Zgodbe o vaših angelih
Tudi sama sem izgubila otroka in sicer v 22. tednu nosečnosti. Je še zelo sveže in niti ne dojemam kaj se je pravzaprav zgodilo. Občutek imam, kot da sem sanjala, da to nisem bila jaz, da se to ni zgodilo meni – nama. Zaradi starosti sem bila rutinsko napotena na amniocentezo. Ko sem čakala izvide sem bila optimistična, da bo vse uredu, čeprav strah je bil prisoten.
In res. Zgodilo se je, kličejo iz genske posvetovalnice, da izvidi kažejo kromosomske spremembe, šok. Takoj drugi dan greva dat kri za nadaljnje raziskave, saj je bilo možno, da bi midva bila prenašalca spremembe na otroka. Izkaže se, da nisva nosilca, da je pri otroku sprememba nastala na novo. Drugi šok! Po posvetu in dogovoru z genetikom se odločiva še za nadaljnjo, najbolj specifično preiskavo, ki se jo da trenutno opraviti. Čakava na izvide in trepetava, vseeno upava, da bo vse uredu, da bo pokazalo, da je otrok zdrav. Drugačnega izvida si nisem mogla predstavljati, ker sem vedela kaj me čaka v nasprotnem primeru. In me pokličejo čez 15 dni, največji šok, izvidi so slabi, otrok ima hudo kromosomsko napako, manjka mu del genskega zapisa, zelo pomembnega za normalen razvoj. Porušil se nama je svet. Takoj isti dan greva v Ljubljano na posvet h genetiku, ki nama razloži izvide. Največja žalost v mojem življenju. Čeprav naj bi se sama odločila kaj storiti, nama genetik potihem svetuje prekinitev, isto tako moj osebni ginekolog, ko izve za diagnozo.
V četrtek sva se odločila, v naslednji četrtek sem že bila sprejeta na GK Ljubljana za umetno prekinitev nosečnosti.
Sploh še zdaj ne vem kako sem preživela, dala vse to skozi, ni mi jasno, najhujša nočna mora. Zjutraj me sprejmejo in začnejo s postopkom, tablete, tablete, pa še tablete, dokler ob 20,30h po ne vem kolikih urah groznih bolečih popadkov (na pogovoru nekaj dni pred sprejemom so mi zagotovili, da ne bo boleče, da bodo dali veliko protibolečinskih zdravil) rodim svojega prelepega sinčka. S partnerjem sva se že pred tem pogovarjala kaj bova storila, ali ga bova hotela videti, ali bova imela dovolj poguma, ali bova zmožna prenesti vso to bolečino?
Na koncu se odločiva, da ga morava videti, se posloviti, mu povedati, da nama je žal, ne glede na to koliko bo bolelo. Prinesejo nama prelepega fantka, zavitega v pleničko, ležal je na desnem boku, prelepa mala ušeska, nosek, rokice, nogice. S prstom ga pobožam po rokici, nogici, nosku in mu povem naj nama oprosti, da nisva mogla drugače. Ko ga odnesejo stran se mi partner izjoče v objemu, jaz ga le božam po laseh in strmim v prazno. Isto noč pa se zbudim in solze tečejo, kaj sem naredila, ali je prav tako, neutolažljiva bolečina in žalost.
In zdaj se sprašujem, ali res nisva mogla drugače?? Noben ne more 100% zagotoviti kaj bi se zgodilo, ko/če bi se rodil, so samo grozovite napovedi glede na znanstvene raziskave. Še cel dan preden sem ga rodila sem spraševala partnerja ali sva se prav odločila. Bila sem, kot v transu. Verjetno je to nek obrambni mehanizem, ki omogoča, da človek preživi take izkušnje in zdaj še vedno traja.
Neskončno mi je žal, da si ga nisem upala vzeti v naročje, svojega otroka, ki je rastel v meni in me brcal. Žal mi je, da ga nisem slikala, da imam zdaj le kartonček z odtisom njegovega malega stopala. Edini dokaz, da je obstajal. Boli. Sprašujem se zakaj, zakaj se mi je moglo to zgoditi? Počutim se krivo, da sem se odločila ubiti svojega otroka. Moj razum me sili h temu, da čim prej prebolim in živim dalje, moje srce pa je ostalo v tisti porodni sobi pri mojem sinčku in se noče ločiti od njega.
Zmedena sem. Vem samo to, da mojega sinčka nikoli več ne bo nazaj. To je najbolj boleče dejstvo, ki ga morem sprejeti. To je bila moja prva nosečnost in če mi bo dano, da bom kdaj postala mama, bo moj otrok vedel, da ima bratca med angelčki. Pozabila ga ne bom nikoli, mojega prelepega sončka.
Pozdravljena “mojmalifantek” !
Žal mi je da se ti je vse to zgodilo in da si morala čez vse to. Sedaj je od tega že več kot leto dni in upam in ti želim da tvoje življenje teče naprej, da nisi ostala tam…tam nekje v temi. Tvoj sinček je prisoten ob tebi in vedno bo. Vedno ga boš nosila v srcu in mislih. Moraš si samo dopovedati, da mu ni nič hudega tam kjer je in je srečen in na varnem. Tebi je hudo, ker ga nimaš in ker ga ne vidiš, ker ga ne moreš poljubit,…a ne pozabi da v resnici je s tabo-z vama. Vedno bo! Za njega si naredila tisto kar si takrat mislila da je najboljše! Vsaka mama želi svojemu otroku najboljše,…da ne bi trpel in da bi bil srečen….in tvoj sinček vse to ima….mir in srečo. Ni ob tebi, a bodi srečna, da je on srečen, varen, brez trpljenja. Vedno bo s tabo in ti z njim! Ne pozabi tega. In prav gotovo si želi da bi bila njegova mami in oči srečna, mirna,…
veliko mirnih in srečnih dni ti želim
Pozdravljena anjaD,
slučajno sem po zares dolgem času pokukala na to stran in vidim odgovor na moje pisanje izpred več, kot enega leta nazaj.
In kako sem danes?
Bolečina ni več tako huda in izrazita, čas pomaga in prinese svoje. Ampak čisto vsak dan se spomnim nanj, na mojega sina. S pomočjo psihologinje iz Ljubljanske porodnišnice sem nekaj tednov kasneje uspela priti do njegovih slik, tako, da imam še ta dragocen spomin nanj. Ko pogledam njegove slike me pa vedno zlomi. Tudi, ko/če se z bližnjimi pogovarjam o njem me še vedno zalijejo solze. Ne vem, če bo kdaj boljše. Kakšen zaklad sem nosila pod srcem in zdaj ga ni več, le v mojem srcu in mislih.
V Parku zvončkov ima tablico in ko greva v Ljubljano se ustaviva mu prižgati svečko.
Sem pa trenutno spet noseča, teče 32. teden in spet nosim fantka, njegovega bratca. Izvidi so bili tokrat uredu, jaz pa vsak dan sproti diham in prosim, da bi se otroček rodil živ in zdrav.
Morem pa povedati, da sem najhujše prebrodila s pomočjo vseh mamic iz FB skupine Mamice, ki smo izgubile svojega otroka, brez njih bi mi bilo zelo zelo težko.
Hvala vsem njim za pomoč in tople besede tolažbe in hvala tudi tebi za tvoje besede.
Upam, da se čez 2 meseca spet javim s srečnim koncem.
Pozdravljena mojmalifantek!
Tudi midva greva enkrat na mesec prižgat svečko naši punčki, imam pa tudi doma en prostorček kjer ji prižgem svečko,…. Žal imava midva samo slikice iz ultrazvokov, ker v naši porodnišnici nimajo še tako urejeno da bi otročke slikali. Žal! To res pogrešam, a na srečo sva jo videla takoj po porodu. So nama jo prinesli in sva prelepo najino hčerkico poljubila v slovo. Sem pa tudi jaz ponovno nosečka srečka, trenutno v 14. tednu in zaenkrat še nism živčna. Rodila bom tokrat en mesec prej (okoli miklavža), ravno zaradi tega ker je naša pikica odšla tik pred rokom poroda. Tokrat vem da bo vse v redu. Čutim! Jaz sem se hitro sprijaznila, da je moja pikica odšla, a je bilo hudo in še vedno tudi jaz dobim še solzne oči, ko govorim o njej. Se pa zraven tudi nasmejem, ker mi je lepo ko se spominjam na njo. Vseeno mi je dala veliko veselja, bila je z mano, živa, v mojem trebuščku in za to sem zelo hvaležna.
Čestitam ti za nosečnost. Verjemi v to da bo sedaj vse v redu. In bova obe dočakali tisti prvi jok po porodu 🙂
Srečno