Veliko je žalostnih in bolečih zgodb. Tudi moja je ena taka, ki še se sedaj po nekaj mesecih vsak dan borim z njo in celo življenje se bom. Nič ne pomaga, ostaja v meni.
Doma imam zdravega sinčka, ki je nastal iz ljubezni in načrtovan. Seveda ni bilo enostavno, nisem mogla zanositi, a potem je le ratalo. Odločila sva se za drugega otroka, načrtovala in uspelo je. Potem pa se je meni podrl svet za vecno. Tega otroka sem si tako želela, ko sem ga videla, slisala sem letela od veselje in sreče.
In potem BUM! Moj mož je v 8 tednu zahteval, da naredim splav in da me zapušča!! Podrl se mi je svet. Izrečene so bile take besede, toliko bolečine.. Zadnja njegova besedaj je splavi in bova se pogovarjala,imava možnost, ta otrok mora stran, drugace ne spregovoriva več-nikoli!
Bilo je na meni. Hitro sem mogla sprejeti odločitev, ki mi je spremenila življenje. Od tistega dne se vsak dan bojujem z mislimi, izrecenimi besedami in ne moram pozabiti slike otroka in zvoka srcka. Očitam si za dejanje, ki sem ga bila prisiljena storiti. Ne znam si pomagati, hodim k psihologu, jemljem zdravila, imam prijatelje in prijateljice, ki mi stojijo ob strani. A ne gre in ne gre. Seveda sem ostala sama, mož me je zapustil, kasneje sem izvedela, da je imel že takrat drugo ko sva načrtovala…

Ima kdo podobne izkušnje, kako si pomagati, kako vsaj malo pozabiti, si ne očitati… živeti z tem? Kako sprejeti nakvečjo napako v življenju?

Draga Lisička!

ne očitaj si, storila si tisto, za kar si v denem trenutku mislila, da bo pomagalo, čeprav sedajle ko to berem mislim, da je bila usoda zakona že zapečatena, on pa si je zagotovil ene alimente manj.
Poznam še eno tako zgodbo, le da sta ostala skupaj, ampak bi bilo bolje da nebi.Ona trpi, on uživa dalje z drugimi in jo stalno maltretira z zaščito.Ona ve, a nima moči končati……to pa je veliko slabše, ker bo trpela non stop.
Nehaj si očitati, mislila si, da bo tako najbolje in to si naredila za dobrobit družine.Ne krivi sebe, krivi pravega krivca:njega, on je kriv, on je hotel, on zahteval………..lažje ti bo, pa še res je tako, TI NISI KRIVA!!

škratek

Draga lisička.
Kot prvo bi ti rada povedala,da TI NSI KRIVA.Moški so pač en čuden fenomen.Povem ti,kako je bilo meni.Poročila sem se zelo mlada(19),takoj zanosila in bila srečna.Živela sem v Švici.Poročena sva bila 3 leta,ampak počasi se je vse začelo rušit in jaz sem se počasi zaljubljala v drugega.Moj mož je živel svoje življenje ob meni in sinu,nič se ni trudil,da bi nam šlo na boljše.Jaz sem se en čas trudila,ampak enostavno ni šlo.Potem sem ga zapustila,ker sem se zaljubila v drugega.Kmalu za tem sem spet zanosila.Ko smo se vselili v novo stanovanje,sem po dveh tednih prišla v slovenijo na dopust k mami.On me je prevral dva dni po tem,ko sem šla na dopust.Punco je privlekel domov v naše novo stanovanje,večkrat v teh dveh tednih.
To sem izvedela na zelo boleč način.Moje življenje se je ustavilo,bila sem na koncu svojih moči-noseča in z triletnim otrokom.
Probala sem živeti z njim,ampak nisem mogla,ko se mi enkrat nekaj zameri potem je konec pri meni.No,ko je bil najin sin star eno leto,sem se vrnila nazaj v slovenijo,za vedno.Ni mi žal,tu sem bolj srečna,tu imam družino.
(Žal mi je samo,da nimamo takega zdravstva kot ga ima Švica)
Kaj sem ti hotela povedati,ne se krivit,res nisi ti kriva.On je na izgubi,ker je zapustil tebe in sina,ne ve kaj vse bo zamudil,ko nebo ob njem.Isto tako,kot je moj bivši zapravil svojo šanso živeti ob svojem sinu.Moja prijateljica je doživela enako kot ti,šla je na splav zaradi fanta,ker je on hotel tako.Ona je hotela otroka,on pa ne zdaj pa nista niti vec skupaj.Eni moški so pač takšni,čudaki-drugega ne morem rečti.Meni se je že toliko hudega zgodilo v življenju,pred kratkim mi je umrl še otrok-nič mi ni ostalo prišparano,doživela sem najhuje kaj sem lahko,tudi v otroštvu.Ampak živeti je treba naprej,čeprav bo težko.Imaš še enega sončka,uživaj njim,živi za njega.Tvojega drugega sončka pa ne rabiš pozabit,imej ga rada.Jaz imam svojega tretjega otroka tudi rada,vedno ga bom nosila v srcu,tako kot ti.Ne se krivit,nekateri moški so pač čuden fenomen..
Jaz se včasih krivim,da sem razdrla svoj zakon zaradi idiota,keri me je varal.Včasih mi je težko,ker otroka tako redko vidita svojega atija,ker smo tu,vsi se odločamo za nekaj.Ti si se odločila tako,ker si hotela rešit zakon,družino-nisi naredila tega zlonamerno.On ti je lagal,ti si se trudila.On pa ne.Bodi močna,tako kot jaz.Bodi ponosna na sebe.Ne krivi se,ker res nisi ti kriva.

LP,Patricija

Joj, lisička, kako žalostna zgodba:(

Nikakor ne dojamem, kako je lahko bil najprej za otroka, potem pa te je silil v splav. Ne bi rekla, če bi zanosila ob zaščiti…

Tako mi je žal, da si uslišala njegov ukaz, svojo željo pa potlačila in naredila to kar si. Res mi je hudo tako zate kot za nerojenega otročka.
Res ni bilo druge možnosti?

Upam, da ti bo s pomočjo strokovnjakov in prijateljev uspelo premagati to grozno izkušnjo ter da si boš opomogla.

Srečno!

Prvič: vrzi stran vsa zdravila, se uredi pri frizerju, zamenjaj službo, če je možno.
Drugič: s svojim sinom pojdi v družbo, udeležuj se prireditev za otroke,druži se z ostalimi starši, pogovarjaj se, uredi si vsak teden nekaj ur varstva in pojdi izven svojega kraja na bazen, na morje,v toplice, privošči si malce razvajanja, prosi za pomoč svoje starše pri tem.
Moraš prekiniti- drastično dosedanji način življenja, zamoti se z delom, vse šanse imaš, da spoznaš družbo, kjer so tudi sami posamezniki. Tudi iz prijateljstva lahko zraste ljubezen. Če boš izžarevala samozavest,iskrenost,ljubezen s svojim telesom, ni vrag , da tega ne bi kdo opazil, še posebno sodelavci, ki so ponavadi levji delež sočutja,bolečine. Iti v novo okolje, pomeni tudi prekiniti s preteklostjo pa čeprav na račun slabše plače. Lažje boš dihala,novi obrazi te ne bodo pomilovali, se naslajali ob tvoji nesreči oz nemoči.Za vse to ne rabiš psihologov, samo sebe in svojo zdravo pamet in se odločiti – čez noč, drastično – boš videla, če drugi ne bo od tega imel tvoj otrok največ in to je energično, samozavestno in privlačno mamico, ki ga ima rada. Ne obtužuj malega ,ki ni prav nič kriv, če pa je dobro vzgojen pa bo le še dodaten magnet za kakega mačota zate.OK?

DRAGA MOJA TI NISI NIČ KRIVA, DVIGNI GLAVO, OBJEMI SVOJEGA SINEKA,…ne morem verjet akkšni so nekateri moški, solze mi tečejo po obrazu, kaj bi dala da bi ti moje solze vzele vsaj polovico bolečine,.. joj kako bi ti povedala svojo zgodbo pa ne morem tipkati,….bodi močna mislim nate

Pozdravljene,zdaj se že en čas nisem oglasila,ker mi ne gre glih na boljše.
Kako dolgo ste rabile da ste koliko toliko prišle k sebi po izgubi?Da vam ob vsaki misli na otroka niso pritekle solze?
Cel čas sem v negativnih mislih.Niti tega si ne morem oprostiti,da ga nisem imela dalj časa pri sebi,ko se je rodil mrtev-ko pa nisem znala kaj naj.Bila je čisto nova situacija,nisem vedela če ga naj imam dolgo pri sebi ali ne.
Ko zdaj pomislim da bi ga lahko pestovala dve uri…vse bi dala,da bi lahko zavrtela čas nazaj.
11.8.bi imel rojstni dan.Totalno sem v krizi,hodim k psihijatru,ker sem depresivna nisem sposobna za nič.Ne morem spati,nemorem normalno razmišljati.
Vsi mislijo,da sem že “prebolela”.Nihče pa ne vidi,kako mi je.
Ne trpim samo psihično,ampak tudi fizično.Občutek imam,da mi bo odpovedalo telo.

Najprej odgovor besni.

Tvoj post je absolutno tako napisan, da imam resne pomisleke glede tvojega zdravja.

Draga P.W.!

Hudo mi je ko vidim, da ti nekako ne uspe splavat iz krize.
Glede solz in vsega, ti sploh ne morem rečt do kdaj točno je ta kriza trajala. Ker veš ni rečeno, da je šla čisto skoz. Saj sem vredu in res že kar nekaj časa ne jočem, pridejo pa trenutki ali pa kakšen dan, ko se žalost vrne.

Poglej nič se ne sekiraj za nazaj. Da ob rojstvu nisi naredila več kot si. Kako tudi bi? Na to nisi bila pripravljena. Nihče ni pripravljen na tak izid nosečnosti. Tudi jaz nisem bila. Zato nimam nobene fotografije in nobenega spomina na njo. Naredila si toliko, kolikor si v tistem trenutku zmogla in to je dovolj. Otroka si imela rada, ko je rastel v tvojem trebuhu in to je največ kar si mu lahko dala. Čutil je tvojo ljubezen in jo odnesel s sabo.

In imaš prav. Tisti, ki tega niso nikoli doživeli mislijo, da se kaj takega preboli v nekaj dneh. Pa to žal ne gre tako. Ne oziraj se na njih. Delaj tako kot je prav za tebe. Druži se z ljudmi, ki te razumejo. Pa če je to samo ena oseba je dovolj.

V tej situaciji niso pomembni drugi, ampak ti. Ti moraš ozdraviti svojo dušo, da boš sposobna živeti in iti naprej.

Vse dobro ti želim,
silvya.

Hmmm,kaj naj rečem?!?!? Po skoraj štirih letih me še zmeraj stiska v grlu,ko grem na pokopališče,še zmeraj se zjokam iz dna duše,pa čeprav je že toliko časa. Seveda moj angelček Vid ima sestrico,ki se je rodila leto za njim. Toda ona ni nadomestek njega,je le moj tretji otrok,ki sem si ga tudi zelo želela. Le hvaležna sem mu lahko,da jo je čuval tudi ob njenem prezgodnjem rojstvu.
Kako pobrati-težko. Kljub temu,da mi vsi pravijo,da delujem zelo “špric” moja notranjost trpi in joka.
In mislim,da bo jokala vso moje življenje,dokler ne bom lahko zopet objela mojga sinka.

Krize se odaljujejo in spet udarijo v vsej svoji razsežnosti!Minilo je 18 let, mineva drugo leto, pa še boli, zelo, le da je razmak med krizami večji, včasih pa tudi manjši.Nikoli ne preboliš, le lažje prestaneš bolečino.In vem da okolica ne razume, vem da mislijo da si prebolela, tudi pri meni je tako.Jaz vsake toliko kar rečem, da še vedno boli, da nisem prebolela, se pa trudim živet dalje, se znam zabavati, poslušati druge, razumeti vse, ki ne razumejo, da te smrt otroka spremeni in znam tudi jokati do neba in nazaj.

lp
škratek

V lj. porodnišnici sem imela slabo izkušnjo.Zdravnica mi je na pregledu rekla da bo porod prekinila(34/35t), ker je videla,da nekaj ni uredu.Bil je petek in je rekla da vikend itak nč ne bo, češ da se mora posvetovati z ostalimi zdravniki naslednji teden in me poslala domov ter naročila naj pridem v ponedeljek v oddelek 4.nad.V pon. niso bili na sprejemu nič pozorni in me poslali v 4. nad.Želela sem zdr.pa je ni bilo od nikoder.V torek so mi nato merili ctg in ni bilo utripa pri enem od dvojčkov.Pa so se nato na glavni viziti odločili da me pustijo čakati če devet dni, češ,da bo še drugi mal zrasel.In so me res pustili čakati z mrtvim otročičkom pet dni nakar je osebna ginek. to preprečila.Meni se je mešalo.PROSIM TE KOT ZDRAV. DEL. DA NE PUSTITE ČAKATI MATER Z MRTVIMI OTROKI V TREBUHU IN,ČE SE ODLOČITE PREKINITI NOSEČNOST NAREDITE TO V TISTEM TRENUTKU. PROSIM ZA VSE BODOČE MAMICE.

Tudi jaz se pridružujem eli. NE PUSTITE ČAKATI MAMICE… TO JE NAJVEČJE TRPLJENJE, KAR SE GA DA DOŽIVETI, NAREDITI.

Moja zgodba…

Izgubila sem dva srčka. Enega v 28. in enega v 31. tednu nosečnosti. Pri prvem so zastoj rasti ugotovili v 17. tednu, ampak…nihče temu ni posvečal pozornosti. Bomo malo počakali, so mi rekli. In se je vleklo. Upala sem in verjela, da bo vse v redu. V 28. tednu sem imela UZ, na katerem mi je zdravnik po mojem vprašanju, kako je, rekel “ja, mrtev je.”. Teh besed, hladu, brezosebnosti ne bom pozabila nikoli. Nihče mi ni rekel NIČ. Samo naj ostanem v LJ in naj rodim… ma ni govora. Šla sem domov, naslednji dan sem odšla rodit v Koper. Porod je trajal od 10. ure dopoldan, pa do naslednjega dne do 16. Bilo je nenormalno. Milsila sem, da bom umrla.

Tudi drugi otročiče je začel zaostajati v rasti v 17. tednu. Takoj sem odšla v LJ, ležala do 28. tedna. Že pri 26. tednu so mi povedali, da bo usoda enaka, naj “čakam, da umre”. prosila sem jih, naj prekinejo nosečnost, ampak niso…ker ni etično. Popolnoma se mi je sesul svet. Cele dneve sem jokala in želela domov. Ker otroka že prej nisem čutila, sem vsak dan v Izolo hodila na UZ, kjer so opazovali…”kako otrok umira”. To je občutek, katerega se ne da opisat. Čakala sem…do 31. tedna… vsak dan… prosila, naj nekaj naredijo, vedela sem, da se bori, trpi… bilo je nepopisno. Tega ne želim nikomur. v 31, tednu je nehal biti srček. Rojevala sem 6 ur, malo v primerjavi s prvim porodom. Rodila naj bi v LJ, ampak… sovražila sem vse in… dobila sem svoje popadke, za kar nikomur ni bilo jasna od kod…rodila sem v Izoli, kjer zdravstveno osebje pozna sočutje in prijazno besedo, ki jo v tistem trenutku najbolj potrebuješ.

To je moja zgodba, zelo skrajšana.

Kljub temu, da je meni to gorje prihranjeno, vedi, da te močno, močno razumem in ne pričakujem od tebe, da boš to kdaj prebolela. Hkrati te pa občudujem, da še nisi izgubila upanja in močno, močno stiskam pesti, da prideš do željenega cilja!

Enako želim seveda tudi vsem ostalim mamicam na tem forumu.

Ajnat, hvala za pesti!
Mogoče bi tudi že obupala, ampak če smo prišli tako daleč bomo enkrat uspeli in jokali skupaj z malo štručko, pa še Binetu in vsem ostalim najinim angelčkom sem obljubila bratca ali sestrico, zato še vztrajam, obljuba dela dolg!Če bo le uspelo, v naslednjega pol leta gremo na spet IVF!

lp
škratek

Kmalu bodo minili trije meseci,odkar sem izgubila svojega malega angela.So dnevi,ko se tega zavedam,so pa tudi taki,kot je danes-da mi je vse neresnično.
Nekaj moči mi daje misel,da bom enkrat spet noseča,ampak ta misel mi daje toliko strahu kot upanja.
Svojega sineka vidim v zvezdah,vsak večer,ko pogledam nebo in vidim zvezde se ga spomnim,upam da ga nikoli nebom pozabila-mislim to kakšen je bil.
Moj mali angel,moja zvezdica…Pogrešam te,tvoja mami

Tudi jaz sem izgubila svojega angela. Zelo je hudo in solze močijo moja lica. Pokonci me drži moj prvorojenec in mož.

Nikoli te ne pozabim in čeprav tvoj srček ne bije več, je postal del mojega!

Tvoja mami

Moj Gašper se je rodil 11.3.2008 v 35t. Tako je bilo:
V porodnišnico sem šla, ker sem dobila rahle popadke in odteklo mi je nekaj vode, nato so se popadki umirili. Ostala pa sem v porodnišnici. No, zvečer je sinek še brcal (v mojem trebuščku), pa sem ga pobožala in mu rekla:lepo zaspančaj zdaj, pa sladke sanje, dete moje zlato…No, pa je res zaspal, za vedno. Zjutraj sem dobila popadke, dali so me na ctg, ker pa niso našli utripa, so me dali še na uz in tam mi je zdravnik rekel: gospa, žal mi je, ampak vaš otrok je umrl. Ne bije mu več srček. Pa sem jokala… Šla sem v porodno, dobila še umetne popadke in po štirih urah rodila. Mož je bil skozi zraven. In jokal… Nato sva ga dobila in ga cartala, božala, ljubčkala, si ga ogledovala… nato sva se poslovila. Zdaj mi je žal, da še ga nisem bolj pocartala, da nisva imela fotoaparata, da bi imela vsaj en lep spomin nanj. Slikala sva ga z gsm amparatom, ampak so slikice bolj slabe. Nisem se niti spomnila, da bi naredila odtis nogic in rokic, ali pa vzela pramen las, njegovih lepih oranžnih las…ampak, zdaj je prepozno. Vem, da je tak najbolje. Zanj in za naju, ker po vsej verjetnosti bi sledile še kakšne druge težave, niti pljučka še niso bila razvita in ga sploh nebi mogli operirat na dvanajsterniku. Zdaj je še le v najinih srcih in tam bo za vedno ostal.
V 25t so na UZ ugotovili da ima zaporo na dvanajsterniku. Sledile so preiskave. Rekli so, da to ni nobenga problema operirat, ko se bo rodil. Le da se je rodil prehitro. Na obdukciji niso ugotovili ničesar. Imel pa je popolno zaporo. Rekli so, da je celo nosečnost bruhal v meni, ker ni šlo nič skozi.
Po meni je podedoval kromosomsko napako (uravnotežena translokacija med dvema kromosomama), rekli so da to ni vzrok. Plodovnica je bila krvava in posteljica vneta.

To bi še rada dodala k prejšnjemu postu.
Zdaj je minilo že več kot pol leta. Pokopala sva ga na našem pokopališču. Želela sva da bomo nekoč skupaj ležali. Na pokopališče greva še trikrat na teden. Na začetku bi najraje kr tam spala. Še vedno mi je hudo. Vendar zdaj poskušama znova. Ko sva od moje G dobila zeleno luč, so se začele sanje. Skoraj vsak dan sanjam o mojem Gašperju, da ga cartam, da joče, da ga kličem, da znova rodim in je živ…

Mateja, moje sožalje in en topel objem.

škartek

Draga Mateja,

Sožalje in en topel objem.Jaz sem izgubila sina 11.6.08. in toliko vsega bi naredila zdaj drugače,kot sem takrat.Imela sem ga kratek čas pri sebi,nisem se zavedala,da ga nikoli več nebom vidla.
Lahko bi ga imela dalj časa,vsak dan mi je težje.Čim več časa mineva tem huje mi je,iz dneva v dan.
Ne vem,kako to preboleti,kak naj dam to skoz.Včeraj sem pogledala uz posnetek ki ga imam na dvd ju,slikic nimam.Močno ga pogrešam.
Jaz tudi sanjam,da se je rodil živ in takrat čutim močno zadovoljstvo,srečo.
Bojim se samo,da mi bo zbledel spomin na to,kako je izgledal.
Ne vem,zakaj se je zgodilo ravno meni…