Ko nas je včeraj popoldne osvežila ploha,je bil večer prav prijeten za družinski sprehod.Ob prijetnem klepetu nas je presenetilo glasno mijavkanje.Z možem sva mislila,da je avto povozil mačko in je obležala nekje v grmovju.Razgledala sva se naokoli in v travi našla nebogljenega mucka.Nekdo ga je zavrgel.Bil je moker do kosti,lačen in utrujen.Mož pa je izstrelil kot iz topa:”Če je mačka,bo ostala tu!”Grdo sem ga pogledala in odvrnila,češ kaj smo ženske manjvredne od moških.Ni bilo potrebno več besed,vsi skupaj smo že hlačali proti domu.Celo pot sem v mislih preklinjala osebo,ki je bila možna storiti kaj takega.Posvetil pa se nam je še eden problem,saj nas je doma čakal naš pes(kokeršpanjel),ki nadvse ne mara mačk.No,pa se je k sreči vse lepo izteklo.Bila je ljubezen na prvi pogled.Cel dan se že igrata in podita po vrtu,celo spita skupaj,mali muc pa se mu nagonsko zariva v trebuh,ker misli da bo tam našel kaj za pod zob,pa ni ničesar.K sreči je bister in danes že lepo sam pije mleko(včeraj ga je to naučil naš pes),da ne govorim o salami,saj jo zavoha že z velike razdalje.Glede psa pa tako:kamor gre on,gre tudi muc.Mislim,da se glede posvojitve strinjata oba.TAKO LEPO JU JE VIDETI SKUPAJ!!!!!!

Hihi, no lepo.