Zgodbe o vaših angelih
P.W. moje sožalje tudi tebi. Joj Škratek2, koliko angelčkov imaš pa ti. Jaz imam dva, pa mi je ful hudo. Kako šele mora bit tebi?!
P.W. neboš pozabila kako je zgledal. Je pa mene tudi strah, da bom pozabila kako je v resnici izgledal. Slika je res slaba in ni isto kot v resnici, ali pa z fotoaparatom. Vem samo to, da je bil zame najlepši dojenček. In najbrž tudi zate tvoj. Jaz sem ga imela zraven sebe dve uri, pa mi je še vedno premalo. Še več časa bi ga imela zraven. Najraje do moje smrti! Nikoli ni dovolj, veš.
Tudi jaz nevem, zakaj se je to zgodilo prav meni…Ampak zgleda, da se to prav vsi sprašujemo.
Meteja, mojih angelčkov je veliko (13) in prvi med njimi je prav tako Gašper kot tvoj.Včasih je hudo, včasih ne, prideljo težji in lažji dnevi, a življenje gre dalje in mi z njim, moramo dalje, tako je lažje, kot če ostanemo na tisti točki, ki boli do neba in nazaj.
PW sožalje tudi tebi, ne bomo jih pozabile, čeprav je to tudi moj največji strah.vedno bodo z nami, tudi če bo slikica obraza zbledela v našem spominu.
lp
škratek
Mateja, nobenega sina nimam živega.Imava Gašperja in Bineta, ki sta oba rojena v 6. mesecu.Gašper je umrl takoj ko mi je odtekla voda, Bine je živel še nekaj časa po porodu in oktobra bo minilo dve leti, odkar je zaspal za vedno v mojem naročju.
Ostalim 11-tim ne poznava spola, ker so bili splavljeni od 7-13 tedna, ali pa so bili izvematenično vgnezdeni……..v glavnem, skupaj jih je 13 in še vedno se boriva, da bova nekoč imela živega otroka in bova postala starša tudi za okolico, ne samo v svojih očeh.Ker sva starša, le otrok nimava ob sebi.
Zelo dobro vem, kako se počuti vsaka mamica, ko se zgodi SS, IMN ali prezgodni porod, vem da je hudo, a MORAMO vstati in narediti korak dalje, pa čeprav le zaradi tega, ker sem to obljubila Binetu, ko je umiral v mojem naročju…….in obljubila sem mu tudi bratca ali sestrico in vztajam…………tudi zaradi obljube in tudi zaradi želje po otročku.Imela sem nekaj….imela sem nosečnost, tiste male in nežne brcike, imela sem trenutek s sinom, trenutek večnosti in videla sem tanko vez med življenjem in smrtjo………tudi to je nekaj, bolje kot nič…….
lp
škratek
Pred več kot tremi leti sem vas tukaj prosila za vaše zgodbe.
Takrat sem šele vpisala študij, lani pa sem diplomirala in sedaj delam v porodnišnici.
Želja, kje si želim delati, se mi je izpolnila.
Danes lahko na podlagi vaših zgodb pomagam drugim ljudem.
Hvala!
Vsaka (nova) izkušnja, ideja,… je dobrodošla!
Danes je tak žalosten dan, prijateljica je izgubila svojega sinka, rodila mrtvega, ker je imel zavito popkovino. Grozno in potem berem še vaše zgodbe, ves čaš imam solze v očeh…
Tudi sama sem pred časom doživela šok, ko so sem v 6 tednu izvedela, da se pikica ne razvija in bo potreben splav. Takrat sem samo jokala in jokala, tako sem se je veselila. Na srečo sem tri mesece kasneje zanosila in imam doma prečudovito 1 leto in 3 mesece staro hčerko. Celo nosečnost sem trepetala! Pri porodu je imela tudi 2x zavito popkovino in se je rodila čisto sivo modra. Hvala vesolju, da je zadihala in je zdrav otroček!! Moram povedati, da je strah ostal in vsak dan prosim-kdorkoli že je tam gor, da nameni moji hčerkici zdravo, dolgo, srečno življenje.
Dejstvo je, da nikoli ne bomo pozabile, da smo zaznamovane za celo življenje. Če je kateri kaj v tolažbo, nekoč sem prebrala, da so dušice naših otročkov pač samo toliko časa rabile, da so prešle na višji nivo in da se s tako izkušnjo, tudi me postavljamo na višji nivo, se učimo. Mogoče so te besede brca v temo, bedarija za kakšno, mogoče pa bo katera le našla kanček smiselnosti.
Danes je tudi za nas žalosten dan.
Svakinja in svak sta danes izgubila svojega prvega otroka – Vida.
Samo 2 dni mu je bilo namenjenega življenja.
Žalujemo vsi, čeprav si nihče ne zna predstavljati, kako trpita onadva. Vem, da ju čaka še težka pot in, če bosta kdaj to prebrala, naj vesta, da jima bomo stali vedno ob strani, da bomo zanju vedno tukaj, če nas bosta potrebovala.
Imamo slikico Vida, ko je bil v inkubatorju, priklopljen na cevke – bil je zelo zelo lep fant.
Vedno bo moj prvi nečak in jaz sem z njim postala prvič teta in moj mož stric.
Hudo mi je, v duši jočem z njima.
Ne če bosta prebrala, povejta jima to!Če se bosta želela pogovarjati o Vidu se pogovarjata z njima, njo, njim, če bosta jokala, bodita tam, ne pobegnita, morata si vzeti čas za solze, za žalovanje.Ne pozabita na obletnice, na svečko 1. novembra, na kakšno drobno vprašanje, ko in če bosta začela govorit o Vidu.Meni je to in mi še veliko pomenilo, čeprav se večina ljudi potegne nazaj, ker ne vejo kako naj se obnašajo….če tudi vidva ne vesta….samo bodita tam zanju, to je včasih več kot beseda.
Moje sožalje tako teti in stricu, še posebaj pa mamici in očku malega Vida, ki je sedaj v družbi angelov, tudi mojih..
lp
škratek
Končno sem že kar nekaj let nazaj našla moškega, s katerim želim preživeti svoje življenje. In res sva lepo začela in se po enem letu odločila, da je to to in da je čas za otroka. Imeti otroka je moja največja želja že od otroštva, je smisel mojega življenja….In začela sva :)…..pa se ni prijelo en mesec, dva meseca,šest mesecev….eno leto in potem sem po dveh letih končno šla do ginekologinje. Šla bi že prej (sedaj mi je žal), a sem se bala in še kar upala, da naslednji mesec pa bo….Naročila sva se v LJ….šla tja….tam so nama povedali da je vse vredu z nama….šla sva v IVF postopek….pa se ni prijelo. Drugič se tudi ni prijelo. In tretjič, po ŠTIRIH letih čakanja, mučenja,bolečin….se je končno pokazal tisti plusek!!!! Nepopisno veselje 🙂 …in začelo se je…..veselje,priprave,pregledi,…nakupovanje….Šla sem na vse teste-preiskave, tudi na nekatere samoplačniške in vedno je bilo vse vredu. Imela sem lepo zdravo nosečnost, močno sem se navezala nanj in oba s partnerjem sva komi čakala da pride na svet. Otroček je bil zdrav…tudi spola nisva želela vedeti pred porodom, da bo večje presenečenje (jaz sem si močno želela punčko). Potem pa…..
…..v 39. tednu + 7dni, osem dni pred PDP nisem več čutila gibov….globoko v sebi sem že čutila, a absolutno si tega ne priznaš….vse sem poskušala tisto jutro a otroček se ni zbudil…moj je prišel iz službe,povedala sem mu in postal je prestrašen…šla sva dežurni ginekologinji in naredili so CTG…in lejga srčka…sestra je odšla iz sobe,ostala sva sama.”Je srček,sam je bolj šfoh” sm rekla mojmu ki je zdraven stal…videti je bil ne siguren…in pride sestra nazaj z zdravnico in ta odkima z glavo…mene postane strah…pride še druga zdravnica…tudi odkima z glavo in reče naj greva z njo v drugo sobo na ultrazvok…dobila sem solze v oči….! Ekran je obrnila proti sebi, a vseeno sem videla da nič ne utripa na ekranu….obrnila sem se stran. Ginekologinja me pogleda v oči…ni mi mogla povedat…obrnila se je nazaj v ekran in rekla: “Ni srčka”….in svet se mi je porušil v sekundi…”kako ni srčka??!!!” sm vpila,spraševala,…..”nehal je bit”….tema mi je padla na oči, začela sem kričat in jokat,….partner me je objel in oba sva jokala…..!!!
……dali so mi tabletko za zorenje materničnega vratu in rekli, da lahko traja do tri dni, preden bi dobila popadke…bilo me je groza. Misel na to, da bom mogla imeti tri dni trupelce v sebi….to me je ubijalo…želela sem carski rez….so mi ga odsvetovali. Naslednji dan (v 40. tednu) zjutraj se je začelo in ob pol dveh sem z groznimi bolečinami rodila punčko Klaro, veliko 53cm in težko 3290g. Jokala sem in jokala….oba sva jokala….bila je punčka…najina hčerka….Že prej sva se pogovarjala, da bolje da ne vidiva otročka…naj oni poskrbijo za vse…,a moji občutki so bili drugačni iz minute v minuto. Seveda sem želela videti svojega otročka….in par ur po porodu sva jo tudi videla, jo pobožala, poljubila in ji povedala,da jo imava rada…nato sva se poslovila. Žal nama je bilo ker je nisva še slikala, a nič zato…vesela sem bila, da sem jo vsaj videla in se poslovila od nje.
Najina hčerkica je samo zaspala. Niso našli drugega vzroka. Globoko je zaspala in odšla med angelčke.
……danes bi bila stara 2 meseca in tri dni. Prazna zibka, prazna sobica, prazno in tiho stanovanje,…prazna duša….strto srce….!!! Bolečina je neznosna…jokam in dajem ven iz sebe. Pogled na nosečnice me ne moti tako, zaboli me pogled na mlado družinico….kako se smehljajo, kako oči in mamica pestujeta svojega otročka, skrbita za njega, ga poljubljata…Najine hčerkice pa ni….nikoli je ne bova pestovala….Sem pozitivna oseba in nisem se zaprla vase, a vseeno mi psiha povzroča težave-tudi fizične,zdravstvene težave….Minilo bo še neki časa da bom prebolela, ker trenutno me je močno strah…toliko časa sva se trudila….kaj če ne bom več zanosila?!! Poskušam ne mislit na to, a…..!
……se trudim in si močno želim, da grem hitro čez žalovanje, da se hitro poberem in da ponovno poskusiva….Ker se resnično trudim in želim živeti naprej ter najini Klari dati žive in zdrave bratce in sestrice!!!
poljubček moji Klari in vsem angelčkom. Ter objem vsem mamicam angelčkov….
lp
Anja, iskreno sožalje ob izgubi vajine Klare. Žal mi je. Vzemi si čas za žalovanje, za solze … ne hiti, ker se bo bolečina samo potuhnila in privrela na dan ko si boš najmanj želela. Sedaj je čas zate, za to da se razjočeš, da razmisliš, enostavno – da žaluješ …
Vem kako boli, sama sem mojo punčko izgubila dve leti nazaj. Živim, vendar sem se samo naučila živeti s to izgubo in s to bolečino…