življenje brez otrok.
Točno to je oznanila meni tudi moja prijateljica – namreč, da ne bo imela otrok.
Tako še sedaj vsem oznanja, kako je fino biti brez obveznosti… – a obenem je vsa navdušena nad svojo nečakinjo./quote]
Zanimivo, jaz sem se pa že večkrat vprašala, kako je občutiti željo po otrocih, kaj je v tem takega, da večino ljudi tako prevzame…
Niti enkrat namreč še nisem začutila želje, da bi imela lastnega otroka niti si ne znam predstavljati, kaj bi tako željo porodilo, pa sem tudijaz čist zaljubljena v svojega nečakca in tudi on me ima zelo rad,
po drugi strani sem pa vesela, ko grem od njega, da me en tak ne čaka doma, da imam svoje življenje oz. ga imava skupaj s partnerjem, da si ga organizirava po svoje in nisva odgovorna še za nekoga, ki naju 100 % potrebuje in ki zahteva svoje.
Priznam pač, da uživam v tem, da sem odgovorna samo zase,razpolagam s svojim časom in življenjem po svoje.
resnično si ne predstavljam, da bi živela kako drugače, kot živim, da bi moj dan in moje življenje krojil otrok in njegove potrebe…
Želja po otroku – kaj je to?? In to se mi zdi najbolj osnove in tudi najbolj tehten argument, zakaj ne imeti otrok – ker si ne želim.
Vse napisano velja tudi za mojega partnerja.
Tudi sama sem se že večkrat spraševala, kaj je tisto, kar nas žene, da se odločamo za otroke, ker če gledaš na vso stvar čisto racionalno, komaj najdeš kakšen +( problemi z varstvom, bolniške, neprespane noči, puberteta grrrrr, problemi s šolo, vzgojo,…). Potem pa imava s sinom kakšno dobro debato ali pa se mi tamala priliznjeno nasmehne in sem vsa medena.
Enkrat je ena igralka rekla, da nas otroci REŠIJO vse navlake. Pa kako res je imela. Spustijo nas na tla in na začetek. Pa je to mišljeno kot pozitiven začetek. Končno se obzorje razširi čez lastno senco in svet se neha vrtet okoli MENE (tu okomot notri najdete “še eno, ki ima raje psa” – kar gre njej na živce ne bi smelo obstajat…..).
Zanimivo je nekaj, kar sem opazila pri ljudeh brez otrok. Da imajo zelo malo empatije – sposobnost vživljanja v druge ljudi in situacije. Da prilagajanja in tolerance sploh ne omenjam.
Oporekajte me kolikor hočete vse z ali brez otrok, ampak nekaj je zelo verjetno. Človekovo osebnost dokončno lahko zapolni le nekdo, do katerega moraš biti osebno odgovoren.
Upam, da boš tako mislila vse svoje življenje, ne pa, da boš kot 40-letnica tekala okrog zdravnikov in moledovala za umetno oploditev. Ne želim ti niti tega, da bi se tvoj mož nekoč premislil, poiskal drugo, ker si bo pač zaželel otroka, ti pa boš prestara. To so resnične zgodbe.
Glede tujih otrok, ki te nevrirajo, boš pač morala potrpeti ali oditi na samotni otok.[/quote]
Nič se ne sekiraj zame. Zoher ne bom ena izmed tistih, ki se pri 40 umetno oplojujejo. Moža trenutno še nimam, če ga bom imela in bo želel drugam, ima prosto pot. Nihče ni naša lastnina in ljubezen je stvar odločitve.
