Ok, se strinjam, da zaključim zgodbico, čeprav tudi meni ne ležijo najbolje happy endi. Res sva malce razvlekla vse skupaj in pričela ponavljati. Sicer sem nameraval še kak teden vztrajati, potem pa počasi predlagati konec, ker čez prvomajske šibam na drug konec tega nesrečnega planeta (pa ni fino, če zgodba predolgo stoji brez nadaljevanja). Imel sem preblisk, da bi jih končno….nekako…. saj veš….. ampak se mi v celotnem kontekstu zgodbe ni najbolj izšlo. Zato mogoče vse skupaj bolj v stilu kake žajfaste opere (ali pa tudi ne – kakorkoli obrneš). Pohvala je bila pa mišljena popolnoma resno, čeprav priznam, da včasih res kakšni ženski poklonim kompliment zaradi komplimenta – da pač malce popihaš na dušico. Všeč mi je brati tvoje odgovore, ker v tej množici bolj ali manj plehkega forumskega nakladanja in IRC-anja vse redkeje prebereš kakšne res razmišljujoče in poglobljene poste. In res ti iskrena hvala, ker si mi naredila zadnji mesec in pol precej zanimiv, hecen in poučen hkrati. Predvsem sem nekoliko razgibal male sive celice in ob vseh prigodah Miške in Miškolinčka doživljal tudi kakšne občasne možganske “prepihe”.

Miškolinček pa je na belem mucu hitel k svoji ljubezni . . .

Z vrha hriba je še enkrat pogledal na dolino, kjer je preživel najlepša mladostna leta. Reka, kamor je hodil počivat, hribi in polja, prijazne kmetice, s katerimi je pobiral krompir, vasice, kamor sta z Rilčkom hodila na domače veselice. Na robu doline je videl tudi stavbo Inštituta, kjer se je nekoč videl kot naslednik svojega očeta.
“Pa saj to je bilo še pred kratkim… Zdi pa se mi, kot da bi minila stoletja,” je premišljeval.
Nenadoma pa je Felix pričel praskati s tačko po travi in jezno mijavkati. Miškolinček je opazil mišji smrček, ki je hitro izginil v travi.
“Glej ga Švabiča, lumpa.”je zaklical:”Daj ga, Felix!”
Felix je urno skočil v gosto travo in prekucnil Švabiča, ki je hotel pobegniti. Z obema tacam ga je prikoval k tlom.
“Ha, si se skrival, kaj. Spet naklepaš kakšno malopridnost, a? Hitro povej kje je Miškolin. Imava še neporavnane račune,” mu je jezno zagrozil Miškolinček.
“Prooosim, Miškolinček. Spravi to pošast z mene”, je prosil Švabič.: “Vse kosti mi bo polomila. Res ne vem, kje je Miškolin. Šel sem iskat Don Vita, pa sem izvedel, da je padel v brezno. Potem sem se vrnil k Miškolinu, pa ga ni bilo nikjer več. Kot bi se v zemljo udrl. Povem ti, da imam dovolj vsega. In tebe in Miškolina in vseh skupaj.”
Miškolinček se je zamislil :” Če te osvobodim, mi obljubi, da boš spokal nekam daleč in da se ne prikažeš več v naši dolini. Dovolj skrbi in težav si povzročil. Če nočeš, pa te lahko tudi odpeljem do Packa in tam že veš kaj te čaka…”
“Ne, ne, saj se strinjam,” je hitel zatrjevati Švabič: “Takoj sedaj grem spakirat kovčke in oddidem na letališče. Moja sestrična na Portugalskem me že nekaj časa vabi, naj pridem k njej. Sedaj bom tudi res šel.”
Miškolinčku se je zazdelo, da Švabič govori resnico, zato je pomignil Felixu, da ga spusti. Švabič si je malce zmasiral rame, se še enkrat nakremžil potem pa počasi odšel proti domu. Miškolinček je ponovno zajahal muca in ko je Felix že tekel skozi visoko travo, je še enkrat zaslišal oddaljen Švabičev glas: ” Miškoliiiinček. Ampak kaj bo pa z Inštituuuutooooom…….”
“Hm, hm,” je prisluhnil Miškolinček in se zatopil v misli, ki so se mešale z nestrpnim pričakovanjem, medtem, ko ga je Felix nesel proti staremu hrastu.
Končno sta pridirjala do mogočnega drevesa. Miškolinček se je ravno pripravljal, da bo poiskal odprtino v deblo, ko je zaslišal najlepši glas na svetu: ” Miškolinček. Tukaj sva.”
Na majhni jasi poleg hrasta je stala njegova Miška in poleg nje Mišon Dolgobrki. Miškolinček je odprl usta od začudenja in jih pozabil zapreti. Miška, ki mu je hitela v naročje, je bila lepa kot gozdna vila. Ampak prekrasni in svetleči kožušček, ki ga je Miška posebej elegantno uredila in njene dišeče dlačice niso toliko pritegnili Miškolinčkove pozornosti, kot njen ljubeč, sproščen in s soncem obsijan obraz. Takoj je opazil, da je odpadlo vse odvečno breme, ki jo je težilo pretekle dni. Samo čista sreča, veselje in ljubezen so se ji zarisali na žarečih licih, ko je padla Miškolinčku v objem. Solze, ki so se ji ulile po licih, so bile tokrat solze olajšanja in radosti. S poljubi je kar zasula miška.
“Veš, Miškolinček,” je hlipala in mu šepetala na uho: “Tako sem se bala zate…in za strica…. in za vse vas. Ne bi preživela, če bi se ti kaj zgodilo… Pa tako zelo rada te imam….in tako močno te ljubim, da si ne bi oprostila, če ti tega ne bi mogla povedati.”
Miškolinček jo je pogledal v oči in poleg iskric veselja opazil še nekaj – globoko toplino in predanost, ki se zrcali samo pri miškah, ki resnično neizmerno nekoga ljubijo.
“Tudi jaz te ljubim,” je nežno dejal: “Čeprav vem, do so to samo preproste besede, ki ne morejo niti približno opisati mojih občutkov do tebe. In nič si ne želim bolj, kot da bi ti to lahko dokazal, vsak dan, vsako minuto posebej. Ti si uresničenje mojih najglobljih sanj, ki sem jih vse življenje potiskal vstran. Ker sem poskušal postati nekaj kar je hotel moj oče in ne jaz, ker sem poslušal druge in ne sebe in ker sem vedno ostajal na površju, namesto da bi se potopil in zaplaval v globino. Imel sem oči, pa nisem videl, imel sem ušesa, pa nisem slišal. Hotel sem odpreti vrata, pa nisem našel ključa. Vse to sem spoznal, že ko sem te prvič videl. Še bolj pa sem postajal prepričan ob vseh tegobah, ki sva jih skupaj premagovala. Ti si mi pokazala pot, odklenila vrata, in posodila oči, da sem spregledal. In zato te nikoli več ne zapustim. Moje življenje pripada tebi in samo tebi.”
Čeprav je Miško od sreče oblivala toplota, je kar drgetala v Miškolinčkovem objemu. Zatopljena v svoje poljube sta skoraj čisto pozabila na Dolgobrkega, ki je stal poleg hrasta in se veselo hihital.
“He, he, pa naj še kdo zanika, da je na tem svetu kaj lepšega, kot sta dva mlada, zaljubljena miška,” je rekel, ko je Miškolinček stopil k njemu.
“Hvala ti neizmerno. Nikoli ti ne bova mogla poplačati, kar storil za naju,” je dejal in se v naslednjem trenutku lopnil po čelu: “Saj res. Kaj pa Miškolin!! Kaj bomo pa z njim. In kje sploh je….”
“Miška in Mišon sta se zasmejala. Dolgobrki je vzel krožnik z vodo in dejal: “Poglej. Mislim, da je tako najbolje za vse. Miškolinu ni hudega, ampak ne bo vaju več nadlegoval. Poslal sem ga nekam, kjer ne bo več delal zdrah in kjer bo pošten mišji svet varen pred njim. Ovčke ga ne bodo pustile s pašnika toliko časa, dokler se resnično ne spreobrne in pokesa za vse hudobije, ki jih je storil. Mogoče bo to nekaj let, nekaj desetletij, ali pa nikoli. Vse je odvisno od njega….”
Miškolinček je v krožniku zagledal svojega očeta, ki se je že nekoliko vživel v vlogo pastirja. Pred kolibo na pašniku je namreč pogumno poskušal pomolsti nekaj ovac, le da je bil še precej nespreten.
“Hvala ti še enkrat, Dolgobrki. Res si moder mišon,” ga je hvaležno pogledal Miškolinček.
“Sedaj pa, predno odidem, moram še poskrbeti za vajino prihodnost, ” je slovesno oznanil Mišon: “Premagala sta hude težave, se spoprijela s hudobci in predvsem okrepila svojo ljudezen. Zaslužita si kakšen poseben kotiček v našem čarobnem svetu, kjer bosta za vedno rešena vseh problemov, zoprnij in nevšečnosti. Mi čarovniki imamo nekaj prekrasnih vasi ali mestec, kjer se vse življenje cedita mleko in smetana in kjer je na stotine različnih vrst sira. Tam ni nobenih divjih mačk, goljufivih miši, ali podkupljivih mafijskih nepridipravov. Samo povejta, kam bi rada šla, v hribe, na morje, ob kakšno jezero…”
Miškolinček je, ta čas, ko je Dolgobrki pripovedoval o svoji rajski deželi, postajal vedno bolj zamišljen.
“Če lahko povem svoje skromno mnenje,” je dejal,” bi z največjim veseljem sprejel tvojo ponudbo, Dolgobrki. Če se bo s tem strinjala tudi Miška, lahko kar takoj odidemo. Res bi ji želel samo najboljše in kaj je boljšega kot taki kraji, ki si jih opisal. Še posebej, ker si oba želiva družino in veliko malih mišk. Vendar pa mi v glavi precejšnjo zmedo delajo tudi drugi občutki. Razmišljam o Inštitutu za seksologijo, ki bo postal zapuščen, razmišljam o prijateljih, o Rilčku, Dlakici, Vasku…. Vedno sem želel delati na tem Inštitutu in pomagati miškam in mišonom, ki imajo probleme in si ne znajo pomagati. Če oddideva v čarobno deželo, kdo bo potem skrbel za njihove tegobe. Res je zelo lepo, če ti v življenju teče vse gladko, vendar pa mislim, da ni večje radosti, če uspeš pomagati še komu drugemu. Sreča je kot velikanska torta. Če si še bolj želiš, nikoli ne moreš vse pojesti – vedno jo ostane kak košček tudi za druge.”
Zaljubljeno je pogledal Miško: “Če si ti res želiš v čarobno deželo, bom odšel s teboj. Pomeniš mi več kot karkoli drugega. Če pa se strinjaš, da ostaneva v tej realnosti, ki je resda bolj kruta in neprijazna, ti iz vsega srca obljubim, da se bova skupaj borila proti vsem tegobam in problemom. Dokazala sva da to zmoreva. Na Inštitutu je potrebno marsikaj spremeniti. Želel bi, da ga skupaj obnoviva, kot partnerja in dobra sodelavca. Imava dovolj znanja in energije, da nama lahko uspe. Kaj praviš?”
Miška je malce pomislila: “Saj ne rečem, da ne bi bilo zanimivo obiskati čarobne dežele, ampak kar zdi se mi, da bi se sčasoma tam polenila, opešala in zakrnela. Miške potrebujemo v življenju veliko spodbude in izzivov, da znamo potem bolje ceniti svoje življenje. Zato ti popolnoma stojim ob strani in komaj čakam, da se lotiva prenove Inštituta.”
“Res sta pogumni miški,” ju je občudujoče pogledal Dolgobrki. Marsikdo bi rajši izbral čarobno deželo. Vidim, da vama bo uspelo. Ampak vseeno, če bo kdaj le prehuda predla, vzemita še tole majhno darilo, ki vama bo mogoče prav prišlo”.
Pomolil je Miškolinčku majhno piščalko, rekoč. “Če zapiskaš na tole piščalko te bo slišala katera izmed lastovk, ki mi pomagajo ohranjati stik z vašim svetom. Sporoči ji, da me želiš obiskati in povedala vama bo, kako me lahko najdeta. Sedaj pa se moram posloviti. Bodita zdrava in imejta se rada.”
Preden sta Miškolinček in Miška še uspela kaj dodati, se je okoli Mišona Dolgobrkega zavrtinčila gosta bela megla, ki je objela tudi stari hrast. Ko se je megla razkadila, na jasi ni bilo več ne hrasta ne Mišona.
“Na, pa je šel,” je dejal Miškolinček: “Bolje da se tudi midva odpraviva, da naju ne ujame noč.”
Zajahala sta Felixa, ki je radostno odskakljal proti domačim logom. Miška se je stisnila k Miškolinčku in se predala mislim. V duhu je videla lepo hišico, obdano z mogočnimi hrasti, pod katerimi so rasle pisane rože. Na vrtu so se igrale male miške in cukale belega muca za dlako. Vedela je, da je končno našla to, kar je že dolgo iskala. Varen in topel dom.

THE END

In živela sta srečno do konca svojih dni in imela kopico mišk in jedla odličen ovčji sir.

Ker je »moderno«, da ima vsaka zgodba, vsak roman, vsako strokovno delo zahvalo, zahvala mora biti pri Oskarjih in Viktorjih, mora biti tudi tukaj – vse v stilu, bi rekla. In čeprav je zahvala ponavadi na začetku, bo tukaj na koncu. Nekaj drugačnega in posebnega, kot je bila drugačna in posebna cela zgodba.

Torej:
Iskrena zahvala velja so-avtorju zgodbe, pravemu Miškolinu (da slučajno ne bo pomote!), ker mi je v težkih trenutkih stal ob strani in ustvarjal neko podobo nekega življenja. Klasiki bi rekli: težkega mišjega življenja. Pa vendar je zgodba dokaz, da je življenje lahko takšno, kakršnega si želiš. Če sam v sebi prepoznaš, kakšen si, kakšen želiš biti, kakšne so vrednote tvojega življenja, potem svoje življenje pelješ v to smer in v vsakem trenutku življenja poskušaš najti nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. In tudi tisti težki trenutki, ki pridejo, skrivajo v sebi neko skrivnost. Le prepoznati jo je treba in izkoristiti v svoj prid. Morda ne takoj, vsekakor pa nekje in nekoč.

In zato, Miškolin – iskrena hvala. In če boš želel dodati še kakšno besedo, ali udariti kakšno debato, se mi oglasi. Moj mail imaš. Bom vesela. Srečno, kjerkoli že boš!

Miška