ŽIVETI NAPREJ – ko se zavemo
Tole bom napisala v dokončno pojasnilo vsem, ki se znajdejo iz takšnega ali drugačnega razloga na tem forumu. Posebej je posvečeno gumici in njenim somišljenikom.
Najprej se bom lotila moje osebne plati, skozi le-to bom zadevo povezala z našo družbo oz. sobivanjem.
Gumičine besede, da le mislim, da mi je bolje in da dejansko tonem globlje, so podobne črepinjski sodbi – verjetno se iz pouka zgodovine tega še spomnite. Prizadele me niso, ker imam zadnje čase precej debelo kožo, so pa v meni ponovno zamajale zaupanje v soljudi. Verjamem, da želi le dobro, vendar se ne zaveda, da ljudje pogosto zaradi nevednosti oz. neznanja kljub temu, da hočemo nekomu dobro, delamo ravno nasprotno.
Kar se strokovne pomoči tiče, vem, kje jo najti. In brez sramu povem, da sem jo že štiri dni po izgubi mojega Tomažka poiskala na društvu Hospic pri psihologinji gospe Meti. Če bom spet kdaj v situaciji, da bom tovrstno pomoč potrebovala, se bom ponovno brez oklevanja obrnila nanjo. Ravno gospa Meta me je naučila, da z mojim žalovanjem ni nič narobe. Da je prav govoriti o izgubi, da je prav poiskati ljudi s podobno izkušnjo in med njimi najti razumevanje, da je prav brati knjige, ki se s tovrstno problematiko ukvarjajo, in da se da skozi žalovanje živeti naprej.
Vse podatke o društvo Hospic najdete na
Če kdo od tistih, ki nam želijo dobro (npr. gumica), dejansko hoče pomagati, se lahko pri njih vključi v program usposabljanja prostovoljcev, kjer bo pridobil potrebno znanje in smernice. Tudi sama se vse bolj pogosto zalotim, da je moja želja sodelovati v tem društvu vedno večja in jo bom verjetno udejanjila.
Gumici in vsem ostalim toplo priporočam v branje naslednje knjige:
– v prvi vrsti knjigo Prazna zibka, strto srce
– Nemirno je srce avtorice Metke Brkan – mame, ki je zaradi bolezni izgubila dvanajstletnega sina (knjiga je napisana v obliki pisem prijateljici in obsega avtoričino življenje vse od sinove smrti do treh leta in pol po izgubi)
– Zdravljenje žalosti: znova zaživeti po izgubi – avtor Van Praagh James
– Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem – avtor Kushner Harold S. (bolj teološki pogledi)
– Darovi srca: zgodbe, ki opisujejo odločilne trenutke v življenju – avtorica Youngs Bettie B. (čudovit sveženj nežnih zgodb).
Prav žalovanju staršev, ki smo izgubili otroke med nosečnostjo oz. kmalu po porodu, se posveča društvo Solzice –
Upam, da bom kdaj imela možnost spoznati »mamo nad mamami« – Petro.
V dobi interneta pa imamo na voljo še en krasen način poti do ljudi – forume. Zavedajmo se, da je Primož tale forum odprl prav zato, da se na njem najdemo starši, ki mogoče drugače ne bi našli poti eden do drugega.
ŽALOVANJE NAMREČ NI DOGODEK, AMPAK PROCES. Ne zgodi se, ampak traja. In vse, ki smo jih kdaj izgubili, nosimo v srcu in mislih skozi celotno naše življenje. Naj predstavim to na svojem lastnem primeru. Moj dedek, ki sem ga imela resnično zelo rada in ga še vedno imam, je umrl že pred sedmimi leti. Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanj. Prav tako grem rada na njegov grob prižgat svečko, tam malo postojim in poslušam, kako mi bije srce. V težkih trenutkih se v mislih pogovarjam z njim. Toplo mi je pri srcu, ker vem, da zdaj pazi na svojega pravnučka.
Še nekaj o Parku zvončkov: tam naša celotna družina najde v hitrem tempu življenja spet eno posebno vez. Ko vsi trije postojimo med drevesi ob pogledu na ploščice, se objamemo in se zavemo, kako radi se imamo. Moja deklica gre tja z največjim veseljem, pobere pogorele svečke, prižge nove, si ogleda igračke, poboža ploščice in se na svoj otroški način pogovarja z malimi angelčki. Včasih Tomažku nese svojo risbico. Vidim, s kakšno žarečo toplino se tam tudi ona napolni. Zaradi tega bo postala boljši človek – kako zelo sem nanjo ponosna! Meni misel na Tomažka pomaga, kadar se znajdem v stresni situaciji ali me kdo vrže iz tira – za trenutek postojim in pomislim nanj, moje srce pa se napolni z neverjetnim notranjim mirom, začutim blagodejno tišino, razbijanje srca ter divjanje misli pa se upočasnita, umirita.
Dejstvo je, da bo Tomažek za vedno ostal moj drugi otrok. Imam eno živo hčerko, ki mi vsak dan podarja svoje objeme in enega sinčka – angelčka, ki je mojemu življenju dal nov smisel. Ravno zaradi tega, ker je Tomaž vstopil v moje življenje, se toliko bolj posvečam hčerki, bolj jo cenim in s Tomažkovo pomočjo so z mojega srca odpadle vse zavore in je materinska ljubezen zasijala najmočneje. Moja velika pika vse to čuti in je zdaj še srečnejša deklica. Zdaj vsak dan moji piki in mojemu ljubemu podarim toliko ljubezni, kot je prej nisem zmogla “dati od sebe” celo življenje. Gumičina trditev, da uživam v vlogi trpeče matere je skoraj pravilna. Le odvzemite stavku besedo “trpeče” in zadele ste! Uživam v vlogi matere in ponosna sem na to.
V oči mi je padlo gumičino pozorno spremljanje mojega pisanja na preostalih forumih – tu govorim o multipli sklerozi. To je bolezen, s katero se da živeti. In to zelo dobro. Ne rečem, so vzponi in padci, a šele ob tej bolezni sem se zavedela dragocenosti življenja. Očitno sem ena tistih srečnežev, ki nam ta bolezen zelo počasi napreduje in za to sem neizmerno hvaležna. Tudi na to temo obstaja precej strokovne literature, v kateri je bolezen jasno predstavljena. Glede MS in nosečnosti ter materinstva na tem forumu ne mislim razpravljati, ker se tovrstna tematika obravnava drugje, čeprav se zavedam, da imam tudi na tem področju mnogo nasprotnikov, vendar na drugi strani tudi mnogo somišljenikov in celo izkušenih mamic z MS. Vsi različni – vsi enakopravni.
Zdaj, ko sem obdelala skoraj vse, kar mi je ležalo na srcu, naj zaključim svoje pisanje z eno samo ugotovitvijo, na katero me je pravzaprav napeljala gumica:
Spočetje, rojstvo in smrt – vse to je del življenja in zato naravno, prepogosto pa pozabljamo, da sem sodi tudi žalovanje. Med naravne procese namreč.
Toplo sonce pošiljam naravnost iz svojega v vaša srca.
Špelina, …..sploh ne vem, ne znam napisat kaj ta trenutek čutim…neverjetna si.
Želim si, da bom tudi jaz kdaj premogla toliko ljubezni, ki jo zdaj mogoče tudi jaz ne znam dati iz sebe, čeprav imam še preveč razlogov, da bi jo lahko…dva čudovita sinova in predragi in ljubeči mož.
Žalostna sem, ko se zalotim, da to ljubezen nosim v sebi, jo pa še premalokrat pokažem… tempo in način življenja nas omejuje…groza.
Upam, da bom to premogla brez take izkušnje, ki je za teboj…ampak le s takšnimi mislimi pozitivnih ljudi…kot si TI.
Hvala ti, ker pišeš in izpoveš svojo “notranjost in misli”.
🙂
Hvala za sonce, grelo me bo nekaj časa!
Draga D.!
Najprej moje sožalje ob tvoji izgubi.
Ko sem prebrala tvoje sporočilo, me je zelo zabolelo. Moram ti povedati, da sem izgubila mojega fantka,ki mu je ime Vid, tako kot tvojemu, pred šestimi meseci.
In še vedno, vsak dan znova tako boli, da včasih res ne vem, kako naprej. Po enem mesecu sploh še nisem dobro dojela in prišla iz šoka. In zato te še kako razumem, da si na tleh. Verjemi mi, da je to čisto normalno. Bodo vzponi in bodo padci. Govorim iz lastnih izkušenj.
Zato ti svetujem, da žaluješ in si vzameš čas, veliko časa zase in svojega fantka. Zdaj si pomembna ti in tvoja družina.
S časoma se vendar naučiš živeti z bolečino in začneš gledati naprej. In meni že to nekako uspeva. Predvsem ob pomoči drugih mamic, ki so šle same skozi izgubo.
Draga D. drži se in tudi jaz ti pošiljam sonček v tvoj srček.
Na spletni strani Solzic, ki so v obdelavi, pa že deluje chat, zato vas vabim, da se kdaj dobimo tam. Mogoče zvečer po deveti uri.
Tam sem spoznala dobre prijateljice s katerimi se redno slišimo in tudi dobivamo. In si delimo tako vesele kot žalostne trenutke. Drage moje, Tanja, Vidka in Petra, hvala vam!!!
Draga D., vem, kako je, ko pridejo težki trenutki. A vedi, da nisi sama, da nas je veliko, ki mislimo nate, ki te razumemo in ti ponujamo naše besede v pomoč.
Tvoj Vid je ob tebi, pokaži bolečini fige in dovoli, da jo ljubezen premaga.
Imaš zelo veliko srce, nasmehni se svoji deklici. Prvič boš nasmeh zmogla z veliko truda, naslednjič bo že lažje in potem bodo nasmehi kot metuljčki, ki bodo božali tvoje srce, kadar ti bo hudo.
Kadar te premagajo solze, jim pusti, naj stečejo. Ob njih boš začutila nežne poljubčke na licu – pozdravčke od svojega sinka.
Drži se, mislim nate.
Moje mamice!
Res hvala za te tolažilne besede in misli.Popoldne smo šli vsi trije na grobek našga Vidka. Moj mož mu je prižgal večno lučko, moja hči mu je odstopila svojega medvedka, jaz sem mu pa s solzami na žalost zalila prezgodnji grobek. Joj, kako je to hudo…
Jokam in jokam, pa se mi zdi, da ne bom nikoli izjokala te bolečine, ki me teži v prsih. Bom probala,danes zvečer v Solzicah, če bo katera se oglasila.Lep in miren večer vam želim moje mamice.
lp D.
Hvala za tvojo “strokovno” pomoč. Mi je jasno, kam pes (oz. gumica) taco moli. Čeprav tale forum ni namenjen provokacijam. Žalostno, da je nekaterim tako dolgčas – se pa za vsako rit palca najde. Tega nikoli ne pozabi.
čao
Ampak saj ne morem verjeti. Še vedno se javlja in vi še vedno nasedate. Pustite naj govori in dela kar hoče. Preveč drugih stvari je bolj pomembnih kot to, da odgovarjamo na tak način mišljenja. Saj ne vemo, kaj je v resnici narobe. Mogoče je pa prizadeta, mislim resnično, mogoče je imela poškodbo možganov ali pa se je z njo že rodila. Pustimo jo, pa bo ona tudi nas.
Predlagam večerni klepet na Solzicah z ljudmi, ki so dali podobne izkušnje skozi. Drage prijateljice, tam vas bom čakala.