Zgodba pupe…v bistvu
No pa da vam povem kako je bilo pri meni…bila sem stara 12 let, ko sva se z najboljšo prijateljico gugali na igrišču….ko se je obrnila se ji je dvignila majca in zagledala sem njen raven plosk trebušček….takrat me je zadelo kat bi nekdo pritisnil na gumb in me je začelo skrbeti…prebrala sem par anoreksičnih knjig, pogledala filme in si v njih poiskala navdihg. Tako sem ustvarila majhno knjižico kjer sem si vsak dan vestno zapisovala težo.(Imela(imam)-samo za spomin) sem tudi majhno škatljico z slikami prečudovitih postavic:)) Ker sem pri svojih 173 imela 65 kg…sem SEVEDA morala shujšati….in sem začele manj jesti, nato sem začela bruhati, na starše in prijatelje se nisem ozirala, oz. mi je kar malo godilo da se ves svet ukvarja le z menoj. Vendar sem se kar naenkrat znašla sama v tem tem….sranju!….nato sem se nekega dne zaupala mami, po pogoivoru z njo sem bila stara mislim da 13 let takrat sem “”odnehala”. Zdaj jih imam slabih šestnajst, velika sem 177, imam 67 kg in se počutim GROZNOO. Od lani sem se zredila za 5kg, samo zaradi tega ker sem tako malomarna in površna, da nisem zmožna obdržati svoje teže…zdaj so mi hlače pretesne…in vedno bol sumim da bi z 5…7…10? kg. bila moji simpatiji pa končno vendarle všeč….naslednji teden začnem z rednimi vajami aerobike, in PRESNETO bom začela paziti kaj dam v usta.-…vendar tokrat me nebo zaneslo!…ker nisem več pupa, ker sem se iz svojih izkušenj nekaj naučila, in vem kje imam mejo….no vsaj upam da vem, vsekakor se bom potrudila. ***LP!Odrešena(?)
Draga Mia,
pri tvojih 177 cm imaš s 67 kg normalno telesno težo.Nič nenavadnega ni, da si se zredila saj še rasteš in ne gre drugače.Tvoje telo se bo še spreminjalo in oblikovalo, ker je to v obdobju odraščanja običajno. Ljudje smo različni, imamo drugačno konstitucijo in ne moremo biti vsi enaki.
Rešitev ni v hujšanju, temveč v oblikovanju boljše telesne samopodobe. Ne vem kakšna si videti, toda gklede na telesno težo, bi rekla, da nisi predebela, temveč ravno pravšnja.
Ne spreminjaj se zaradi fantov, ni vredno. Če te ne sprejme takšne kot si, te verjetno ne bo niti potem, ko boš shujšala.Videz fantom ne pomeni vse. Večini je všeč ženska, ki ni pretirano suha – nihče ne mara okostnjakinj.
Ti pa, če bi izgubila toliko kg, kot si napisal, bi se tvoje telo uprlo in velika verjetnost je, da se ne bi mogla ustaviti in bi zopet zapadla v anoreksijo. Svoje telo lahko oblikuješ tudi drugače, vendar se moraš v prvi vrsti imeti rada. Ti pa se verjetno nimaš in to je lahko nevarno. Meja je zelo tanka.
Mogoče bi bilo dobro, da se o svojih strahovih pogovoriš s svetovalcem, če si h komu že hodila ali pa pokliči k nam, če bi želela hoditi na svetovanje, da pogledamo kaj je tisto kar te tako obremenjuje.
Za konec bi te še vprašala, kaj je tako groznega pri tvojih kg? – glede na to, da se tvoje telo še oblikuje iz dekliškega v žensko, dobivaš obline, prsa se povečajo, boki postanejo širši in to pomeni tudi kakšen kg več, kot pri 13 letih. Ni mogoče, da ne bi pridobivala na telesni teži, ker rasteš. Zavedati se moraš, da kg, ne bodo naraščali kar naprej, poleg tega še rasteš in se bo s časoma vse ustalilo. Nikar ne obupuj. Zaupaj vase in v svoje telo. nauči se kako se imeti rada. Sama poznaš pasti anoreksije najbolj in veš kako je lahko nevarna.
Če boš imela še kakšno vprašanje nam lahko ponovno pišeš na med over ali na naslov [email protected] ali nas pokličeš na tel. št. 01/25 11 602.
Lep pozdrav,
Tatjana
Evo. Poskusila sem. Ampak spet ni šlo na zrdav način. Sem šla v šolo nisem jedla nič, oz. spila kavo po kateri sem imela grozno slabo vest ker je gostinska kava kolikor sem slišala zelo kalorična,potem sem prišla domov in sem se najedla, da starši ne posumijo, potem šla na aerobiko in spat. In spet: z čudoviitim občutkom lakote in samonadzora zaspančkala. Naslednji dan se je ponovilo, in spet naslednji dan in spet naslednji dan. Tako. Danes je sobota in ker sem doma sem pojedla zajtrk, kosilo ter popoldan prigrizek. In splooh si ne morete prestavljati kaj mi dela psiha. Poleg tega sem opazila svoj problem. Po eni strani sploh nočem pomoči, prijateljica ki me je takoj opazila mi gre na živce, in nikakor ne prenesem več nobenih modrovanj. Želimn biti v svojem svetu s svojim navdihom. Po drugi straniu pa si želim da bi bila kot večina ostalih punc, ki te težave sploh ne poznajo. In dokler si ne bom na jasnem kaj pravzaprav želim, tako dolgo….ne morem nič!!!Sem preprosto sama…ne vem kaj se dogaja z mano, ampak to vsekakor več ni normalno.
Draga Mia,
seveda ne bo šlo v tvojem razmišljanju takoj na bolje. Si v nekem svojem svetu, kjer na svoj način skušaš imeti kontrolo nad tem kar se ti dogaja.
Prav imaš, ko praviš, da se moraš sama odločiti za pomoč in jo poiskati, brez lastne odločitve ne boš napredovala, želeti si moraš, da bi ti bilo bolje, drugače. Se mogoče bojiš, kaj bo, če ne boš imela takšnega nadzora s hrano nad svojim življenjem? Kaj misliš, da bo drugače. če skušaš pustiti to za sabo?
Verjamem, da je težko priti iz tega začaranega kroga in da ti je težko sedaj jesti, ker si prepričana, da se ti z vsako zaužito jedjo kg še povečujejo. Moraš imeti redne obroke, da se bo telo privadilo in ustalilo na neki telesni teži primerni tvoji višini in konstituciji, se bo, je pa potreben čas-ti pa želiš hitre rešitve. Vprašaj se kaj ti takšen način hranjenja oz. stradanja nudi, kaj ti doprinese v tvojem življenju, poleg tega, da tako nadziraš svojo telesno težo.
Razumem, da te tvoja prijateljica nervira, ker te ves čas kot praviš spremlja kaj se dogaja s tabo. Razmisli kako bi ravnala ti, če bi bila na njenem mestu – prijateljica gotovo želi, da bi bilo s tabo vse v redu, da bi lahko živela v miru, zdravo in običajno življenje. Rada te ima in si želi, da tega ne bi počela s sabo, čeprav tebi to ta trenutek odgovarja in ne želiš pomoči drugih. Ona ne ve kako ravnati, ker ji ni vseeno zate in zato pritiska nate tako, kot misli, da ti lahko pomaga. Zaskrbljena je, ker ji ni vseeno zate. Marsikaj ste skupaj preživele in ona si želi, da bi še naprej bila z njo, da bi se imele rade in ti želi pomagati. Kaj potrebuješ od nje v tem obdobju-kakšno podporo? Od drugih?
Želim ti, da bi ti uspelo najti način za izhod iz tega, da boš našla moč in sprejela pomoč drugih. Vendar, kot si rekla moraš do tega priti sama. Nihče drug ne more sprejeti te odločitve namesto tebe. In ko boš vedela, da je prišel trenutek, smo tu zate.
Z najlepšimi željami,
Tatjana