življenje brez otrok.
Moja znanka se je odločila da ne bo imela otrok. Tako naj bi se lepše imela z možem.
Po tem sem začela razmišljat da jaz pa na kaj takega sploh pomislila nisem. In res ne vem zakaj mi sploh ni padlo na pamet da bi se morda lepše imela.
Morda zato ker mi je bilo kar logično da imam pač otroke. Edino kar sem razmišljala je bilo to, kako tragično bo če jih ne bom mogla imet.
Pa mi ni žal ker jih imam. In bi se še enkrat tako odločila če bi bila mlada.
Mi je pa dalo mislit da res nisem nikoli pomislila na to in ne vem zakaj. Pa ne znam si niti predstavljat kako bi bilo če otrok ne bi imela. Bi bilo res bolj preprosto ali bi postalo monotono…
Gotovo ima življenje brez otrok veliko prednosti. Pomeni mnogo večjo mobilnost, manj načrtovanja, mnogo manj odgovornosti in skrbi, veliko miru, priložnosti za razmišljanje in študij.
Ne vem kako bi potekalo moje življenje brez otrok, gotovo bi vsebovalo veliko potovanj, branja, dobrih avtomobilov in motorjev in zapravljanja denarja..
Bojim pa se, da tudi veliko osamljenosti in mnogo, mnogo manj srečnih trenutkov.
Ležernost pač, gledanje le samo nase in na nikogar drugega in sploh ne veš, koliko veselja in veselih trenutkov ti prinesejo otroci, kljub prepiranju, fintiranju,prosjačenju in še se da naštevati, kaj vse si znajo otroci izmisliti, da bi dosegli svoje, a ravno v tem je čar starševstva. Zelo lepo je tudi potovati skupaj z otroci, jim med čakanjem na avtobus, risanko, vlak letalo prebrati odstavek ali dva iz njihove ali naše knjige, seveda je pa tu povezano vse skupaj tudi z zapravljanjem denarja, če tako hočeš, če nočeš, lahko otroke že zelo hitro naučiš k varčevanju in si z lastnim varčevanjem, znanjem in pridnostjo ustvarijo svoje avtomobile, motorje, hiše, jahte,…
jaz sem se odločila imeti otroke, niso “se mi zgodili”, bila je zavestna odločitev, ki je počasi dozorela in ko je, je bila zelo silovita. Misel, da jih ne bi mogla imeti, mi je bila že teoretično težka. Po poroki sva se odločila, da nimava takoj otrok, prvo dete je prišlo šele v 4 letu zakona.
če sem iskrena (in zavestno riskiram pljuvanje drugače mislečih), se mi smilijo vsi, ki nimajo otrok. Če nečesa nimaš, seveda, ne veš, kaj zamujaš. Najbrž vidijo le zunanjo stran starševstva – tuleče otroke po trgovinah, bolniške, neprespane noči itn. A tisto drugo plat pa spoznaš le, če postaneš starš, saj gre za izjemno čustveno doživetje, ki se ga ne da primerjati.
Se strinjam s teboj, Mojsa, partnerski odnos z možem zna bit da bi bil bolj kvaliteten, bolj bi se posvečala en drugemu, si več privoščila zase.
A vsak posamezno in oba skupaj pa bi bila prikrajšana za starševstvo. Ki naju sedaj zaposluje, jemlje denar in čas ( :-))) ter hkrati povezuje in osrečuje.
Sicer pa, kaj šteje v življenju? Denar? Potovanja? Dober avto? ja ne, štejejo ljudje in ljubezen, vse vrste. Poleg partnerske še starševska, otroška, prijateljska. ja, tudi ljubezen do živalc. Več ko jo je, bolj srečen si. Aaaah, sedaj sem pa že zašla v neko solzavost :-))))))) Sicer pa, večne resnice se vedno slišijo tako zjodlano.
Dokler sva bila mlajsa, sva bila kar nekaj casa prepricana, da ne bova imela otrok. Po studiju sva si privoscila zivljenje z veliko zlico, potovala z motorjem, pocela cel kup zanimivih stvari. No, potem se je pa prav potihem priplazila zelja po se nekom v druzini. In ce sem nekoc bila prepricana, da sem brez otroka popolnoma srecna, zdaj ugotavljam, da smo sele kot druzina popolnoma srecni. Pa se zmeraj cisto razumem tiste, ki se odlocijo, da otrok ne bodo imeli. Mogoce jih pa “popade zelja” tako kot mene – pri skoraj stiridesetih 🙂
Ko sem bila v rosnih dvajsetih, sem tudi jaz klaftrala take, kot tale Dragica. Samo jaz nisem imela psa in ga tudi za nič na svetu ne bi imela. Smrdeče, lajajoče, kosmato bitje.
Zdaj si ne znam predstavljati, da bi ostala z možem sama, brez otrok. Sicer pa razlagati tistemu, ki nima otrok, nima smisla, ker res ne ve in ne more misliti, kaj zamuja.
Saj res, zarečenega kruha se največ poje. In upam, da jaz v starosti ne bom vsa poblesavljena s kakšnim cuckom :-))))).
Če se nekdo zavestno odloči ne imeti otrok, lahko dam samo kapo dol. Se mi zdi veliko bolj pametno, kot da se ima otroke ker je pač taka folklora, ali pa še huje – zanosi, ker misli, da bo tako zadržala dedca ob sebi. Ali pa zanosi, ker ji je dolgčas, ker on cele dneve dela,… Ja, tudi taki so. Tudi nekdo, ki otroke vidi zgolj kot “vreščeče teroriste, ki ti samo grenijo življenje” in smatrajo, da življenje odraslemu spremenijo v pekel – je bolje, da jih nima.
Sicer pa sama, podobno kot ti, nikoli nisem razmišljala o opciji ne imeti otrok. Egoistični smo pa tako eni kot drugi, pa če si še tako mečete pesek v oči.
LP
Se strinjam z Žogico nogico in celo tudi z “raje imam pse”. Zakaj, za vraga, bi moral vsak zapopasti topljenje ob otrocih in dobiti sladkorno, če samo vidijo malega mulca? Zakaj ne sprejemate, da so nekomu mulci tečni, sitni in jih za živo glavo ne bi imeli sami? Če čisto objektivno pogledate, ko vidite kakšnega nevzgojenega mulca, kako se meče po tleh in kako starši ne vedo več, kako bi ga krotili, a se vam zdi srčkan in prikupen? Dejansko otroci so mali teroristi in če jim popustiš in jih vzgajaš v sami pocukrani ljubezni, te dokončno poteptajo. Pač vzgoja je trdo delo, res da se ti obrestuje, ampak zakaj menite, da bi vsak moral uživati v teh obrestih?
Zakaj ne sprejemate, da nekateri najdejo zadovoljstvo v drugih rečeh, in niti slučajno ne samo materialnih. Da pač osebnostno rastejo in se bogatijo na drugačen način in ne preko otrok. Sebičen pa je lahko veliko bolj nekdo, ki ima otroke, kot nekdo ki se je sam odločil, da jih ne bo imel. Sploh veste, koliko ljudi ima otroke samo zato, ker so v sebi prazni? Ker čutijo, da ne vedo več, kaj bi s seboj? Zato, da bi jih vsaj nekdo v življenju imel rad, ko jih že starši niso imeli? Pa tega je ogromno, ljudje božji. In zavestno se odpovedati temu, da boš otroka imel zato, da v sebi zapolniš neko vrzel, ki izhaja iz tvojega praznega življenja, je zame altruistična odločitev, in ne egoizem.
Pokukajte malo iz lastne kože in dovolite ljudem drugačen pogled.
Frca, se strinjam, vsak ima pravico do svojega mišljenja.
Samo, ne bo me pa nihče prepričal,da nekdo, ki je kao duhovno na visokem nivoju, lahko izjavi oz. naslavlja človeško bitje (še manj pa otroke) z ˝za majhne grde stvore˝. Če si duhovno visoko, imaš na nivoju tudi toleranco in besedni zaklad. Pisanje tukaj pa je nesramno in ne izraža mnenja neke osebe, ampak je ˝vpitje˝ brez meje okusa.