prvorojencem in mi govorila, on ima faks, on ima to on ima ono se je nakoncu odvilo drugače. Naj še omenim, da me je mati že pri cca 17 letih odklopila z družinskih kosil češ, da vedno kompliciram s hrano (res je da nisem jedel prav vsega) pa vseeno, tako, da si od 17 leta kuham in nakupujem sam. Ko sem enkrat malo bolj odrastel (27-28) sem začel analizirati vse stvari za nazaj, saj se človek težko sprijazni s svojim obstojem na tem svetu, če ta ni podprt z ljubeznijo staršev oziroma je ravno obratno, te prezirajo, zaničujejo. Ob analiziranju preteklosti in sedanjosti pa tudi raziskovanju dejstev, sem ugotovil, da je moja mati že 20 let aktivno nezvesta mojemu očetu. Ob tej ugotovitvi se mi je podrl svet, obenem pa sem lažje razumel zakaj je mati tako hladna do mene. V življenju sem namreč veliko spraševal in materi je šlo vedno narobe, ko sem se zanima kje je bila kaj je počela. Sledila je težka faza mojega življenja, ko sem premleval ali bi bilo prav, da to oče ve ali ne. Mater sem z ugotovitvami tudi seznanil postala je še bolj nasilna očeta je ob vsaki možni priložnosti ščuvala proti meni do tudi nevzdržnih situacij. Očeta je prepričevala kako sem slab in me zaničevala, tako, da sta me družno podila od doma že velikokrat. Sam sem ob vsem tem zelo psihično trpel.

Da ne bom predolg, pa tudi vsega ne morem napisati ker bi moral napisati 100 strani.

Zanima me kaj naj naredim, trenutno sem star 29 let, imam dobro službo, sem samski.
Ali bi bilo prav da očetu povem, da mu je mati nezvesta, razlog da mu še nisem je zato ker bi to očeta potrlo do konca, bojim se da bi si vzel življenje? Prav tako se bojim za svoje življenje sam je moja mati nepredvidljiva, ko jo soočiš z resnico ali dejstvi se ne obvladuje več, izgubi kontrolo postane zelo nasilna in napadalna.

Prosim svetujte mi kaj naj naredim, kako naj postopam, je mogoče res najboljše da se odselim in pozabim na vse? Kaj bi vi naredili? Je mogoče nekdo, ki je kaj podobnega že doživel?

LP in hvala.

In kdaj je po tvojem primeren čas, da se odrasla oseba odseli od doma, ne glede na to, kakšni so starši? Pri 50?

Sem prepričana, da oče ve, kako je z mamo. Če bi se jaz že v kaj vmešavala, bi se v njeno nasilnost do njega. Ga vprašala, ali bi rad glede tega kaj ukrenil in mu nato pomagala v skladu z njegovimi željami.
Ne ubadaj se pa na sploh preveč s starši, ker glede na to, da imate doma štalo, ti pa si star 29, imaš dobre prihodke in se ne spokaš, pomeni, da je nekaj hudo hudo narobe s tabo. Torej ukvarjaj se predvsem s seboj!

Primeren čas za selitev je ko se sam odločiš za to. Oče ne ve nič ker mati spretno spletkari že vsa leta in za seboj zakriva sledi, to počne že tako dolgo, da je v laži bolj preprečljiva kot v resnici.

Pa saj se toliko ne ubadam niti s starši pač pa z celotno zgodbo, dejstvo je da sem vsa ta leta doma kot odtok v kanalizacijo vse sranje prelivajo vame. Zato bi rad kakšen pameten nasvet.

Dragi nevemkdo,
v nič kaj prijetni situaciji se nisi znašel, a če te vsaj malo potolaži, sem se tudi jaz oziroma se še srečujem s podobnimi demoni. Namesto, da bi se zadnjih deset let (zdaj sem stara 30) ukvarjala sama s sabo, sem se večinoma z mamo. Tudi ko sem živela nekaj let v tujini in tudi zdaj doma. Ona se tega niti ne zaveda ali se noče zavedati, toda moja mama je klasičen primer narcisa, ki favorizira svojo starejšo hči, ki razen faksa, za kar se pridružujem aplavzu, ni storila popolnoma nič, kar bi jo ločilo od povprečja in utemeljilo mamino obsedenost z njo. Delovne dobe oziroma delovnih izkušenj ima do 38. leta ravno toliko, kot sem jih imela jaz do 28. leta, a ker ima svojo družino, je seveda tudi s tega vidika večvredna kot jaz.
Čeprav sem vedno iskala mamino podporo oziroma se preprosto želela samo pogovarjati z njo, nisem nikoli začutila njene prijateljske plati do mene. Nikoli nisem začutila, da se me trudila razumeti, ko sem to najbolj potrebovala. Takrat je ponavadi udarila po meni z najbolj bolečimi besedami in dejanji, enkrat na poti od mojega zdravnika tudi z udarcem. A gospa ni bila nikoli nič kriva. Ne glede na njeno razdiralno naravo, ko je uničevala družino dan za dnem kot buldožer in se spravljala na drugo osebo v družini, sem sedaj jaz njena glavna tarča.
Nekoga pač mora imeti, da se s tem lahko nahrani in živi svoje brezskrbno lagodno življenje.

Ker pišeš, da imaš dobro službo, sklepam, da se lahko odseliš na svoje. Mene ravno to, da sem trenutno brezposelna, omejuje, da ne morem oditi na svoje, zaradi česar sem prepuščena na milost in nemilost tega njenega nesramnega duha, in samo upam, da ne bom nezavedno postala tudi jaz takšna kakršna je moja mama.
Ne vemo, kakšen je tvoj oče. Če praviš, da se bojiš, da bi si vzel življenje, je verjetno bolje pustiti vse skupaj, in se odseliti. Bi pa jaz na tvojem mestu dala tvoji mami vedeti, da veš, kakšne umazane igre se gre. Naj ve, da veš. Njen odziv in občutek sramu jo znajo pripraviti tako daleč, da bo morda povedala sama očetu, čeprav dvomim. (in škoda bi bila ravno tako veliko kot če mu poveš ti)
Moj nasvet – odseli se na svoje, kot si želi celo marsikdo, ki nima tvojih in mojih problemov doma, in zaživi življenje samostojno. Ni naše delo, da se 10 ali 20 let življenja, ko bi si morali urejati svoje odraslo življenje in najti življenjskega sopotnika, s katerim bo še dovolj drugih problemov, ukvarjamo s problemi, ki jih naj rešujejo naši starši. In to s problemi nekoga, ki smo mu tako ali tako druga violina.
Želim ti, da zaživiš neodvisno, vsaj v glavi, če to lahko dosežeš, in pustiš, da starši sami pospravijo za sabo razdejanje, ki so ga naredili.

Tvoj internetni oče ima nasvete zate:
https://youtu.be/7NQoB0I8ijU
https://youtu.be/9czkeOcBtLo
https://youtu.be/fGnakQebLys

Upam,da se ne bom nesramno izrazil, da če rečem, da nekateri stojite pod kapom iz žleba, namesto da bi samo pol metra nazaj pod napušč v dežju stopili.

dragi kolega,
nimam takih izkusenj kot jih ti navajas, ampak tvoj zapis globoko razumem.

decko, naredil si pravo, imas dobro sluzbo. torej imas zelo dobro odskocno desko, da gres na svoje. morda nisi srecko, ki bi te cakalo lastnisko druzinsko stanovanje, pa vendar temeljito razmisli kaksne financne zmoznosti imas za iti na svoje in pojdi! verjemi, to bo vrhunski obcutek svobode.

pretehtaj prednosti in slabosti bivanja doma, v tako toksicnem ozracju. Se ti ne zdi, da je bilo zadnjih 25 let zadosti zastrupljanja tebe in tvoje duse?

ali je dejansko pricakovati, da se bodo vasi odnosi uredili in se bos ti za vedno znebil obcutka manjvrednosti zaradi vecletnega metanja polen pod noge? ce je odgovor NE, potem se nehaj trpinciti in poskrbi zase, za svojo prihodnost!

omenjas, da se je mama v preteklosti ze vtikala v tvoje prijatelje, punce, itd… in kaj bos storil ce dobis dekle, ki ti bo ogrela srce? bos dopustil, da mama vpliva na vaju neposredno ali zgolj posredno(preko zastrupljanja tebe in njenega nenehnega komentiranja)?

ne pusti se dokoncno zagreniti in uniciti zivljenja s forami starsev. gre za nezavedno prenasanje vzorcev na nove generacije, ki najveckrat skodujejo.

v starse Oz v mamimo pocetje se pa po mojem mnenju ne rabis vtikati. tudi oce ni slep. vprasaj se kaj bos s tem dosegel (razen podzavestno “mascevanje” mami)? sta zadosti stara in res ne rabita tvoje pomoci (in to se toliko bolj od tebe, ki si po tvojih besedah “drugorazredni” sin). ce ze kdo, naj njuno (ne)harmonijo unici njun zlati prvorojenec…

skratka, si magister prava, razgledan decko. ocitno tudi emocionalno zelo dojemljiv, tako da pot pod noge, na svoje, kjer se bos posvetil kreiranju svojega zivljenja in ne resevanju sranja starsev, ki ti za to ne bosta hvalezna, pac pa te bosta kvecjemu obtozila rusenja njunega odnosa, ti vzbujala slabo vest itd…

zelim ti, da te kaksna moja samska pravniska kolegica cimprej sreca in da si potem skupaj krojita sreco. Srecnoo

Kot bi v tebi nekaj jokalo, ker nisi sprejet v družini, v kateri si se rodil.

Ampak življenje je tvoje, star si dovolj in odloči se.