Pozdravljenje
Rada bi vam povedala zgodbo. Ne mojo, sama sem hvala bogu brez problema povila dva otročička. Tako sem srečna za prijateljico, ki se je poročila leta 96.In za naslednjo pomlad sta načrtovala naraščaj. Ki pa ni bilo, ne tisto pomlad, ne naslednje. Začelo se je obdobje, razočaranje, obupa, žalosti, njiju, vseh nas, ki smo razumeli njune občutke, čeprav po moje si te bolečine ne moremo predstavljati. Prišla je kriza med njima. Morda tiho obtoževanje. Nato krpanje zaupanja, začetek vseh mogočih preiskav. Ciste na jajčnikih, operacije, spet ciste. Zdravniki so govorili še o neki kemični povezavi.. Spet preiskave, neprehodni jajcevodi, … , pa spet od začetka. Vzpostavljanje njune povezave, preusmerila sta energijo za osamosvojitev od staršev, za boljši standard. Nato l. 2000 inseminacija- upam,da sem napisala prav), rezultat nula, pred in potem zdravljenje z tabletami, injekcijami, nato ponovna inseminacija v začetku l. 2001- rezultat 3 zarodki, odvzem enega, cista nekje, zaradi vnetja odmre en zarodek, nato še drugi po 3. mesecih nosečnosti. Žalost. Nato mirovanje, še podaljšano mirovanje, nato potek veljavnosti nekaterih izvidov. Ko bi vedela sta nekako dva meseca odlašala z preiskavami in glej, glej čudež. Zanositev po naravni poti. Olajšanje, sreča, strah.
Danes je za njo že polovica nosečnosti in je vse o.k, sije ona, sije on, sijemo mi vsi. Koliko vloge je tu igrala prijateljičina umirjenost po splavu, ko se je zavedala, da lahko sprejme oz. ustvari zarodek, ne vem.

Vse želim veliko uspeha in potrpljenja v teh dooolgih postopkih.

Lucija, hvala, ker si se tudi ti oglasila in nam s svojo zgodbo še povečala upanje na pozitivni uspeh!

LP, Andreja