Kot da ni dovolj že to, da spoznaš, da živiš v zakonu z MOMovcem…..začelo se je to, kar sem nekako upala, da se mi ne bo zgodilo, čeprav ste o tem nekateri že pisali.
Staršem sem nekaj časa nazaj povedala, da se bom ločila od moža in začuda sta to sprejela normalno, trezno….
Sedaj pa sta začela izvajat name pritisk. Eden in drug. In ponovno poslušam zgodbe (ki sem jih celo otroštvo….zdaj vem, da so bile zame škodljive) v tem stilu:
1. kaj si pa tako občutljiva – že kot otrok si bila takšna
2. v vsakem zakonu moraš malo potrpeti
3. verjetno si se ga (moža) naveličala,saj tudi v nobeni službi nisi dolgo vzdržala
4. ne razdiraj družine
5.kaj pa boš sama, sirota….saj niti za preživetje ne boš imela (sem s.p. in mi gre dobro…ampak za njih to ni služba…)
6. boljših moških ni, saj so vsi isti
7. če bi bila doma bolj pridna in urejala vrt in kdaj kaj skuhala, bi tudi bilo bolje
8. delanje na sebi je larifari in prav gotovo imam oprane možgane
….in še bi lahko naštevala.
In ponovno ti zasadijo seme dvoma in mož je sedaj ves zlat…..in če ne bi bilo tega foruma, bi verjetno podlegla. Sedaj pa črpam moč iz vaših zgodb in vsega tega, kar sem se naučila o sebi in spoznala o sebi.
Sem optimistična in z jasno začrtanim ciljem….

Pri meni je skoraj enako, z enakimi besedami!

in zraven še pokojna babica: naredi to in ono prijazno gesto, bodi prijazna, bodi še bolj prijazna … ko je bilo še slabše, je rekla: “Že nisi bila dovolj prijazna.”

Semena dvoma pri meni več ne zasadijo, ker se mi je kljub njihovemu mnenju dogajalo vse slabše in slabše …
Po treh letih (kolikor vedo starši, dejansko je teh det mnogo več) kalvarije mi občasno priznajo, da si malo pa že predstavljajo, kako je težak, a kaj pa naj .. potrpeti moraš, ni druge.

Ko sem popuščala in popuščala, so se meje zelo raztegnile in če sem nase pogledala nase “od daleč”, sem se sama sebi zdela že mazohist. To popuščanje je vodilo v nevzdržno stanje, v katerem se lahko samo še do konca zmeša ali pa gre.

Vilinka nobeden ne more odločati ( niti vedeti) kaj je najbolje zate. Ne starši, ne mož, ne na tem forumu….Zato sledi sebi, svoji intuciji in zdravi pameti.

V vsaki nezdravi skupnosti ( pa naj bo to družina, podejetje, država…) nastane v trenutku, ko se nekdo odloči, da se ne gre več in da želi živeti zdravo, drugače…panika in nato vsi, ki si ne želijo ( ne zmorejo, nočejo) spremeniti svoje življenje v kaj boljšega, združijo skupne moči in nato z vsemi silami in z vsemi metodami prepričujejo tistega, ki ne sprejme več svoje vloge v takšni skupnosti, da naj ponovno zasede mesto, ki mu je določeno.

Vsak starš, ki ima zdrav odnos do sebe in svojih otrok ne bi nikoli miniral svojega otroka pri njegovih odločitvah, ne bi nikoli še povečeval njegove stiske, temveč bi bil v oporo. Včasih pomaga, če pomisliš ali bi tudi sam tako ravnal v primeru, da bi imel ( imaš) svojega otroka. Bi tudi ti svoji hčerki, če bi bila v podobni situaciji svetovala enako? Bi ji tudi ti govorila takšne stvari? Bi si tudi zanjo želala, da ima takšnega partnerja in takšno življenje? Morda gre samo za njune lastne strahove, ki jih sedaj projecirata nate, vendar morata s temi strahovi opraviti sama s seboj, ne preko tebe. Morda bi morala razmisliti tudi o njuni resnični vlogi v tvojem življenju. Zna pa biti tudi, da si dejansko sploh ne predstavljata kaj se v resnici dogaja, ker je nekomu, ki v tem ni udeležen nepredstavljivo.

1. kaj si pa tako občutljiva – že kot otrok si bila takšna:
Pogost izgovor tistih oseb, ki ne upoštevajo čustev, mislenosti, želje drugih in mu nato, ko ga povozijo s svojimi idejami o tem, kaj bi moral početi, kaj misliti in kaj čutiti ine je žalosten, prizadet, prestrašen …govorijo, da je preveč občutljiv.

2. v vsakem zakonu moraš malo potrpeti
Ni res. Zdrav zakon ne pomeni, da moraš požreti vsako sranje, zdrav zakon pomeni, da se OBA trudita za sožitje in pri tem kdaj sprejmeta tudi kompromise ( ki so v korist OBEH) To da eden dela sranje, drugi pa mora to požreti, je daleč od situacije, ki bi bila zdrava za kogarkoli, ki je vpleten.

Nekoč so delali raziskavo ( o tem je napisana knjiga, ki jo dobiš tudi v naših knjižnicah, ampak sem pozabila naslov) ali je res, da je več nesrečnih družin, kot srečnih. In ugotovili, da ni res, da je nesrečnih družin manj, so pa zato toliko bolj glasne in zaradi tega imamo občutek, da jih je več in da je to normalno. Poleg tega se ljudje največ družimo s tistimi, ki so nam podobni. Če je naša družina čist zmešana, bodo tudi družinski prijatelji verjetno posebne sorte..:-))

Izgovor, da je treba vedno potrpeti, dostikrat služi tudi temu, da se potlači strahove pred spremembami in sprejemanjem odgovornosti za svoje ( bolj zdravo) življenje.

3. verjetno si se ga (moža) naveličala,saj tudi v nobeni službi nisi dolgo vzdržala
Kaj čem rečt. Bedarija. Kolikor spremljam tvoje poste se že zelo dolgo trudiš, da bi naredila nekaj dobrega iz zakona in to dostikrat celo na lastno škodo. Kadar je dovolj, je dovolj. Nisi kriva za njegova stanja, nisi jih povzročila, ne moreš mu pomagati ( nisi stokovnjak) in nisi odgovorna zanj in za njegovo vedenje. Če se noče spremeniti in je to škodljivo zate in za ostale v družini imaš vso pravico in celo dolžnost, da poskrbiš zase in vse ( mladoletne ) vpletene.

4. ne razdiraj družine
Kot otrok iz takšne družine ti lahko povem, da bi bilo veliko bolje, da bi se moja starša razšla, ker potem bi bila vsaj najmanjša možnost, da se kaj spremeni, tako pa ni bilo nobene. Ni hujšega za otroka kot živeti v vzdušju disfunkcionalne družine. Tudi ločen je težko, vendar bodo poznali tudi zdravo relanost, ne samo bolno in bodo kot odrasli lahko izbrali in ne bodo govorili, da je to edina realnost in da so tako ali tako vse družnie čudne in da je pač treba potrpeti.

5.kaj pa boš sama, sirota….saj niti za preživetje ne boš imela (sem s.p. in mi gre dobro…ampak za njih to ni služba…)
To mi je vedno fascinantno, koliko žensk preživlja celo družino ( z možem vred) opravi večino dela, obveznosti in dolžnosti, pa se včasih celo same sprašujejo isto vprašanje…bom zmogla sama? V primeru, da gre za partnerja z osebnostno motnjo veliko lažje, ker bo en čustveno hudo zahteven otrok v odraslem telesu manj. Torej bo v vsakem primeru zadeva lažja. Čez čas seveda, ko se bo nehal metati po tleh, ker sedaj ne bo več dobil vsega, kar mu v glavo pade.

6. boljših moških ni, saj so vsi isti
Kar se mene tiče so najhujši osebnostno moteni. Če pa starša iskreno verjameta, da so vsi taki in da je to običajno, potem je nekaj res hudo narobe.

7. če bi bila doma bolj pridna in urejala vrt in kdaj kaj skuhala, bi tudi bilo bolje
Tudi če bi počela vse kar od tebe pričakuje, pa ne glede na to, da je veliko teh stvari morbidnih, neprimernih, popolnoma egoističnih, ne bi bilo nič bolje, ker niso nikoli, ampak res nikoli zadovoljni. Če izpolneš vse želje, se takoj pojavijo nove, če ne drugega, pa nisi pravilno izpolnila že zahtevanih. Sploh pa smisel odnosa ni, da vse prilagodi zahtevam in potrebam enega človeka. Gre za dvojino, ne edino.

8. delanje na sebi je larifari in prav gotovo imam oprane možgane

Vsak, ki se bojijo soočanja samega s seboj in kakrkšnih koli sprememb ( pa naj bo v še tako velikem sranju) bo z velikim truščem razglašal, da je to larifari. Ker bi se moral v drugem primeru tudi sam zamisliti nad seboj in kaj storiti. Meni se pravnje možganov zdi bolj njihovo prepričevanje.

….in še bi lahko naštevala.
Tudi jaz …:-)))

Ena od značilnosti ljudi, ki so manipulativni je, da svoje vedenje spreminjajo glede na cilj, ki ga imajo. Kadar dojamejo da gre zares, so v trenutku pripravljeni storiti čisto vse, kar je “potrebno”,da bi prišli do svojega cilja in se popolnoma “sprememeniti”. In so ZLATI IN IDEALNI. Žal to traja samo do trenutka, ko dobijo svoje, potem pa spet po starem. Enkrat, dvakrat človeku še odpustiš, če ga imaš rad, če pa je to konstantno, potem pa nimaš kaj odpuščati, ker ne gre za spodrsljaje, temveč za sistem delovanja.

Tole so pač moja razmišljanja, morda sem včasih preveč ostra. To pride od tega, da sem se tudi sama kdaj cmarila leta in leta, preden sem dojela resnično sliko in brez “slabe vesti” ( in z velikim olajšanjem )spakirala kovčke.

GittaAna

PS:
Morda je tudi čas, da jim začneš postavljati meje in jim razložiš da:

….razumeš njune skrbi in njune pomisleke, vendar gre za tvoje življenje,da si dolgo premišljevala in da si se odločila, tako kot misliš, da je najbolj prav in da o tem v prihodnje ne boš več razpravljala z njimi…….in takoj nadaljuješ z X temo.

To prijazno ponavljaš n-krat (kadarkoli spet začnejo) vse dokler ne dojamejo, da se o tem z njimi ne boš več pogovarjala in da ne boš dovolila, da te medejo s svojimi dramami. Včasih je treba vzgajati tudi starše :-))))

Če že ne morejo ( nočejo, ne znajo) biti v pomoč, jim vsaj prepreči, da bi ti ne bi še oteževali situacijo, ki že sedaj ni ravno lahka.

GittaAna

GittaAna, hvala za vse. Zelo izčrpno zapisano in pod vse se podpišem tudi jaz. Pa tudi nič stroga nisi, razen v tem, da je soočanje z realnostjo lahko včasih zelo boleče. Dalj časa, ko si zatiskamo oči, težja bo rešitev… Če v takem življenju vstrajamo, bomo zanesljivo postali popolni invalidi. Jaz sem omejila stike z vsemi, ki mi niso nič pomagali, so me pa z raznimi pripombami omejevali in mi s tem jemali ogromno energije. Vsak sam najbolj ve v kakšni “godlji” se nahaja. Življenje nas v takih primerih dobesedno kliče, da vsaj enkrat v življenju pritrdimo sebi in si rečemo DA in, da sprejemmo kar doživljamo. Ko nam ni mar kaj si mislijo drugi (sploh pa tisti, ki nam ne pomagajo!), je pol rešitve že za nami. Ko bom imela več časa, se morda še oglasim. Vsem vse dobro. Lp Odmev

Hvala GittaAna
za odgovor, ki mi veliko pomeni. Vem, da sem samo jaz tista, ki lahko naredi spremembo. In tega se ne bojim. Pravzaprav spoznavam, da je v meni dosti več energije, poguma, odločnosti, pozitivnega razmišljanja…in da je bilo to ves čas prisotno, vendar se nisem izrazila. Zaradi drugih se nisem izražala tako, ker se je od mene pričakovalo vse drugo. Da bom poslušna, ubogljiva, potrpežljiva, zadržana (ker se pač ne spodobi..)….vendar sem danes za vse to VSEM tem “učiteljem” hvaležna, ker so mi pomagali izbezati na plano ravno to, kar so ves čas zatirali. Sem zatirala, ker sem poslušala druge bolj kot sebe in ker se nisem imela rada.
Danes sem tu, kjer sem in takšna kot sem in zelo, zelo sem si všeč, čeprav trenutno ni lahko.
Hvala vsem….

To, da se starši vtikujejo ni nikoli na mestu in nikoli ne prinese nič dobrega. Moje mnenje je tako, da dve generaciji nista za skupno življenje, pa naj še tako lepo zgleda na zunaj.

Po drugi strani pa, ko berem analizo moderatorke teh navedenih stavkov nikakor ne gre za neko strokovnost, ampak zgolj za hujskaštvo na podlagi subjektivnega mnenja nekoga , ki v vsaki besedi želi videt in opredelit neke motnje. .

Sam sem prepričan, da je najbolje večino dobronamernih nasvetov prezret in se zanesti nase, na svoje razmišljanje, želje in odkritost do sebe. Tako se mi zdi najbolje, da sama sebi postaviš preprosta vprašanja in odgovoriš nanje, npr.: Kaj je bilo dobrega in kaj slabega do sedaj v skupnem življenju? Koliko se je kateri dejansko trudil? Kakšna je komunikacija in na kakem nivoju sploh deluje vajin odnos? Kateri od vaju nima posluha za kompromise in ali bi se to v preteklosti dalo spremenit? Kaj si v življenju dejansko želiš? Kaj od tega že imaš? Kaj ti bo negativnega in kaj pozitivnega prinesla ločitev?…itn.

Pozdravljen modri val!

Nisem storkovnjakinja in vse kar napišem je moje osebno mnjenje int o na podlagi ogromno osbebnih izkušenj in leta raziskovanja človeške psihe. Vsak, ki tukaj kaj napiše ( tudi vi) ima svoje subjetkvino mnenje, ker nobeden od nas ni strokovnjak. IN vsak, ki to prebira se mora odločati na podlagi svojih izkušenj in ali je to, kar preberejo ( od kogarkoli) primerljivo z njihovo situacijo ali ne ali jim to pomaga ali ne.

V vsem videt osebnostne motnje? Glede na to, da na ta forum pišejo svojci, ki pri svojih bližnjih prepoznajo simptome nekoga, ki jih ima ( ali podobne značajske poteze) je seveda veliko govora o njih in njihovih mehanizmih. IN glede na statiskiko WHO, da ima osebnostne motnje (vsaj) 11 odstotkov ljudi , torej vsak deseti in je super, da se o tem končno začne govoriti in prepoznavati. Lažje je vedeti obe plati in potem razmisliti katera ustreza realnosti, kot poznati zgolj eno plat in biti zaradi neznanja ali nevedenja leta in leta ujet v takšnem odnosu, ki ga ne razumeš.

Se povsem strinjam z vašimi nasveti, to so osnovna vprašanja, ki si jih moraš postaviti, če želiš v nekem odnosu ostati ali ne.

GittaAna

Draga vilinka 13,
popolnoma ista zgodba…tudi jaz imam s.p. in v teh kritičnih časih sem vesela, da preživim in živim. Tudi to moje ni služba (tako govori moj mož in starši), ne vem od kod mi potem denar za življenje, preživetje, vzdrževanje hiše, otrok…. Ne, ne kopam se v denarju, živim pa človeku spodobno življenje “pa brez službe”… Ja in tudi jaz imam več kot dovolj psihičnega terorja mojega za zdaj še moža… Nikoli nihče ne bo vedel koliko gorja preživiš za štirimi stenami, za okolico pa zlat, mogoče tudi že briljanten…. Jaz samo pravim, nihče mi ne rabi verjet kako hudo mi je. 20 let ga prenašam in ko ga bo kdo naslednjih 20 let stregel in živel z njim…me pa le naj najde, bom z veseljem podebatirala o lepotah zakonskega življenja z njim….. NE HVALA, NIČ VEČ!!

Jaz ne vem, kaj je tako dobrega v “rednih” zaposlitvah, kjer ljudje dobivajo minimalce ( morda kak evrček več), kjer životarijo v svojih službah in čakajo, da bodo nove padle z neba, kadar se znajdejo na cesti. Zanesljivosti ni ne v rednih, ne v sp službah.

Večina ljudi še vedno živi v starih časih, ko si si zrihtal ziher službo, potem pa si tam lagodno čakal do penzije. Bilo bi lepo, če bi še tako bilo. Pa ni. Tudi služb je vse manj, zato si bo moralo čedalje več ljudi ustvariti svoje delovno mesto. Zato so tisti, ki so vzeli usodo v svoje roke, si tudi preko s.p. ustvarili svoj posel v prednosti, pred tistimi, ki ne storijo nič več od tega, kot da brezplodno upajo, da se njih odpušanje in vse ostalo, kar se dogaja sploh ne bo dotaknilo in čakajo, da se bo zgodil čudež in bo spet tako, kot je nekoč bilo. Ko jih potem dohiti realno življenje so pa totalno zgubljeni, v šoku in ne vedno, kaj bi.

Zato Vilinka čestitam, da ti uspeva z s.p. solidno živeti, ker to ni mačji kašelj. Tega ne more reči večina uslužbencev v (ziher?) javnih službah, da o tovarnah niti ne govorim.

Ostani podjetna 🙂 !

Modri val, hvala za tvoj odgovor in za vprašanja vredna razmisleka. Se popolnoma strinjam s tem, da se je potrebno odkrito pogovoriti s seboj, si priznati slabosti in prednosti…vendar sem si ta vprašnja postavila že ničkolikokrat, naredila sem si spisek vseh plusov in minusov, ki mi jih prinaša zakon in tudi, kaj mi prinaša ločeno življenje. Moja odločitev ni od danes, to je v meni tlelo že leta. Ni se težko ločiti, težko se je odločiti.
Veseli me, da redno spremljaš tale forum in mislim, da je tvoja življenjska zgodba kar precej žalostna, glede na to, da te določena razmišljanja tako zelo zabolijo in prizadenejo. Želiš z nami podeliti svojo zgodbo?

S.p.-jevki, lepo mi je, ko takole slišim vajine besede…res ni lahko v teh časih, vendar če delaš s srcem in pravo energijo, je vse lažje. Vem , da sem na pravi poti, kajti odkar sem se odločila, da zapustim moža in ko sem mu to tudi povedala, se je v mene naselila povsem druga energija, kar se mi odraža na vseh področjih življenja.
Bina8, povsem te razumem in ti želim, da obdržiš čvrsto držo in prisluhneš svojemu srcu.