Ti Duš Eva Garden Santa Lucija Most na Soči (tako je imel navado preklinjati moj stari oče), tvoj včerajšnji dan je moral biti pa res naporen! Po čem sklepam? Ker si mi vse postavil na glavo! Ponavadi s tako lahkoto sledim tvoji zgodbi, tokrat si pa razbil moj načrt, pa tako lepo sem že vse splanirala! Saj bi ga že prejšnjo rundo tudi napisala, pa bi bilo potem moje prejšnje nadaljevanje predolgo. Ti me pa postaviš nazaj na začetek! Repka ml. sem namenoma pripeljala v zgodbo, tak majhen koštrunček se namreč tako lahko splazi skozi majhno luknjo v ograji ali pa skozi čisto mičkeno luknjico v hiši in odklene kakšna vrata. . . Ti pa mi Repka ml. odpelješ igrat k Rilčku! Na, zdaj pa imam, spet od začetka! Hecam se, saj veš! Aja, še to: Don Vito pa ni nič spreobrnjen, veš! Grešniki ostanejo grešniki, če so taki globoko v duši. Ampak kakšno svetlo točko pa le morajo imeti! Saj jo imamo tudi mi – vsi smo dobri in vsi imamo tudi kakšne slabe lastnosti. In tale resna mišja zgodba mora imeti realne glavne igralce, zato se je Don Vito malce zamislil nad svojim življenjem in za trenutek prepoznal, kaj lepega je v svojem mišjem življenju izgubil zaradi potrebe po oblasti, denarju in premoči! Žal je bil to samo preblisk, ki ga je (tako, kot vedno) odrinil iz zavesti in ostal še naprej pokvarjen in negativen mišek. Se strinjaš? Ne privleči še kakšnega negativca, še s temi ne morem opraviti, prooosim! Tole nadaljevanje je šlo pa na račun moje jutranje kave . .

. . . Rilček je razložil načrt, ki sta ga skovala skupaj z Miškolinčkom in vsakdo v tem načrtu je imel svojo nalogo. »Še dobro, da je nedelja in da se je narava ravno pričela prebujati, sonce še ni vzšlo, do sončnega vzhoda moramo imeti vse pripomočke, ki jih potrebujemo in takoj proti Miškolinovi hiši! Vsa Miškolinova družina namreč odide k redni nedeljski maši, edinole Miškolin ostane doma. On ne mara ravno preveč tistih ceremonij, predvsem zato, ker se pred cerkvijo ponavadi zberejo vaški berači in potem mora Miškolin odpreti svojo denarnico. Tega, če je sam, namreč sam nikoli ne naredi, če pa je prisotna cela vas, pa že zaradi svoje izgleda – le kako ga bodo sprejeli v javnosti, če še beračem ne da drobiža? – potem že mora nekaj podeliti beračem. Zato Miškolin nikoli ne odide z njimi, ampak ostane doma. In takrat pridemo na vrsto mi. Rilček se je obrnil k Dlakici in ji povedal, kakšna je njena naloga. Dlakici so se zasvetile oči, pomigala je z ritko in se nasmehnila: »Rilček, ni problema. Ta vloga mi je pisana na kožo in lahko se zaneseš name, da jo bom opravila s čisto desetko! Glede ključa, ki odpira sef in ga Miškolin nosi okoli vratu, me sicer malo skrbi, ampak – bom že. Ne skrbi!« Felix je vedel, kaj ga čaka, saj je edini dobro poznal hišo in bo torej vodič. Rilček je pocukal Zaspanka, ki je že spet zadremuckal in mu razložil njegovo vlogo pri velikem podvigu. »Kaj, a si ti pri pravi?«, se je razhudil Zaspanko: »Ne, ni govora, tega pa ne bom naredil. Ne, Rilček, tega pa res ne morem!« Rilček je počakal, da se je jezica pohladila in ga provokativno vprašal: »Povej, Zaspanko, kaj si mi rekel medtem, ko si hlastal po tistih dobrih črvih, ki sem ti jih prinesel? Si mi povedal, da ti je Miška všeč in da ji boš rad pomagal, če bo v stiski? In tokrat gre prav za Miško! Njej želimo pomagati!« Zaspanko se je v zadregi obrnil k Miški: »Ej, Miška, oprosti! Če gre res zate, potem bom storil tudi to, pa če me infarkt zadane od strahu! Mačkov se namreč na smrt bojim! Ampak zate – zate tudi to!« Miška se je nasmehnila, saj si je lahko samo predstavljala, kako zelo se morajo netopirji bati mačkov in kakšno moč je potreboval Zaspanko že samo za to, da je sprejel zadano nalogo in kakšno moč bo še potreboval, da jo bo izpeljal. Zahvalila se mu je, Rilček pa je dokončal načrt z besedami: »Miška, ti boš z menoj. Miškolinčku sem obljubil, da bom pazil nate in to najlaže storim tako, da te imam vseskozi pred očmi! Najina naloga bo odpreti sef in vzeti pogodbe!« Rilček je še enkrat pogledal vsakega posebej: »Ali je vsak razumel, kaj mu je storiti? Časa za vse skupaj imamo natanko dvajset minut. Z akcijo začnemo natanko ob deseti uri in deset minut, ob pol enajstih bo Felix čakal pred vhodom. Pričakujem, da smo vsi tam, ker takrat moramo zbežati! Vsaka minuta bo dragocena, kajti, ko bo Miškolin spoznal, kaj se je zgodilo, bo zbobnal skupaj vse hudiče, ki jih pozna in jih poslal za nami! Zato spoštujte in upoštevajte čas! Čeprav vas imam vse še tako rad, jo bo Felix ob pol enajstih pobrisal izpred vhoda! Kogar ne bo, ga žal, ne bomo mogli čakati! Ne morem ogroziti življenj vseh ostalih zaradi enega samega! Vem, da je to težko sprejeti, vendar upam, da me vsi razumete! Zato tudi zdajle tako poudarjam, kako zelo bistveno je, da se vsi skupaj držimo načrta!« Počasi so se vsi udeleženi začeli zavedati resnosti načrta in lahko bi slišal čebelo, ki bi takrat priletela mimo, tako tihi so bili. Vsak s svojimi mislimi, vsak s svojo nalogo. Tišino je prekinil Rilček: »Ajd banda, gremo!«

Vsi, vključno z Zaspankom, ki ga je še vedno bolelo krilo zaradi nesrečnega pikiranja, so se skobacali na Felixa in odrinili proti Dlakičinemu domu. Dlakica je skočila s Felixa, stekla v hišo, se vrnila s polno vrečko in se zbasala nazaj. Felix se je obrnil in ustavili so se še pri vaškem mesarju, od koder je Rilček privlekel neke kosti in obrnili so se proti Miškolinovemu domovanju.

Miškolin je imel hišo, podobno gradu. Velika, prostorna, pred hišo ogromen vrt, na katerem so cvetele raznorazne eksotične rože, poleg vrta pa je stala velika kletka, kamor je Miškolin zapiral ptice. Po japonskem izročilu je imela kletka odprta vrata. Najlepše ptice, ki jih je Miškolin prinesel s potovanj po vseh koncih sveta so bile zaprte v kletko toliko časa, da so izgubile občutek, kaj pomeni biti svoboden. In vrata zlate kletke so bila vedno odprta, kajti četudi je katera izmed ptic našla pot v svobodo, se v svobodi ni več znašla in se je vedno znova in znova vračala v ujetništvo. In tam se je Miškolin tudi najrajši zadrževal. Na drugi strani vrta si seveda opazil bazen, brez njega pač ni bilo mogoče biti vaški mogotec, zadaj za hišo pa se je razprostiral sadovnjak, poln breskev in češenj. Celotno hišo je obkrožal debel in visok zid, ki je preprečeval dostop nezaželenim obiskovalcem.

Felix se je ustavil in druščina je poskakala z njega. Počakali so, da se je Miškolinova družina malo pred deseto odpravila v cerkev. Točno ob desetih je Dlakica zginila za grm. Čez minutko ali dve se je vrnila. Rilček se je pokrižal, kar sicer ni bilo v njegovi navadi, Zaspanko je izbuljil oči, čeprav je medtem že petkrat zaspal, še celo Felix, ki je bil sicer tako miren in spoštljiv muc, je začel nekaj mencati. Dlakica je prikorakala v svileni minici, pod njo je imela oblečeno najbolj erotično perilo (le kje, za boga, ga je kupila??), zgoraj oblečena v belo bluzo, obrobljeno s čipkami in – oh, je na debelo pogoltnil Zaspanko – pod bluzo ni imela Dlakica prav ničesar. . . Pogledala je moški del družbe, se zadovoljno nasmehnila ob njihovih velikih očeh in odprtih gobčkih in se počasi, prav izzivalno odpravila proti vhodu Miškolinovega gradu. Pozvonila je, za hip počakala, nato pa so se odprla vrata in pred vrati je stal Miškolin. Ko je zagledal Dlakico, mu je pozdrav zastal v grlu, jezil je stegnil čisto do tal, tisti njegov že malce sivi rep pa je šinil kvišku. Dlakica ga je lepo pozdravila in mu povedala, da prodaja kreme, ki negujejo mišje repe in jim pomagajo vzdrževati vitalnost. Če želi, mu jih z veseljem pokaže in demonstrira. Če bi Dlakica prodajala kepice blata, bi bilo v tistem trenutku Miškolinu popolnoma vseeno. Seveda jo je povabil v hišo in jo odpeljal v njegovo delovno sobo, kjer je imel (poleg delovne mize, seveda) tudi najbolj udoben in najmehkejši kavč. Dlakica je sedla, tačke prav počasi prekrižala drugo čez drugo, pri tem ji je že tako kratko krilo slučajno in nehote zdrsnilo še malce višje po stegnu navzgor. Nekako nenaravno je spustila svoj pogled, s tačko čisto slučajno podrsala po golem stegnu in si popravila krilce. Miškolinove oči so zdrsele po golem stegnu navzgor, se ustavile na krilcu, ki je komajda še kaj pokrivalo, ko je Dlakica pogledala Miškolina z najbolj nedolžnim izrazom, kar jih je premogla in nadaljevala z mehkim in žametnim glasom: »Spoštovani gospod, ampak tele kreme so lahko tudi nevarne. Lahko vam sicer pomagajo, da postane vaš mišji rep zopet sijoč in lesketajoč, lahko pa so tudi zelo nevarne. Zato je potrebno najprej narediti test in preskusiti, ali ste alergični na kremo.« Miškolina je zapustila pamet, njegovi možgani, ki so sicer zmogli toliko različnih stvari so v tem trenutku, tako kot vedno v podobnih situacijah, popolnoma odpovedali: »Seveda draga lepotička, ni problema, kar povejte in me hitro namažite s kremo, da preskusiva ali sem alergičen. Sicer vam že vnaprej povem, da na take zadeve nisem bil nikoli alergičen, ampak, če že vztrajate . . . izvolite, popolnoma sem vam na razpolago!« Dlakica je s tačko nežno podrsala po njegovih kosmatih prsih in nadaljevala: »Globoko se vam opravičujem, ampak vsi tile prstani, morajo dol s tačk! Pa tale debela verižica okoli vratu tudi! Pa tele manšete so tudi kovinske, če se ne motim! Pa seveda zaponka na kravati!« Miškolin se je stresel, za trenutek vrnil v realnost, hitro potegnil vseh dvanajst prstanov s prstov, od nestrpnosti skoraj strgal verižico, ki jo je nosil okoli vratu, potrgal manšetne gumbe z rokavov srajce, zaponka na kravati pa se mu je nekaj zataknila, zato je hitro strgal s sebe celo kravato, pri tem pa malo preveč potegnil in se skoraj zadavil. Dlakica je še dodala: «Imate morda še kaj kovinskega na sebi? Nobene, ampak popolnoma nobene kovine ne smete imeti, drugače se test preskusa alergije lahko izjalovi!«. Miškolin je pomisli, skorajda zanikal, potem pa se le spomnil: »Ah, en ključ od vhodnih vrat imam obešen za vratom. Saj je na elastiki, tako, da ta verjetno ne bo motil«. Dlakica ga je zaskrbljeno pogledala: »Ja, gospod moj dragi, nikakor! Tudi ključ mora dol! Tudi to je kovina, kar hitro elastiko z vratu,« se je sklonila, da bi pobrala kravato, ki je padla na tla, pri tem pa čisto slučajno dovolila, da je Miškolinu pogled zdrsnil pod izrez njene bele majčke. Miškolin je s pogledom na njenem oprsju neučakano strgal še tisto elastiko z vratu, jo vrgel po sobi, Dlakica pa jo je slučajno ujela, zavpila: »au, ti presneta muha, spet me je pičila«, zamahnila z roko, kot bi hotela ubiti muho, pri tem pa ji je elastika s ključem zletela skozi odprto okno.

Takoj, ko je Dlakica izginila za vhodnimi vrati, je Zaspanko še enkrat pogledal Miško, od samega strahu se mu je kolcnilo, pograbil kosti in odbrzel na vrt. Tam sta mu nasproti pritekla mačka čuvaja bulterierja, ga hotela napasti, raztrgati in raznesti kot gnojilo po vrtu. Zaspanko je hitro odprl svojo vrečko in potegnil iz nje kosti: »Evo, moja lepa mačka, tukajle – hočeš kostko? Njami, kako je dobra, ujemi jo!« In je vrgel kost enemu mačku in potem še drugemu. Oba mačka sta se zaletela za kostmi, Zaspanko si je lahko le obrisal potno čelo, ko sta se že vrnila in že so spet letele kosti po zraku. In spet in spet in spet. Zaspanko se je že navadil rituala in počasi se je že začel zabavati ob tem, kako neumni so tile mačji čuvaji in kaj vse bi naredili za eno samo butasto kost! Na kateri povrh vsega še skoraj nič mesa ni!

Felix, Rilček in Miška so se ta čas tiho splazili mimo Zaspanka ravno v trenutku, ko je zopet vrgel kost drugemu mačku in čakali pod oknom Miškolinove sobe. Rilček je napeto pogledal na uro – sedemnajst minut čez deseto. Takrat je skozi okno priletela elastika in ključ, ki je visel na njej, se je zasvetil kot čisto zlato. Rilček ga je ujel in Felix jo je hitro pobrisal skozi vhodna vrata in naravnost proti kopalnici. Tam je namreč Miškolin skrival svoj sef. Miškolinček je Rilčku razložil, da je bila ena omara v kopalnici čisto in samo Miškolinova. Tam je hranil svoje žavbe in maže za čiščenje mišjega repa, tam je imel spravljene ščetke za gladenje in ščetkanje repa, tam so ležale škarje za striženje repa, tam je imel spravljene šampone in balzame za umivanje repa, tam je imel še nešteto drugih stvari, ki jih je kupil samo zato, da bi bil njegov rep najlepši. In kupil je prav vse, za nobeno bedarijo te vrste se mu ni zdelo škoda denarja. Miškolinček je povedal, da je imel v tisti omari vedno vse lepo zloženo in pospravljeno, edinole v tisti omari je Miškolin vzdrževal red in čistočo. To je bil že pretiran red – vsaka steklenička je stala na čisto določenem mestu, vsaka krtačka je imela svoj prostor – ta red pa je bil vsakič drugačen in edinole Miškolin je vedel zanj. Za vso to ropotijo se je namreč skrival sef. In če bi kdorkoli premaknil samo eno stekleničko, bi Miškolin takoj vedel, da je nekoga zamikal sef. Nihče namreč ne bi mogel vzpostaviti točno tistega reda in postaviti stekleničk in krtačk točno tja, kamor jih je postavil Miškolin.

Rilček je skočil s Felixa, odprl Miškolinovo omaro in pometal z nje čisto vse. Stekleničke so letele po kopalnici, ena krtača je oplazila Felixa po smrčku, škarje za striženje repa so skoraj zadele Miško. Rilček tega ni opazil, videl je edinole uro: dvaindvajset minut čez deseto. Pograbil je ključ, ga vtaknil v ključavnico sefa, ki se je prikazal pred njim, globoko vzdihnil in obrnil ključ. Rahlo je zaškripalo, vendar se je ključavnica vdala in vrata sefa so se škripajoče odprla. Rilček ni izbiral, pograbil celotno vsebino sefa, morda je med vsebino še kaj uporabnega tudi za Miškolinčka, zagrabil Miško za tačko in skočil na Felixa, ki je oddirjal nazaj proti izhodu.

Pred izhodom je Felix zadihan obstal, Rilček je obrisal pot s čela in pogledal na uro: še minuta manjka do pol enajstih. Še minuto imata Dlakica in Zaspanko časa.

V tistem trenutku so se odprla vhodna vrata hiše, skoznje je pridirjala Dlakica, popolnoma razkuštrana, strgano lepo belo majico si je vlekla na ramena in skočila na Felixa: »Ti prekleti grobijan ti! Takega grobijana, da ne uporabim kakšne druge, bolj sočne besede, še nisem srečala, pa ne tlačim tele travice tako malo časa! Presnete moške miši! Kaj vse jim gre po glavi! Ali pa – kaj edino jim gre po glavi!«

Rilček je opazil tudi Zaspanka, ki se je ritenski pomikal proti Felixu, počakal, da sta pritekla mačka čuvaja skoraj do njega in z vso močjo, kolikor daleč je le mogel, vrgel še tisti zadnji dve kosti, ki sta mu ostali: »Ej, ti moj Rilček! Ali si to tako natanko preračunal, ali pa sta bila tale dva mačka prehitra in preveč sestradana? Še minuto dlje, pa bi ostal brez kosti! In kaj bi potem vrgel? Najbolje kar samega sebe, a?«

Ura v vaški cerkvi je odbila natanko pol enajstih, ko je Felix odbrzel izpred Miškolinovega doma . . .

Ups, se vidi, da je bila tale jutranja kava bolj Miškina, sem narobe kliknila. Bom popravila, nadaljevanje postavila tja, kamor spada, potem pa takoj še po eno kavico…

Ti Duš Eva Garden Santa Lucija Most na Soči (tako je imel navado preklinjati moj stari oče), tvoj včerajšnji dan je moral biti pa res naporen! Po čem sklepam? Ker si mi vse postavil na glavo! Ponavadi s tako lahkoto sledim tvoji zgodbi, tokrat si pa razbil moj načrt, pa tako lepo sem že vse splanirala! Saj bi ga že prejšnjo rundo tudi napisala, pa bi bilo potem moje prejšnje nadaljevanje predolgo. Ti me pa postaviš nazaj na začetek! Repka ml. sem namenoma pripeljala v zgodbo, tak majhen koštrunček se namreč tako lahko splazi skozi majhno luknjo v ograji ali pa skozi čisto mičkeno luknjico v hiši in odklene kakšna vrata. . . Ti pa mi Repka ml. odpelješ igrat k Rilčku! Na, zdaj pa imam, spet od začetka! Hecam se, saj veš! Aja, še to: Don Vito pa ni nič spreobrnjen, veš! Grešniki ostanejo grešniki, če so taki globoko v duši. Ampak kakšno svetlo točko pa le morajo imeti! Saj jo imamo tudi mi – vsi smo dobri in vsi imamo tudi kakšne slabe lastnosti. In tale resna mišja zgodba mora imeti realne glavne igralce, zato se je Don Vito malce zamislil nad svojim življenjem in za trenutek prepoznal, kaj lepega je v svojem mišjem življenju izgubil zaradi potrebe po oblasti, denarju in premoči! Žal je bil to samo preblisk, ki ga je (tako, kot vedno) odrinil iz zavesti in ostal še naprej pokvarjen in negativen mišek. Se strinjaš? Ne privleči še kakšnega negativca, še s temi ne morem opraviti, prooosim! Tole nadaljevanje je šlo pa na račun moje jutranje kave . .

. . . Rilček je razložil načrt, ki sta ga skovala skupaj z Miškolinčkom in vsakdo v tem načrtu je imel svojo nalogo. »Še dobro, da je nedelja in da se je narava ravno pričela prebujati, sonce še ni vzšlo, do sončnega vzhoda moramo imeti vse pripomočke, ki jih potrebujemo in takoj proti Miškolinovi hiši! Vsa Miškolinova družina namreč odide k redni nedeljski maši, edinole Miškolin ostane doma. On ne mara ravno preveč tistih ceremonij, predvsem zato, ker se pred cerkvijo ponavadi zberejo vaški berači in potem mora Miškolin odpreti svojo denarnico. Tega, če je sam, namreč sam nikoli ne naredi, če pa je prisotna cela vas, pa že zaradi svoje izgleda – le kako ga bodo sprejeli v javnosti, če še beračem ne da drobiža? – potem že mora nekaj podeliti beračem. Zato Miškolin nikoli ne odide z njimi, ampak ostane doma. In takrat pridemo na vrsto mi. Rilček se je obrnil k Dlakici in ji povedal, kakšna je njena naloga. Dlakici so se zasvetile oči, pomigala je z ritko in se nasmehnila: »Rilček, ni problema. Ta vloga mi je pisana na kožo in lahko se zaneseš name, da jo bom opravila s čisto desetko! Glede ključa, ki odpira sef in ga Miškolin nosi okoli vratu, me sicer malo skrbi, ampak – bom že. Ne skrbi!« Felix je vedel, kaj ga čaka, saj je edini dobro poznal hišo in bo torej vodič. Rilček je pocukal Zaspanka, ki je že spet zadremuckal in mu razložil njegovo vlogo pri velikem podvigu. »Kaj, a si ti pri pravi?«, se je razhudil Zaspanko: »Ne, ni govora, tega pa ne bom naredil. Ne, Rilček, tega pa res ne morem!« Rilček je počakal, da se je jezica pohladila in ga provokativno vprašal: »Povej, Zaspanko, kaj si mi rekel medtem, ko si hlastal po tistih dobrih črvih, ki sem ti jih prinesel? Si mi povedal, da ti je Miška všeč in da ji boš rad pomagal, če bo v stiski? In tokrat gre prav za Miško! Njej želimo pomagati!« Zaspanko se je v zadregi obrnil k Miški: »Ej, Miška, oprosti! Če gre res zate, potem bom storil tudi to, pa če me infarkt zadane od strahu! Mačkov se namreč na smrt bojim! Ampak zate – zate tudi to!« Miška se je nasmehnila, saj si je lahko samo predstavljala, kako zelo se morajo netopirji bati mačkov in kakšno moč je potreboval Zaspanko že samo za to, da je sprejel zadano nalogo in kakšno moč bo še potreboval, da jo bo izpeljal. Zahvalila se mu je, Rilček pa je dokončal načrt z besedami: »Miška, ti boš z menoj. Miškolinčku sem obljubil, da bom pazil nate in to najlaže storim tako, da te imam vseskozi pred očmi! Najina naloga bo odpreti sef in vzeti pogodbe!« Rilček je še enkrat pogledal vsakega posebej: »Ali je vsak razumel, kaj mu je storiti? Časa za vse skupaj imamo natanko dvajset minut. Z akcijo začnemo natanko ob deseti uri in deset minut, ob pol enajstih bo Felix čakal pred vhodom. Pričakujem, da smo vsi tam, ker takrat moramo zbežati! Vsaka minuta bo dragocena, kajti, ko bo Miškolin spoznal, kaj se je zgodilo, bo zbobnal skupaj vse hudiče, ki jih pozna in jih poslal za nami! Zato spoštujte in upoštevajte čas! Čeprav vas imam vse še tako rad, jo bo Felix ob pol enajstih pobrisal izpred vhoda! Kogar ne bo, ga žal, ne bomo mogli čakati! Ne morem ogroziti življenj vseh ostalih zaradi enega samega! Vem, da je to težko sprejeti, vendar upam, da me vsi razumete! Zato tudi zdajle tako poudarjam, kako zelo bistveno je, da se vsi skupaj držimo načrta!« Počasi so se vsi udeleženi začeli zavedati resnosti načrta in lahko bi slišal čebelo, ki bi takrat priletela mimo, tako tihi so bili. Vsak s svojimi mislimi, vsak s svojo nalogo. Tišino je prekinil Rilček: »Ajd banda, gremo!«

Vsi, vključno z Zaspankom, ki ga je še vedno bolelo krilo zaradi nesrečnega pikiranja, so se skobacali na Felixa in odrinili proti Dlakičinemu domu. Dlakica je skočila s Felixa, stekla v hišo, se vrnila s polno vrečko in se zbasala nazaj. Felix se je obrnil in ustavili so se še pri vaškem mesarju, od koder je Rilček privlekel neke kosti in obrnili so se proti Miškolinovemu domovanju.

Miškolin je imel hišo, podobno gradu. Velika, prostorna, pred hišo ogromen vrt, na katerem so cvetele raznorazne eksotične rože, poleg vrta pa je stala velika kletka, kamor je Miškolin zapiral ptice. Po japonskem izročilu je imela kletka odprta vrata. Najlepše ptice, ki jih je Miškolin prinesel s potovanj po vseh koncih sveta so bile zaprte v kletko toliko časa, da so izgubile občutek, kaj pomeni biti svoboden. In vrata zlate kletke so bila vedno odprta, kajti četudi je katera izmed ptic našla pot v svobodo, se v svobodi ni več znašla in se je vedno znova in znova vračala v ujetništvo. In tam se je Miškolin tudi najrajši zadrževal. Na drugi strani vrta si seveda opazil bazen, brez njega pač ni bilo mogoče biti vaški mogotec, zadaj za hišo pa se je razprostiral sadovnjak, poln breskev in češenj. Celotno hišo je obkrožal debel in visok zid, ki je preprečeval dostop nezaželenim obiskovalcem.

Felix se je ustavil in druščina je poskakala z njega. Počakali so, da se je Miškolinova družina malo pred deseto odpravila v cerkev. Točno ob desetih je Dlakica zginila za grm. Čez minutko ali dve se je vrnila. Rilček se je pokrižal, kar sicer ni bilo v njegovi navadi, Zaspanko je izbuljil oči, čeprav je medtem že petkrat zaspal, še celo Felix, ki je bil sicer tako miren in spoštljiv muc, je začel nekaj mencati. Dlakica je prikorakala v svileni minici, pod njo je imela oblečeno najbolj erotično perilo (le kje, za boga, ga je kupila??), zgoraj oblečena v belo bluzo, obrobljeno s čipkami in – oh, je na debelo pogoltnil Zaspanko – pod bluzo ni imela Dlakica prav ničesar. . . Pogledala je moški del družbe, se zadovoljno nasmehnila ob njihovih velikih očeh in odprtih gobčkih in se počasi, prav izzivalno odpravila proti vhodu Miškolinovega gradu. Pozvonila je, za hip počakala, nato pa so se odprla vrata in pred vrati je stal Miškolin. Ko je zagledal Dlakico, mu je pozdrav zastal v grlu, jezil je stegnil čisto do tal, tisti njegov že malce sivi rep pa je šinil kvišku. Dlakica ga je lepo pozdravila in mu povedala, da prodaja kreme, ki negujejo mišje repe in jim pomagajo vzdrževati vitalnost. Če želi, mu jih z veseljem pokaže in demonstrira. Če bi Dlakica prodajala kepice blata, bi bilo v tistem trenutku Miškolinu popolnoma vseeno. Seveda jo je povabil v hišo in jo odpeljal v njegovo delovno sobo, kjer je imel (poleg delovne mize, seveda) tudi najbolj udoben in najmehkejši kavč. Dlakica je sedla, tačke prav počasi prekrižala drugo čez drugo, pri tem ji je že tako kratko krilo slučajno in nehote zdrsnilo še malce višje po stegnu navzgor. Nekako nenaravno je spustila svoj pogled, s tačko čisto slučajno podrsala po golem stegnu in si popravila krilce. Miškolinove oči so zdrsele po golem stegnu navzgor, se ustavile na krilcu, ki je komajda še kaj pokrivalo, ko je Dlakica pogledala Miškolina z najbolj nedolžnim izrazom, kar jih je premogla in nadaljevala z mehkim in žametnim glasom: »Spoštovani gospod, ampak tele kreme so lahko tudi nevarne. Lahko vam sicer pomagajo, da postane vaš mišji rep zopet sijoč in lesketajoč, lahko pa so tudi zelo nevarne. Zato je potrebno najprej narediti test in preskusiti, ali ste alergični na kremo.« Miškolina je zapustila pamet, njegovi možgani, ki so sicer zmogli toliko različnih stvari so v tem trenutku, tako kot vedno v podobnih situacijah, popolnoma odpovedali: »Seveda draga lepotička, ni problema, kar povejte in me hitro namažite s kremo, da preskusiva ali sem alergičen. Sicer vam že vnaprej povem, da na take zadeve nisem bil nikoli alergičen, ampak, če že vztrajate . . . izvolite, popolnoma sem vam na razpolago!« Dlakica je s tačko nežno podrsala po njegovih kosmatih prsih in nadaljevala: »Globoko se vam opravičujem, ampak vsi tile prstani, morajo dol s tačk! Pa tale debela verižica okoli vratu tudi! Pa tele manšete so tudi kovinske, če se ne motim! Pa seveda zaponka na kravati!« Miškolin se je stresel, za trenutek vrnil v realnost, hitro potegnil vseh dvanajst prstanov s prstov, od nestrpnosti skoraj strgal verižico, ki jo je nosil okoli vratu, potrgal manšetne gumbe z rokavov srajce, zaponka na kravati pa se mu je nekaj zataknila, zato je hitro strgal s sebe celo kravato, pri tem pa malo preveč potegnil in se skoraj zadavil. Dlakica je še dodala: «Imate morda še kaj kovinskega na sebi? Nobene, ampak popolnoma nobene kovine ne smete imeti, drugače se test preskusa alergije lahko izjalovi!«. Miškolin je pomisli, skorajda zanikal, potem pa se le spomnil: »Ah, en ključ od vhodnih vrat imam obešen za vratom. Saj je na elastiki, tako, da ta verjetno ne bo motil«. Dlakica ga je zaskrbljeno pogledala: »Ja, gospod moj dragi, nikakor! Tudi ključ mora dol! Tudi to je kovina, kar hitro elastiko z vratu,« se je sklonila, da bi pobrala kravato, ki je padla na tla, pri tem pa čisto slučajno dovolila, da je Miškolinu pogled zdrsnil pod izrez njene bele majčke. Miškolin je s pogledom na njenem oprsju neučakano strgal še tisto elastiko z vratu, jo vrgel po sobi, Dlakica pa jo je slučajno ujela, zavpila: »au, ti presneta muha, spet me je pičila«, zamahnila z roko, kot bi hotela ubiti muho, pri tem pa ji je elastika s ključem zletela skozi odprto okno.

Takoj, ko je Dlakica izginila za vhodnimi vrati, je Zaspanko še enkrat pogledal Miško, od samega strahu se mu je kolcnilo, pograbil kosti in odbrzel na vrt. Tam sta mu nasproti pritekla mačka čuvaja bulterierja, ga hotela napasti, raztrgati in raznesti kot gnojilo po vrtu. Zaspanko je hitro odprl svojo vrečko in potegnil iz nje kosti: »Evo, moja lepa mačka, tukajle – hočeš kostko? Njami, kako je dobra, ujemi jo!« In je vrgel kost enemu mačku in potem še drugemu. Oba mačka sta se zaletela za kostmi, Zaspanko si je lahko le obrisal potno čelo, ko sta se že vrnila in že so spet letele kosti po zraku. In spet in spet in spet. Zaspanko se je že navadil rituala in počasi se je že začel zabavati ob tem, kako neumni so tile mačji čuvaji in kaj vse bi naredili za eno samo butasto kost! Na kateri povrh vsega še skoraj nič mesa ni!

Felix, Rilček in Miška so se ta čas tiho splazili mimo Zaspanka ravno v trenutku, ko je zopet vrgel kost drugemu mačku in čakali pod oknom Miškolinove sobe. Rilček je napeto pogledal na uro – sedemnajst minut čez deseto. Takrat je skozi okno priletela elastika in ključ, ki je visel na njej, se je zasvetil kot čisto zlato. Rilček ga je ujel in Felix jo je hitro pobrisal skozi vhodna vrata in naravnost proti kopalnici. Tam je namreč Miškolin skrival svoj sef. Miškolinček je Rilčku razložil, da je bila ena omara v kopalnici čisto in samo Miškolinova. Tam je hranil svoje žavbe in maže za čiščenje mišjega repa, tam je imel spravljene ščetke za gladenje in ščetkanje repa, tam so ležale škarje za striženje repa, tam je imel spravljene šampone in balzame za umivanje repa, tam je imel še nešteto drugih stvari, ki jih je kupil samo zato, da bi bil njegov rep najlepši. In kupil je prav vse, za nobeno bedarijo te vrste se mu ni zdelo škoda denarja. Miškolinček je povedal, da je imel v tisti omari vedno vse lepo zloženo in pospravljeno, edinole v tisti omari je Miškolin vzdrževal red in čistočo. To je bil že pretiran red – vsaka steklenička je stala na čisto določenem mestu, vsaka krtačka je imela svoj prostor – ta red pa je bil vsakič drugačen in edinole Miškolin je vedel zanj. Za vso to ropotijo se je namreč skrival sef. In če bi kdorkoli premaknil samo eno stekleničko, bi Miškolin takoj vedel, da je nekoga zamikal sef. Nihče namreč ne bi mogel vzpostaviti točno tistega reda in postaviti stekleničk in krtačk točno tja, kamor jih je postavil Miškolin.

Rilček je skočil s Felixa, odprl Miškolinovo omaro in pometal z nje čisto vse. Stekleničke so letele po kopalnici, ena krtača je oplazila Felixa po smrčku, škarje za striženje repa so skoraj zadele Miško. Rilček tega ni opazil, videl je edinole uro: dvaindvajset minut čez deseto. Pograbil je ključ, ga vtaknil v ključavnico sefa, ki se je prikazal pred njim, globoko vzdihnil in obrnil ključ. Rahlo je zaškripalo, vendar se je ključavnica vdala in vrata sefa so se škripajoče odprla. Rilček ni izbiral, pograbil celotno vsebino sefa, morda je med vsebino še kaj uporabnega tudi za Miškolinčka, zagrabil Miško za tačko in skočil na Felixa, ki je oddirjal nazaj proti izhodu.

Pred izhodom je Felix zadihan obstal, Rilček je obrisal pot s čela in pogledal na uro: še minuta manjka do pol enajstih. Še minuto imata Dlakica in Zaspanko časa.

V tistem trenutku so se odprla vhodna vrata hiše, skoznje je pridirjala Dlakica, popolnoma razkuštrana, strgano lepo belo majico si je vlekla na ramena in skočila na Felixa: »Ti prekleti grobijan ti! Takega grobijana, da ne uporabim kakšne druge, bolj sočne besede, še nisem srečala, pa ne tlačim tele travice tako malo časa! Presnete moške miši! Kaj vse jim gre po glavi! Ali pa – kaj edino jim gre po glavi!«

Rilček je opazil tudi Zaspanka, ki se je ritenski pomikal proti Felixu, počakal, da sta pritekla mačka čuvaja skoraj do njega in z vso močjo, kolikor daleč je le mogel, vrgel še tisti zadnji dve kosti, ki sta mu ostali: »Ej, ti moj Rilček! Ali si to tako natanko preračunal, ali pa sta bila tale dva mačka prehitra in preveč sestradana? Še minuto dlje, pa bi ostal brez kosti! In kaj bi potem vrgel? Najbolje kar samega sebe, a?«

Ura v vaški cerkvi je odbila natanko pol enajstih, ko je Felix odbrzel izpred Miškolinovega doma . . .

Kar prijelo me je in sem dodal še enega negativca, ki pa ni nujno. da ima kakšno večjo vlogo. Repek ml. pa bo še tudi prišel na vrsto, saj je mogoče res potrebno izkoristiti njegove mladostne vrline. Ampak opažam, da si tudi ti pridno zaplula v pomlad, saj sem bil na trenutke kar nevoščljiv Miškolinu, ko je dobil tako zanimiv in nazorno opisan obisk.

“Uh, uh,” je stokal Miškolin in se počasi pobral s stal:” Prekleta krava neumna. Kako me je ugriznila. Le počakaj, mi boš že še prišla v kremlje”.
Počasi je odkrevsal proti kopalnici. Dlakica ga je namreč močno ugriznila za njegov rep, ko jo je poskušal prijeti za stegno. In ker še ni dal mir in ji je na silo hotel strgati belo bluzo, ga je še močno brcnila v mednožje. Bolečina je počasi minevala, le njegov rep je dobival čudne modrikaste lise.
“Moram ga namazati, da bo modrica izginila,” si je mrmral v brado: “Drugače lahko ostali še kaj posumijo, ko se vrnejo.”
Na vratih kopalnice pa ga je čakalo novo presenečenje. Vrata so bila odprta in ko je vstopil, je takoj opazil razdejanje, ki ga je zapustil Rilček.
“Neeeee,” je v strahu zavpil in skočil do omarice, kjer je imel sef. Vanj je zazijala odprtina in takoj je opazil, da je sef prazen: “O groza. Vse so pobrali. In še sam sem jim dal ključ, trapec smotani. To sta lahko pripravila le Miška in Miškolinček, da bi ju vrag,” je zaklel, ko mu je postalo jasno, da je bila Dlakica samo past, v katero se je prav otročje ujel: “Le kaj naj sedaj storim?” je premišljeval: “Vse je šlo po zlu. Moji dolgoletni posli, pogodbe, zapiski, finance. Vse imajo pri sebi in če to dobi kak kriminalist, se lahko samo še preselim na Slonokoščeno obalo. Nič, poklical bom Švabiča, saj je on tudi vpleten, pa naj mi da kak nasvet.”
Zavrtel je telefon in ko je zaslišal glas na drugi strani, je zaskrbljeno dejal: “Halo, Švabek, si ti? Nujno pridi k meni. Nekaj strašnega se je zgodilo. Rešiti morava kar se rešiti da. Zato se le urno podvizaj do moje hiše, preden se ostali vrnejo.”
Njegov prestrašeni glas je Švabiča prepričal, da je zadeva resna. Urno je sedel na El gatta in pridirjal do Miškolinove rezidence. Ta ga je že čakal na vratih in mu v parih besedah povedal, kaj se je zgodilo. Zamolčal je samo svojo naivnost, ko je Dlakici tako zlahka izročil ključ sefa.
Švabič je ocenil situacijo in potem predlagal: “Veš kaj Miškolin. Mislim da tokrat sama ne moreva narediti kaj dosti. Preveč jih je in pametni so. Potrebujeva še kakšno pomoč.”
“Ja le kdo bi nama pa še lahko pomagal,”je jezno zagodel Miškolin: “Don Vita sem zadnjič videl na Inštitutu in kolikor vem, je bil s svojimi črnimi mišoni prav hitro premagan. Bogve kje je sedaj”.
“No to pa vem jaz,” je ponosno dodal Švabič in se zlobno zarežal: “Moja soseda ni ravno hladnokrvna do mene in kadar je sama doma, se oglasim pri njej, da mi zmasira kožušček, he he. No, njen mož dela na policiji, ki jo vodi krt Pacek. Mož ji je zaupal, da so včeraj pripeljali na njihovo postajo pet črnih mišonov in takoj sem uganil, da je to lahko samo Don Vito s svojimi.”
“Ampak kaj pa naj narediva. Saj so zaprti za rešetkami. In kolikor sem slišal je Pacek zelo pošten krt in ga je nemogoče podkupiti.”
“Packa se menda res ne da. Ampak njegov namestnik, mišon Gumpec pa ni ravno tip poštenega policaja. Iz zanesljivih virov vem, da je mahnjen na denar in da si že dolgo želi izpodriniti Packa. Če bi pri njem zaigrala na prave strune, bi nama mogoče uspelo.”
“Prav imaš Švabič. Dobra ideja. Najbolje da spraviva Don Vita na prosto. Čeprav se na Inštitutu ni najbolje odrezal, pa je le mišon, ki pozna mišje podzemlje in lahko obračuna z Miškolinčkom in njegovo druščino. Samo da se bo moral tokrat bolj potruditi.”
Miškolin je napisal svojim sporočilo, da ga čaka nujno delo, potem pa sta s Švabičem urno odjezdila do Inštituta. Tam je imel Miškolin v skrivnem predalu, v kletnih prostorih zalogo denarja, ki ga je hranil za nujne primere. Vzel je velik šop bankovcev, Švabič pa je v beležnici preveril, kje stanuje Gumpec. Nato sta odjahala do Blatnega dola, kjer se je na robu vasi skrivala majhna in že na pol razpadla hiška. Razmetane drve, zaraščeno grmovje in umazan plot so pričali, da je lastnik te hiše precej nemarna miš.
Švabič je potrkal po vratih in čez nekaj časa se je v notranjosti zaslišalo momljanje. Švabič je še nekajkrat potrkal, dokler se niso vrata s silnim škripanjem in cviljenjem na hitro odprla in ven je pokukala zaspana in po poceni vinu smrdeča mišja glava: “Kdo me budi v nedeljo, ko je prost dan. Bolje da je kaj resnega, drugače vam polomim rebra, ” je zarenčal v Miškolina, ki se je zaradi odurnega vonja kar odmaknil korak ali dva.
“A ste vi gospod Gumpec, namestnik policijske postaje v Mišji vasi?”, ga je vprašal Švabič.
“Tudi če sem, te to nič ne briga, ti miš zagamana. Da mi zgineta izpred oči.”
Miškolin in Švabič pa sta se samo spogledala in se zahahljala. Vedela sta, da sta prišla do pravega.
“Veste, gospod Gumpec, ko vam bova povedala, zakaj vas rabiva, boste postali boljše volje”, je odvrnil Miškolin in Gumpcu pod nos pomolil šop bankovcev.”
Na pol pijanemu mišonu so se zasvetile oči in v trenutku je postal bolj prijazen: “Ja zakaj pa takoj nista tega pokazala. Kar naprej, kar vstopita v moj skromni dom. Kaj vama lahko postrežem…..”

»Sonček je . . . in ti si skuštrana . . .« Yap, sonček, pomlad, pa mesec maj prihaja, pa Miška in Miškolinček – pa kaj češ še lepšega? Hej, ali si se zatipkal ali si El gatto namenoma napisal z malim g? Stari El Gatto, se mi zdi, še vedno leži v zaporu, verjetno še vedno omamljen od etra. Verjetno je tale El gatto, ki je pripeljal Švabiča, drugi maček, kajne, zato si ga namenoma napisal z malim g, he he? Uh, nekaj me zloba danes daje, najbolje, da se spravim napisati naslednje nadaljevanje. Eno nadaljevanje za dobro jutro, drugo za lahko noč. . .

. . . Gumpec je iz predala potegnil steklenico Bepo-ta, najcenejšega vina, kar ga je možno kupiti. S police je vzel dva mastna kozarca, ju podrsal po tački in tako obrisal kozarca, neoprana maščoba pa se je le še bolj razlezla po kozarcu. Miškolinu se je dvignilo v želodcu, vendar ni ničesar komentiral. Tretji kozarec je Gumpca čakal že na mizi, to je bil njegov kozarec, s katerega je v svoj želodec že stočil vsaj polovico steklenice. Do polovice je nalil vse tri kozarce, dvignil svojega in dejal: »Draga moja prijatelja! Na tvorno in plodno sodelovanje – na eks!« Miškolin in Švabič sta ga samo gledala, gnusilo se jima je že prijeti kozarec, kaj šele spiti njegovo vsebino. Na dno vina so počasi spolzele drobtinice sira, ki jih je Gumpec pozabil stresti iz kozarcev. Gumpec je dvignil svoj kozarec in ga zlil v svoj goltanec, potem pa pogledal Miškolina in Švabiča: »No, fanta, bo kaj?« Ponovno je dotočil vina v svoj kozarec: »Zdaj pa zares! Kot prvo dejanje našega poslovnega sodelovanja je treba spiti tale kozarček božanskega vinčka, ki simbolizira naš uspeh! Dokažita zdaj, da verjameta v naš uspeh in dvignimo čaše in mu nazdravimo!« Zopet je dvignil svoj kozarec in čakal. Miškolinu je vsebina želodca že prilezla do grla, Švabič je postajal zelen, vendar jima ni preostalo drugega, kot da sta dvignila vsak svoj kozarec – bljek, fuj in fej – in, kar je bilo še hujše, ga ponesla k ustom (»spet bom dobil herpes«, je ob tem pomislil Miškolin) in spila vsebino, ki naj bi predstavljala vino, pomešano z mastnimi madeži in ostanki sira. Švabič, ki je imel zelo občutljiv želodec, si je iz sigurnosti raje zamašil svoj nos, tako namreč ni čutil okusa, Miškolinu pa ni preostalo drugega, kot da je na hitro zatulil: »Gumpec, kje imaš WC?« in hitro stekel tja. Medtem, ko sta ga Gumpec in Švabič čakala, je Gumpec spraznil steklenico do dna, jo še malo podržal nad gobcem, da mu ja ne bi ušla kakšna kapljica, se zadovoljno obrisal okoli gobca in pogledal Švabiča: »Kam je gospod odložil šop bankovcev?« Švabič ga je prezirljivo pogledal in mu odgovoril, češ, da upa, da Miškolinu nad wc školjko, kamor se ravnokar nagiba, šop bankovcev ne bo padel iz žepa in direktno v školjko. Gumpec je v strahu utihnil in počakala sta Miškolina.

Miškolin se je, ves bled v obraz, vrnil in posedli so na razmajane stole, s katerih se je luščil les. Švabič je najprej poskočil, ko se mu je iver zadrla direktno v zadnjo plat. Hitro jo je pokazal Miškolinu, rekoč: »Miškolin, prosim poglej, če se nisem ranil do krvi«. Miškolin se je zadrl: »Bebec butasti, a ti misliš, da sem do tukaj prilezel zato, da bom gledal tvojo rit? Umakni mi jo izpred mojih oči, drugače bo res postala krvava!« Švabič se je hitro usedel na stol, čisto potihem zajavkal od bolečine, ko je začutil še drugo iver v zadnji plati, požrl bolečino in Gumpcu podaril skremžen nasmeh.

Miškolin je iz žepa potegnil bankovce in jih položil na mizo. Grabežljiva taca Gumpca je segla po šopu, vendar jo je zaustavila Miškolinova taca, ki je težko padla na mizo: »Stop, Gumpec! Še ne! Najprej se dogovorimo, kaj hočem od tebe. Polovico keša ti bom dal zdajle, polovico potem, ko bo delo opravljeno!« Gumpec je pogoltnil slino, ki se mu je od pohlepa nabrala v grlu in poslušal Miškolina, ki mu je povedal, kaj pričakuje od njega: »Torej, v vašem zaporu je zaprtih pet mišonov in en maček. Ne zanima me, kako boš to izpeljal, hočem le to, da so v najkrajšem možnem času vsi na prostosti. Se razumeva? In potem, ko bodo na prostosti, dobiš še drugo polovico denarja!« Gumpec je samo pokimal, pogoltno pogledoval po denarju, vendar ga Miškolin še ni pustil pri miru: »In zdaj mi povej, ti idiot, v kolikšnem času si to sposoben izvesti? Potrebuješ pol ure ali bo dovolj petnajst minut?« Gumpec je počasi dojel vprašanje in zajecljal: Khm, s, s, spoštovani g, g, gospod Miškolin, č, č, čez eno uro n, n, nastopim d, d, dežurstvo in t, t, takoj, ko bo P, P, Pacek odšel, lahko i, i, izpolnim n, n, nalogo.« Miškolin se je dvignil s stola z besedami: »Torej zmenjeno. Tukajle je polovica keša, drugo polovico dobiš takoj, ko se mi Don Vito javi s prostosti! Če pa me Don Vito ne pokliče v eni uri in pol, potem dobiš vsako minuto, ki bo potekla zatem, po en bankovec manj! Greva Švabič!« Švabič se je mukoma dvignil s stola, si izpulil še nekaj iveri, ki so se mu zadrle v zadnjo plat in jo hitro pobrisal iz hiše. Miškolin je še enkrat pogledal Gumpca: »Pa še nekaj, Gumpec! Nikdar in nikoli me nisi videl, jasno!?!? V nasprotnem primeru si zaželi, da nikoli ne bi bil živ, kajti če zgobezdaš to, potem ti ne bo več obstanka na tem svetu!« Gumpec je uspel samo še pokimati in videl samo še del plašča, ki je zaplapolal v pišu, ko je Miškolin stopil skozi vrata.

Gumpec se je sesedel na stol in končno občutil slast, ko je držal bankovce v tacah. Tako lepo jih je bilo držati, tako zelo dobro se je počutil ob tem, da je pozabil na čas in se ukvarjal samo z bankovci. Preštel jih je, kar se da lepo zložil, preštel še enkrat, gledal, občudoval, vrtel po rokah in razmišljal, kaj vse bo lahko naredil s celotno vsoto denarja, ki mu ga je namenil Miškolin za tako majceno in nezahtevno delo. »Denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba,« se je zahehetal sam pri sebi, potem pa ob pogledu na uro otrpnil: »Oh, Jezus, Marija, ti presveti Bog v nebesih! Saj zamujam na šiht! Spet me bo Pacek gledal izpod čela in spet mi bo odtegnil uspešnost od plače! Bemti vraga, hitro se spokaj in odleti do zapora!«, se je dvignil, hitro pobasal bankovce v žep, v drugega stlačil novo flašo tistega božanskega vina in jo ucvrl proti zaporu.

Pacek ga je že pričakoval, nejevoljen, ker je Gumpec spet zamujal in ponovno, kot že tolikokrat prej, pričel razmišljati o tem, da bi ga prerazporedil in ga dal raje čistiti zapor. Najraje bi ga sicer vrgel na cesto, pa mu tega srce ni dovoljevalo. Konec koncev je bil tudi Gumpec mišon in je imel pravico do tega, da dobi priložnost. Samo kaj, ko mu je to priložnost že tolikokrat ponudil, Gumpec pa jo je vsakič znova zapravil!

Gumpec je čisto prepoten pritekel v zapor, po katerem se je takoj razširil vonj postanega švica, tako, da je Pacek hitro odprl vsa okna. Odločil se je, da Gumpcu ne bo ničesar rekel, ampak, da bo dodobra premislil najprej sam pri sebi, kaj naj naredi, potem pa ga bo samo seznanil z odločitvijo. Nesmiselno se mu je pričelo zdeti vsakič znova in znova ponavljati in učiti Gumpca enih in istih osnovnih zadev, ki bi morale biti že prirojene vsakemu mišonu. Gumpec je obstal, presenečen nad tem, da ga Pacek ni prav nič okregal, potem pa mu dejal: »Ej, Pacek, prijatelj stari, evo mene! Tukaj sem, pripravljen, da svojo službo spet opravim tako, kot je treba! Ti se kar hitro obleci in pojdi domov. Žena te verjetno že čaka, pa mulariji si včeraj kupil nov badminton. Hitro pojdi, danes je tako lep dan, mali krtki te prav gotovo nestrpno pričakujejo, da preskusite novo igro!« Pacek pa si je pomel tačke: »Nak, Gumpec. Žena me je ravnokar klicala, da so ravnokar prejeli neko novo pošiljko, ki jo morajo razpakirati, zato se bo malo zadržala v službi, tudi ona ima to smolo, da je bila dežurna na nedeljo, otroci pa so šli k enemu izmed prijateljev praznovat rojstni dan. Tako imam cel ljubi čas na svetu, da malo pogledam papirje, za katere mi vedno zmanjka časa. Ti se nič ne daj motiti, kar zasedi svoje mesto, jaz pa grem in pregledam odprte zadeve!« Gumpec se je moral hitro umakniti na hodnik in nesrečno novico poplakniti z dolgim šljukom iz steklenice. No, ja, z dvema ali tremi. »In kako, za vraga, naj sedaj pridem še do druge polovice bankovcev?«, mu je rojilo po glavi, ampak rešitve ni in ni mogel najti. Zato se je vrnil k Packu in poskusil še enkrat: »Ampak, Pacek, a nisi rekel, da moraš še pokositi travo? Pa tak lep dan je, menda ga ja ne boš zamudil! Za jutri napovedujejo dež in če nisi trave pokosil že dva tedna, kot si omenil prejšnji teden, je zdaj prav gotovo že grozno visoka, po dežju pa bo tako zrasla, da boš imel pri košenju velike težave!«

Pacek ga je pogledal: »Gumpec, danes je nedelja in na nedeljo se ne sme povzročati hrupa, to bi pa kot čuvaj v zaporu že lahko vedel. Ne, ostanem tukaj in se vržem na delo!« Gumpcu so se začele tresti hlače: »Ampak, Pacek, ali nisi zadnjič omenil, da je tvoja teta v bolnici? Ali ne bi izkoristil prilike in jo šel obiskat?« Pacek ga je že malo začudeno pogledal: »Ne, Gumpec, teto so ravno včeraj odpustili iz bolnice in sem jo odpeljal domov. Sicer pa – kaj pa toliko sprašuješ?« Gumpec si je obrisal čelo: »Ah, nič, nič. Samo škoda se mi zdi, da bi na tak lep dan ždel v zaporu in zamudil tako lepo vreme.«

Tako je Gumpcu zmanjkalo idej, kako bi Packa spravil iz zapora in sprijaznil se je z dejstvom, da bo moral zadevo pač urediti na drugačen način. Samo kako??? Študiral je in študiral, si razbijal glavo, razmišljal in razmišljal, pa ni našel nobene pametne ideje. Čas pa je tekel in Gumpec je začel šteti bankovce, ki so mu polzeli iz rok. Tri minute čez dogovorjeno uro – trije bankovci. Pet minut – pet bankovcev. Začela ga je grabiti panika, ki je postajal iz minute v minuto, z vsakim izgubljenim bankovcem večja, zato je kar naenkrat v ihti zagrabil metlo, ki je čakala na snažilko, tiho stopil za Packov hrbet, zavihtel metlo in – mahnil z vso močjo po Packu. Pacek se je sesedel, padel s stola in začel stokati od bolečine.

Gumpec je, ne bodi ga len, hitro vzel ključe, ki so viseli na steni in stekel do prve kletke, jo odklenil, hitro odklenil še drugo kletko, pa tretjo, že je bila četrta kletka na vrsti, in končno – samo še peta, zadnja. V njej je še vedno ležal en grd črn maček, Gumpec ga je dregnil pod rebra, maček ga je zaspano pogledal, ko pa je zavohal vonj, ki ga je okoli sebe širil Gumpec, so se mu oči same od sebe na široko odprle in kot za stavo je stekel iz kletke. Gumpec se je obrnil, stekel za Don Vitom in komajda še uspel zavpiti za njim: »Don Vito, hitro pokličite Miškolina, prosim! Vsaka minuta je dragocena!«, sam pri sebi pa dodal: »Vsaka minuta pomeni en bankovec več!«

Obrnil se je, hitro nagnil steklenico, spil do dna in stopil do Packa, ki je še vedno ležal na tleh. Pacek ga je pogledal, Gumpec pa mu je začel hitro razlagati, še preden je Pacek uspel odpreti gobček: »Joj, Pacek, oprosti! Zares nisem hotel zamahniti tako močno! Ampak nisem vedel, kaj naj naredim! Ena čebela je sedla nate in, saj veš, da si alergičen na čebelji pik, zato nisem vedel, kaj narediti, edinole metlo sem videl in zamahnil z njo po čebeli! Saj sem jo zadel, veš! Je padla po tleh, kakor je bila dolga in široka! Počakaj, da jo najdem, sigurno še leži kje na tleh!« Gumpec je zlezel na vse štiri tace in začel iskati čebelo. Nobene čebele ne na desno, ne na levo, ne pred njim, ne za njim, začudo pa se mu je začelo dozdevati, da so pričele okrog njega skakati bele miši. . . Pacek se je pobral, si na zatilje pritisnil mokro krpo in se začel prepričevati, naj samo ostane miren, da ima tudi dobrota svoje meje in da je Gumpec s tem dejanjem presegel tudi mejo njegovega potrpljenja. Bo moral čisto zares premisliti, kaj storiti z njim!

El Gatto si je hitro naložil v svoje sedlo vseh pet mišonov, bil je buden kot že dolgo ne, samo hitro stran od tega vonja po postanem švicu! Samo tega si je želel in jo na vse pretege čim hitreje pobrisal stran od tega smrdljivca. Stran, samo stran, hitro stran, mu je odmevalo po glavi.

Don Vito je iz kožuha potegnil mobitel in poklical Miškolina: »Miškolin, hvala ti. Ostajam tvoj dolžnik, samo reci . . .«

Sorry za malce zapoznelo nadaljevanje. Zadnji teden imam kar natrpan in precej šibam naokoli po Sloveniji. Danes mi je na kratko uspelo priti do PC-ja, potem pa zopet veselo na delo. Naslednje nadaljevanje bom lahko dodal šele v četrtek, ko se vrnem s Primorske, tako da ne prični razmišljati, če sem slučajno vrgel puško v koruzo (koruze je škoda, pri teh cenah, puške pa nimam, he he). Hja, zgleda da me res že malce daje pomladanska raztresenost. Omamljeni El Gatto mi je ušel iz glave. Ta muc poredni…. Sicer pa imajo na Inštitutu res dva službena mačka. El Gatta ima Miškolin, El gatta, njegovega mlajšega brata, pa Švabič. Tu je še tretji, najmlajši brat El gatko, ki pa je še premajhen in šele hodi v malo mačjo šolo. Stara mama mi je pripovedovala, da so menda pred leti El Gattovi emigrirali iz Kolumbije in da jim je Miškolin dal službo. Zato pa so tako navezani nanj.

Medtem je bilo v Rilčkovem brlogu veliko slavje. Miškolinček je željno pričakal junake in kar ni mogel dovolj močno objeti Miške, ki mu je pritekla v naročje.
“Res sem ponosen nate,” je dejal: “Ne samo zato, ker si tako uspešno izpeljala vso stvar ampak tudi zato, ker pomagaš svojim najbližjim v težavah. Na tako miško se vedno lahko zaneseš.”
Miški je od sreče in ponosa močno utripal srček v prsih: “Vesela sem, da se je izkazalo, da je bil stric samo nedolžna žrtev v Miškolinovih krempljih. Skoraj bi že izgubila zaupanje vanj. Veliko dolgujem tudi Dlakici, ki je tvegala svoje dobro ime, da je zapeljala Miškolina. No, hvala bogu, vse se je srečno izteklo.”
Miškolinček je objel tudi Dlakico, ki si je že opomogla od nasilnega Miškolinovega napada nanjo: “Hvala ti za vso pomoč. Če boš kdajkoli kaj potrebovala, samo povej. Večno bom tvoj dolžnik.”
Dlakica je v zadregi zardela in zamomljala: “No ja, saj ni bilo tako grozno. Pa še oddolžila sem se Miškolinu z eno pošteno brco. Da si bo zapomnil, kaj se pravi nadlegovati poštene miške.”
Vsi so se zasmejali. Rilček je ta čas sedel v kuhinji z velikimi naočniki na nosu. Proučeval je zajeten kos papirjev, ki ga je pobral v Miškolinovem sefu. Med raznimi zapiski, poročili in obračuni je tu in tam opazil nekaj seznamov imen in nekakšne številke, ki mu niso kaj dosti povedale. Poklical je Dlakico, Miškolinčka in Miško: “Pomagajte mi prosim. Jaz se bolj malo spoznam na birokracijo. Dlakica, ti si miška od stroke. A lahko nekoliko pokukaš v te papirje, da bomo vedeli, kaj smo zaplenili.”
“Predvsem poglej, če je kje pogodba mojega strica. Če je ni tu, potem je bilo vse zaman,” je zaskrbljeno dodala Miška.
Dlakica se je vsedla za mizo in z vajenim očesom strokovno preletela papirje.
“Poročilo o delu Inštituta….., finančni obračun za prejšnje leto…., naročilnice….,brez veze…., neuporabno….. hopla, jo že imam,” je zmagoslavno dejala in potegnila nekaj listov, spetih v snop: “Pogodba med Vaskom, sodnikom na…. blabla… in Splošno mišjo banko…. dne….. blabla….. Evo, to smo iskali. Brez te pogodbe Miškolin nima več nobenega dokaza proti Vasku. Huraaa: “je prav prešerno zavriskala.
“Khm, no pa poglejmo kaj je še tu, ” ji je postalo nerodno nad lastnim veseljem, ko je opazila, da jo Miška hudomušno pogleduje: “Kaj so pa ta imena?”
Potegnila je list papirja, kjer so bila napisana nekakšna imena in številke. Podrobno se je poglobila v branje, ostali pa so napeto pričakovali kaj bo odkrila.
Njene oči so postajale vedno večje in večje. Dvignila je pogled in zaprepadeno pogledala druščino: “Veste, kaj je to? Seznam vseh Miškolinovih podkupnin raznim direktorjem, poslancem, ministrom in še komu. Neumni mišon si je vse to vestno zapisoval. Vsote so res velikanske. Nič čudnega, da je lahko zlobni Miškolin leta in leta nemoteno posloval in se šel nečedne posle pod krinko svojega Inštituta. Tudi denar, ki ga je dajal Don Vitu je tu omenjen. To ga neposredno bremeni povezave z najhujšim podzemljem. Če ga uspemo spraviti na sodišče, bo, glede na ta papir dobil najmanj dosmrtno ječo,” je strokovno zaključila Dlakica.
Miškolinček se je žalostno zagledal v Miško. Vedela je kaj ga boli. Še vedno ni prebolel silnega razočaranja zaradi svojega očeta. In vsa stvar je postajala vedno hujša in hujša. Novi dokazi so pričali, da je njegov oče leta in leta pletel mrežo svojih nečednih poslov.
“Najhuje je, ker sem mu popolnoma zaupal, on pa nas je imel vseskozi za norca,” je otožno pripomnil: “Bil je moj idol, vzornik in hotel sem biti tak kot on. Nikoli si ne bi mislil, da je sposoben takih grdobij. Ampak kaj hočemo. Vsaka miš nosi svoj križ in tudi moj je kar težak. Vendar sedaj, ko imam tebe, vsaj vem, da bo prihodnost lepša in prijazna.”
Miška ga je ljubeče objela: “Prej bo pa potrebno še naprej paziti na Miškolina. Nismo se še rešili. Kaj naj napravimo s temi papirji. Najrajši bi jih zažgala, samo da bi bilo vsega konec.”
“Kje pa,” ji je v besedo skočila Dlakica:” Ne smemo uničiti dokazov proti Miškolinu. Spravili ga bomo v zapor, to je kot pribito. Da ne bo več nikoli delal probleme, ne nam ne komu drugemu. Predlagam, da vse to odnesemo Vasku. On ima veliko izkušenj s takimi kriminalci. Povezan je tudi z Zveznim mišjim kriminalnim uradom. Če jim bo pokazal papirje, bodo Zvezni mišji agenti hitro obračunali z Miškolinom. Pa še vesel bo, ko bo izvedel, da se mu ni več treba bati Miškolinovega izsiljevanja.”
“Bravo Dlakica, “je zavriskala Miška. Ti imaš res možgane na pravem mestu. Kar takoj se dogovorimo, kako bomo Miškolina spravili za zapahe.

No, ja, resda sem že potočila solzico ali dve, ampak zdaj ti je oproščeno. Sicer je četrtek še daleč, ampak bom preživela. Kar nekako navadila sem se na Miško in Miškolinčka, tako, da ju kar pogrešam, če kakšen dan manjkata! Sicer si se pa sam javil, da greš mišjo zgodovino raziskovat na Primorsko! Pa še vprašala sem te, če ti grem pomagat, da je na Primorskem tega veliko, pa nisi hotel! Prav ti je! Zdaj pa brskaj sam po tistih zaprašenih in zapuščenih arhivih tam doli! V kolikor ni že burja vsega razpihala! Sem ti pa malček nevoščljiva, še posebej, če greš v kraje ob obali, priznam! Zato, ker si boš po opravljenem delu lahko vzel čas, šel na obalo, opazoval morje, morda bo modro, morda zeleno, morda se bo penilo na valovih, poslušal valove, ki butajo ob skale, zavonjal tisto slani morski vonj, morda počakal, da se znoči in se prižgejo zvezde na nebu, le-te znajo biti tako lepe. . . Eh, no, vsaj jaz bi tako naredila. Brrr, skorajda sem se raznežila – hitro k resnim temam: ti, ali ne bi El gatka nekako spravila iz tiste male mačje šole? Tako majcen je še, pa tako luštkan in simpatičen mucek, da ga je res škoda, da ga vzgojijo po El Gattovem vzoru? Vsaj enega pa lahko vzgojiva po svoje? Razmisli o tem, medtem, ko boš brskal po zaprašenih arhivih mišje zgodovine na Primorskem!

. . . Staknili so glave in pričeli razmišljati, kako najhitreje in najučinkoviteje spraviti Miškolina za zapahe. Dlakica se je kot pravnica sicer delno spoznala na te zadeve, vendar se je pri svojem delu na Ustavnem sodišču omejila na svoje področje in zato ji je bilo področje kriminalistike precej tuje. Rilček je imel nekaj idej, ki so bile sicer krasne, ampak pri tako velikem kriminalcu, izsiljevalcu in oderuhu, kot je bil Miškolin, so hitro postale neuporabne. Miška je tiho sedela in pogledovala proti Miškolinčku. Miškolinček je sedel na svojem stolu, zatopljen v svoje misli in le z enim ušesom poslušal dogajanje za mizo. Sedel je tam, sam s sabo, sam s svojim spoznanjem, kdo in kaj je njegov oče. Resnično mu je bil oče idol, postavil ga je na oltar in ga malone častil. Vse, karkoli je rekel njegov oče, je bilo za Miškolinčka sveta resnica. Vse mu je verjel in vedno ga je vprašal za njegovo mnenje. Vedno je želel slišati njegovo stališče, preden je sprejel svojo odločitev. Uh, kako težko spoznanje! Do tega trenutka je bil prepričan, da je imel najlepše otroštvo in najlepšo mladost, predvsem polno ljubezni. Prepričan je bil, da mu je njegov oče vedno stal ob strani in mu dajal predvsem zelo veliko ljubezni in pozornosti. Ali se je motil? Spraševal se je, ali je možno, da je določene stvari iz svojega otroštva potlačil v svojo podzavest in se jih ni spominjal? Zato, ker je bilo pri njih doma vedno zelo pomembno, da so na zunaj izgledali kot idealna in popolna družina? Ker so vedno in povsod, kjerkoli so bili, to tako zelo poudarjali? Ali je možno, da je Miškolinček zato, da bi ustregel svojemu očetu, ki ga je tako zelo ljubil, to prevzel za svoje prepričanje in odrinil resnično doživljanje malega Miškolinčka v podzavest? Moral si je priznati, da mu je oče sicer privzgojil določene pozitivne vrednote, naučil ga je ceniti in spoštovati miške, naučil ga je preživeti, si poiskati delo, naučil ga je ravnati z denarjem, naučil ga je biti vztrajen, odgovoren, resnicoljuben,. . . pa vendar! Poskusil si je zamisliti odnos svojega očeta z njegovo mamo. Spustil je svoje misli, nekako se je potrudil, da ne bi blokiral toka svojih misli in počasi so se mu prikazali posamezni trenutki njegovega otroštva. Kako je njegovo mamo bolelo, ko je zvedela za še eno Miškolinovo ljubico, kako jo je takrat mali Miškolinček tolažil, kako ji je želel pomagati. Miškolinčkova mama je to izkoristila in vzela malega Miškolinčka za svojega zaupnika. In tako je moral mali Miškolinček poslušati zakonske težave svojih staršev, ki jih je nanj prenašala njegova mama. In vedno ji je tako zelo želel pomagati! Spoznal je, da si bo moral priznati dejstva in poiskati resnico. Spoznal je, da sta Miškolin in njegova mama malemu Miškolinčku prizadejala velike rane, ki se niso zacelile, le nekje globoko v njem čakajo. Čakajo, da jih bo zaprl ali pa da jih bo prenesel naprej na svoje otroke. Miškolinček je stresel z glavo: »Ne, ne bom tega delal svojim otrokom! Ne smem! Ne smem ponoviti istih napak, kot sta jih meni delala moj oče in moja mama«.

Miška ga je opazovala, videla njegov trpeči izraz na obrazu in tako rada bi se stisnila k njemu! Tako rada bi ga potolažila. Predstavljala si je lahko, o čem pravkar razmišlja in vedela je, da ga potolažiti ne more. Lahko pa bi mu dala vsaj vedeti, da je tam, če jo potrebuje. Če potrebuje ramo, na katero se nasloni, če potrebuje naročje, v katerega se za trenutek skrije. Ni vedela, ali si želi tega tudi Miškolinček, vsiljevati pa se ni hotela. Ko je Miškolinček stresel z glavo, mu je počasi približala svojo tačko. Miškolinček jo je pogledal, vzel njeno tačko v svojo, začutila je, da jo je stisnil in to ji je bil znak. Počasi se mu je približala in mu sedla v naročje. Objela je njegovo glavo in si jo pritisnila k svoji. Na ušesu je začutila solzo, ko ji je Miškolinček šepetaje zaupal svoje strahove. Čisto potiho, to je bil samo njun pogovor, mu je na ušesa zašepetala: »Verjamem, da je tole težko zate. Tudi sama sem bila vedno mnenja, da je bolje nekaterih vrat v svojem življenju ne odpirati in jih pustiti zaprta. Tudi sama sem se znašla v podobni situaciji in tudi sama sem bila pred dilemo, ali odpreti vrata, ali ne. To je bilo takrat, ko sem se na vsak način želela odtrgati od Repka, saj se spomniš? Ob tvoji reki sem ti pripovedovala o njem. Ko sem spoznala, da boli, sem vedela, da moram stran. Pa sem šla. Ampak spet verjela njegovim obljubam in se spet vrnila. Pa se je vse zopet ponovilo. Pa sem spet šla. Pa spet nazaj. In tako sem se dolgo časa vrtela v tem začaranem krogu. Šla, se vrnila, ponovno odšla in se ponovno vrnila. Repek mi je vsakič znova zatrjeval, kako me ima rad, kako ne more brez mene, vendar vsakič znova tudi ponavljal ene in iste stvari, ki pa so mene tako zelo bolele. Še vedno je bil tudi nesramen in žaljiv, poniževal me je in tudi udaril kar tako mimogrede. To je počel sicer že prej, vendar sem šla prej v imenu ljubezni preko tega. In vem, da je težko razumeti, ampak nisem mogla dokončno oditi. Nisem zbrala tistega poguma, nisem zbrala tiste moči, da bi se dokončno odtrgala. Potem sem začela razmišljati v tej smeri, v kateri razmišljaš zdaj ti. In stala sem pred tistimi prekletimi težkimi vrati v svoje otroštvo – ali jih odpreti, ali ne? Ko sem ponovno obrnila začarani krog, se vrnila k Repku in spet odšla in ko sem to ponovila še dvakrat ali trikrat, sem se odločila. Vedela sem, da lahko pričakujem zelo težke stvari, vendar sem si morala pomagati. In odprla sem vrata v svoje otroštvo. Ne morem ti povedati, kaj vse je priplavalo na dan in šele tedaj sem razumela, zakaj se tako obnašam, kot sem se in kaj me tako žene, da se vedno znova vračam k Repku. Vse je izhajalo iz otroštva, vse te vedenjske vzorce so vame vtisnili moji starši. Ja, to je bilo težko obdobje mojega življenja. Najprej sem zasovražila svoje starše, potem pa sem spoznala, da dejansko oni niso nič krivi za to. Oni so pač mene vzgajali tako, kot so bili oni naučeni in po vzorcih, ki so jih njim vtisnili njihovi starši. In tako bi lahko krivila starše mojih staršev. Ampak ne! Tudi njihovim staršem so vedenjske vzorce vtiskovali njihovi starši in tako bi bili lahko krivi torej starši mojih starih staršev in tako bi lahko nadaljevala v nedogled. Zaključila sem, da nobeden izmed staršev ni kriv, kakšne vedenjske vzorce vtiskuje v svoje otroke. No, ja, krivi so v toliko, da tega niso prepoznali. In kaj ukrenili v tej smeri. Ampak žal nikoli niso odprli tistih vrat v svojem življenju. Ali pa jih niso hoteli odpreti, ker so se bali, kaj se skriva za njimi. Živeti življenje, kakršnega so živeli, je bilo pač lažje in enostavneje. In ko sem to razumela, sem počasi odpustila svojim staršem. In tako sem lažje zaživela tudi sama. Zato tudi sedaj še veliko berem in se učim, kako prekiniti to linijo vzgoje, kakršna je bila v naši rodbini in svojim malim miškam in miškolinčkom dati možnost, da bodo odrasli v samostojne osebnosti, ki bodo sicer spoštovali osnovne norme v družbi, vendar bodo imeli sami sebe dovolj radi, da bodo imeli svoje mnenje in svoj stališča, ki jih bodo tudi zagovarjali. In zato, ljubi moj Miškolinček, če vprašaš mene – odpri tista vrata! Težko je, vendar edinole na ta način očistiš svojo preteklost!«

Miškolinček jo je objel in se zazrl v njene oči. Spogledala sta se, njegov pogled se je spojil z njenim, njegove oči so zaplavale v njene, njun pogled se je združil in izgubil nekje v onostranstvu, ostala sta samo še onadva . . . »Hej, vidva«, je njuno začaranost prekinila Dlakica: »zdaj ni čas za muckanje, dajmo rajši pogruntat, kaj bomo naredili z Miškolinom! Midva z Rilčkom sva odkrila en hudo pasji načrt! Takole bomo naredili: najprej gremo iskat Vaska! Verjetno že blede od skrbi zaradi tvoje odsotnosti, Miška, pa še rekla si mu, da prideš. Tebe pa od nikjer! Po Vaska bom šla sama. Felix me bo odnesel tja in skupaj z Vaskom prideva nazaj. Vi boste medtem tele zadeve skopirali in originale zakopali na Rilčkovem vrtu. Za vsak slučaj! Če se zgodi karkoli nepredvidenega, imamo še vedno orožje v rokah! Potem, ko se vrneva z Vaskom (Dlakica se je nestrpno in polna pričakovanja zaguncala v svojem stolu), potem bomo šli na Zvezni mišji kriminalni urad.«

Miška jo je tiho prekinila: »Hvala, Dlakica, za vso pomoč, ki si jo pripravljena ponuditi. Ampak morda vsega tega le ne bi naredili. Preteklost je pač preteklost in pustiti jo je treba tam, kjer je. Da le ne ogroža prihodnosti! In karkoli je Miškolin naredil v svoji preteklosti, je pač naredil. Res je, da so nekateri mastno zaslužili, ampak tega ne moremo spremeniti. Pustimo preteklost tam, kjer je. Pa tudi – bodi prepričana, da Miškolin ni edini, ki je to delal in ki to dela. Bodi brez skrbi, da je še veliko podobnih Miškolinov, ki za protiusluge plačujejo raznim direktorjem in poslancem! In če uspemo razkrinkati Miškolina, smo s tem odškrnili le del visoke gore. Podkupovanje bo še vedno ostalo, rešimo sicer delček problema, vendar problem ostane. Midva z Miškolinčkom želiva edinole to, da naju Miškolin pusti sedaj in v bodoče pri miru. In to lahko morda dosežemo na ta način, da mu damo vedeti, da imamo vsebino njegovega sefa, ki je močno obtožujoča zanj in da je ne bomo uporabili, če nas pusti pri miru. Naj živi svoje življenje, kakršno pač hoče, samo nas naj pusti, da v miru in na svoj način živimo naša življenja. In midva z Miškolinčkom bi se morda raje odpravila poiskat Mišona Dolgobrkega. Potrebujeva svoj mir in svoj čas, da razčistiva določene stvari, da prideva k sebi in si nabereva moči za vrnitev v realnost«.

Dlakico je skoraj vrglo s stola: »A si ti normalna? Ma, ne, ni šans, ne bomo ga pustili, da jo tako poceni odnese! Kje pa! Vsakdo mora plačati za svoje grehe, pa bo tale Miškolin tudi! Že zato, ker je tako grobo ravnal z mano, kot da sem, uh, ne bom rekla kaj, ampak tako se ne dela z miškami! No, ja, priznam, da sem s svojim obnašanjem vse skupaj malce sprovocirala, ampak vseeno! In bogve, v kakšne posle se je še spuščal! Ne, Miška! Ne in ne! Ni govora! Takole poceni je pa ne bo odnesel! Kaj pa ti praviš na vse to, Rilček?«

Rilček se je popraskal po svoji že malce plešasti glavi in začel: »Torej, . . .

Danes ponoči sem sanjala Miško. Da jo poznam in da ima v mail-u rojstni datum.
Ali se motim ?

Zdravo, Kaja! Verjameš v sanje?

Miška

Kakor kdaj. Tokrat je bilo tako očitno, da si nisem mogla kaj, da ne bi tega tukaj napisala. Zgleda, da tako podoživljam vajino pisanje, da se mi prikradeta tudi v sanje.

LP,Kaja

Kaj naj ti rečem? Če se ti prikradeva v sanje in ti verjameš, da so sanje resnične, potem bo že držalo!

Evo mene ponovno v lepi beli (vsaj tako se reče) in hladni (brrrrr) Ljubljani. Miške na Primorskem so kar zanimive ampak na tisti burji se jim ne da niti smrčka pomoliti iz hiše. Počakajmo rajši na poletje. Vidim, da se zgodbica kar lepo zapleta. Všeč so mi tvoji malo bolj emocionalni dodatki, da ne zaideva preveč v samo nasilje… Kar tako naprej. Sedaj sta junaka spet sama in bogve kaj se bo še razvilo med njima. Upam, da zopet kaj lepega. Mogoče bosta končno že enkrat….no ja, khm…

Rilček se je popraskal po svoji že malce plešasti glavi in začel: »Torej, . .

….. če dobro razmislim situacijo, se strinjam z obema. Ti, Miška, imaš po svoje prav, ker nočeš še bolj zakomplicirati našega problema. Prav ima pa tudi Dlakica, ko pravi, da je potrebno Miškolina spraviti za zapahe. Res je mnogim miškam in mišonom povzročil precej hudega, da ne omenjam samo vaju z Miškolinčkom. Res pa je tudi, da se bo ta zgodba v našem gnilem pravnem sistemu vlekla še leta in leta. Miškolin ima izkušnje s podkupovanjem sodnikov in nikjer ni rečeno, da se tega ne bi poslužil tudi tokrat. In tudi če ga obsodijo, bo dobil verjetno samo nekaj let zapora in še prej bo izpuščen zaradi vzornega vedenja. Kar poglejte kakšne kazni doletijo pri nas najhujše posiljevalce in tiste, ki zlorabljajo majhne otroke. Dve, tri največ štiri leta. Tisti, ki tihotapijo mamila ali ljudi pa največkrat sploh ne pridejo pred sodnika. Nekdo s toliko denarja in s takimi zvezami, kot je Miškolin, pa jo sploh lahko poceni odnesejo.”
“Torej kaj nam potem sploh preostane” je žalostno vprašal Miškolinček:”Kaj bomo potem večno živeli v strahu pred mojim očetom? Ali res ne moremo v tej državi nikakor opraviti z zakrnelimi kriminalci.?”
“Hja, očitno se bomo morali znajti sami, ” je nadaljeval Rilček in kot profesor v kakšnem razredu pomenljivo dvignil krempeljček: “Mislim, da nas je Miškolin sam naučil, kako je treba reševati takšne zaplete. Resda ni najbolj pošteno, ampak včasih je potrebno uporabiti tudi kakšen bolj zvit način. Predlagam vam tole. Najprej se morata Miška in Miškolinček čimprej odpraviti na pot, da najdeta Mišona Dolgobrkega. On ju lahko skrije tako dobro, da ju Miškolin nikoli ne bo našel. Miškolinček naj ima pri sebi GSM. da ga lahko pokličemo, ko bo nevarnost minila. Mi bomo ta čas odnesli pogodbo Vasku, da ga rešimo skrbi in mogoče dobimo še kak nasvet od njega. Ostale Miškolinove papirje zakopljemo nekje na skrivnem mestu in nato greva jaz in Dlakica k njemu na “vljudnostni” obisk. Preprosto mu bova postavila nekaj pogojev, ki sem jih tu na hitro nakracal na papir:
1. da ne sme več niti poskušati priti v stik z Miško ali Miškolinčkom
2. da morata s Švabičem takoj dati odpoved na Inštitutu za seksologijo
3. da mora ves denar, ki ga je nakradel z izsiljevanjem takoj nakazati na žiro račun za izgradnjo pediatrične klinike
4. da se mora v tednu dni izseliti iz države in da se nikoli več ne vrne
5. da mora pred odhodom napisati opravičilo Miški in Miškolinčku in ga poslati mojemu prijatelju Packu
Če ne bo spoštoval teh pogojev, bomo v vseh naših časopisih in revijah objavili njegove dokumente in potem bo videl, kaj pomeni imeti omadeževano ime v javnosti.”
Miški in Miškolinček so zavzeto poslušali Rilčka in ko je ta končal so mu vzhičeno zaploskali: “Bravo prijatelj. Še enkrat si dokazal, da imaš možgane na pravem mestu. To je res dobra rešitev. Oče je vedno dal nekaj na svoje dobro ime v javnosti, čeprav je pač na skrivaj počel grdobije. Samo zelo previdni moramo biti, kajti v svojem divjem besu je sposoben storiti karkoli. Zato bo res najbolje, če se z Miško skrijeva za nekaj časa.”
Miška ga je malce zaskrbljeno pogledala:”Pa boš zmogel napore potovanja? Stari hrast je verjetno precej daleč. Rana pa se ti tudi ni še najbolje zacelila”.
“Ah, ne skrbi. Če boš ti ob meni in če bom vedel, da sva varna pred Miškolinom, potem bom prenesel še desetkrat hujše napore. Pa še Rilčka bom poprosil za kakšno stekleničko starodavnega mišjega zdravila, ki ga dobiš s prekuhavanjem slivovih sadežev,”je navihano dejal Miškolinček in pomežiknil Rilčku.
Rilček je poklical svojo prijazno gospo, ki je vzela majhen nahrbtnik in ga napolnila z nekaj kosi sira, sadja, korenčki in stekleničko domačega “zdravila”.
“Najbolje, da se kar odpravita, da vaju ne ujame noč. Felix je že tudi nestrpen”, je dejal.”
Prijatelji so se v slovo objeli in si zaželeli čimprejšnjega ponovnega snidenja. Miška in Dlakica nista mogli zadrževati solz, pa tudi Rilček je dobil nekoliko skrhan glas. Potem sta se vrla junaka povzpela na Felixa, še enkrat pomahala druščini in pogumni muc ju je bliskovito odnesel proti oddaljenim hribom.
Rilček je mahal za njima in na glas razmišljal: “Samo da bi se vse skupaj srečno končalo in da jima uspe najti Dolgobrkega. Pa da nama uspe prepričati Miškolina,” je dejal Dlakici, ki je stala ob njem.
Takrat ga je poklicala njegova gospa Rilčkova: “Pridi dragi, telefon zvoni. Verjetno je zate.”
Rilček je stopil v sobo in dvignil slušalko:”Halo? Ja…. jaz sem. Ja zdravo, Pacek, kaj bo dobrega. Aha? Kaaaaaaaaj,” se je zadrl, da je Dlakica skoraj padla v nezavest od strahu:” Kaj praviš da so? Pobegnili. O groza, pa tako smo se namučili z njimi. Hvala ti prijatelj. Res lepo da si me obvestil. Sedaj pa moramo hitro ukrepati. Bogve kaj nam bodo pripravili. Lepo se imej in ženo pozdravi.”
Obrnil se je k Dlakici in z zlomljenim glasom dejal:”Na, sedaj pa še to. Don Vito je s pajdaši pobegnil iz ječe. Verjetno mu je pomagal Miškolin. Zato morava čimprej k Vasku, Dlakica, potem pa do Miškolina, da mu poveva naše pogoje. Ti se obleči, jaz pa bom prebudil Zaspanka, da naju ponese k sodniku….”

»Mogoče bosta končno že enkrat….no ja, khm…« Ne vem, ne vem, imam en bad feeling glede tega. . . Upam, da me občutek vara, bomo videli! Kakorkoli, zgodbo si dodobra zapletel, zdaj se odvija kar na treh frontah hkrati. Nisem prepričana, da bom kos temu. Poskusim? Upam, da ne bom tudi jaz spregledala kakega dejstva, kot je bil npr. El gatto. Ti si se kar uspešno izmotal, upam, da bom tudi jaz uspešna, zgodba je namreč že takooo dolga. . .

. . . Dlakica se je, tokrat zelo dostojno, oblekla, Rilček je medtem vzel še drugo polovico tistih dišečih in slastnih črvov (le kako je vedel, da jih bo še potreboval?), tekel do Zaspanka, mu jih pomolil pod nos in Zaspanko je takoj odprl očke, pograbil črve in med hlastanjem po njih vprašal Rilčka: »Tile črvi so res ena hudo dobra zadeva, samo sigurno imajo kak drug, globlji razlog, kot to, da bi si želel samo pocrkljati mene, a? Povej, kam želiš, da te odnesem zdaj?« Rilček mu je v grobem razložil celo zgodbo in še preden je končal, je Zaspanko zaključil s svojim zajtrkom in bil pripravljen za pot. Odletela sta še po Dlakico in takoj k sodniku. Tam ni bilo nobenega problema, zahteve, ki jih je Rilček nakracal na kos papirja so hitro spravili v pravniško obliko, potem je bilo treba zadevo še overoviti pri notarju in naprej do Miškolina. Niso vedeli, kje ga iskati, zato so najprej potrkali na vrata njegove hiše in odprla jim je Miškolinova gospa. Dlakica se je v zadregi skrila za Rilčkov hrbet, Miškolinova gospa pa jim je povedala, da Miškolina trenutno ni doma in da je verjetno na Inštitutu. Zaspanko je obrnil proti Inštitutu, vendar jim je Miškolinova nova tajnica povedala, da je Miškolin službeno odsoten in da ga pričakuje predvidoma šele konec naslednjega tedna. Vsaj tako ji je sporočil. Rilček se ji je vljudno zahvalil in prijatelji niso več vedeli, kje še iskati Miškolina.

Razmišljali so in razmišljali, nobena ideja ni bila dobra. Miškolina niso poznali tako dobro, da bi vedeli, kje bi se še lahko zadrževal, potem pa se je Rilček udaril po glavi: »Hej, seveda! Skoraj bi pozabil! Jasno je, kaj sedaj namerava Miškolin! Prav gotovo so se že dobili z Don Vitom in prav gotovo že kujejo načrt! To bo to, prav gotovo! Zato pa ga ni niti v službi, niti doma! Samo, kje so? Kako jih najti?«

Zaspanku se je kolcnilo po zadnjem črvu, Dlakica je zamišljeno pogledovala okoli sebe, potem pa vprašala Rilčka: »Rilček, kako pa si ti zvedel, da je Don Vito ušel? Kdo ti je sporočil? Morda pa lahko najdemo Don Vita in tako tudi Miškolina?«

Rilček je pomislil, potem pa odgovoril: »Nak, o Don Vitu ne duha, ne sluha. Novico pa mi je sporočil Pacek, glavni paznik zapora. Čakaj, čakaj! Pacek je nekaj govoril o Gumpcu, ki jim je baje pomagal pri pobegu! Morda pa tale Gumpec ve še kaj več?« Hitro je poklical Packa in mu povedal, kaj želi. Pacek mu je obljubil, da bo zadevo preveril in mu sporočil takoj, ko izve kaj novega.

Pacek je odložil telefon, se malo zamislil in stopil h Gumpcu, ki se je ves obupan še vedno plazil po tleh in iskal tisto nesrečno čebelo. Pacek je sam pri sebi trdno sklenil, da tokrat ne sme popustiti in mora od Gumpca izvedeti vse podatke, pa čeprav bo to dosegel na grob način. Povlekel je Gumpca za taco in ga posadil na stol: »Zdaj pa takole! Karkoli si naredil, si naredil. O tem se bova pogovarjala, ko pride čas! Zdajle te samo opozarjam, da je zate bolje, da mi takoj poveš vse! Če ne poveš vsega, kar se je dogajalo in kar morda veš, pa ne želiš ali ne smeš povedati, posledice pripiši sam sebi! Tokrat je tudi mene minilo potrpljenje in bolje zate je, da mi poveš čisto vse, ker se znaš v nasprotnem primeru ti znajti v kateri izmed kletk zapora! In verjemi mi, da bom šel v tem primeru do konca! Pa če zgniješ in preždiš v kletki ves ostanek svojega življenja!«

Gumpec je videl pogled v Packovih očeh, ki so izražale vso trdost in prepričanost v besede, ki mu jih je govoril in ko si je zamislil sam sebe – brrrrr, do konca življenja v kletki, le kdo mu bo prinašal tisto dooobro vino, brez katerega si ne more več zamisliti niti dneva svojega življenja – brrrr, in hitro je povedal Packu čisto vse, kar se je dogajalo od Miškolinovega obiska naprej.

Pacek je poslušal brez besed, na koncu Gumpčeve izpovedi pa ga je vprašal še enkrat po GSM številki Švabičevega mobitela. Gumpec je Švabiča je namreč prosil zanjo, ker se je takrat vseeno malce bal, da bo šlo kaj narobe. Za vsak slučaj! Pacek si je hitro zapisal številko in takoj poklical Rilčka. Rilček se mu je zahvalil za informacijo in takoj zavrtel Švabičevo številko: »Dan želim. Sem dobil Švabiča? . . . Če je Miškolin kje v bližini, bi ga prosil na telefon. Zanj imam nujno informacijo! . . . Poslušaj, ti, ne bom pripovedoval tebi, niti tega, kdo sem, niti za kakšno informacijo gre! Če hočeš, mi ga daj na telefon, ali pa sebi pripiši posledice!« Samo trenutek je počakal, ko je zaslišal hrapav glas: »Ja, Miškolin pri telefonu. Kdo si in kaj hočeš od mene?« Rilček pa se ni pustil motiti: »Glede Miškolinčka in Miške, pa glede vašega sefa vas kličem in bi se rad srečal z vami za nekaj minut. Ne bo dolgo trajalo. . . Samo povejte kdaj in kje . . . Ja, OK. Čez pol ure pri najbolj žalostni vrbi. Zmenjeno. . . Pa še to. Imam vsebino sefa, seveda ne s sabo, ampak na varnem mestu. Bolje je, da pridete sami brez Don Vita in njegovih pajdašev. V nasprotnem primeru se kaj hitro lahko zgodi, da bo vsebina sefa posredovana naprej.«

Pacek si je zadovoljno pomel roke: »Evo, pa smo še en korak dalje. Glede na to, da je Miškolin pokvarjen do konca, lahko predvidevamo, da bodo Don Vito in ostali skriti za kakšnim grmovjem. Zato rajši za vsak slučaj pokličem še Packa, da se nam pridruži.« Pacek je bil takoj za stvar, seveda si je najbolj želel ujeti pobegle zapornike. Rilček je dal znak za odhod, potem pa se je oglasila Dlakica: »Ej, Rilček, misliš, da ne bi bilo vseeno dobro, da gremo spotoma še po Vaska? Saj veš, več glav več ve. Kljub vsemu se on dobro spozna na te zadeve, pa tudi, . . . , pa tudi jaz bom bolj mirna, če bo on z nami?« Rilček jo je pobožal po glavi: »Ja, seveda, saj sem vedel, da smo nekaj pozabili! Hvala, Dlakica, da si me spomnila! Zaspanko, po Vaska torej, potem pa k vrbi!«

Miška in Miškolinček sta medtem objeta sedela v Felixovem sedlu. Felix ju je nežno nosil in zazibala sta se v nov občutek. Dolgo nista spregovorila besede, uživala sta v sončku, ki ju je grel in v bližini drug drugega. Toliko jima je pomenilo, da sta bila končno sama, da sta našla čas samo drug za drugega in za nekaj trenutkov sta sama sebe prepričala, da obstajata samo onadva in pustila Miškolina, Don Vita in vse ostale zadrege nekje zunaj dosega njunih misli. Miška je ždela v Miškoličkovem naročju, Miškolinček jo je božal po laseh, ki so ji plapolali v vetru, potem pa je vzel njeno glavico v svoje tačke in jo pogledal v oči. Podoživeti je želel tisti trenutek, ki ga je Dlakica na silo prekinila. Opazoval je vražičke, ki so poplesavali v njenih očeh in se počasi umikali. Njen pogled se je stopil v njegovih očeh, lahko je zaznal nežnost, toplino in željo. Počasi se je sklonil in približal svoje ustnice njenim, takrat pa se je zabliskalo in nekje v daljavi je lahko zaslišal grom. Miška se je stresla, Miškolinček pa se je zazrl v daljavo in pričel razmišljati: »Miška, tole bo prav gotovo znak Mišona Dolgobrkega! Rilček mi je pripovedoval, kako najti stari hrast. Če se motim, morava počakati, da bo nevihta najbolj strašna, da se bo bliskalo in grmelo, da se bo zemlja tresla in tam je stari hrast. Slišati je bilo le odmev groma, torej je nevihta še daleč! Najbolje, da jo obrnemo proti blisku in gromu. Bolj glasno, ko bo grmenje, hitreje, ko bo grom sledil blisku, bližje bomo nevihti! In morda je res najbolje, da čimprej poiščeva stari hrast!« Nežno je obrnil Felixa v smer, od koder se je lahko opazilo bliskanje in grmenje.

Dolgo ju je Felix nosil v tej smeri, vedno svetlejše je bilo bliskanje, vedno glasnejše je postajalo grmenje, tudi veter je postajal vedno glasnejši in močnejši in začel nositi liste, drevesa so se začela upogibati in Felix je vedno težje stopical in se upiral sunkom vetra. Miško je začelo mraziti in Miškolinček jo je stisnil k sebi in zavil pod svoj površnik, da bi ji bilo topleje. Tako je bila Miška varno skrita pod površnikom, stisnila se je k Miškolinčku in poslušala bitje njegovega srca. Kljub vsemu si je na nek način celo želela, da se pot ne bi prehitro končala. . .

Nov blisk je razparal nebo in čisto blizu njih in razklalo staro bukev, ki se je žalostno sklonila k tlom. Zagrmelo je in Felix se je prihulil čisto k tlom. Veter je postajal še glasnejši in še močnejši! Vsak Felixov korak naprej je bil težji, vedno težje se je upiral vetru, ki ga je na vse načine hotel prisiliti, da bi se obrnil. Miškolinček je ugotovil, da Felix sam ne bo zmogel tega napora. Še sam ni mogel več kljubovati vetru, še toliko teže mu je kljuboval, če je na svojem hrbtu nosil njiju. Z Miško sta sestopila s Felixa, Miškolinček je Miško tesno objel, skorajda se je bal, da jo bo veter odnesel in tega sedaj zares ne bi mogel več prenesti. Njegov križ je bil že tako težak, toliko vsega je že zaupal Miški, tako močna čustva so ga obhajala, ko je bila ob njem, da si ni mogel zamisliti, kaj bi bilo, če bi jo izgubil. Tako težko jo je našel in vedel, da je ne sme več izgubiti. V tistem trenutku je tako močno podoživel to svoje razmišljanje, da ga je šele Miškin »auč, Miškolinček, malo popusti! Tale stisk že malček boli« povrnil v realnost. Nasmehnil se je, popustil stisk svoje tačke, ki je objemala Miško in se tudi on, tako kot Felix, prihulil k tlom, koliko je le mogel.

Tako so počasi, korak za korakom stopali dalje proti vetru. Bliski, ki so se pojavljali, so postajali vse močnejši, vsak naslednji blisk je razsvetlil večji del gozda. Tudi gromi, ki so sledili bliskom, so bili vedno glasnejši, z vsakim gromom je bilo, kot bi se pričela tresti zemlja.

In potem se je zgodilo! Blisk je razparal nebo, ki se je zasvetilo in odprlo pogled v svoja nedrja in zagrmelo je, da se je stresla zemlja. Veter je postal tako močan, da je Miškolinček komaj še držal Miško, Felix pa se je prijel za korenino drevesa, ki je stalo ob poti. Miškolinček je stopal naprej, vlekel za sabo Miško, vsak korak naprej ga je stal nadčloveškega (pardon, nadmiškolinčkovega) napora, pa vendar je zbiral še poslednje moči svojega telesa, da se je premikal naprej. Veter je zadal še zadnji udarec in Miškolinček je imel občutek, da ga bo odneslo. Ni mogel več. Z eno tačko je še vedno trdno stiskal Miško, z drugo pa je zagrabil prvo korenino drevesa, ki jo je lahko zagrabil. Obstal je in onemel. Tudi Miška je odprla očke, ki jih je v strahu do sedaj trdno stiskala in tudi ona ostala brez besed s široko odprtimi očmi. Miškolinček se je namreč trdno oprijel korenine starega hrasta. . .

Zakaj imaš bad feeling? Če sta toliko hudega dala skozi, potem mora nekje ja biti tudi happy end, karkoli že to pomeni. Sicer pa imata še nekaj nedokončanih računov in z Mišonovo pomočjo jima bo mogoče uspelo končno obračunati z nepridipravi (stari je navsezadnje le čarodej, kar pač ni od muh). Priznam pa, da se tudi meni občasno zapleta jezik (beri- tipkovnica) in če mi bo še kak časovno/prostorski kiks spolzel med prsti, se kar oglasi. Čez vikend bom strašil po Logarski, tokrat grem proučevat zgornjesavinske miške. Mogoče pa naletim tudi na kak stari hrast, nikoli se ne ve. Se slišimo(beremo) zopet v ponedeljek. By.

In kot bi naravne sile samo čakale ta trenutek, je veter v hipu ponehal. Miškolinček in Miška sta se prestrašeno pogledala: “Le kaj se dogaja,” se je začudila Miška:”Še maloprej sem se že skoraj vdala v usodo in pričela verjeti, da sva izgubljena. Sedaj pa tole… Poglej, še sonce se prikazuje.”
Res so se oblaki pričeli razmikati in skoznje je posijalo popoldansko sonce. Ki pa sta ga junaka komaj videla, kajti pogled so jima zastirale veje mogočnega hrasta, katerega korenine se je Miškolinček prijel. Njegova krošnja se je širila preko neba in segala daleč nad ostala drevesa. Miška se je odmaknila nekaj korakov in navdušeno zavrisnila: “Ta je, Miškolinček. Ta je pravi. Našla sva ga, jupiiiii,” je objela še nekoliko izčrpanega miška.
“Pa si sigurna?” jo je vprašal: “Ne smeva izgubljati časa, e ta ni tisti, ki ga iščeva.”
“Seveda je. Natanko se ga spominjam iz svojih sanj. Prav podrobno sem si ga zapomnila. Sicer pa lahko takoj preveriva,”je dejala in stopila k velikanskemu deblu, ki ga dvajset velikih mišonov ne bi moglo objeti. Sprehodila se je ob njem, in občasno potrkala po lesu. Pri velikem grmu se ji je zazdelo, da je zvok bolj votel.
“Tukaj poglej, Miškolinček, tu mora biti,” je dejala in pomagala Miškolinčku razgrniti goste veje grma. Za vejevjem je zazijala odprtina v deblu.
“Uh, ti šment,” je navdušeno zaploskal Miškolinček: “Prav si imela. Res je tu vhod v votlo deblo. Torej so bile tvoje sanje čisto pravilne.”
Prerinila sta se v odprtino, kjer je Miškolinček takoj zatipal majhne stopničke. Prijela sta se za tački in se pričela vzpenjati proti vrhu. Miškolinčka je rana zaradi dolge poti in napornega boja z neurjem ponovno pričela boleti a je stisnil zobe. Ker vzponu ni bilo videti konca, sta nekajkrat počivala in si privoščila malico iz Rilčkove popotnice. Miškolinček je naredil tudi par požirkov iz majhne stekleničke in takoj se je bolje počutil.
Končno sta prispela na vrh. Deblo se je tu razcepilo na nekaj velikih in debelih vej, ki so se dvigale v nebo. Na eni od njih sta ugledala starega mišona, ki je zamišljeno opazoval ptice na nebu. Miška je takoj prepoznala Mišona Dolgobrkega, ki se ji je prikazal v sanjah. Dregnila je Miškolinčka in mu pomenljivo pokimala. Počasi sta stopila k Mišonu in ga prijazno pozdravila. Ta pa je, kot da ju sploh ni slišal ali videl, še naprej pogledoval za pticami.
“Pozdravljeni, spoštovani Mišon. Saj ste vi Mišon Dolgobrki, kaj ne,” je spoštljivo vprašal Miškolinček.
“Psst, fant. Ne moti me. Vidiš da imam delo, ” ga je izpod dolgih sivih obrvi pogledal Mišon in še naprej gledal v nebo. Potem je počasi vstal in predirljivo zažvižgal, da sta je Miška skoraj padla z drevesa. Proti debeli veji se je počasi spustila vitka lastovica in pristala čisto blizu Mišona. Potem mu je nekaj zažvrgolela v uho in takoj odletela nazaj proti nebu.
“Hm, hm,” je zamišljeno prikimal Mišon in kot bi se šele sedaj zavedel, da ni sam, radostno vzkliknil: “Ja glej ju glej. Saj to sta vidva. Ja kje pa hodita tako dolgo. Saj sem se že skoraj postaral,” ju je prijazno pokaral.
Miškolinček ga je presenečeno pogledal: “Kako, kje hodiva? A ste naju mogoče pričakovali. Kako pa sploh veste za naju. Saj nisva nikoli….”
“He, he, he, sinko,” se je zasmejal Mišon: “Ko boš ti prišel v moja leta, boš tudi vedel precej več kot sedaj. Še posebej, če jih boš dočakal toliko kot jaz. Vaju sem pa poznal že, ko sta se še vekala v zibki in se igrala z lastnim repom. Res da živim odmaknjeno od ostalih miši, vendar kakšen čarodej bi pa bil, če ne bi vedel, kaj se po svetu dogaja.”
“Kaj potem ste vi res pravi čarovnik in to kar pripovedujejo o vas in vaših neizmernih sposobnostih ni izmišljeno?” je občudujoče pripomnil Miškolinček.
“No ja,” ga je ne brez vidnega ponosa pogledal Mišon: “Nekaj trikov res poznam in včasih, ob kakšnih deževnih dneh, tudi malce čaram ampak ne počnem pa kakšnih grdobij.”
“Seveda, seveda,” je hitel zatrjevati Miškolinček: “Saj vam verjamem. Torej ste se res vi prikazali Miški v sanjah? Ampak še vedno ne razumem, kako ste…”
“Stopita bližje,” ju je povabil Dolgobrki: “Miška, a mi podaš tisti krožnik, prosim”.
Miška mu je pomolila lesen krožnik, ki je ležal prislonjen ob deblo in Mišon je vzel majhen vrček z vodo in ga najprej skrbno opral. Potem ga je položil na vejo in tik do roba natočil vanj vodo. Nato je par sekund držal tačko nad njim in mrmral čudne besede :”frrrruummm, kkkkhhhuuuummmmm, mmmuuuuummmm, šparabuuuuummmm.”
Voda v krožniku je postaja vse bolj motna in črna, kot bi se počasi spremenila v nafto.
“Poglejta,” jima je pokimal Mišon.
Miškolinček in Miška sta pogledala v krožnik in skoraj bi ju zadela kap. V vodi se je, kot v velikem črnem zrcalu prikazala slika mišk, ki so sedele v nekakšni sobi in se nekaj dogovarjale med sabo.
“Saj to je Miškolin,” je vzkliknil Miškolinček, ki je prepoznal očeta: “In tisti zraven je Don Vito s svojimi črnimi mišoni. Le kako, za vraga, saj je zaprt v Packovem zaporu.”
“No vidita. Ta preprosti krožnik je moje okno v svet. Samo šment presneti me nekaj zafrkava zadnje čase, kajti zvoka sploh ne lovim več. Moral ga bom odnesti na servis,” je zamrmral: “Ampak nič zato. Moje prijateljice lastovke mi pomagajo prisluškovati, kaj je kdo rekel in mi potem poročajo. Kljunčica, ki sta jo malo prej videla, mi je povedala, da je Don Vito pobegnil iz zapora. Opazila pa je tudi vajine prijatelje, Rilčka, Dlakico in Zaspanka, ki so prispeli k Vasku. Sicer pa lahko to takoj preverimo.”
Še malce je zaokrožil s tačko nad krožnikom in slika se je počasi zamenjala. Prikazala se je Rilčkova glava, ki je počasi glodala piškote, s katerimi jim je postregel Vasko. Dlakica je sedela ob Vasku in mu nekaj pripovedovala, Vasko pa ji je vneto prikimaval. Čeprav je bila slika nekoliko motna, je Miška lahko opazila blažen izraz na njegovem obrazu. V tački je držal pogodbo, ki mu jo je prinesla Dlakica.
“Dragi moj striček,” je dejala in od radosti potočila solzico: “Sedaj boš zopet lahko mirno spal.”
Nehote se je ga je hotela dotakniti a je samo vzvalovila sliko, ki se je razblinila.
“Tako sem torej spremljal vaše dogodivščine. In ker sem vedel, da me ne bosta zlahka našla, sem si dovolil malce vstopiti v Miškine sanje in ji dati namig,” je rekel Dolgobrki: “Vendar ne mislita, da lahko vsakdo pride do mene. Če bi bilo tako, bi se v tem gozdu trlo miši, ki iščejo pomoč. Ne, ne. Do Mišona Dolgobrkega lahko pridejo samo tiste miške, ki se res izkažejo s svojimi vrlinami. Vidva sta dokazala, da sta ljubeča, pametna, poštena in nesebična predstavnika mišjega rodu. V hudi nevihti sta pokazala tudi neustrašnost in vztrajnost, to pa so dandanes resnično redke vrline. Zato vama bom po svojih najboljših močeh pomagal. Najprej pa moramo oskrbeti Miškolinčkovo rano, da bo enkrat za vselej mir.”
Mišon je stopil do sosednje veje, kjer je stala majhna kolibica, zbita z razmajanih desk. Vzel je majhno vrečko in iz nje potegnil daljši povoj. Potem je pobrskal po žepih svojega kožuščka, dokler ni našel zelene stekleničke.
“To je prastaro mišje zdravilo, ki v trenutku pozdravi vse rane. Že moj rajnki dedek me je naučil, kako se ga pripravi. Upam, da nisem že vsega porabil, ” je pripomnil in res je še nekaj kapljic kanilo na povoj.
Miškolinček je slekel srajco, Mišon pa ga je tesno povil čez prsa: “Tako. Počakaj par minut in videl boš da zelo hitro deluje.”
Res je Miškolinček začutil prijetno toploto, ki se mu je razširila po telesu. Nekoliko ga je pričelo ščemeti in žgečkati, vendar se ni želel popraskati. Mišon jima je ta čas postregel z okusno skuto in domačimi orehi v mleku.
Ko so pojedli je stopil do Miškolinčka in mu odvil povoj. Na mestu, kjer je bila prej rana, ki je občasno krvavela, je sedaj samo tanka brazgotina dokazovala, da je bilo čudežno zdravilo res uspešno. Miškolinček od začudenja kar ni prišel k sebi, Miška pa je skočila k Mišonu in ga močno poljubila na lice: “Od srca ti hvala. Le kako naj se ti zahvaliva.”
“Ah, pejt no pejt, saj to ni nič takega. Samo malo preproste čarovnije…” je v zadregi zamomljal Dolgobrki: “Sicer pa vaju moram še popeljati v moje skrivališče, kjer bosta na varnem. Miškolina imam na sumu, da se ne bo tako zlahka predal in če me moj čarovniški instinkt ne vara, se bo požvižgal na vaše pogoje. No, bomo videli…..”

Hej, čarovništvo? Ti duš eva garden santa lucija most na soči (tokrat brez velikih začetnic, sem preveč presenečena, je kar zletelo na papir, pardon, tipkovnico, pardon še enkrat, ekran!)! Ti presneto nazaj, pa kam še? Najprej nasilje, o katerem nisem imela pojma, zdaj čarovništvo, o katerem imam še manj pojma. . . Uh, groza! Hip hip hip, strašni trik – iz katere risanke je že to? Ah, ja, no, saj že vem – Barbapapa, pa seveda ti poskušam slediti, kamorkoli želiš, pa četudi v čarovništvo! Ti le proučuj zgornjesavinjske miške (prosim za poročilo!), jaz bom medtem hodila gor in dol po stanovanju z ogledalom v rokah in se opazovala, kdaj je izraz na mojem obrazu najbolj podoben čarovnici, he he. Morda pa preverim, če se z mojo metlo lahko zapeljem med kapljami dežja? Pa tisto kristalno bučo, v kateri imam spravljene drobnarije moram preveriti! Uf, koliko dela me čaka čez vikend!!!! Po mojem danes še ne bom čarala, še ne znam, veš! Ne vem, še sicer, kaj bom pisala, ampak zdajle čaranja nekako ne čutim, ne vem, morda še pride . . . Aja, še to, da ne pozabim: povej, kdaj strašiš na našem koncu, da se skrijem – čarovnikov se bojim, he he!

. . . Vasko se je popraskal po svojem čelu, imel je občutek, kot bi se ga nekaj hotelo dotakniti, Dlakica mu je obrisala solzo olajšanja, ki mu je zdrsela po licu, Rilček si je dal medtem opraviti s Felixom in tvegal pogled na uro: »Hej, vidva, čas bo! Ne smemo zamuditi! Hitro k najbolj žalostni vrbi!« Rilček je sam pri sebi pomislil na Packa, vendar se je hitro pomiril. Dobro je poznal Packa in vedel je, da mu lahko verjame. Kar Pacek obljubi, to Pacek naredi! In če je Pacek obljubil, da bo tam, potem bo Pacek tam! Pa čeprav ga Rilček ne bo videl. Skobacali so se na Felixa in odbrzeli proti dogovorjenemu mestu.

Miškolin je slonel ob deblu in jih že čakal. Rilčka je stisnilo v želodčku – ti Kristus Jezus in Marija, pa vsi odrešeniki zraven – od tegale kratkega sestanka je odvisna usoda njegovega prijatelja in njegove izvoljenke! Felix se je ustavil. Miškolin je izbuljil oči, ko je v sedlu prepoznal Vaska in, kar je bilo še hujše – prepoznal je tisto lepotičko, ki ga je tako grdo opeharila! Ne samo z brco v nogo, še dolgo potem, ko ga je brcnila in jo odkurila iz hiše, je čutil bolečino ali bolje rečeno, pritisk še nekje drugje na svojem telesu! Zdaj je, samo za hipec, stegnil jezik do tal, rep mu je nekontrolirano švignil kvišku, vendar je trajalo le hipec. Takoj se je namreč spomnil ponižanja, ki ga je ob tem doživel in njegove oči so postale steklene, iz njih je zasijalo sovraštvo.

Rilček je na debelo pogoltnil, strah se mu je nabiral, noge so mu postajale težke, ko je počasi stopal proti Miškolinu. Ko se mu je približal, mu je pod nos pomolil pogodbo, ki so jo pripravili in ni zmogel drugega, kot: »Mislim, da je vsaka beseda odveč. Veš, za kaj se gre, preberi in – take it or leave it!« Miškolin je pograbil papirje, pomolil svoj nos vanje in jih začel brati. Zavladala je čista tišina, ki jo je prekinil Miškolinov glasni smeh: »Ha, ha, ha, . . . ha, ha, ha, . . . pa ti res misliš, da sem toliko trapast, da bom pristal na to? Sem mislil, da moj sin izbira bolj premetene prijatelje, pa vidim, da si izbira družbo njegovega kova! Sicer bi si pa to lahko mislil, bela vrana med črnimi je tale moj sin, ja!« Njegov smeh je prerasel v krohot, v tistem trenutku pa se je v hipu zgodilo več stvari.

Felix je naredil eno samo in edino napakico, za katero ne moreš ravno reči, da je bila napaka, ampak dejanje, katerega posledic seveda ni mogel predvideti. Ustavil se je preblizu visokega grmovja. Dlakica in Vasko sta zlezla z njega in stala poleg Felixa ter opazovala dogajanje. Samo hipec, en sam trenutek – in iz grmovja je planil Don Vito, zagrabil Dlakico in že je rezilo noža podrsalo ob njenem grlu. Skorajda istočasno, morda le stotinko sekunde zatem so iz grmovja poskakali še črni Don Vitovi mišoni in skorajda istočasno iz drugega grmovja Pacek, pet specialcev, pripadnikov mišje slovenske vojske in pet pripadnikov mišjega ministrstva za notranje zadeve. Specialci so imeli čez glave poveznjene črne maske, le oči in gobčki so jim gledali izpod mask. Oblečeni so bili v temno zelene neprebojne jopiče, v tačkah pa je vsakdo izmed njih držal pištolo, ki jo je usmeril v Don Vita, Miškolina ali Don Vitove mišone. Iz popolne zmede je nastala popolna tišina. Miškolin je v rokah še vedno držal pogodbo, Rilček je stal poleg Miškolina in še ni dojel, kaj se pravzaprav dogaja. Don Vito je objel Dlakico in si jo s hrbtom pritisnil na svoje prsi, pri tem pa povečal pritisk na njeno grlo. Vasko je le nemo strmel v Dlakico, poleg njega pa Felix, ki enostavno ni hotel razumeti dogajanja. Črni mišoni so obstali na mestih, kamor so poskakali, trdi kot kamen iz strahu pred avtomatskim in polavtomatskim orožjem. Specialci so stali mirno vsak na svojem mestu z iztegnjenimi tačkami, v katerih so bile pištole obrnjene vsaka v svoj cilj in pripravljene na strel. Pacek je strmel v dogajanje, ki se je odvijalo pred njim in za trenutkom presenečenja, ki na žalost ni popolnoma uspelo (ampak tudi on je bil samo krt!) hitro priče odvijati misli, kaj in kako se v takšni situaciji lahko naredi.

Tišino je prekinil Don Vito: »Ne bom se pogajal z nikomer izmed vas. Prerezati še en vrat izmed tolikih? Hm – noben problem! Kakor hočete! Kakor vam ljuba Dlakica, ali kako ti je že ime! Če želite, da ostane živa, potem odideva z Miškolinom! Če vam je vseeno zanjo, potem – izvolite sprožiti te svoje igračke. Prepuščam vam in vaši odločitvi!«

Don Vito je bil seveda toliko izkušen, da je vedel, da je mišje življenje zelo dragoceno in za policijo in specialce vedno na prvem mestu. Zato je tudi računal na Packa, da bo tako ravnal. In ni se zmotil. Pacek je tiho zapovedal: »Pištole usmerite v mišone. Pustite Don Vita in Miškolina da odideta!«

Kar naenkrat se je prikazal še El Gatto, ki se je dosedaj skrival v grmovju za Miškolinom in se še vedno tresel od strahu, Miškolin je skočil nanj, pomagal še Don Vitu, ki je za seboj povlekel še Dlakico in ji pri tem ni spustil noža z grla in Miškolin se je, tik preden je El Gatto oddrvel, obrnil proti Rilčku: »Nikoli ne bom sprejel teh idiotskih pogojev! Naivna sta oba z Miškolinčkom, če to mislita! Začnita razmišljati rajši o tem, kdaj mi bosta dostavila vsebino sefa v zameno za Dlakico. . .« Zakrohotal se je in njegov krohot je odmeval in se zarezal v tišino še dolgo potem, ko je El Gatto odnesel Miškolina, Don Vita in Dlakico.

Specialci so hitro spravili na kolena vse štiri črne mišone, ki so jih še ostali, potrebovali samo nekaj ukazov, kot so: Glavo dol! Ne premikaj se! Stoj na mestu!, jih vklenili v lisice in odpeljali nazaj v zapor. Pacek je stopil do Rilčka in mu položil tačko na ramo: »Oprosti, prijatelj!« Rilček je opazil zadrego, nemoč in razočaranje v njegovih očeh in ni vedel, kako bi potolažil svojega prijatelja, ki se je čutil poraženega na celi črti. Še nikoli ni Pacek toliko in na tak način zgrešil v nobeni akciji! Vse akcije so bile dobro pripravljene in tudi enkratno izvedene! Rilček ga je poskusil potolažiti: »Glej, Pacek – nisi ti kriv! Samo smola je bila tista, ki je preprečila uspešno izvedbo akcije! Ne moreš vedno vsega predvideti in kdo bi pomislil, da se ta presneti Don Vito skriva ravno za tistim grmom poleg Felixa! Po vojski je vsakdo lahko general, saj veš! Nisi mogel predvideti teh okoliščin, zato ne prevzemaj krivde nase! Ti si akcijo izpeljal 100%, ne moreš pa vedeti in poznati vseh dejstev! Saj nisi čarovnik!«

Potolažiti je moral še Felixa, ki si je ravno tako očital krivdo za neuspelo akcijo, ker je bil ob nepravem trenutku na nepravem mestu in kar pošteno se je namučil, preden mu je uspelo. Pa še Vasko! V tem trenutku je Vasko šele začutil, kako mu je Dlakica draga, v tem trenutku se je zavedel, da jo je vseskozi nekako odrival od sebe in je ni pustil v svojo bližino. Žal mu je postalo za vsak trenutek, ki bi ga lahko preživela skupaj in ga ni izkoristil in prisegel si je, da jo najde in potem – hej, potem je ne spusti več iz svojih tačk! Poklapani prijatelji so se prijeli za tačke, si s tem dajali toplino in moč in počasi odšli proti zaporu, da začnejo razmišljati o naslednjih dejanjih.

Miška in Miškolinček sta dogajanje opazovala v leseni skledi. Ko sta videla odhajati prijatelje, je Miškolinček poskočil: »Ne! To pa ne! Hvala ti, Mišon, da si mi zacelil rano! Hvala, ker si mi pomagal, da sem spet močan mišek! In zato ti puščam Miško v varnem zavetju, sam pa moram nazaj! Moram se vrniti in pomagati Dlakici in prijateljem! Moram preprečiti še kaj hujšega! In verjetno edinole jaz poznam Miškolina toliko, da lahko predvidim še kakšno njegovo dejanje!«

Miška je skočila in ga poskusila zaustaviti: »Ne, prosim te, ne! Ostani na varnem, ne spuščaj se v nevarnost! Ne zapusti me! Ne pusti me tukaj! Moje mesto je ob tebi in s teboj! Če greš ti, potem grem s tabo! Mišooon, prosim, prepričaj ga! Prosim, naj grem z njim!«

Mišon Dolgobrki je opazoval dogajanje, potem pa se sklonil k Miški in ji z mirnim glasom dejal: »Draga moja Miška! Veš, včasih mora mišek kakšno zadevo opraviti tudi sam. In to je v bistvu boj Miškolinčka z njegovim očetom! Zato se vrača! S tem, ko bo pomagal Dlakici, bo morda lahko razčistil tudi z Miškolinom! In bolj miren bo, če gre sam! Vedel bo, da si ti na varnem, vedel bo, da si tu in vedel bo, da misliš nanj, čutil bo tvoje misli in to je zanj dovolj! Verjemi mi, čutil bo tvojo prisotnost, čeprav te fizično ne bo občutil! Prava čustva ne potrebujejo prave fizične bližine, prava čustva občutiš tam nekje pri srčku in jaz vem, da so čustva, ki so zrasla med vama, prava! In ti boš čutila njegove misli, čutila boš njegovo bližino, pa čeprav boš pri meni!«

Miška je solzavo nadaljevala: »Ampak, Mišon, prosim te! Komaj sem ga našla! Našla sem nekaj, za kar sem se že prepričala, da ne obstaja! Miškolinček je meni tako zelo dragocen in tako se bojim, da ga na izgubim! Tako se bojim zanj in tako se bojim zase! Kajti njegova bolečina je tudi moja bolečina, njegov strah je moj strah!« Objela je Miškolinčka in se stisnila k njegovim prsim. Tiho so obstali kakšen trenutek, potem pa je Miška tiho dejala: »Ljubezen moja, če čutiš, da moraš iti – potem pojdi! Ampak prosim te v imenu ljubezni – pazi nase in vrni se! Veš, na koncu sva pomembna samo še midva in ne več Miškolin! Ja, pojdi in pomagaj Dlakici! Reši prijateljico in jo vrni Vasku, vendar se potem hitro vrni k meni, prosim te!« Obrnila se je še k Mišonu Dolgobrkemu: »Mišon, vi pa mi obljubite vsaj nekaj! Miškolinčka bova spremljala v tejle leseni skledi in če bo potrebno, potem, ja, potem boste čarali na veliko, da ga obvarujete pred Don Vitom in Miškolinom!«

Mišon Dolgobrki se je nasmehnil in ji obljubil čarovniško pomoč v primeru, da bo kriza prevelika, Miška je še zadnjič objela Miškolinčka in ga poljubila. V ta poljub je vdahnila vso svojo ljubezen, željo in strast, ki jo je čutila do Miškolinčka. Mišon Dolgobrki se je obrnil stran, pustil jima je še trenutek. In Miškolinček se je spustil po stopnicah starega hrasta do Felixa. Miška se je zazrla v leseno skledo in v njej videla Miškolinčka, kako ji je pomahal v pozdrav. . .

Poglej na koledar – Miška in Miškolinčeka obstajata že en mesec!!

Ja, pa ena mičkena čestitka tudi tebi – za vztrajnost. Nisem verjela, da boš zdržal toliko časa. . .

Miška

Vidim, da so ti mački tudi tebi že malce skravžljali male sive celice. Felix je nesel Miškolinčka in Miško k Mišonu. Ampak mogoče je Rilček tudi imel kakega mucka s takim imenon. Če se ne motim je pred leti na sejmu rabljenih mačk kupil enega Srečkota, kar v bistvu pomeni isto, samo v slovenski verziji.
Miške v Logarski so pa res kar zanimive, ampak kaj ko se vse takoj razbežijo, ko mednje stopi kak mišek. Hvala za čestitko. Saj si jo tudi ti zaslužiš – za ves trud, ideje in energijo, ki jo vlagaš v naše vrle glodalce. Upam, da naju ne bo Primož skenslal, ker mu kradeva toliko prostora na serverju.

Rilček je skoraj padel na hrbet od presenečenja, ko se je pred njim nenadoma ustavil beli muc in je z njega skočil Miškolinček.
“Ja, kako… ja kje pa ti….a nisi….”, je zmedeno jecljal.
“Zdravo stara sablja,” ga je pozdravil Miškolinček:”Kot vidim nas je Miškolin še enkrat okoli prinesel.”
“Kako pa veš, kaj se je zgodilo?” se še ni opomogel Rilček:”Kaj nista našla Dolgobrkega? In kje je Miška, kje si jo pustil.”
“Ne skrbi, prijatelj. Našla sva Mišona Dolgobrkega, tudi po tvoji zaslugi. Miška je pri njem in ta trenutek verjetno opazuje kaj se dogaja.”
Miškolinček je Rilčku in ostalim na kratko opisal, kaj se je zgodilo, kako sta našla Dolgobrkega in kakšne skrite moči ima stari mišon.
“In kaj sedaj predlagate, “je Pacek pobaral druščino. “Občutek imam, da nam bo tokrat Miškolin pobegnil. Sedaj ve, da smo mu za petami in bo še posebej previden. Pa tudi Don Vito ni od muh. Predobro pozna kriminalno podzemlje in lahko ponikne kadar želi. Uboga Dlakica, pa tako simpatična miška,” je zamrmral.
“Ko bi vsaj vedeli kam so pobegnili,”je zavzdihnil Rilček. “Domov niso odšli, na Inštitut tudi verjetno ne, saj vedo, da jih bomo tam najprej iskali.”
“Mogoče pa nam lahko zopet naš vrli čarovnik kaj pomaga”, se je skrivnostno nasmehnil Miškolinček: “Pacek in Rilček, prosil bi vaju za majhno uslugo….”
Povabil ju je bližje in jima nekaj zašepetal na uho.
“Seveda, ni problema,” je dejal Rilček in s Packom sta se urno zapodila po travniku. S svojimi močnimi lopatastimi tačkami sta urno prerila travnata tla in nanj z zemljo napisala : KJE JE MIŠKOLIN.
Miška, ki je ta čas zavzeto strmela v skledo in občudovala svojega junaka, je videla, da se na travniku nekaj dogaja. Poklicala je Dolgobrkega in mu pokazala travnik, katerega podoba je migetala v vodi.
“Aha, glej ga zlomka. Pameten je ta tvoj Miškolinček,” se je zahihital Mišon, ko je prebral napis, ki sta ga prerila Pacek in Rilček. Zaokrožil je z roko nad krožnikom in slika se je ponovno zamenjala. Prikazal se je Miškolin, ki je sedel na vrtu manjše hiške, poleg njega pa Don Vito, Švabič in zvezana Dlakica. Miškolin je besno krilil z rokami in nekja dopovedoval ostalima dvema.
“Uboga Dlakica., “je dejala Miška: “Upam, da ji nebo do storili kaj hudega. Le kje bi to lahko bilo. Aha, že vem. Miškolin me je nekoč, ko sem šele prišla na njegov Inštitut povabil na svoj vikend, ki ga ima blizu Mišje jame. Povedal mi je, da je zelo ponosen na svoj sadovnjak jabolk in če se ne motim, vidim ravno nekaj čudovitih jablan pred hišo. Tako je, na svoj vikend jih je peljal. Dolgobrki, hitro moramo to sporočiti Miškolinčku. Ampak kako…”
“No, to pa ne bo problem,” je rekel Mišon, pomahal z roko in kratko zažvižgal. Čez nekaj sekund se je poleg njega znašla lastovka, ki ji je dal napotke in Kljunčica je s svetlobno hitrostjo odletela skozi veje in v kratkem času priletela do Miškolinčka.
“Ha, poglejte,” je ponosno pogledal prijatelje: “Čarovnija že deluje.”
Kljunčica mu je povedala, kje lahko najde Miškolina, potem pa se bliskovito povzpela v nebo in odletela proti hribom.
“Tako,” je dejal Miškolinček:” Sedaj vemo, kje naj jih iščemo. Ampak kaj pa sedaj. Verjetno jih ne bomo še enkrat presenetili, tako kot na Inštitutu. Miškolin je pameten in se bo zavaroval. Boljši načrt potrebujemo.”
Takrat je zazvonil Rilčkov GSM.
“Halo, pozdravljeni glodalci naivni,” se je zaslišal Miškolinov glasni krohot: “Kaj se še niste naučili, da se Miškolina ne da premagati, niti če pripeljete tisoč specialcev. Sem pač pametnejši od vas.”
“Ti, zlobnež pokvarjeni, ti bomo že pokazali…” se ni mogel zadržati Rilček: “Samo pazi se. Če boš eno dlakico skrivil Dlakici, te bomo obesili na drevo in do smrti žgečkali po podplatih.”
To pa je sprožilo samo še večjo salvo smeha: “Ha, ha, voluhar zmešani. Nimaš nobenih možnosti, si preveč trapast.”
“Grrrrr,” je od besa zarenčal Rilček in Miškolinček ga je komaj pomiril.
“No, če se gremo še malce pogajati,” je nadaljeval Miškolin: “Vi imate res nekaj papirjev, ki jih nujno potrebujem, jaz pa imam vašo miško, ki jo verjetno pogrešate. Strinjam se, da zamenjamo, ampak tokrat vam bom jaz postavil pogoje. Samo povejte, če se strinjate?”
Miškolinček je pokimal Rilčku, ta pa je jezno zamomljal: “No prav. Se bomo pač pogajali. Kako pa bomo naredili zamenjavo.”
“To boste pa še pravočasno izvedeli. Pozneje vas pokličem in povem kako in kaj. Do takrat pa ne počnite nobenih neumnosti.”, je dejal Miškolin in prekinil zvezo.
Miškolinček je zamišljeno pogledal Rilčka, Packa in ostale, jih povabil bližje in dejal: “Miškolin je pameten, ampak tudi mi nismo od muh. Trenutno smo v prednosti, ker vemo, kje se nahaja, on pa misli, da se nam je skril. Zato bomo to prednost izkoristili v svoj prid. Predlagam tole….”

No, evo – kaj sem rekla (pardon, napisala) nekaj dni nazaj? Da zgodba postaja tako zelo dolga, da ji je že težko slediti in si zapomniti vse detajle, kdo je kje in zakaj in s kom itd., itd. Počasi dobivam tudi občutek, da se ponavljam, sicer se trudim vnašati nove dogodivščine, si zmišljujem na veliko, ampak način podajanja in stil pisanja ostaja isti. . . Eh, verjetno bo temu pesimizmu krivo vreme (kje se potika ta presneti sonček???). Bo že. Moj sklep? Pisateljica očitno ne bom postala, he he.
Stika z Mišonom Dolgobrkim mi pa čez vikend žal ni uspelo vzpostaviti, tako, da čarati še vedno ne znam!
Hm, Primož? Da bi naju skenslal? Kolikor sem ga jaz uspela brati, je kar fejst fant. Ki ve, kaj hoče. In po mojem Primož misli, da si midva z zgodbo zdraviva dušo. In ker to počneva na dokaj kulturen način in s tem ne ogrožava nikogar in ničesar razen prostora na njegovem serverju, po moje tega ne bo naredil. Misliš, da bi ga vseeno morala povabiti na tortico?

. . . Medtem, ko je Miškolin govoril z Rilčkom, se je Don Vito odpravil opraviti svoj del posla. Zapustil je vikend in El Gatto ga je odpeljal na Inštitut, kje je imel Don Vito svojo sobico, čisto spodaj v kleti je bila, skrita pred očmi vseh zaposlenih. Sobica je bila preprosto opremljena, v njej je bila postavljena omara, miza in za mizo stol. Na mizi je ležal računalnik, v omari pa je Don Vito hranil nekaj svojih osebnih stvari. Don Vito je sedel za mizo in prižgal računalnik. Medtem ko je čakal, da računalnik izvede vse potrebne varnostne procedure, ki so preprečevale vdor nezaželjenim obiskovalcem, je začel razmišljati, kako naj izvede zadano nalogo. Najraje bi se sicer obrnil in odšel nazaj na Sicilijo, kjer ga je čakalo še kup nedokončanih poslov, vendar se je opomnil, da je Miškolinu dolžan uslugo, saj ga je le-ta spravil iz Packovega zapora.

Password, enter, klik na ikono in že je Don Vito vstopil v svet tehnike. Tehnike, ki mu je omogočala uresničevati cilje, ki bi jih za časa svojega otroštva lahko samo sanjal. Don Vito je odprl svojo elektronsko pošto in napisal novo sporočilo. Naslovnik? Don Salvatore. Naslov? [email protected]. Don Salvatore je bil njegov vzornik, ki ga je uvajal v čar podzemelja, ga seznanil z vsemi mogočimi in nemogočimi triki in spoznal z raznimi možnimi tipi najbolj pokvarjene vrste. Bil je njegov mentor, grobi in precej visoki mišon, ki je s svojim globokim glasom vedno dosegel, kar je hotel. Bil je Capo di Banda, glavni med glavnimi in bi to tudi ostal, če se ne bi našel izdajalec v njihovih vrstah in ga naznanil oblastem. Sodni mlini so ga zmleli in le z veliko težavo je mafiji uspelo ga spraviti iz zapora. Vendar je bilo gibanje Don Salvatora na prostosti precej nevarno, zato se je najraje zadrževal v svoji leseni kolibi, ki si jo je zgradil in le redko kdo je imel dostop do nje. Le redko kdo je vedel, da ta koliba sploh obstaja. Don Salvatore je po izdajstvu zaupal le zelo redkim izbrancem. In Don Vito je bil eden izmed njih. Tudi telefona Don Salvatore ni imel, edina njegova vez z zunanjim svetom je bil računalnik, na katerega pa je bil bivši veliki šef mafije izredno ponosen. Računalnik mu je postal hobi in edinole preko elektronske pošte si lahko stopil z njim v stik.

Don Vito je sam pri sebi tiho prosil, naj bo Don Salvatore dosegljiv, naj bo v tem trenutku na oni strani »žice«, naj ga njegovo sporočilo čimprej doseže. Sporočilo je vsebovalo le nekaj besed, Don Vitova tačka se je približala in pritisnila »send«. Don Vito se je naslonil na naslonjalo stola in čakal. Ni bilo treba dolgo, ko je računalnik znano zapiskal »you have a new message«, znani zvok, da je dobil sporočilo in na ekranu se je prikazal odgovor Don Salvatora. Prebral ga je, prebral ga je še enkrat in se odločil, da se bo ravnal po nasvetu svojega vzornika. Zaprl je svoj e-mail, vtaknil CD rom v računalnik, odprl se mu je telefonski imenik. Priimek: Rilček. Kraj: Skalna grapa. Enter. Na zaslonu se je takoj prikazal en sam primerek pod tem imenom in hitro je kliknil na Rilčkov naslov. Prikazal se mu je zemljevid Skalne grape in tako je našel pot do Rilčkovega doma. Sprintal si je zemljevid in si ga stlačil v žep. Potem je pogledal na uro in hitro odhitel na mesto, ki ga je določil Don Salvatore. Tam sta ga že čakala dva črna in oh in sploh tako grda mišona, da si je moral celo Don Vito zatisniti oči. Pa ne pred njuno zunanjostjo! Res, da sta delovala precej grobo, vendar so grozo v Don Vitu zbudile njune oči! Njune oči so namreč izžarevale tolikšno sovraštvo, tolikšen bes, da je celo Don Vito moral povesiti pogled. Iz žepa je potegnil zemljevid Skalne grape in jima pokazal krogec, kjer stanuje Rilček. Skupaj so se skobacali na El Gatta in oddrveli proti cilju.

Miškolinček, Pacek in Rilček so se medtem na belem mucu (!!!) odpravljali proti Miškolinovemu vikendu. Ko so že sedeli v sedlu in ko je beli muc že hotel oditi, je pristopil Vasko: »Fantje, prosim, pustite me, da grem zraven! Saj vem in razumem vaše argumente, zakaj bi bilo bolje, da bi ostal tukaj! Ampak, če vam obljubim, da vam ne bom v napoto? Da se ne bom vtikal v vašo akcijo! Morda mislite, da sem že star in zato betežen in neuporaben! Ampak rad bi samo objel Dlakico, ko bo spet na prostosti! Prosim, razumite tudi mene!« Fantje so se spogledali in popustili: »Eh, no, ja, pa naj ti bo! Daleč od tega, da bi bil star in zato neuporaben, samo enostavno smo trije dovolj, da rešimo Dlakico. Več bi nas pomenilo samo gužvo! Ampak, ker gre zdaj zares, te prosimo, ostani pri mucu in ne gani se od njega, ko bomo šli po Dlakico! Prav?« Vasku se je gobček raztegnil v zadovoljen nasmeh, zavihtel se je na belega muca in muc jo je veselo odmucal proti Miškolinovemu vikendu.

Ustavili so se pred vhodom v vikend. Tiho se zlezli z muca, tudi Vasko, ki pa se je glede na sklenjeni dogovor stisnil k mucu, se zazrl v nebo in si zaželel, da kdorkoli že je tam zgoraj, naj vendar varuje njegovo Dlakico!!! Trije mušketirji so se zgubili okrog vikenda. Vsakdo je imel nalogo napasti z enega konca. Pacek se je postavil pred vhodna vrata, skočil v zrak in se natanko tako, kot so ga učili pri karateju, zaletel s tačkami v vrata. Ključavnica v vratih je pod močnim pritiskom in sunkom popustila in vrata so se odprla. Ko sta zaslišala zamokli zvok, sta tudi Miškolinček in Rilček zlezla v hišo. Miškolinček na nasprotni strani, kjer so bila vrata, ki so iz vikenda vodila v sadovnjak, Rilček pa se je zmuznil čez edino odprto okno, ki je vodilo v dnevno sobo.

Miškolina je streslo ob trušču, ko so se vdala vhodna vrata, takoj je ugotovil, da se dogaja nekaj nenavadnega in nepričakovanega in hitro stekel proti spalnici. Rilček je iz dnevne sobe lahko opazil samo še njegov rep, ko je švignil mimo. Takoj se je tudi Rilček obrnil, takrat pa sta po hodniku pritekla tudi že Pacek in Miškolinček. Rilček je nakazal smer in vsi trije so stekli proti spalnici. Pa so bili žal zopet trenutek prepozni! Miškolin je že stal ob postelji, na kateri je zvezana ležala Dlakica in ji meril v glavo s pištolo: »Bedniki jedni, ste pa res bedni do amena! Mene, velikega in nepremagljivega Miškolina ste poskusili presenetiti? Mene? Butci neumni trapasti – spet ste falili in spet se vam ni posrečilo!« Po spalnici se je razlegel krohot. Tisti krohot, tako značilen za Miškolina. Obstali so. Miškolin je srepo zrl v Miškolinčka, Miškolinček je zrl v svojega očeta. Rilček je gledal v oči Dlakici in ji skušal s pogledom vliti poguma. Pacek je s pogledom raziskoval spalnico in iskal kakšno rešitev.

V tistem trenutku se je po spalnici razleglo oglušujuče pokanje in drobljenje stekla. Okno za Miškolinovim hrbtom se je zdrobilo in raztreščilo na kosce. Steklo se je razletelo in med drobci stekla je v spalnico priletel tudi Vasko, direktno Miškolinu v hrbet. Zakotalila sta se po tleh, drobci stekla so zaškripali pod njunimi telesi, ko sta se pričela ruvati. Pacek je skočil k Dlakici, jo odvezal in jo potegnil s postelje. Takrat se je zaslišal pok. Odjeknil je strel in pok se je izgubil nekje v prostoru. Pocedila se je kri. Kri, ki je snežno belo preprogo obarvala temno rdeče. Miškolin je odskočil in pištolo usmeril v Miškolinčka: »Poberite se, banda ušiva gnila! Takoj zdaj! Drugače lahko doleti še koga!«

Dlakica se je iztrgala iz Packovega objema in stekla k Vasku. Vasko je negibno ležal na tleh, na čelu mu je zazijala luknja, potoček krvi je stekel po njegovem licu. Ni bilo mogoče točno določiti kako globoka je rana, kajti potoček krvi se je izgubil v vseh tistih kapljicah krvi, ki so jih povzročili drobci stekla, ki so se Vasku med prerivanjem z Miškolinom zadrli v lice, brado in čelo. Vaskov celotni obraz je bil posut z drobci stekla, med katerimi so na plano silile kapljice krvi. Priskočila sta Pacek in Rilček, hitro prijela Vaska za tačke ter ga odnesla k belemu mucu. Miškolinček je svojemu očetu namenil zadnji pogled. Pogled, ki je izražal zaničevanje in zanikanje. Zanikanje Miškolina kot mišona in zanikanje Miškolina kot njegovega očeta. Obrnil se je in počasi, kot bi s sabo odnesel vso težo svojega življenja tudi on odšel iz hiše. Še zadnji je zlezel na belega muca, katerega dlaka je počasi pričela dobivati rdečo barvo. Temno rdečo barvo. Barvo krvi in življenjskega soka, ki je počasi odtekal iz Vaskovega mišjega telesca. . .

»Mišon! Mišooon! Mišooooon!« se je pričela dreti Miška: »poglejte, kaj mu je naredil! Vasko, dragi Vasko, stric, prosim, ne! Ne zdaj! Ne na koncu poti! Mišooon, naredite kaj, obljubili ste! Mišooon! Čira čara, dajmo! Hitro!« Zmedena je pričela vleči Mišona Dolgobrkega za rokav srajce, solzice so ji zalile lička in milo se je zazrla v Mišona Dolgobrkega. Edinole on je bil tisti, ki bi še lahko ustavil tragedijo. . .

Don Vito je s svojima pajdašema prijahal na cilj. Ustavili so se pred Rilčkovo domačijo in poskakali z El Gatta. Spustili so se v rov in ravno presenetili Rilčkovo gospo, ki se je trudila svoje otroke naučiti spoštovanja do hrane. Ravnokar so zajtrkovali in mali voluharčki bi s koreninami radiča raje naredili vse kaj drugega, kot tisto, kar je od njih pričakovala njihova mama.

Rilčkova gospa je takoj opazila vsiljivce. Nagon ji je veleval, da mora najprej zaščititi svoje otroke, zato jih je pustila, da so korenine radiča pričele leteti po zraku. Zaščititi mora predvsem svoje otroke in poskusiti doseči, da tega strašnega pogleda na te grozne mišone ne bodo videli! Biti mora mirna in tudi s svojo reakcijo ne sme preusmeriti pozornosti malih korenjakov na grozo, ki se je prikazala in v trenutku prekinila idilično podobo! Zato se je čisto mirno pomaknila k mišonom in mimo njih stopila v naslednji rov. Mišoni so ji sledili, korenine radiča pa so pričele leteti po zraku, od enega voluharčka k drugemu in iz jedilnice se je še naprej slišal iskreni otroški smeh.

Don Vito se je obrnil h gospe Rilčkovi: »Kdorkoli že si, me niti ne zanima kdo, ampak zate in za tvoje otroke bo bolje, da mi poveš, kam je Rilček skril pogodbe iz Miškolinovega sefa! Edino to namreč obvaruje tvoje življenje in življenje tistih nevzgojenih mulcev tamle!« Rilčkova gospa je, kar se je dalo mirno, odgovorila: »Ne vem, o čem govorite? O nekakšnem sefu? Pogodbah? Številkah in imenih, ki naj bi jih zakopal Rilček?« Don Vito jo je zagrabil za tačko in jo zvil v svoji: »Presneta babura trapasta! Mar ne vidiš, da sama sebi koplješ grob? Povej, ker drugače ne bo niti od tebe, niti od tvojih otrok ostalo drugega kot prah in pepel!« Rilčkovi gospe je pogled zdrsnil k enemu izmed mišonov, ki sta spremljala Don Vita. Ta je iz žepa potegnil steklenico, vanjo nalil približno dve tretjini tekočine in po vonju je Rilčkova gospa prepoznala bencin. Nato je iz žepa potegnil drugo steklenico, na kateri je s strahom prebrala H2SO4. Zmrazila se je ob misli, da je to žveplena kislina, ki jo je mišon dolil v prvo steklenico, še tretjino, do vrha, tako, da je bila steklenica polna. Steklenico je zamašil z nekim čudnim zamaškom. Drugi mišon je medtem iz plašča potegnil majhno posodico in vanjo stresel dve žlički belega grobega prahu, kakor bi bil to sladkor, dodal isto količino še nekega prahu, ki ga Rilčkova gospa ni poznala, z začudenjem je na steklenički prebrala kalijev klorat, dodal malo vode in počakal, da se je oboje stopilo. Iz žepa je vzel papirnate robčke in jih pomočil v raztopino. Pomahal je z robčki po zraku in ko je bil prepričan, da so se robčki posušili, jih je ovil okrog vratu steklenice z zamaškom. Rilčkovo gospo je drget spreletel po celem telesu – molotovka! S to zadevo ji lahko zažgejo rov in njeni otroci bodo. . . Stavka sama pri sebi ni dokončala, preveč strašna je bila že misel sama. In v trenutku je vedela, da bo zaščitila svoje otroke! V mislih se je zahvalila Rilčku, ker je pomislil, da bi bilo dobro papirje zakopati daleč stran pod hribom in sicer tam, kamor pade senca smreke v trenutku, ko se sonce združi z zemljo. Don Vita je usmerila k smreki in mu povedala, da bodo pač morali počakati do sončnega zahoda, šele takrat jim bo senca smreke pokazala mesto, kjer je zakopana vsebina sefa. In to bo njej tudi dalo še nekaj časa, je dodala sama pri sebi. Don Vito in oba mišona so skočili na Felixa in odhiteli proti oddaljeni smreki. . .

Rilčkova gospa je najprej na debelo pogoltnila, hipec ali dva počakala, da se je malček umirila, vzela telefon, poklicala svojo mamo in jo vprašala, če lahko otroke za kakšen dan ali dva pripelje k njej. Rilček ima neke opravke, ona pa bi otroke malo pripeljala na babičin ranč. Babica je bila seveda zelo vesela nepričakovanega obiska in Rilčkova gospa je stopila v kuhinjo, mimogrede fasala eno korenino radiča in otrokom povedala, da gredo na ranč k babici. Ni jim mogla narediti večjega veselja, hitro so poskakali vsak s svojega stolčka, stekli v rove, da se oblečejo, pograbijo vsak svojega medvedka in že so stali v vrsti po velikosti pred mamo. Gospa Rilčkova se je sama pri sebi nasmehnila, prijela prvega voluharčka za tačko in kot domine so si voluharčki podajali tačke naprej po vrsti. Že so jo mahali proti babičinemu domu. Rilčkovi gospe je po glavi odmevalo: »Samo stran! Stran od nevarnosti! Lahko se vrnejo! Bom lahko še enkrat uspešna?«

Ne sekiraj se zaradi vremena, saj bo kmalu bolje (mogoče še prevroče). Res se zgodba na trenutke malce vleče in ponavlja. Zato sem jo skrajšal vsaj za enega negativca, če se ti pa zdi pomembno, pa lahko še kakega dodaš. Ampak (poleg konteksta te zgodbe) bi te pa želel pohvaliti. Nekoliko sem prebiral tvoje poste na drugih temah (žal nimam trenutno preveč časa, da bi se udeležil še kake debate) in mi je res izredno všeč tvoj način razmišljanja. Tu in tam imam sicer kako svoje mnenje, ampak v večini primerov sva si po idejah precej blizu. Všeč mi je, ker razmišljaš tridimenzionalno in ker imaš toliko energije. Same lepe lastnosti.

Miška je mislila, da se ji bo zmešalo. Njen stric, edini mišek, ki ga je, poleg Miškolinčka, še imela rada, je ležal v travi, oblit s krvjo. Skozi možgane so ji bežale slike njenega otroštva, vseh čudovitih trenutkov, ki jih je preživela s stricem in neustavljiv slap solza je polzel po njenih licih. Gledala je v krožnik in hlipala ne vedoč ali je Vasko sploh še živ ali ne.
“Pomagajte mu, proooosim,” je moledovala Dolgobrkega, ki je zmedeno korakal po veji.
“Že, že, zlomek ti presneti. Ampak kaj naj storim. Moje čarovniške sposobnosti ne sežejo tako daleč. Da koga obiščem v spanju ali pričaram nevihto, to že, ampak ustreljenih miši pa ne znam zdraviti na daljavo.” si je jezno mrmral v brado.
“Jooooj. Vseeno lahko kaj poskusite. Če ne bo stric pred najinimi očmi umrl,” je smrkala Miška: “Kaj pa če bi….Hej. Že vem!!! Steklenička s s čudežnim zdravilom. Kako da se nisva spomnila nanjo.”
Urno je skočila pokonci in poiskala stekleničko z zdravilno tekočino, ki je pozdravila tudi rano njenega Miškolinčka.
“Uh, pa res, ” je dejal Dolgobrki: “Bravo Miška. V tej zmedi sem čisto pozabil nanjo. Samo ne vem če je še kaj zdravila ostalo. Zadnjega smo porabili za Miškolinčka. Imava pa premalo časa, da bi pripravila novega.” je razočarano pripomnil.
“Drživa pesti in upajva, da je še kaj notri. Le ne vem, kako ga lahko čim hitreje pošljeva Miškolinčku,” je vprašala Miška.
“Hm, poklical bom Kljunčico. Čeprav nisem prepričan, če bo zmogla tako težo. Ampak nimamo druge možnosti.”
Še enkrat je stopil na rob veje, pomahal z roko in zažvižgal. Hitra lastovka, ki je visoko na nebu opazovala pokrajino, je v trenutku priletela do Mišona.
“Draga moja Kljunčica,” ji je dejal: “Že milijonkrat si mi pomagala, tokrat gre pa zares. Poskušaj tole stekleničko odnesti do Miškolinčka in to čim prej.”
Kljunčica je pokimala, Dolgobrki pa ji je stekleničko, ki je bila skoraj tako velika kot lastovica, privezal na hrbet. Lastovka je le s težavo poletela in videlo se je, da jo teža resnično ovira. Ampak nekako se je dvignila v zrak in se usmerila proti skupini mišk, ki so zaskrbljeno stale okoli Vaska. Miškolinček je sicer ustavil krvavitev in obvezal Vaska, vendar je vedel, da mu ni pomoči. Bil pa je nekako prepričan, da ga Dolgobrki ne bo pustil na cedilu. In res je v tistem trenutku Rilček zaklical: “Hej, kaj pa je bilo to. Ste videli. Nekaj je padlo v travo.”
Prijatelji so pogledali v smeri, ki jo je pokazal in na tleh res opazili nekakšno čudno gmoto. Previdno so se približali, kajti nihče ni bil prepričan, če jim Miškolin ni pripravil še kakega presenečenja. Vendar tokrat ni bilo bojazni. V travi je ležala Kljunčica, ki ji je tik pred ciljem zmanjkalo moči in je padla v travo. Od silnega napora se je kar tresla in srček ji je bil z neznansko hitrostjo. Na hrbtu je imela še vedno privezano stekleničko.
“Steklenička sčudežnim zdravilom! “je vzhičeno zaklical Miškolinček: “Dolgobrki nam je še enkrat pomagal. Hitro prijatelji, gre za sekunde.”
Rilček je prerezal vrvico in hitro odnesel stekleničko do Vaska. Miškolinček jo je odprl in dvignil nad Vaskovo rano: “Ampak saj je prazna,” je skoraj zajokala Dlakica: “Saj ni nič notri.”
“Mogoče pa je še kaj ostalo. Nikar ne obupajmo,” je bodril Miškolinček. Držal je stekleničko in trepetajoče opazoval odprtino. In res se je narobu pokazala majhna kapljiuca, ki je postajal večja in večja. Prijatelji so zadrževali dih. Kapljica je, kot bi oklevala, še nekaj trenutkov drgetala na robu stekleničke, potem pa se je odlepila in padla naravnost na Vaskovo rano. V trenutku se je na rani pokadil beli dim in malce je zacvrčalo. Rana se je pred očmi zbegane druščine počasi zaprla. Barva Vaskovega obraza, ki je bila že pepelno siva, je postala spet bolj bela.
“Huraaaa, ” so zaklicale miške in voluharji, Miškolinček in Dlakica pa sta celo zaplesala po travi.
Vasko se je počasi dviknil na komolce in zbegano pogledal druščino: “Ja kaj me pa budite. Pa tako lepe sanje sem imel. Kaj vam je…”
Vsi so se zasmejali, Dlakica pa je skočila do njega in ga objela.
“Khm, no, no, Dlakica,” je še bolj zmedeno dejal Vasko: “Pa ne tu… v javnosti…ja kaj si bodo pa mislili…”
“Kaj me briga,” je pribila miška: “Saj že dolgo veš, kaj čutim do tebe. In prav vseeno mi je, če ima kdo kaj proti. Glavno, da si živ.”
“Fantje, posluh prosim,” jih je prekinil Rilček, ki mu je zazvonil GSM:” Mogoče je Miškolin…Halo, halo? A ti si, žena. Ja kaj pa je. Kaaaaaj. O ti vrag, presneti”, je zaklel in hitro prekinil vezo.
“Moja gospa me je klicala. Pravi, da jih je obiskal Don Vito in da gre iskat naše zakopane dokumente. Če jim to uspe, potem je Miškolin zopet čist. To je naš edini dokaz proti njemu.”
“In pa seveda moje pričanje proti njemu. Saj me je vendar ustrelil. Ampak papirjev ne smejo dobiti, ” je pripomnil Vasko.
“Do sončnega zahoda je še dve ali tri ure. Dovolj, da kaj ukrenemo, ” je dejal Rilček: “Pacek a lahko ti zopet pokličeš tvoje specialce. Tokrat je Don Vito ne bo tako poceni odnesel.”
“Seveda kolega, “je zaklical Pacek in takoj pričel v voki-toki pozivati vodjo specialce, ki so pred tem odpeljali Don Vitove mišone na hladno. Ko je dobil zvezo je dal nekaj natančnih navodil.
Don Vito se je sprehajal ob smreki in gledal na uro. Senca smreke se je daljšala in daljšala. Še malo, pa bo sonce doseglo zemljo in vedeli bodo, kje kopati. Takrat pa je črni in grdi mišon ob njem jezno zaklical in ustrelil proti mišji glavi, ki se je pokazala na vrhu grička. Miškolinčka je zgrešil le za kak meter.
“Odkrili so nas,” je jezno zaklical hudobnež in legel za gomilo zemlje. Prijatelj se mu je pridružil, Don Vito pa se je urno skril za smreko. Mišona sta pričela streljati proti gričku. V tistem trenutku pa se je zaslišala salva s stranskega brega in vod specialcev ju je zasul s kroglami. Hudobna mišona sta se nekajkrat zavrtela pod udarci krogel, potem pa negibno obležala. Don Vito je hitro uvidel, da je nasprotnik premočan, zato se je podal v panični beg po hribu navzdol.
“Ustavi se, idiot. Ne teci v tisto smer,” je za njim zaklical Rilček, ki je opazil bežečega: “Tam je nevarno. Tam je globoko…”
To je še uspel zakričati, ko je Don Vito nenadoma izginil s površja zemlje.
“…….brezno,” je Rilček dokončal svoj stavek. Žal prepozno. Stekli so za Don Vitom in se previdno približali jami, ki je zijala pred njimi. Na dnu se je komaj opazno videlo negibno telo nekoč pomembnega in močnega mafijskega mišona, strah in trepet vseh poštenih mišk. Don Vito si je zlomil vrat.
“Hja, kakor živiš, tako umreš,” je pomodroval Pacek: “Sedaj imamo enega sovražnika manj. Ostal je še Miškolin.”

»Zrcalce, zrcalce, na steni povej, kako znašla sem v zadregi se tej«. .. Hecam se, resno pa tole: Če je bila tvoja pohvala izrečena na način, na kakršnega sem/si navajen/a dobivati pohvale vsak dan, potem se ti bom zanjo vljudno zahvalila, tako kot se vljudno zahvalim vsakomur. Če pa je bila pohvala iskrena, ti bom poleg tega, da se ti bom zanjo zahvalila, povedala še, da sem je vesela in da mi veliko pomeni. Prvič zato, ker je iskrena, drugič zato, ker sem vesela, da imava podoben način razmišljanja. To podobnost sem sicer ugotavljala že na oni temi »varnost«, s to zgodbo jo samo še poglabljam. Kajti, v vsak pogovor, vsako debato, vsako komuniciranje vsakdo vtisne vsaj sled sebe. Na tak ali drugačen način. Lahko ima masko, pa kljub temu ostajajo drobtinice. Le prepoznati jih je umetnost! In četudi je tole le pravljica, si jo ti zaznamoval po svoje in jaz seveda po svoje. In iskala sem tvoje drobtinice in sestavljala puzzle. In ponavadi so se lepo prilagajali mojim vzorcem. Seveda, dopuščam možnost, da je sestavljanka nerealna, da sem bila preveč subjektivna, pa tipkane besede tudi prinesejo svoje. Priznavam namreč tudi govorico telesa (predvsem mimiko obraza in pogled v očeh), ki je tukaj ni in zato je moja ocena lahko drugačna od tvoje realnosti. Ampak če tudi ti tako čutiš, verjetno nisem falila veliko. In sem iskreno vesela, če je tako! Veliko poznam ljudi, le malo pa jih poznam, ki bi imeli podoben način razmišljanja. In tretjič sem konec koncev vesela zato, ker sta mi blizu tako Miška in Miškolinček kot tudi ti po načinu razmišljanja.
Sem pa globoko začutila smrt Don Vita. Znak, da bo treba zgodbo počasi zaključiti. Smrt je namreč sicer nekaj samoumevnega, vendar vedno pomeni tudi neko prelomnico. In če smo se do sedaj obmetavali s fižolčki, gremo sedaj proti koncu. Ja, morda je čas. Bi si pa želela, da bi ti napisal tisti zadnji del, saj veš, happy end? Boš to ti? Proosim! Koncev namreč ne maram, pa četudi so samo v pravljici. Jaz ti bom zdajle »počistila« vse ostalo, tebi pa za zaključek prepuščam Miško in Miškolinčka!

. . . Miško je dvignilo s stolčka, skočila je Mišonu Dolgobrkemu za vrat, ga objela in tako močno stisnila, da je Mišon Dolgobrki rahlo pozelenel. Njen objem je malce popustil, pritisnila mu je poljubček na lice, malo zaplesala okrog krožnika, vmes cvilila od veselja, stekla na plano in najraje bi objela ves mišji svet, ki ga je videla pod samo. Njen stric je preživel, njen stric jo bo še lahko objel in še mu bo lahko posedala po naročju! Ogovorila je vsako ptičico, ki je priletela mimo starega hrasta, vsakega hroščka, ki je plezal po deblu, vsakega črvička, ki se je plazil okoli. V svoji vznesenosti in veselju bi skoraj pozabila na Mišona Dolgobrkega. Na njega, ki je edini v tistem trenutku lahko pomagal in bil eden redkih, ki je ni izneveril. Obljubil ji je pomoč in držal je besedo. Njen srček, že tako poln radosti, je začel še hitreje utripati, obrnila se je na tačkah in stekla nazaj k Mišonu. Še enkrat ga je objela in se mu zahvalila. Njena zahvala ni bila namenjena samemu dejanju, ki ga je naredil Mišon Dolgobrki, edino on je res znal čarati in je tako lahko pomagal Vasku. Njena zahvala je bila namenjena njemu kot mišonu, kateremu lahko zaupaš, na katerega se lahko zaneseš in za katerega preprosto veš, da ti bo v stiski pomagal. In to so pravi prijatelji, kajne?

Mišonu Dolgobrkemu je kljub starosti in vsej modrosti, ki jo je premogel, rdečica rahlo obarvala lička. Bil je mišon, zato svojega veselja ni smel pokazati tako iskreno, kot si je to dovolila Miška, vendar je nekje globoko v sebi čutil toploto. Ker je prijatelju in dobremu mišonu lahko pomagal. Obrnil se je k Miški: »Hej, ti, bučka nora, umiri se no malo! Saj še ni konec! Še Miškolin ostaja in še njega je treba strezniti!«

Ob besedi Miškolin se je Miška takoj ustavila in ga pogledala: »Ja, res je. Vendar, kako naj se rešimo Miškolina?« Mišon Dolgobrki jo je pobožal in ji rekel: »Piščanček moj, to pa prepusti meni! To bom uredil jaz, ker mislim, da je bilo na vajini poti z Miškolinčkom že dovolj trnja, da sta se že prevečkrat opraskala, vendar ravno zato tudi precej stvari spoznala in bosta spoznanja znala ceniti. In zato je čas, da odstranimo kamenčke na poti, ki ležijo okoli vaju. In je čas, da končno najdeta drug drugega, pogledata drug drugemu v oči, se primeta za tačke in gresta po skupni poti naprej. Po poti, ki sta si jo izbrala in začrtala samo vidva. Z Miškolinom bom uredil jaz, ti pa le pojdi in se uredi za tvojega Miškolinčka! Samo poglej se, kako razkuštrana si!« Miška se je nasmehnila: »Eh, no, Mišon. Pa kaj potem, če sem razkuštrana? Misliš, da me bo imel Miškolinček zato manj rad? Nak, on ceni druge moje lastnosti, ne tega, ali sem skuštrana in ali imam pudra na obrazu za eno tono! Ampak imaš prav! Grem se uredit, predvsem zaradi svojega občutka. No, ja,« je dodala sama pri sebi »pa malo zaradi Miškolinčka tudi. Tudi jaz sem rada lepa zanj!« Obrnila se je na tačkah in stekla v kopalnico. Mišon je utihnil, zaprl oči, se začel čudno premikati, nekaj mrmrati sam pri sebi, njegov pogled je zamrl in odšel je v svoj svet. V svet čarovništva. Le kaj naklepa?

Vasko in Dlakica sta stala objeta, bila sta v svojem svetu, zunanje dogajanje zanju ni več obstajalo. Končno sta bila skupaj in kar je bilo še pomembneje – vse preteklo dogajanje je bilo sicer težko, polno trpljenja, polno bolečine, vendar jima je pustilo neko spoznanje. Najprej spoznanje Vaska, kaj mu pomeni Dlakica. In potem spoznanje, da sta trenutke življenje puščala mimo neužite. Začutila sta, koliko pomenita drug drugemu in vedela sta, da bosta naslednje trenutke življenja obračala v svoj prid. Ker si želita biti skupaj, bodo naslednji trenutki življenja njuni. Miškolinček je pristopil k njima: »Ej, vidva! No, no! Saj bo še čas za vse te stvari! Gremo zdaj na varno!« Splezali so na muca in oddrveli proti ranču babice. Tudi Rilčka je namreč skrbelo za njegovo ženo in otroke.

Prispeli so na ranč, otroci so se zgrnili okoli Rilčka in pričelo se je objemanje. Mali voluharčki so plezali drug po drugem, da bi se čimprej stisnili k očetu in mu pritisnili iskren otroški poljubček. Šele potem je prišla na vrsto Rilčkova gospa, ki se je stisnila k svojemu možu in ga nežno objela. Iz hiše je pritekel še Repek ml., ki si je še brisal gobček, s katerega so letele drobtinice sirčka in se vrgel v objem Dlakici. Dlakica ga je objela in ga močno stisnila k sebi.

In prišlo je slovo. Prijatelji so se objeli, si stisnili tačke. Brez besed, le-te niso bile potrebne. Zadnje dogodivščine so jih tako močno povezale, da bodo te vezi čutili prav do konca svojega mišjega življenja. In ne glede na to, kod po mišjem svetu bo hodil kdorkoli izmed njih, čutili bodo trdno vez prijateljstva, ki so jo spletli v teh dneh. Vedeli so, da lahko vedno in v vsakem trenutku lahko računajo drug na drugega. In to je bil tako dober občutek! Zato so kljub teži, ki se je zajedla v njihove duše ob slovesu, mirno splezali na muca, si še enkrat pomahali v pozdrav in odšli proti Vaskovemu domu.

Vasko je splezal z muca, pomagal z njega Dlakici, v naročje mu je skočil Repek ml. in obrnil se je k Miškolinčku: »Kmalu mi pripelji Miško! Tako rad bi jo že videl. Tudi njej moram povedati, kako zelo draga mi je! Nikoli ji tega nisem rekel, vedno sem mislil, da ona to kar ve, vendar sem se naučil, da je ljubezen treba tudi pokazati in povedati, kako zelo imaš nekoga rad!« Miškolinček mu je obljubil, da se kmalu oglasita z Miško, še enkrat objel Dlakico in že je beli muc peljal Packa proti zaporu.

Tudi Pacek se je vrnil v realnost in na poti razmišljal o Gumpcu. Odločil se je, da mu bo kljub vsem packarijam, ki jih je naredil Gumpec, dal še eno možnost. Najprej bo zahteval, da se odpove pijači, če ne bo šlo drugače, ga bo poslal na zdravljenje. Ker je vedel, da zdravljenje prav gotovo ne bo uspešno, če se bo zdravil samo Gumpec, se je odločil, da bo tudi on hodil na tiste sestanke, ki jih imajo svojci zdravljenih alkoholikov in po svojih močeh pomagal Gumpcu. Saj ne ve, kaj je privedlo tega Gumpca do te preklete pijače, morda pa se razlog skriva nekje drugje in se Gumpec ni mogel ali ni znal braniti na drugačen način?

Skočil je z muca, po moško stisnil tačko Miškolinčku, ga potrepljal po rami in odhitel v zapor. Beli muc se je z Miškolinčkom v sedlu obrnil proti staremu hrastu. In Miškolinčku je pričelo v prsih utripati srce. Njegova Miška. . .

Miškolin je sedel na kavču in bil zelo zadovoljen sam s seboj. Ponosen nase, ponosen na svojo moč in ponosen na svoja dejanja. Pred očmi je naenkrat zagledal kresničko. Bila je kot lučka, ki je poplesavala pred njegovimi očmi. Nekaj časa jo je opazoval, preusmeril pogled, vendar je kresnička kar svetila s svojo lučko pred njegovim gobčkom. Kot bi mu hotela pokazati neko pot. Kot bi želela, naj gre za njo. In še sam ni vedel, zakaj se je dvignil s kavča in stopil za kresničko. Kresnička je svetila s svojo lučko in Miškolin je sledil tej lučki. Sledil je lučki čez travnike, gozdove in polja. . . Kresnička se je ustavila na nekem oddaljenem bregu, daleč od mišjega sveta. Miškolin je zagledal trop ovac, ki so se pasle po travniku. Kot začaran je stopil mednje. Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, lepše pel. . . Miškolin ovčice pasel . . . se je slišala pesem nekje v daljavi. Miškolin je sedel med ovčice, potem pa je čarovnija popustila. Streznil se je, zavedel, da je on Miškolin, veliki šef Inštituta za seksologijo, največji šarmer in lomilec ženskih mišjih src, najbogatejši mišon v svoji vasi, najvplivnejši mišon v celem mestu. Ponosno se je dvignil, se začudil sam sebi, kako je le mogel slediti tej trapasti kresnički in se obrnil nazaj proti svojemu življenju. Prišel je do roba travnika in ustavila ga je ena izmed ovčk. Z gobčkom ga je potisnila nazaj med trop ovac. Miškolin jo je grdo pogledal, se zopet dvignil in zopet hotel oditi. Pa je prišla druga ovčka, ki ga je spet potisnila nazaj. Spet je grdo pogledal, pa spet hotel oditi. Pa se je spet pojavila ovčka in spet je bil Miškolin med ovcami. Kot Sizif se je trudil, poskušal oditi, vendar se je vedno našla ovčka, ki ga je privedla nazaj. In to bo Miškolin počel vse svoje mišje življenje – trudil se bo oditi nazaj v svoj svet, vendar se bo vedno vračal med ovce. Tja, kamor sodi. In v vsem tem ne bo prepoznal niti tega, da ima pravzaprav vso lepoto okoli sebe. Naravo, mir, čistost, neokrnjenost. Zaverovan v svoje vrednote in svoje cilje ne bo nikoli prepoznal, kaj bi lahko imel. Če bi si le želel. . .

Miškolinček pa je na belem mucu hitel k svoji ljubezni . . .