Je boljse ziveti dalec pod svojimi pricakovanji, zeljami, “ziveti” prazno torej…ali ne ziveti? Jaz svoj odgovor ze imam, zanima me samo se vase mnenje.

Kakor je napisal Kosmač: ŽIvljenje je turobno in sivo, samo trenutki so zlati. Torej je treba skelniti kompromis. Zmanjšati pričakovanja in želje in se veseliti samega življenja in zlatih trenutkov. Ko storiš prvo, opaziš, da je zlatih trenutkov veliko več, kakor si si kdaj koli mislil.

Krasno je povedala Relika!
Vsi imamo pričakovanja, želje, sanje, ki se ne uresničijo. A po mojem življenje nikoli ni “prazno”, vedno se najdejo stvari, ki ga napolnijo, ga delajo lepega in vrednega živeti. Vse je v očeh tistega, ki gleda. In vse je relativno.
Zato zame ni dileme. Pa čeprav, objektivno gledano, tudi zame ni vse tako, kot sem nekoč sanjala in fantazirala. (Je pa še boljše, ha, ha)

lp

Vsakdo pride do trenutka, ko se nenadoma zazdi vse prazno, bolece. Tezko si je zamisliti prihodnost. Trenutek je mimo, pridejo novi, vedno lepsi, ker smo spoznali najslabsega.

Nisem si mogla kaj, kot skopirati tole misel in jo prilepiti semkaj:

“Ko boš doumel bistvo življenja, boš našel lepoto v vseh stvareh.”
(Kahill Gibran)

In to je tisto, o čemer se v zvezi z življenjem da in je mogoče govoriti. Enkrat sem napisala približno takole: življenje nam je dano na posodo in živeti ga moramo tako, da nam ne bo potrebno skloniti glave, ko ga bomo vračali, temveč bomo stali zravnano in zrli v oči tistemu življenju, ki nam bo ponovno ponujeno – tudi tokrat le na posodo.

Ob rojstnem dnevu mi je Rudi Kerševan zapisal tole misel:

“Dve življenji ima, kdor enega živeti zna.”

Prepričana sem, da znam živeti svoje življenje, vsako sekundo posebej, vsako minuto posebej, vsak dan, ki ga vzamem za poseben dar in ga tako že zjutraj začnem živeti… je veliko težav, je veliko problemov, je veliko reči, nad katerimi bi človek v hipu obupal: a to je ponavadi najlažje – obupati in si dejati: “Ne, ne morem več!”. Pa vendar je človek tisti, ki tisočkrat pade in se tisočenkrat spet pobere… in gre naprej! In tudi to pobiranje in hoja naprej je … življenje. Rada imam življenje, tako ali drugačno. Včasih jokam, obupujem, v prsih boli od neizživetega hrepenenja, včasih bolijo sanje, ki jih sanjam in vnparej vem zanje, da je ni moči, ki bi mi jih mogla vzeti … moje sanje in boleče je, ko se zavedam, da je tudi ni moči, ki bi mi jih lahko uresničila. A tudi sanje so … življenje. In vsa hrepenenja so … življenje. Neizjokane solze, pekoča bolečina …. tudi to je življenje… pesem, ki mi privabi solze v oči … je življenje ….

marija (1)

Lepe misli, ni kaj. A kaj ko ostanejo le misli, ki se nikoli ne realizirajo. Koncati zivljenje, to mi ze lep cas hodi po glavi. Pa ne zato ker ne bi vec mogel, toliko moci se se vedno najde. Ampak zato, ker se mi zdi nesmiselno. Brezvezno. Dolgocasno in utrujajoce…in nepravicno. In to se samo ponavlja in ponavlja, vsakic v hujsi obliki. In ko je clovek vedno bolj sam…se vprasa ce je z njim vse vredu. Odgovor je NE. Ko clovek vec samega sebe ne prepozna. Ko se zdijo pametne misli izpred parih let kot besede nekoga drugega. Ko dobis obcutek da si zares nesposoben, da je vse dobro v tebi izhlapelo kar nekam. Da si senca samega sebe. In da si le se prazen sod brez dna, kamor vsak idiot zlije svoj gnoj. Ko nimas PRAVIH prijateljev, se manj prijateljic ali vsaj ene prijateljice ki bi ji lahko zaupal, ko mislis ob petkih in sobotah zvecer samo se na pijaco, ker drugace ne funkcioniras normalno, ko se zjutraj zbudis in se ne veselis dneva, ker ves da ga bos zivel kot kak penzionost in ne kot 20 letnik. Ko si pustil fax v upanju da si bos psihicno opomogel, sel v sluzbo in se se bolj zajebal. Ko se sam vase zapres tako dalec da se vec ne upas odpret. Kak nesmiselno ne? Isces druzbo pa je ne najdes. Ker si se zaprl sam v sebe. Brezveze. Ko ves da ti ni pomoci, saj se nisi v stanju spremenit. Ko vidis samo se en izhod…sanjam o tem. Upam da ne vec dolgo.

Obi, kako hude misli tebi obvladujejo vsakdan. Pa tako mlad si še!
Kaj je bilo lahko tako hudega, da si obupal?
Kadar me pestijo težave in kadar mi gre vse narobe se počutim totalno na dnu. In potem je potrebna samo malenkost…naprimer….pozimi sem imela težke trenutke, vse mi je šlo narobe..In kaj je bilo potem? Dovolj je bila samo tista pika na i – zadremala sem in se z avtobusom peljala nekaj postaj naprej…drugače to ne bi bilo nič hudega, takrat pa sem sredi postaje stala in od obupa so mi tekle solze iz oči…od besa in nemoči, za vse kar se mi je dogajalo pretekle tedne…..
A potem sem prišla domov…se stisnila k možu…in ugotovila, da nisem sama, da mi ni treba vse breme nositi sama, da imam njega..
A tisti moment sredi postaje sem se počutila sama na svetu – ni hujšega občutka kot je ta.
Če si tako daleč v depresiji, poišči si strokovno pomoč. Postavi se na noge.Ker potem ko boš bolj zadovoljen s sabo, bo tudi okolica drugačna. Ker boš ti drugače komuniciral.
In preženi takšne slabe misli……
Kadar smo na dnu, pomislimo na marsikaj…..Ampak življenje nas tepe z vseh strani, lepih trenutkov ni veliko, zato si moramo vzeti čas in si jih sami pričarati.
Ne obupaj!!!
Meni je smrt v enem mesecu vzela tri osebe, ki so bile med napomembnejšimi v mojem življenju. Dve od teh sta iz družine in sorodstva.In sem trenutno v tistem obdobju v življenju, ko sem se zaprla vase in ne komuniciram veliko z okolico. Mi je pa v uteho tale forum.
Malo preberem, kaj napišem in če verjameš, se počutim bolje.
To je trenutno neke vrste moja terapija. No, tako nekako…..:(
Še enkrat, ne obupaj…ker je hudo brati takšne misli……..

LP

Res je, da se ti zdi žiljenje prazno, ko imaš visoka pričakovanja in se ti takoj popestri, ko pričakovanja znižaš. Ampak šele, ko te zadenejo strele, ga pričneš ceniti, takega kot je. Namesto visokega ideala sreče, postane sreča prijazna beseda, otroški smeh, lep sončen dan, cvetoč travnik in ko si star in bolan, če se prebudiš brez bolečin in si rečeš, pa sem se spet prebudila brez bolečin, zato bo danes srečen dan.
ko si star, tudi ugotoviš, da je bilo sanjanje o idealu sreče ali polnega življenja čista izguba časa, ker si vse to ustvariš sam.

Od tvojih težkih misli mi je kar hudo pri srcu. Le zakaj si se pustil tako zamoriti? To, da le redkokdo najde pravega prijatelja je znana stvar, ampak to te prizadene le, če od ljudi pričakuješ, da so vzor, ne pa, da so samo ljudje. Na koncu tako in tako vedno ostaneš sam, od tega spoznanja pa si opomoreš šele, ko se zaneseš le nase in veš, da je velika večina, tudi tistih, za katere bi dal roko v ogenj le prijateljev v dobrem. Družbo za krajšanje časa pa si vedno lahko najdeš.
Ko sem bila mlada, sem si na steno nalepila tole Puškinovo misel, oz. verz:
mnogo je učenih, pametnih je malo
in znancev brez števila, a prijatelja? Ga ni!
po tem sem se tudi precej ravnala in danes se imam za kar srečno.
Tudi zte še bo še našlo veselje in sreča, ampak našel ju boš v svoji glavi!
Lep pozdrav in dovočj poguma, da se upreš težkim mislim, ti želim!

Hej,Obi
Ko sem zjutraj prebrala tvoj post,sem ze vedela,da bos in kaj bos se sporocil.Ne,sem si rekla,v to se ne bom spuscala.Zakaj? Ker ni dolgo tega,kar sem poslusala podobne besede in sem osebi tako slepo zaupala,da je mocna.Ni hotela pomoci,odklanjala vse in koncalo se je tako, kot se je.Boli,ne samo mene,veliko nas je prizadetih.
Ce je res,kar si povedal,poisci takoj pomoc!Ne jutri,danes.In ni res,da ni prijatelja,le ti ga noces ob sebi. Ne odklanjaj ga! Zdaj mi je hudo Babi

…pomoc pomaga samo toliko da prelozis misel na to, cez cas pa se zopet in zopet vraca…se bolj izrazena in se bolj utemeljena…zal, tako pac je.

ali si poiskal psihiatrično pomoč?
PREVERJENO!!!

Obi – človek obstaja samo v svoji glavi – ostalo bi lahko vegetiralo.
Vse je zgoraj…da se tam v podstrešju razkuriš ….najbolje nase …in rečeš….k…, kaj bluzim, poglej okoli sebe, poglej v naravo, čevlje na noge pa v hribe, vleži se na travo…..prevetri podstrešje in spusti koga zraven, da ti pomaga,…vsako pospravljanje je lahko uspešno, če se ne matraš sam. Tako turobno ne more biti, da se ne bi priplazil nasmešek in ga ne bi našel še kdo.
Veter v lase
Alenka

Ves kaj je najhuje? Trenutek, ko ugotovis, da nimas pravih prijateljev; trenutek, ko si zelis nekoga ob sebi, pa ni nikogar, ki bi ga sploh lahko poklical:-(( To je najhuje…..ko si sam, ko se nihce ne spomni nate. To je tako kot bi bil mrtev………………in tako se jaz pocutim zadnje dni :-((((((((((
Obi smisel je…samo najti ga moras!!!!!

Dragi Obi,
Še eno misel ti bom zdajle, ko sem prebrala tvoj post, pripopala sem gori:

“Na svetu smo zastonj, nismo pa zaman. Človek je vrednota, to pa pomeni, da zasluži, da je. Zaslužimo, da smo, čeprav tega ne bomo nikoli odslužili.”
/Anton Stres/

In ob temle tvojem postu sem se vrnila tja daleč nazaj, ko sem podobno občutila sama. Bila sem razrvana, nesrečna, polna črnih misli, ki me niso zapustile ne ponoči, ne podnevi. Le sedela sem in premišljevala, sama sebi sem se smilila in nisem več videla dne, v katerem bi našla zadovoljstvo, srečo, mir, tišino… v hiši so bili stalni prepiri in očitki o nesposobnosti živeti, zmerjanje, nesramnosti do tistega podna, ko res nisem več vedela, ali ima vse skupaj sploh še kak smisel ali ne.

Imela sem “prijateljico”, oja, pa se ni hotela “vmešavati” v družinske razprtije in me ni mogla niti poslušati, seveda, ker bi s tem že bila vmešana, kajne? In ko sem jokala, ko sem prosila nebo, naj me vzame k sebi, ko sem sedela v jasni noči pod polnim zvezdnatim nebom na balkonu in gledala vsa objokana tja gori, sem bila prepričana, da ni druge poti, kot oditi … oditi tja, kjer bi bila odrešena vsega, kar me je težilo: svojih prezgodnjih odgovornosti, očitkov moža, da nisem nič in nihče, materina pojasnila, da tako, kot sem si postlala, tako bom ležala …. pa vendar mi je že v tisti rani mladosti bilo jasno, da ta želja ni nič drugega kot želja po begu od resničnosti, želja po tem, da bi mi ne bilo potrebno soočati se z delom, s težavami, z odgovornostmi ….

Da, Obi, življenje je velika odgovornost. Kaj je lažje, kot želja po smrti, po minljivosti v hipu, ko se nam pod noge zakotali velik problem, ki nam jemlje dih in vse moči in pobira vso energijo že samo z mislijo na to, da je ta problem potrebno rešiti, pa še to ne vemo, kako bi se ga sploh lotili reševati? Nič bi ne bilo lažjega, kot v tistem hipu dejati: najraje bi umrl, najraje bi zdaj izginil. In kako hitro bi vse bilo rešeno, ko bi se to zgodilo? A za koga? Za nas, jasno, kaj pa za tiste, ki ostajajo? Mar nismo nanje preložili reševanje tega problema in jim nakopali še dodatne?

In pravilo je, veš Obi, verjemi mi v to, ker sem to izkusila na lastni koži in ne da bi bilo tega že konec, niti najmanj, dnevno vse to še preizkušam; pravilo je, da kjer se pojavi en problem, stoodstotno pridejo poleg tega vsaj še trije drugi. In se kopičijo. In treba jih je reševati. A nečesa me je življenje vseeno naučilo. Vedno iščem možnost rešiti zadevo tako ali drugače, ampak, moram se vsaj lotiti reševanje. In ko se zgodi to, se praktično začne reševati tisoč in ena stvar in v končni fazi ugotovim, da se nekatere stvari, manjše težave že kar same po sebi rešijo takrat, ko rešim eno večjo zadevo. In dan … je rešen. In potem še naslednji, čeprav naslednji dan pride zagotovo kaj drugega.

Verjemi Obi, da je veliko ljudi samih. Okrog in okrog njih so ljudje, človek se včasih znajde v taki gužvi, da ne ve, kam bi se obrnil, kam usmeril, da bi bil za hipec sam, v resnici pa je tako zelo sam, le mi tega ne vemo. Kolikokrat sem jaz sama, verjel ne bi, če bi ti o tem pripovedovala. Sedim na veselici, a sem … sama! Se ti morda to ne zdi možno? Pa je, veš, je! In primorati in prisiliti se moram, sama sebe, da se vrnem od tam, kjer sem sama semkaj, k ….. ljudem, v okolje, v življenje, ki se mi ponuja.

Človek si mora pomagati stopiti iz teme, verjemi Obi, in pomagaš si lahko tako, da se čimbolj izogneš tistim negativnim mislim, negativnostim, ki se znajo nakopičiti in nas potegniti v temačna razmišljanja. Vzemi si čas zase, vzemi si ga in se prepričaj, da je jutro nekaj posebnega, da je dan, ki je pred teboj tisti dan, v katerem ti bo dano spoznati nekaj novega, nekaj čisto in zares enkratnega. Ne prepuščaj se malodušju v tej meri, kot bi vsak dan deževalo, kot bi se vsako jutro začelo z oblačnostjo, nikar!

Če si s sedanjo službo nezadovoljen, preusmeri svojo aktivnost v iskanje nove službe, v nekaj takega, kar te bo razgibalo, v nekaj, kar ti bo vsaj v službenem času dalo dovolj moči in energije za preostanek dneva in voljo do tega, da ga izkoristiš v tisti meri, ki te bo zadovoljevala, naredila sposobnejšega razmišljati o pozitivizmu. Poišči si kakšno dejavnost, dobrotvorno ali kaj podobnega in se zaposli, zaposli si duha in telo do te mere, da boš zvečer utrujen padel, a ob tem še vedno pomislil na to, da si dan izkoristil maksimalno. Ne gre za nesposobnost, če si tega sam sebi ne dopoveduješ, gre zgolj za pomanjkanje volje in želje po spremembi.

In gre tudi za to, da ni smisel v iskanju družbe, v čemer si postal morda celo prezahteven, ker nisi prepričan, česa si pravzaprav v resnici želiš, temveč v tem, da se opredeliš in si zastaviš nek cilj, potem pa iščeš vse možne poti, kako ta cilj doseči.

Ne misli na sobote in nedelje, ko sedeš morda pred neki bife in opazuješ ljudi. Takrat boš videl le tiste, ki jih tvoja notranja mrakobnosti želi videti: videl boš le nasmejane in vesele ljudi, ne boš pa razmišljal o tem, da morda za fasado tega smeha in veselja tiči prav tako osamljenost in nebogljenost, trpinčena duša in da tudi to bitje v človeškem telesu išče nekaj, kar iščeš ti. Zaradi zaslepljenosti s svojimi temnimi mislimi včasih ljudje tega enostavno ne vidimo, ne dovolimo si to občutiti. Pa tako pogost pojav v našem vsakdanu je to postala ta fasada !!! Fasada sreče in veselja. Po drugi strani pa, če le kaj prebiraš ta forum, boš videl in ugotovil, koliko ljudi ne najde sreče, pa če se še toliko peha za njo, ker se ponavadi vedno odpravimo na križišču po napačni poti. Tako, kot se na banki postavimo vedno v napačno vrsto, tako, kot vedno stopimo v napačni avtobus ….. In vse to, dragi Obi, je tudi življenje, le zavedati se moramo, da to je – enostavno življenje, ki prinaša vse, kar je možno prinesti. Kot deroča reka, ki potegne za seboj vse živo in neživo ter odlaga na bregovih, ko moč njenega drvenja in jeze začne upadati.

Se boš torej prepustil toku te jezne reke ali se boš oprijel grma na obrežju in se skušal potegniti ven? Poišči si skupino, v kateri se boš našel, poišči si skupino, ki čuti podobno kot ti in se pogovarjaj.

Ko sem se jaz zavedla, kam me je pripeljalo razmišljanje o tem, da ne morem več, da si ne želim več, da življenje, ki ga živim niti ni več življenje, temveč golo životarjenje, ki mi jemlje še poslednji atom moči in volje, sem začela ukrepati. Zavedla sem se namreč, da mi bo zmanjkalo popolnoma vsega, še tistega malega kančka volje za razmišljanje kako bi stvari izboljšala, če se prepustim malodušju. In moč svoje volje sem usmerila ne več v objokovanje svoje usode in v to, da sem se prepričevala v svojo nesposobnost, ki so mi jo sugerirali drugi, temveč v to, kako se bom temu izognila. Naredila sem prvi korak, ko sem zahtevala ločitev, drugi, ko sem se odselila, tretji korak, ko sem neko noč mirno in brez joka in želje po minljivosti zaspala in ko sem zjutraj ugotovila, kako toplo in svetlo zunaj sije sonce. In koraki so se vrstili, se spremenili v počasen sprehod, nato v normalno hojo in …. da, danes imam dobro službo, uspelo mi je doštudirati ob delu, imam dve čudoviti hčeri … morala bi biti srečna in zadovoljna, kajne Obi????

Da, srečna in zadovoljna … in večino časa v življenju to tudi sem. Znam ceniti to, kar mi je bilo dano, kar sem si vzela, ker mi je bilo ponujeno, kar sem si vzela, ker sem si tega želela, kar sem si vzela, ker se mi je zdelo, da si lahko in smem in moram vzeti …. a kdaj pa kdaj se temačna razmišljanja še vrnejo, še me posrkajo vase in še se prepustim silam, ki me odtegnejo od tu in odnesejo tja… pa vendar, pot nazaj še vedno obstaja, še vedno se toliko posveti, da jutro ponovno dobi svojo moč in lepoto, da je dan vreden svojega imena in da se sebi zahvalim za to, kar sem – človek, z vsem kar k človeku sodi !!! Človek, ki ima življenje, do katerega je odgovoren !!! Do življenja in do tistih, ki so mi ga dali, do življenja in do tistih, ki ga skupaj živimo, najbolj pa se čutim odgovorna sama sebi in si ob vsakem sprehodu v temo rečem: potrudi se, odmisli temo in poišči svetlobo !!!!

Obi – išči svetlobo, tudi ta je še na tej strani … svetal dan je še tukaj in to za tiste, ki ga želijo zaživeti in izživeti !!!

marija (1)

To samo delno drži. Sama sem šla skozi takšno tarvmatično obdobje. Strokovna pomoč pomaga, da zlezeš iz najhujšega — z zdravili se spet vzpostavi ustrezno kemično ravnovesje v organizmu, da sploh lahko začneš kolikor toliko normalno funkcionirati. Seveda pa je treba poleg tega še zavihati rokave, pljuniti v roke in se lotiti lastne preobrazbe. Odlična pomoč pri tem je joga, saj s telesnimi vajami krepiš duha. Ali pa tai či, tibetanske vaje (samo če si starejši od 25 let, sicer jih ne priporočajo) ali pa akupunktura (v tem primeru ni priporočljivo jemati kakih antidepresivov, ker le-ti blokirajo podzavest, akupunktura pa deluje prav na tej ravni). Ko sem bila sama pred dilemo živeti ali ne živeti, sem se odočila, da poskusim še alternativne metode. Rekla sem si: fentam se lahko še vedno, ampak mogoče bo pa pomagalo. Danes bi mi bilo jako žal, če bi se takrat fentala. Ne trdim, da je moje življenje cvetlična greda, močno pa se je spremenil moj odnos do njega. Stvari, ki so se mi prej zdele nepremagljive ovire, se mi zdaj zdijo samo še manjše motnje, preizkušnje, ki jih je treba ali urediti ali pa pustiti. Ko se pojavi problem, najprej pretehtam, ali sploh lahko kaj naredim, in če se izkaže, da lahko, premislim, kaj in kako. POskušam živeti po načelu: ne sekiraj se zaradi reči, ki presegajo moč tvoje volje in jih ne moreš spremeniti, temveč se z njimi sprijazni, drugih se pa loti in jih uredi.