ŽIVA ALI MRTVA HČERKA
Sploh ne vem, kje naj začnem. Toliko je stvari, ki so nepojasnjene in nerazumljive.
Lani sem v 8. tednu nosečnosti izgubila svojega prvega otročka. Po letu dni truda pa se nama je ponovno nasmehnila sreča. med samo nosečnostjo nisem imela nobenih težav, zato me je toliko bolj presenetila bolečina sredi noči v 24. tednu. Z možem sva odšla proti porodnišnici in po nekaj urah je na svet prišla najina težko pričakovana hčerkica.
Občutkov, ko sem jo prvič videla, se ne da opisati. vsi so govorili kako je majhna, a meni se je zdela prav velika. Sestra Alenka je sedela pred inkubatorjem in me spodbujala, da se je dotaknem in šele takrat sem vedela, da je resnično majhna. Sploh nisem vedela, kako naj se jo dotaknem. Njeno telo je bilo veliko kot moja dlan, njena dlan pa kot moj noht. Bala sem se, da jo bom vso polomila, a je nisem. Vsa srečpna sem bila, ko sem jo držala za rokico. in tudi ona je bila. S svojimi nežnimi majhnimi prstki je objemala moj prst. Sreča je trajala le 4 dni. Zdravniki so rekli, naj se odločimo kako in kaj v naprej. Predlagali so prekinitev zdravljenja.
Mogoče se sliši kruto, a želela sem si, da njene aparature ugasnejo takoj. Želela sem biti ob njej in jo držati za roko, ko bo odhajala na drugi svet. Niso me upoštevali.
Tisti dan sem šla domov. Kako pusto in hladno stanovanje, ki spominja na smrt. Naslednji dan sva z možem ponovno prišla v porodnišnico podpisat papirje. Materinski nagon me je gnal v sobo moje punčke, vse dokler ni pred mano skočil zdravnik in naju poslal stran, v pisarno. Kasneje nama je prišel povedat, da je Manca umrla okrog 23. ure. Okrog! Kaj to pomeni? Papirji, ki naj bi jih sama podpisala, so bili podpisani. Zdravnik jih je sam podpisal in poslal naprej. Določil je tudi, da odstopam od obdukcije. Takrat sem bila v takšnem šoku, da sploh nisem razmišljala, danes pa vrtim dan za dnem čas nazaj. vedeti hočem, kaj sem zamudila. Ko sem prebrala knjigo Prazna zibelka, strto srce, šele takrat sem se vsega dodobra zavedala. Nekaj v povezavi z mojo Manco se prekriva. Toda kaj? Ko sem jo videla zadnjič, je bila živa. Umrlega teleščka nisem vedela, papirjev nisem podpisala nobenih, ko pa sem videla kupčke pepela v Parku zvončkov, pa sem pomislila, če je toliko pepela nastalo od tako majhne osebice. Od odrasle osebe ostane 5x manj, kot ga je bilo takrat. Vrtim se v začaranem krogu. Mogoče je moja Manca ostala živa in so jo obdržali za poizkuse z novimi zdravili. Mogoče katera od sester na EINT ne more imeti otrok in so ji dali mojega.
Po mnenju prijateljev trpinčim sama sebe, a nekaj resnice mora biti, ker slišim klice hčerke, kako me vsak dan bolj kliče in išče. Vidim jo stati v belem kotu, oblečeno v temno rdečo žametno krilce, belih žabicah in majčki, kako me kliče v strahu in ihtenju. Ne poznam poti do tega belega kota, zato me vse bolj boli in strah me je, da si bo moja hči našla novo mamico.
Kakšna huda dilema je to! Po smrti otroka se zmeraj začnejo v nekem obdobju pojavljati nešteta vprašanja, na katera ne vemo odgovora. To je ponavadi zelo hudo. Kar se pa tiče tvojih strahov, bo res najbolje, da raziščeš zadevo in se pogovoriš z odgovornimi o vsem, v kar dvomiš in kar želiš vedeti.
Upam, da boš zadevo čimprej razrešila in poiskala odgovore na tisto, kar imaš pravico vedeti.
Hudo je to in nerazumljivo.Jaz sem mojga Vidka šla poujčkat,bila sem z njim celih 20 minut,da sem se poslovila od njega.To se mi res zdi čudno.Ampak midva z možem sva zahtevala,da ni bilo obdukcije.Lahko greš na intezivno nego in zahtevaš kopijo bolniškega lista.Midva sva zahtevala in sva ga dobila pred 1 mesecem.Kar pojdi in razjasni stvari.
lp D.
Hvala vam, da ste se odzvali na moje sporočilo. O svojih dvomih sem govorila s psihologinjo. Tolaži me samo s tem, da mi zdravstveno osebje ni hotelo povzročiti dodatnih bolečin in spominov na hčer. Na dan ko bi morala podpisati papirje, sem bila prepričana, da bo moja hči noč preživela. A vseeno sem imela rešitev. Odločena sem bila, da jo bom videla in objela, pa čeprav samo hladno mrtvo telesce. Kako sem prišla do porodnišnice in do EINT ne vem, ker sem bila v velikem razmišljanju. Sto stvari sem imela v glavi. Ko pa sem stopila na prag sobe v kateri je ležala moja hči in ko je zdravnik skočil predme, šele takrat sem se zavedala, da stojim tam. Ne morem opisati občutka, kako sem se ga ustrašila. V trenutku sem pozabila na vse, celo na svojo odločnost.
Ne vem na koga naj se obrnem, ker se nihče ne želi z menoj pogovarjat. Dvakrat sem bila od tistega dne že na EINT in ko sem hotela govoriti s sestro, ki je hči poznala bolje kot jaz, njena mama, so mi vsakič rekli, da je ni v službi in me odpravili že na hodniku. Kdorkoli se že želi pogovarjati z mano o mojih dvomih, mi govori, da je bila hči nezrela in nemočna. NE, moja hči je bila močna in prepričana sem bila, da jo bom pripeljala domov.
Povejte mi, na koga naj se obrnem, kdo mi bo pripravljen pomagat! Osebna zdravnica me je napotila že psihiatru, ker verjetno meni, da se mi je že pošteno zmešala. Prav, šla bom še k njemu, a povedala mu bom isto zgodbo kot vam. In kaj bo potem? Imal me bo tudi on za neumno!
O njenem obstoju sem se morala odločiti zato, ker je imela, kot je rekel njen zdravnik, v možgančkih hudo krvavitev 4. stopnje in je imela zalite 3 prekate od 5-ih. Poleg tega je bila okužena z neko bakterijo, ki je prezgodnji porod sprožila. Če bi jo pustila živeti, bi bila sredne do težje invalidna in menda sploh nebi nikoli rekla mama in se nikoli sama oblekla ali obula. Vem, da sem jo rešila pred tem krutim življenjem kakršen se ji je pisal, a mučijo me predvsem dvomi, dvomi, dvomi….
Pojdi nazaj v bolnišnico, ali pa kliči, če je odhod tja boleč, na oddelek, kjer se je to zdravljenje odvijalo in vljudno prosi za vse podatke, ki te zanimajo, verjetno pa bo potreben osebni obisk. Morda so ti povedali, kaj se dogaja, vendar v šoku, vem iz lastnih izkušenj, marsikaj preslišiš. Pogovorita se s partnerjem in pojdita skupaj. Če pa se ti bo zdelo, da nekaj prikrivajo, takoj poskušaj kontaktirati pravne pisarne v bolnišnici ali pa se posvetuj z odvetnikom, če je mogoče. Vidim, da doživljaš hude travme, razumljivo, zato morda še pojdi h kakšnemu zdravniku, psihologu ali psihiatru na pogovore. Napotnico dobiš pri osebnem zdravniku. Stvari, ki te zanimajo pa razčisti, saj sicer se bo bolečina in travme stopnjevale. Oglasi se še kaj.
lp
N.
Povedala sem že, da sem bila na oddelka že dvakrat – osebno. Vedno so rekli, da sestre, ki je hči najbolj poznala ni v službi. Zdravnik, ki me je v torek videl na oddelku se mu je v trenutku nekam mudilo in ni imel časa. Ko je šel mimo mene se je kar stran obrnil. Tako sem bila šokirana, da nisem mogla zint niti BU!
Vse težje mi je hodit na oddelek in to osebje dobro ve. Na moža lahko pozabim, ker noče o hčeri govoriti z nikomer. Razumljivo, saj mu je bil to že četrti izgubljeni otrok. Ko napeljen pogovor na temo otroka, se vedno zdere name, da se nima o Manci kaj pogovarjat, da ni živela toliko časa, da bi se lahko kaj pogovarjal o njen. Pravi, da mu je neumno vsakič govort isto. Kako je bila majhna, kako majhne ročice je imela, kako je z njimi migala, kako je objela moj prst, kakšne je imel občutke,…
Ostala sem sama s svojimi dvomi, čeprav jih ima tudi mož. Sama moram poiskati odgovore na vprašanja in dvome.
Hvala vam, da se pogovarjate z mano. Ste edine, saj so se vsi domači in vsi prijatelji odmaknili od naju. Še enkrat hvala vsem!!!
Prosim povej mi, kakšne občutke si imela, ko si sinka držala v naročju. Tako žal mi je, da sama nisem objela svoje punčice. Največja želja mi je bila, da jo celo primem in stisnem v naročje. Želela sem čutiti njeno in mojo kožo skupaj. Zakaj se nisem spomnila, da bi mi jo prinesli, če bi mi sploh jo.
Draga Sl!
verjetno si ne morem predstavljati, kaj vse doživljaš, lahko pa ti zagotovo povem, da se ti ni zmešalo, in ne potrebuješ psihiatra, le velika bolečina je v tvojem srcu. Na oddelku si že bila in ti niso nič pametnega povedali. Kot pa že sama veš, imaš kot mama čisto vse pravice SAMO TI si tista, ki bo govorila kaj narediti s tvojim otrokom……
Jaz sem svojega sinčka držala v rokah, ko naj bi bil že mrtev, čeprav je odpiral ustka in si želel zadihati. Pomagal ni nihče, saj je bil premajhen (23 teden), karkoli sem vprašala so mi povedali, vse sem podpisala…..tako da se bori do resnice. Šele takrat boš mirna. Ne morem verjet…..
Če ne bo šlo drugače pojdi do odvetniške pisarne…..MORAJO ti razložiti, dko je podpisal (če je), kaj se je v resnici zgodilo. Morda je res, da so ti želeli le dobro, vendar niso imeli te pravice….
Če pa želiš, lahko tudi pokličeš 041210660, prepirčana sem, da ti bo gospod lahko marsikaj razjasnil in povedal. (razloži mu problem, pa se bosta že sama naprej pomenila).
Draga SL mislim nate in te toplo objemam.
kaja
P.S.: ne pričakuj od nikogar da bo razmel kako ti je, tudi mož (kot moški)ne more razumeti tvojih čustev, saj so čustva matere do otroka edinstvena. – lažje ti bo. Vedi pa , da se lahko vedno obrneš na nas tukaj, ki vemo kaj pomeni bolečina ob izgubi otročka, in si bomo VEDNO stale ob strani
Ti zahtevaj uradno pisno dokumentacijo in pri tem sestra nima nobene veze. Ona zagotovo ni kompetentna za te stvari, da bi s tabo govorila glede tvoje umrle hčere. Vem, da je hudo, še posebej, če si sama in okolica enostavno ne razume, da če želiš stvari preboleti moraš imeti vsaj zaljuček glede smrti kaj in kako. Nisi nora, jaz te popolnoma razumem, ker če bi mene tako pustili in mi nihče ne bi nič razložil, bi se mi zmešalo. Če imaš možnost se obrni na odvetnika, sicer pa obstaja tudi brezplačna pravna pomoč. Ne vem točno kje je v Ljubljani. Pobrskaj po internetu boš zagotovo našla. Če lahko kliči pravno pisarno bolnice. Verjemi, če bi bila jaz odvetnica bi ti zagotovo pomagala, ti nasveti pa so vse kar ti lahko dam. Poskušaj se še obrniti na Društvo Solzice. Imajo tudi forum, morda ti bo lahko tam katera pomagala http://www.solzice.com. Upam, da boš sčasoma našla svoj mir.
N.
SL popolnoma te razumem in vem kakšne trenutke preživljaš. Tudi sama sem rodila sinka v 24 tednu nosečnosti. Niso ga poskušali obdržati pri življenju, tako je po dveh minutah umrl. Z njim je bilo vse OK, le prezgodaj se je rodil. Nikoli ga nisem videla-v trenutku šoka si to nisem želela,pozneje pa sem obžalovala. Čeprav je minilo že skoraj štiri leta, je rana še vedno globoka in boleča. Včasih se sprašujem kakšna mamica sem, da nisem hotela videti otroka in ga stisniti k sebi. Bolečina je neznosna. Bliža se Božič in to je zame najbolj boleč praznik, celo bolj boleč od datuma rojstva mojega otročka. Ne mine dan, da ne bi pomislila nanj.
Ne morem ti dati tolažbe, da bo bolečina minila. Mogoče bo manj boleča toda – še vedno boleča. Enostavno s tem moramo živeti.Pozabiti se ne da oziroma je nemogoče.
Tole me je pa kar malo šokiralo. Lepo si napisala vse skupaj. Vem, da si tudi zelo prizadeta in razočarana, ker ob zadnjih trenutkih nisi bila s svojo hčerkico. Toda take misli, da je tvoja hčerkica ostala živa in pristala v rokah kake sestre na EINT, ki naj ne bi mogla imeti otrok, ali celo kot “material” za poiskuse… ne vem no,….!!!! To pa je malo pretirano!!! Sem 1000 in ne le 100%, da se kaj takega ni zgodilo, vsaj na EINT v ljubljanski porodnišnici ne!!! Mislim tudi, da imajo zdravniki na EINT že tehten razlog, zakaj te niso poklicali, ko je hčerkica umirala, ker običajno tudi to storijo, vsaj kakor jaz vem. Kar se pa tiče papirjev, pa moram reč, da se na žalost zaradi pravnih zadev to mora sproti in vestno urejat.
Življenje mnogokrat ne pozna pravice in usoda zna bit kruta. To skoraj vsak enkrat občuti! Toda z močno voljo in potrpežljivostjo se marsikaj doseže. In jaz ti iskreno želim, da čimprej dočakaš svojo pravo srečo, pa čeprav na svojega angelčka ne boš nikoli pozabila.
Li Ann*
Draga SL,
ker sem ena od tistih, ki delamo na EINT in se žal pogosto srečujemo z izgubo, ki je prizadela vas in vašega moža, vam svetujem (in vas celo prosim), da se ponovno oglasite pri nas. Na veliko od vaših vprašanj vam bomo poskusili odgovoriti – tako zdravnik in sestra Alenka, ki sta se trudila vaši Manci pomagati (in sta le dva od mnogih zdravnikov in medicinskih sester, ki so bili ob njej tiste štiri dni), kot tudi ostali. Med nami je tudi psihologinja dr. Vislava Velikonja Globevnik, ki se je s takšnim trpljenjem že velikokrat srečala in ima tudi največ izkušenj, kako pomagati.
Pokličite na 01 522 60 11 (lahko zahtevate tudi mene – dr. Lili Kornhauser Cerar) ali pa pridite – zanesljivo se vas ob prejšnjih obiskih nihče ni želel izogniti, ampak vas – ker si verjetno niste upali izreči namena obiska – nismo prepoznali kot mamo, ki potrebuje naša pojasnila in pomoč.
Srečno,
L. Cerar
se sprašujem kam gre ta svet, človeška brezbrižnost.
lani aprila sem rodila mrtvo hčerko v 27. tednu nosečnosti. razen osnovne medicinske oskrbe, nisem prejela nobene informacije o psihološki pomoči, ležala sem sama v sobi, obkrožena z otroškim jokom….samo pobegnila sem domov, ker se mi je zdela ta stavba, oddelek, osebje….pekel.
jasmina