živeti z ljubosumnim možem
Prebrala sem kar nekaj člankov ampak so se ponavadi opogumili pisati tisti, ki so ljubosumni v mojem primeru sem jaz žrtev bolestno ljubosumnega moža. Poročena sva že skoraj 25let, imava dva večja otroka (12 in 22 ), družina navzven funkcionira “normalno” če si le nebi jaz vedno pred vsako besedo, pred vsako potezo postavila vprašanja, bo to zanj vredu ali bo spet ljubosumni izpad. Vedno sem bila jaz tista, ki sem popustila, samo da je mir pri hiši. Ampak se z leti ta jeza, nespoštovanje v meni stopnjije in vedno težje se poberem. Nikoli se ni vprašal, zakaj..zakaj sem to storila tako ? Medalja ima vedno dve plati, ampak on vidi samo tisto, ki je njemu všeč. Moja čustva ga nikoli niso zanimala preveč, z mano ravna kot z lastnino. Ko se mu potrudim razlagati, zakaj sem jaz to tako storila, zakaj jaz vidim to na tak način, me običajno sploh poslušati noče, zapre se kot školjka in počaka, da se problem ohladi, ko pa se že pošteno razjezim pa me gleda, fizično posluša…sliši pa ne, saj čez pet minut stori točno isto napako, ki sem mu pred tem pol ure razlagala, da meni to tako ni všeč in da tudi jaz imam srce, ki ga on vztrajno lomi v prah. Obtožuje me skokov čez plot, čeprav sem zvesta, na družinskih dopustih jih običajno po treh dneh pokvari z ljubosumnimi izpadi, celo na lastne otroke je ljubosumen, če se na dopustu preveč ukvarjam z njimi namsto z njim……
Helpppp vrtim se v slepi ulici brez izhoda, energije za spravo (spet podrejanje njemu) mi zmanjkuje, družina mi pomeni vse , le ne zmorem več. Na trenutke se bojim že sama sebe, čeprav sem trdna osebnost, saj strah pred tem da se bom zlomila enkrat tako močno, da se ne bom vedela več sestaviti mi nažene strah v kosti.
Spoštovana karenamarelica!
Vaša zgodba je polna obupa, strahu, in nemočnega besa, po drugi strani pa tudi pravega terorja, za katerega se zdi, da se ga nikakor ne morete ubraniti. Kljub temu, da se zelo trudite, da hodite po prstih in prilagajte zgodbe, vedenje, še celo doživljanje vašemu možu, pa za vas ni in ni razumevanja z njegove strani. In takrat, ko si najbolj želite topline, prijetnega vzdušja – na dopustu, tudi takrat doživite ravno obratno – torej sumničavost, izbruhe ljubosumja, pravo nasilje nad vami. Istočasno se verjetno sprašujete tudi kaj doživljajo vaši otroci ob tem, kako bodo izgledali dopusti, ko boste z možem sami (ko bodo otroci dopustovali po svoje),…
Dolgo časa že nosite to breme, ta strah kaj bo, kako se bo do vas obnašal vaš mož, s čim vse boste spodbudili njegovo sumničavost, njegovo jezo. In predvsem kje vse bo kršil vaše osebne meje, kjer se konča spoštovanje in se prične nesočutno partnerstvo (pravite, da vas obravnava kot lastnino).
Koliko žalosti in strahu tudi vi doživljate v takšnem odnosu? Da ni in ni tam nikogar, ki bi videl, kako se trudite, kako skrbite za družino, kako se prilagajate, da bi le bil mir v hiši,… In ko z zadnjimi atomi skrite, da družina ostaja to, kar želite, da bi bila, vam zmanjkuje energije za spravo. Pravite, da čutite, kot da se boste zlomili. Kako dolgo že kopičite kamne razočaranja okrog vas, čez katere več ne vidite niti moža, niti vašega partnerstva in ostajate povsem sami, z eno veliko praznino? Sami s strahom, z nepredvidljivostjo in z občutkom nevrednosti. In tudi vaša podoba trdne osebnosti navzven vam v bistvu daje le lažno varnost?
Gospa karenamarelica, kdaj ste zadnjič prisluhnili majhni punčki v vas, ki kriči po odnosu, po sprejetosti in razumljenosti in po tem, da bi jo drugi jemali resno? Kako dolgo z vami že ravnajo kot z lastnino, vi pa se samo trudite in želite drugemu ugoditi, medtem ko ta drugi (kdorkoli že je) namesto ljubezni in sprejetosti vrača nerazumevanje, prezir oz. ignoriranje?
Gospa vaša čustva so pomembna in imate pravico biti slišani. Kako boste lahko ohranila sebe v tem odnosu? Boste lahko premagali strah in spregovorili z možem o vašem doživljanju ter vztrajali pri vaših potrebah? Istočasno pa, kako boste dosegli, da vas bo vzel resno? Le tako, da boste najprej vi sebe vzeli zelo resno. Se zavedali, da si ne izmišljujete, da je tisto kar doživljate res in da imate pravico do odziva s strani moža, pravico biti slišani. In takrat, ko boste toliko prislinili sebi, da vas mož ne bo več vzel kot samoumevno gospo, ki se mora zgolj malo ohladiti, ampak za gospo, ki ob sebi pričakuje enakovrednega partnerja, ki lahko v varnem odnosu govori o svoji ranljivosti, ja takrat boste dobili drugačen odziv. Vaš nemočni bes bo zamenjala zdrava jeza, ki bo postavila odnos na drugačne temelje.
Je pa res, da spregovoriti o sebi ni lahko, še posebej, če ne verjamemo, da bomo slišali, da nas bo kdo sploh razumel, ali da nas ne bo še bolj ranil, ponižal. In spustiti nekoga blizu sebe, se z njim najgloblje povezati – ne se zgolj truditi preživeti v odnosu, to je nekaj povsem drugega, zahtevnega.
Gospa karenamarelica, poskrbite zase! Najdite nekaj nežnosti in sočutja do sebe, prisluhnite vašim občutkom in vašemu doživljanju, ter postavite meje, kjer se boste zavarovali (ustavite obsodbe, žalitve in druge neprimerne odzive, katerih si ne zaslužite). V kolikor vam bo lažje iskati pot do vas samih in do majhne, neslišane punčke v vas, s strokovnjakom, si poiščite ustrezno pomoč. K zakonskemu in družinskemu terapevt lahko pridete tudi sami, če se mož ne bo želel pridružiti. Ne pustite pa se na cedilu tudi tokrat na način, da utihnete.
Verjamem, da boste vedeli kako narediti prvi korak. Srečno!