pred čim? … pred mnogimi stvarmi, a najhujši strah je smrt.
Stara sem 21 let,… veliko premlada za sekiranje, stres, strah,.. pa vendar. Prelomnica v mojem življenju, ki mi povzroča strah je pomoje en poletni dan, leta 2005, ko sem z očetom šla v gozd, kjer je pripravljal drva za zimo. Jaz sem takrat imela 12 let in sem se igrala ob bližnji reki, ko je kar na 1x oče postal ves omotičen, rekel je, da so ga popikale ose.. najprej je samo legel in rekel, da bo minilo. Ko je videl, da se situacija ni izboljšala, me je poslal domov sporočiti naj pošljejo rešilca (nisva imela telefona pri sebi). Tekla sem domov (oddaljeno kake slabe 500m)….. Hmalu je prišel rešilec in odpeljal očeta. Sama takrat nisem vedla, zakaj se je to zgodilo, šele potem so mi razložili, da je imel alergijsko reakcijo ker ga je pičilo več os hkrati. Če me nebi bilo takrat z njim, nevem kaj bi se zgodilo.
Od tistega dneva me za očeta vedno, vedno skrbi. Drugače je v penzijonu, ima 59 let, je lovec. Strah me je, ko gre sam na lov, da se kaj zgodi,… ker ima povišan holesterol in pritisk jemlje tblete, vseeno me skrbi, da se kdaj kaj hudega pripeti,… infarkt, kap,… bilokaj. Ponavadi, ko gre na lov sem vedno na trnih in ga čakam, dokler ne pride domov. Ker že 1 leto ne živim doma (doma sem ob vikendih) nekako pozabim na vse skupaj, če pa sem doma in oče kam gre (sam) me pa vedno skrbi.
Nekaj časa nazaj me je začelo skrbeti še za mamo. Je kadilka, kar vem da ni prav za zdavje, odkrili so ji tudi holesterol (zaradi stesa), ima povečano delovanje ščitnice in pije tablete .. počasi me še zanjo začenja skrbeti 🙁
Potem sem dobila strah zase … poleti sem imela kar precej težav z tahikardijo, odkrili so, da je krivo stresno okolje, sekiranje,… težav sicer nimam več, včasih se zgodi, da mi srce hitreje bije, vendar mine…tako me je začelo biti strah, da sem sama doma,.. da se kaj zgodi in da sem sama. Res, da je to redko, saj sva s fantom večinoma skupaj, ali pa so doma njegovi starši,… strah me je tudi pred tem, da bi zbolela za kako hudo boleznijo … jezi me, ker sem medicinska sestra in da imam take težave…
Posledično se je pojavil strah, da bi se fantu kaj zgodilo.. on načeloma nima nekih težav, tu pa tam se mu pojavi aritmija (ob naporu, bolečem želodcu,…), bil je na pregledih in pravijo, da ni nič posebnega …ima pa slabo odpornost, ravno je prebolel neko dolgotrajno virozo (1mesec) in ko sem vmes po internetu iskala odgovore, sem naletela na razna huda stanja – rak, odpovedovanje srca,…. tako sem imela strah še pred tem. Vendar je zdaj ozdravel (skoraj) in je že boljše… je pa res, da včasih, ko za muja domov, mi domišljija dela na polno in razmišlam, kaj če je kaj narobe? .. nesreča, celo na ugrabitev pomislim???

Tako, opisala sem kako je pri meni.. ne prenesem misli, da bi se komu od moje družine kaj zgodilo (imam še 2 starejši sestri, ki imate že družini, ampak za njiju me še ne skrbi..)
Ne prenesem misli, da bi kdo ostal sam,… ali da se meni kaj zgodi 🙁

Na momente je boljše, ko je stanje mirno, smo vsi zdravi,… niti pomislim ne na ta moj strah.. Čim pa se nekaj zgodi.. npr. da ima oče spet povišan pritisk nekaj dni,… da se fantu pojavi aritmija (za nekaj sekund) me ponovno postane strah in začnem razmišljati, brskati po internetu in iskati odgovore … zamišljam si razne prizore v glavi, pojavi se strah, žalost, nemir,…. Nikomur še nisem za to povedala, ker me skrbi, kaj si bodo potem mislili,.. ker dejansko me bolj skrbi za njihova življenje, kot njih same.

Kakšna motnja je to? Ali postajam ‘nora’ ali je to lahko samo prehodno obdobje???
Kako bi si lahko pomagala pri tem? Vem, da so možne neke psihoterapije,… ampak me zanima še drugo menenje,.. kako bi si lahko sama pomagala in ali je res lahko vzrok vsega tega tisto prvo srečanje z nesrečo, ko je oče dobil alergijsko reakcjo?

Lep pozdrav,
Obupana

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Omenjate nekaj dogodkov, kjer vas postane strah za zdravje bližnjih – oče, mama, partner in sebe. Strah lahko temelji na realni grožnji ali pa ne. Če sem vas prav razumel, vas skrbi tudi takrat, ko to ni potrebno. V tem primeru gre lahko za neke anksiozne misli.

Omenjate tudi dogodek z očetom, ki je bil za vas verjetno zelo stresen. Predstavljam si, da ste se takrat zelo ustrašili za očeta, navsezadnje je šlo za resno situacijo. Ali ste se takrat o tem kaj pogovorili z očetom in mamo? Kako ste doživljali dogodek? Kakšna občutja ste imeli ob tem?

Vzroke za vaše težave je težko oceniti. Verjetno ni samo eden, lahko pa kakšen močneje vpliva na vas. V primeru, da se želite lotiti vaših težav s strokovno pomočjo, bi vam svetoval psihoterapijo. Nedvomno ne postajate nori in so vaša občutja odziv na neko notranje dogajanje. Na voljo imate tudi veliko oblik samopomoči – sproščanje, meditacija, preusmerjanje misli ipd., Na te teme lahko najdete veliko literature in člankov. Takšni načini so dobri za akutno zmanjšanje stiske, vendar je za korenito izboljšanje vseeno dobro poiskati pomoč v obliki dinamske psihoterapije.

Lep pozdrav,