Zgodba o Miški in Miškolinčku
Če vidva ne bi želela, da se drugi vtikajo v vajine zadeve, ne bi pisala tule po forumu, ampak po elektronski pošti (zasebno). Tako pa izkoriščata tale forum iz meni neznanih nagibov za svojo zasebno zabavo.
Pred svojim pragom imam glede tega pometeno. Nikoli ne očitam drugim napak, ki jih imam sama. Na forumu pa imam le pravico povedati svoje mnenje, kot vsi.
Forum naj bi bil v svojem bistvu razprava o različnih temah (problemih), ki jih imajo uporabniki foruma. Ker pa seveda s svojimi zgodbicami v bistvu nikomur nočeta nič žalega, vaju verjetno Primož ne bo banal. Lahko pa bi vaju premaknil na forum Tjavendan, ker tja vajina “razprava” spada.
Hvala za lepe želje za moje preživetje lepega dne – so se ti uresničile.
Ne vem sicer, koliko sta stara, vama pa malce zavidam, da se lahko zabavata toliko časa z eno igračko. Morda bi zgodbo poslala kakemu časopisu za objavo (npr. sobotna priloga Novic) in celo zaslužila (vzemi to kot kompliment).
LP, Lenči
Hej, tole ti moram povedati – danes ponoči sem imela jasnovidne sanje in zdaj vem, od kod meni domišljija te vrste! Ni to Boter, ampak Mikijev zabavnik, ki sem ga požirala v otroštvu! Če pa se mi bo kdaj porodila ideja in se mi bo posrečilo s fižolčki oropati banko v Domžalah (saj veš, zdaj se bojim, kaj vse se še skriva v meni in sem na poti odkrivanja neznanega . . .), dobiš prav gotovo kakšen procent plena tudi ti, saj si ti to sprovociral. Delež bo odvisen od tega, koliko pomagačev (beri: Rilčkov, Hrustačev in Cvilačev) bom imela. . . Zdajle pa očitno prihaja na vrsto obnova knjige »Očetje, kje ste« – te zanima, ali sem dobro opravila domačo nalogo? Hehe, oceniš lahko tudi to mojo domačo nalogo, samo ne še danes . . . Danes še potekajo priprave na oboroženi rop . . .
. . . Miškolinčku se je zadrgnilo grlo, srce mu je pričelo razbijati, telesce mu je postajalo težko. Tako težko je stopal po stopnicah, tako težak je bil vsak korak posebej. Tačka je bila težka sto ton in toooliko moči je potreboval, da jo je dvignil na naslednjo stopnico. . . Pa vendar si je vseskozi ponavljal: »Zdaj ali nikoli. Očeta moram poiskati, moram ga pogledati v oči in moram razčistiti z njim. Z zadevami, ki sem jih toliko časa uspešno tlačil v podzavest, se moram soočiti. To je edini način, da najdem samega sebe, da sploh ugotovim, kdo in kaj sem, in kar je najpomembneje, da bom lahko obdržal in zadržal srečo, ki sem jo ponovno našel. Moram pogledati resnici v oči, moram . . .«
V tem razmišljanju je prišel do vrha stopnic. Na vrhu stopnic so bila ena sama vrata, vrata v laboratorij. Tu se torej skriva njegov oče. Počasi, prav počasi in potiho je odprl vrata in stopil v laboratorij. Prekati so delili laboratorij v več delov. V prvem prekatu so se ukvarjali s spolno prenosljivimi boleznimi, kako doseči edino splošno zaščito pred njimi – kako doseči zvestobo dveh mišk, vzdržnost ali dosledno uporabo kontracepcijskih sredstev kot sta kondom ali femidon. Čisto poseben prekat je bil rezerviran za okužbo s HIV, ne sicer v smislu zdravljenja AIDS-a, ampak v smislu preventive, kako torej imeti spolne odnose, ne da bi se predstavnik mišjega rodu pri tem okužil s HIV. V tretjem prekatu so se ukvarjali z raziskavami v motnjah menstruacijskega ciklusa pri miškah, kako se takrat obnašajo miške, zakaj se tako obnašajo, od kje vzroki za različno obnašanje mišk, pa seveda tudi to, kako mišoni sprejemajo te zadeve, kakšne so njihove reakcije in vzroki zanje. Čisto poseben prekat je bil namenjen raziskavam izvenmaternične zanositve pri miškah, tik poleg njega pa je bil še prekat, v katerem so raziskovali možnost, da bi se tudi mišoni lahko čisto sami odločili za majhnega miška. Ta prekat je bil najnovejši in najboljši strokovnjaki so v njem raziskovali, kako bi mišonom v trebuh presadili embrio in placento ter jih hranili s hormoni ženskih mišk. Če bi jim to uspelo, bi tako lahko pomagali do malih miškov homoseksualnim in heteroseksualnim parom, v katerih miška ne more zanositi. Miškolinček se je zamislil, v katerega izmed teh prekatov bi se lahko skril njegov oče. Spomnil se je, da se na vsakem obhodu po Inštitutu za seksologijo najrajši in najpogosteje zadrževal v prvem prekatu. »Seveda«, je pomislil: »šele zdaj mi je jasno, zakaj! Predvsem in samo zaradi sebe. Vedno ga je bilo strah bolezni, takšen, kot je bil, pa se ni mogel ubraniti ženskim čarom mišk in zato je vedno in v vsakem primeru tvegal . . . To bo, tam se mora torej skrivati moj oče!«
Pogumno je zakorakal proti prvemu prekatu. Stopil je do prve mize, se razgledal, pogledal pod mizo, odmaknil stol. Nič. Na drugi mizi so bile naložene knjige o gonoreji, sifilisu, genitalnemu herpesu, glivičnih okužbah in podobnih spolnih boleznih. Knjige je vrgel z mize, pa tudi tukaj ni bilo o Miškolinu ne duha ne sluha. Čisto na koncu prvega prekata so bile postavljene omare, poleg njih pa je stala še zadnja miza. Polna je bila epruvet in epruvetk z vzorci in možnimi različicami razvoja bolezni. Stopil je še do te mize, v tistem trenutku pa so se odprla vrata omare in zadela Miškolinčka v glavo. Iz omare je skočil Miškolin in s sovražnim pogledom pogledal svojega sina: »In ti naj bi bil moj sin? Tebe sem redil in vzgajal? Vate sem polagal vse svoje upe? Vate sem verjel in v tebi videl svoje sanje? Ti naj bi bil uresničitev mojih sanj? Vse, kar imam in ti sam veš, da je tega ogromno, vse to sem hotel dati tebi. In ti, trapasti sin, se namesto za bogastvo in lagodno življenje rajši odločiš za eno še bolj trapasto Miško? Ki je tako bedasta, da me je zavrnila kljub temu, da sem ji ponudil vse, kar bi si želela? Od potovanj, do lepega avta, do tega, da bi ji kupil stanovanje in ga celo sam vzdrževal? Butasta Miška tega ni hotela in ti, bedak neumni, si se raje odločil za njo, kot za vse bogastvo tega sveta? Bumbar si bil, bumbar si in bumbar boš tudi ostal. Zapomni si samo to: jaz te ne priznam več kot svojega sina. Zame te ni in te tudi nikoli več ne bo! Bodi s tisto trapico neumno, kolikor časa boš sploh uspel! Zavedaj se namreč nečesa – nikdar in nikoli ne boš imel miru pred menoj! Maščeval se ti bom za vse tisto ponižanje, ki mi ga je pripravila Miška s svojo zavrnitvijo, pa za vse tisto ponižanje, ki si mi ga pripravil ti kot moj sin! Našel vaju bom, pa če se skrijeta v zadnjo rupo na tem mišjem svetu! In uničil vaju bom! Zato izkoristita ta kratki čas, ki vama še ostane!«
Miškolinček je obstal brez besed. Gledal je svojega očeta, ki ga ni več prepoznal. Opazoval je obraz tujega mišona, mišona, ki ga ni videl še nikoli prej v svojem življenju. Ni se mu zdelo vredno izgubljati besed. V afektu, v kakršnem je bil ta trenutek Miškolin, bi bila tako ali tako vsaka beseda izgubljena. In Miškolinček se je na sploh spraševal, ali je dialog z njegovim očetom sploh potreben. Ugotovil je, da konec koncev niti ne. Obstajajo namreč še druge možnosti, na podlagi katerih bo ugotovil in se spomnil, katere trenutke in katera ravnanja svojega očeta je spravil v podzavest in se jih sedaj ne spomni. Hipnoza je na primer prav gotovo ena izmed variant. Edino pomembno zanj je postalo zaščititi svoje in Miškino življenje pred Miškolinovo besnostjo in maščevalnostjo.
Vse te misli so preletele Miškolinčka samo za trenutek. Ampak tudi ta trenutek je bil preveč. Miškolin je že zagrabil epruveto, ki je stala na mizi in jo zagnal proti Miškolinčku. Miškolinček je odskočil, epruveta ga je zgrešila le za las. Že je proti njemu letela druga epruveta in ga oplazila po tački. Tretja epruveta ga je zadela v prsi in prek kratkim zašita rana se je odprla. Miškolinček je zbral svoje poslednje moči in se zagnal v svojega očeta. Podrl ga je po tleh in se spomnil vseh boksarskih dvobojev, ki jih je gledal po TV. Če bi v tistem trenutku POP TV prenašala posnetek, bi prav gotovo imeli novega svetovnega prvaka v težki kategoriji v boksu. Ni vedel, ali bi očetu odgriznil kos ušesa, kot je to naredil Mike Tyson Evanderju Holyfieldu, ali bi ga samo brcnil v nogo, kot je Tyson brcnil Lewisa, ali pa . . . tačka Miškolinčka se je približala Miškolinovemu vratu, zagrabila in začela stiskati. Stisk tačke je postajal vedno močnejši, Miškolinu so izstopile oči in začel je hropsti. Miškolinček je stiskal in stiskal, kar naenkrat pa je stisk roke popustil. Miškolinček je namreč začutil grozno bolečino ob udarcu v glavo. Obrnil se je in zagledal Švabiča, ki ga je gledal s sovražnim pogledom in ponovno dvigoval stol, da bi mahnil po njem. Hitro se je zakotalil z Miškolina v trenutku, ko je Švabič zamahnil. Stol je v vsej svoji teži tokrat padel na Miškolina, ki je zahropel: »Grr, khm, ti . . . idiot od Švabiča . . . grr, khm, grrr, . . . bebec nori, . . . au, uh, . . . pusti zdaj mene, . . . jaz se bom že pobral, . . . mahni vsaj še enkrat, grr, glb, . . . če si sploh sposoben, . . . mahni po Miškolinčku«. Švabič je zmedeno pogledoval od Miškolina proti Miškolinčku, zagrabil stol in treščil Miškolinčka. Miškolinček se je zvil od bolečine, takrat pa je Švabič zagrabil Miškolina, mu pomagal na noge in že skozi vrata pritekel El Gatto. Švabič je skočil na El Gatta, pomagal Miškolinu, ki se je z veliko težavo zvlekel na mačka, maček se je obrnil in skočil čez edino okno v laboratoriju, skozi katerega se je pričela kazati prva jutranja zarja . . .
Samo zate, Miškolin: kako si že rekel? Furaš svoj fazon . . . Se strinjam in če se strinjaš tudi ti, nadaljujeva z zgodbo. Odločitev, kje jo bova nadaljevala pa prepuščam tebi. Lahko jo nadaljujeva na forumu in ignorirava tiste poste, ki so napisani z določenim namenom, če vprašaš mene z očitno slovensko zavistjo in v soglasju s trditvijo: če mačku stopiš na rep, zacvili. In če ostaneva tukaj, potem bom jaz definitivno tako tudi naredila in pustila razne Lenčke in Sharkone v svoji prepričanosti. Držim se namreč reka: »Živi in pusti drugim živeti«. In res je, da nismo vsi ljudje enaki in eni pač morajo delati zgago. Če je to izpolnitev njihovega dneva, potem naj bo! Ampak brez mene! Če pa se boš odločil za nadaljevanje po mailu, ti puščam tudi svoj mail. Naredi, kakorkoli želiš!
Sporočilo za Miško in Miškolinčka:
Skriti opazovalci dogajanja, si nikakor ne morej predstavljati hujšega udarca od tega, da bi vidva nadaljevala zgodbo za stenami privatnih mailov. Zatorej, javno razglašam, da ustanavljam Društvo za ohranjanje pri življenju Velike Zgodbe Miške in Miškolinčka. Za enkrat sem edini član tega društva. Pri ustanavaljanju so mi pomagali, nič hudega sluteči, sorodniki in prijatelji, ki so s svojimi podpisi pripomogli, da smo zadevo overili pri notarju. Postopek je še v teku. Pa vendar, nihče tega ne more več preprečiti. Ieja se udejanja. In tako naj bo tudi z Veliko Zgodbo Miške in Miškolinčka.
Izjavljam, da sem to napisala v popolni prisebnosti, pod nobenim pritiskom podkupovanja ali izsiljevanja! Sem zdrava odrasla oseba, ki živi svojega Otroka.
Sasha
Hja, vidim, da je najina zgodba kar nekoliko razburkala duhove. Kaj češ, nekateri pač ne marajo pravljic. Po moje je ta forum dovolj liberalno zastavljen, da “prenese” tudi kakšno zgodbico. Očitno pa si ga nekateri bolj po svoje predstavljajo. Verjetno so najbolj srečni, če berejo večne teme o problemih, ločitvah, nesrečnih ljubeznih, krčnih žilah, impotenci, zablokiranih orgazmih, itd. Jaz se zaradi njih ne sekiram niti toliko, kot je črnega za Miškolinčkovimi krempeljčki. To so pač ljudje, ki so že s kakimi tremi ali štirimi meseci shodili (ker jih nihče ni hotel vzeti v naročje). Ki ne marajo pravljic ravno zato, ker jih opozarjajo na dejstvo, da na svetu obstaja tudi domišljija, pravljična bitja, skrivnostni in lepi svetovi, popolnoma drugačni od naše zbirokratizirane in zakompleksane realnosti. Mi niti na misel ne pride, da bi šla z zgodbo v “ilegalo” (mail), še posebej sedaj, ko so zvesti bralci ustanovili Društvo za zaščito zgodbe. Če se avditorij strinja, bi pri tem društvu celo predlagal dve sekciji namreč “Sekcijo za zaščito pravljic” in “Sekcijo za pomoč odraslim pri vračanju v otroški svet”. Če sva premagala Don Vita in njegove črne mišone (vsaj zaenkrat), bova pa še koga drugega.
Miškolinček se je s težavo dvignil, in se počasi zleknil na najbližji naslonjač. V glavi se mu je vrtelo in soba je kar plesala okoli njega. Rana ga je bolela, še bolj pa ga je bolelo spoznanje, da se mu je Miškolin ponovno izmaknil. Bil je tudi jezen nase, ker se je pustil tako zlahka presenetiti Švabiču. Takrat je zaslišal pritajen šum korakov in hitro je s tal pobral odlomljeno nogo stola. Šum je prihajal vse bližje in bližje. Miškolinček se je pripravil na udarec, vendar je še zadnji trenutek zadržal roke, kajti skozi vrata je boječe pokukala glava Rilčka, ki je ovohaval zrak.
“Uh, ti si, ” se je oddahnil Miškolinček: “Skoraj bi jih dobil po buči. Ja kaj te nisem prosil, da ostaneš pri Miški”.
“Saj je v varnih rokah. Cvilači jo čuvajo. Pa tudi Zaspanko se je vrnil. Hrustača je odnesel v bolnico in pravi, da bo z njim vse v redu. Pričelo me je skrbeti zate, pa sem sklenil, da pogledam, če potrebuješ pomoč,” se je nerodno opravičeval Rilček in pokazal na razdejani prekat: “Vidim, da bi ti še kakšna tačka kar prav prišla.”
“Hvala ti Rilček. Ti si res najboljši prijatelj, ki ga ima lahko kakšna miš. Saj bi zmogel sam, vendar sem pozabil, da se nekje na Inštitutu skriva tudi tisti ogabni Švabič. Presenetil me je in pomagal očetu pobegniti. Pa tako sem upal, da bom enkrat za vselej razčistil z njim. Potem se nama z Miško ne bi bilo treba skrivati. Tako bo pa najbolje, da res čimprej poiščeva Mišona Dolgobrkega in prosiva pomoči.”
Rilček je opazil, da se po Miškolinčkovih prsih počasi cedi kri. Urno je pobrskal po predalih in našel velik prt za laboratorijsko mizo. Zvil ga je in z njim prekril Miškolinčkovo rano.
“Zaenkrat bo držalo. Mislim pa, da je najbolje, če tudi tebe Zaspanko odnese v bolnico.”
“Ne, to pa ne, ” je slabotno vzkliknil Miškolinček. “Tam me je Miškolin že našel in komaj sva z Miško uspela pobegniti njegovim mišonom.”
“No, potem pa vaju bomo z Miško skrili za kak dan ali dva pri nas. Toliko, da si opomoreš in da se ti rana zopet zaceli.”
Počasi sta odkrevsala proti izhodu. Rilček je podpiral Miškolinčka, ki je komaj hodil. “Kaj bomo pa storili z mišoni in Don Vitom?” je vprašal.
“Najrajši bi jih kar vrgel kakemu divjemu mačku, da si z njimi napolni želodec,” je jezno zapihal Rilček: “Vendar me je že stara mati učila, da je treba biti usmiljen s premaganimi sovražniki. Zato sem mislil, da bi poklical krta Packa, mojega prijatelja, ki dela na naši vaški policiji. Naj jih pridejo iskat in vržejo v ječo. Verjetno bodo prav veseli takega ulova.Saj, koliko vem, že nekaj časa želijo videti Don Vita in njegovo bando za zapahi.”
“Dobra rešitev”, je pritrdil Miškolinček :”Samo da jih spravimo s poti in da nas ne bodo več nadlegovali.”
Vrnila sta se do ostalih in Miška je kar poletela v Miškolinčkovo naročje: “Auč,” je zajavkal pogumni mišek, ko ga je močno objela: “Previdno. Ta zoprna rana me ponovno zafrkava. Kot vidiš, je Miškolin zopet odnesel pete. Ampak nekoč bo že plačal za vse gorje, ki ga je povzročil. Pa četudi je stokrat moj oče”
“Ne skrbi, dragi moj Miškolinček. Glavno, da sva zopet skupaj. In da imava dobre prijatelje, ki nama pomagajo. Tvoj oče ni več pomemben, niti ni pomemben….. Oooooo ti vrag.!!!” je nenadoma zavpila Miška, da je Miškolinčka kar privzdignilo: “Stric. Čisto sem pozabila nanj. Le kako ga mora skrbeti, saj že dva dni ni dobil glasu od mene. Ampak pri tem norenju in bežanju…. saj ni čudno. Takoj ga pokličem.”
Miška je skočila do najbližje mize in v predalu poiskala telefon. Ta čas so Miškolinček, Rilček in Cvilači odvlekli zvezane mišone in Don Vita, povitega kot salama, na trato pred Inštitutom. Zaspanko je privlekel tudi črnega muca, ki je bil še vedno omamljen in je le potiho sopihal.
“Kar tu jih pustimo”, je dejal Rilček: “Saj ne morejo nikamor pobegniti. Ko pridemo domov, bom poklical Packa, pa naj jih pridejo iskat”.
Miška je odtipkala številko svojega strica in po nekaj sekundah zaslišala na drugi strani znan glas.
“Halo, halo? Si to ti stric? Zdravo, Miška tu. Oprosti ker….” je začela Miška in kar otrpnila pred močnim stričevim glasom, ki jo je nič kaj nežno nadrl: “Ja kje pa si, ti nesrečna miš. Ne veš, kakšne skrbi nam povzročaš. Klicali smo po bolnicah, na policijo, zbobnali vse mišje pleme, pa nobenega glasu o tebi.”
“Res oprosti, stric. Ko se vidiva, ti bom podrobno povedala, kaj se mi je zgodilo. Hočem samo, da veš da je sedaj z mano vse v redu in da me še nekaj časa ne bo domov. Da ne boš v skrbeh.”
“Kako naj ne bom v skrbeh,” je pribil stric: “Odideš, potem pa te ne moremo najti nikjer. Kaj pa če bi ti Miškolin res kaj hudega storil, kaj pa potem. Da se takoj vrneš, pa pika!!”
Miška je zaslišala samo še tu tu tu tu. Stric je besno položil slušalko.
“Jezen je,” je dejala Miškolinčku: “Sicer pa tudi ni bilo kaj drugega pričakovati. Ampak vem, da…. Počakaj, počakaj,” se je zaskrbljeno zamislila: “Kako pa je vedel za Miškolina? Saj mu nisem nikoli pripovedovala o njem. Tu pa nekaj ne bo v redu. Pri vsej stvari mi je nekaj hudo sumljivo.”
Želim ti prijetne praznike. Moje naslednje nadaljevanje bo najverjetneje sledilo nekje v torek (mogoče že v ponedeljek), ker se grem za praznike malce potepat po Sloveniji. Lepo se mej.
Hej, krščen duš Matiček, pa to ne more biti res! Kar kurja polt me je oblila, ko sem zdajle prebrala konec tvojega nadaljevanja! Že nekajkrat mi je prišlo na misel – ali imaš tako zelo močno intuicijo, ali pa se midva poznava! Kar nekajkrat se je namreč že zgodilo, da si zadel »žebljico na glavico!« Vsakič posebej sem si rekla – nak, to bo naključje, tvoja (moja) domišljija, slučaj. . . In ker tile Velikonočni prazniki meni pomenijo le dela prost dan (otrok komunističnih staršev pač), sem izkoristila še dobršen del petka, jo zelo hitro pobrisala s službe (jao meni kukulele – upam, da tegale ne bere Lenči…) in šla za nekaj dni stran od civilizacije. Fenomenalno, kot vedno – do fula sem napolnila baterije in da padec v realnost ne bi bil prehud, sem si zdajle, ko sem prilezla domov, zaželela še malo ostati v pravljici, zato – hop, na internet in prebrat tvoje nadaljevanje. In zdaj pride kurja polt: ali mi lahko prosim pojasniš, od kje in od kod si izvlekel Miškinega strica? In to ravno zdaj??? Stran od civilizacije je tokrat namreč meni pomenilo iti k STRICU na Štajersko, ki živi popolnoma stran od sveta – hiška, okoli nje pa samo gozd, travnik, vinograd, vrt? In ti mi ravno zdaj privlečeš Miškinega strica??? Brrr, menda ja nisi kakšen mojih sodelavcev (ej, Lenči – jutri dopoldan bom šla na obhod, da vidim, če kdo veselo tipka po računalniku, spet bo kriza v službi . . .), ali morda kateri od mojih prijateljev (čakaj, da se spomnim, s kom sem se pogovarjala. . .)! Ma ne, ni mogoče, prav gotovo je to le in zgolj še en slučaj! Je pa hecno, res. Kakorkoli – konec koncev to sploh ni pomembno – pomembno je, da ti zdajle napišem še en delček pravljice. Jutri zjutraj bo tako ali tako treba nazaj v realnost! Bljek! Upam, da si tudi ti preživel lepe praznike in se vrnil nazaj zadovoljen in spočit, pripravljen na nove zmage!
. . . Mišoni so brcali, zapleteni v ribiško mrežo, na vsak način so se hoteli izmotati, nikakor niso popustili in niso mogli verjeti, da je njihova usoda zapečatena. V daljavi se je že slišala sirena muca, na katerem je prihajal krt Pacek. Črni maček, omamljen od podganjega strupa se je pričel prebujati. Felix ga je opazil in se ravno še pravočasno stegnil skozi eno izmed lukenj ribiške mreže, segel Sergiu pod kožušček, izvlekel flašo, povohal, se namrščil – bljek – še enkrat segel pod kožušček in izvlekel še drugo flašo. Ta je bila prava in hitro se je obrnil in stekel k črnemu mačku. Hotel mu je kapniti samo kapljico etra na smrček, takrat pa se mu je grozno kolcnilo, flaša etra se mu je zmuznila iz tačk in se cela razlila po črnem smrčku. Črni maček je zavil oči, pogledal proti nebu, poskusil zamijavkati, izustil samo »mij . . .« in štrbunknil poleg ribiške mreže. Felix si je zadovoljno pomel tačke, še enkrat kolcnil in se pridružil druščini, ki se je odpravljala domov. Še enkrat so pregledali, ali je vse pripravljeno za prihod Packa, še enkrat stresli črnega mačka, ki je sicer odprl oči, ampak videli so samo beločnico, se zadovoljno nasmehnili drug drugemu, splezali na Felixa in odhiteli proti bolnici.
Vratar pri vhodu v bolnico je pogledal čudno druščino, ko pa so mu povedali, da želijo pogledat Hrustača, kako se počuti, je poklical dežurnega zdravnika in vprašal za dovoljenje. Dežurni zdravnik jih je pospremil v sobo Hrustača z besedami: »Hvala Bogu, da ste prišli. Nismo več vedeli, kaj narediti. Kljub temu, da rana na rami ni huda, mora Hrustač mirovati. Ampak kako to tej podgani dopovedati?!? ?Bolj trmaste in vztrajne podgane še nisem srečal v življenju! Na vsak način je hotel pomagati svojim prijateljem. Trdil in vztrajal je, da mora na pomoč, da so prijatelji v stiski in da se pravo prijateljstvo pokaže šele v nesreči. In zato je na vsak način hotel odpeketati k vam. Ker nisem več vedel, kaj naj naredim, sem poklical štiri zdravnike pripravnike, da so ga prijeli vsak za eno tačko in ga poskusili zadržati na postelji. Ta presneti Hrustač – le od kje mu pri tej starosti tolikšna moč – jih je v zelo kratkem času čisto utrudil in poklicati sem moral novo ekipo. Zdaj se ekipi menjata. Ena poskuša zadržati Hrustača, medtem, ko druga počiva. Potem se zamenjata«.
Medtem so prišli do Hrustačeve sobe, odprli vrata in ravno videli, kako je Hrustač dregnil enega izmed pripravnikov pod rebra. Ko pa jih je zagledal, so se mu oči zasvetile od veselja, usta so se mu razlezla v nasmeh in solzica je kapnila na rjuho. »Samo, da ste vsi živi in zdravi. Samo, da ste tu!« Pripravniki so ga spustili in Hrustač je stekel k skupinici, objel prav vsakega posebej, ga cmoknil na lice, potem pa se je vrnil k postelji in od veselja objel kar še vse pripravnike. Tudi pripravniki so si morali obrisati lice, ko jim je pritisnil moker cmok. Druščina je posedla okrog postelje in eden čez drugega so začeli pripovedovati Hrustaču, kaj se je zgodilo. Hrustač je najprej prebledel, potem mu je rdečica obarvala lice, zaškripal je z zobmi in stiskal tačke od besa. Ni si mogel oprostiti, da je bil tako neroden, da je pustil, da ga je zadel strel iz Don Vitove pištole. Prijatelji so ga komaj pomirili in ga prepričali, da ni on ničesar kriv, da je bila to samo smola. Šele ko so mu obljubili, da se jim lahko kasneje pridruži, zadeva namreč še zdaleč ni končana, se je Hrustač pomiril in jim zagotovil, da bo kakšen dan ali dva še zdržal in miroval v bolnici. Ampak potem pa takoj pride in potem naj se Don Vito pazi!
Medtem je krt Pacek prijezdil na svojem policijskem mačku do ujetnikov. Oddahnil si je, ko je videl zamotana mišja telesa in na pol mrtvega mačka. Prav nalahno ga je potipal in ko maček ni trznil, je položil tačko pred njegov gobec, začutil sapico dihanja in si oddahnil: »Uh, še dobro, da je ta maček živ. Ubijati in jemati življenja komurkoli je neopravičljivo dejanje. Tudi če je to storjeno v silobranu, je to težko dejanje in Rilček si tega prav gotovo ne bi oprostil. Pa tudi celo Mišje selo bi bilo presenečeno, Rilček namreč še travice ne bi pohodil. Edinole, kar mi je Rilček v tisti brzini, ko sva se slišala, pozabil povedati, je to, koliko je kriminalcev – eden, dva, tri, štiri, pet, pa še ta maček tukaj. Le kako naj zdaj to prepeljem v zapor?«
Pacek pa ne bi bil Pacek, če se ne bi hitro domislil rešitve. Ker so mišoni in maček povzročili toliko trpljenja drugim, malo tudi sami zaslužijo, da trpijo! Tako je še enkrat preveril, ali je ribiška mreža cela, ali mišoni lahko uidejo, ugotovil, da je to nemogoče, šel še enkrat do mačka, ga malo požgečkal, nobene reakcije, ga za vsak slučaj še ugriznil v rep in ker maček ni niti trznil, je bil Pacek prepričan, da bo spal še vsaj kakšen dan. Poklical je policijskega muca, mu za rep privezal ribiško mrežo z mišoni, za mrežo pa še črnega mačka, zlezel v sedlo in pognal. Po pravici in čisto potiho povedano, je Pacek užival, ko je slišal kletvice in preklinjanje z mreže, še posebej, kadar je policijski muc zadel ob kakšen kamen. In policijski muc je bil čisto pravi Packov muc. Še prav posebej je bil pozoren, da je – čisto slučajno, seveda – nabasal prav na vsak kamen na cesti. Prav počasi in z velikim užitkom sta se Pacek in njegov muc bližala policijski postaji.
Druščina se je poslovila od Hrustača, ta je ganjen ob slovesu sicer obdržal čisto pravi in resni podganji izraz na obrazu, ko pa so prijatelji odšli, se je sesedel na posteljo in od ganjenosti skoraj zajokal. »Ti presneta podgana, ti! A si dec ali nisi? Pa se ja zdaj ne boš cmeril! Uh, samo malo, samo mičkeno, saj me ne bo nihče videl«, si je dopovedoval Hrustač, pogledal okoli sebe, ali ga kdo opazuje in spustil še kakšno solzico ali dve.
Rilček je s svoji prijatelji prispel do svojega doma. Miškolinček se je zahvalil Cvilačem za pomoč, Miška je objela vsakega posebej, najmanjšemu Cvilačku je rdečica obarvala lička, Miškolinček se je obrnil k Zaspanku in se tudi njemu zahvalil za pomoč »Ma, ja, no. Samo drugič naj me zbudi Miška! Ona bo verjetno znala zbuditi bolj nežno. Ne pa ta Rilček! Se zadere in me nadere, me strese iz najlepših sanj, potem pa še pričakuje, da bom prijazen. . . No, ja, no, saj njemu je oproščeno. Rilček je res dober prijatelj, zato sem dober prijatelj tudi jaz. . . Če boste še potrebovali mojo pomoč, veste, kje me lahko najdete. Samo, hočem, da me zbudi Miška!«, je bilo nerodno tudi Zaspanku, dvakrat se je obrnil na petah in odletel v svojo skalno duplino sanjat naprej zaslužene sanje.
Rilček, Miškolinček in Miška so se posedli in Miškolinček je končno dovolil bolečini, ki mu jo je povzročala rana na prsih, da jo spet občuti. Potiho je zajavkal, vendar ne dovolj. Miška je zaskrbljeno pokleknila k njemu, mu položila glavico v naročje in ga zaskrbljeno vprašala, kako se počuti. Miškolinček jo je pobožal po glavici: »Dobro, Miška moja. Saj bo. Rilček je imel prav. Verjetno sva prehitro pobegnila z bolnice in verjetno moram res počivati še kakšen dan ali dva. In ker nama je Rilček ponudil gostoljubje, ga bova sprejela, ta čas pozabila na vse okoli naju in se posvetila samo nama. Da si nabereva novih moči, pa nekaj sem ti obljubil, se spomniš? Rdečica te je takrat oblila, ko sem takrat v bolnici obljubil, da se ti bom zahvalil na čisto poseben način?«
Miška ga je nežno pogledala: »Ja, ljubi moj, spomnim se. Spomnim se čisto vsega, prav vsake besede, ki si mi jo izrekel. Ampak! Ni še čas. Ne morem nehati razmišljati o stricu in o tem, od kod je vedel za Miškolina! Prosim te, posodi mi Felixa, da me ponese do strica. Moram ugotoviti, kaj je na stvari!«
»Ni govora, ljubica moja! Niti pod razno te ne pustim same! Bova šla skupaj, počakaj, da pridem k sebi!«, jo je nežno pokaral Miškolinček, Miška pa se ni dala: »Ne, Miškolinček, to je moj boj! Moram ga izbojevati in moram ga izbojevati čimprej! Ti lepo ostani tukaj in se spočij, jaz medtem uredim s stricem. Saj veš, da sem močna in pogumna! In prenesla in uredila bom tudi to, ne skrbi!«. Ko je videla Miškolinčkov zaskrbljeni pogled, je dodala: »Prosim. Prosim, verjemi, da ne morem živeti s to mislijo. Moram razčistiti in to čimprej. Če ostanem tukaj pri tebi, se bom obremenjevala samo s stricem – pa bi tudi jaz rada sproščeno dočakala tvojo zahvalo in jo sprejela z mirnim in čistim srcem.«
»Prav, ampak potem grem s tabo!« je vztrajal Miškolinček. Miška pa ni popustila, vztrajala je na tem, da mora Miškolinček počivati in šele, ko ji je na pomoč priskočil Rilček, pa še njegova prelepa žena, je Miškolinček počasi pričel popuščati: »Zelo nerad, moram povedati, ampak če zares čutiš, da moraš to urediti takoj zdaj, potem naj bo. Vem, da si pogumna in zaupam vate. Upam, da boš imela dovolj moči, da boš zadevo uredila«. Miška ga je objela, poljubila, pozdravila tudi Rilčka in njegovo ženo, se obrnila na tačkah in hotela oditi, ko jo je Miškolinček poklical nazaj: »Še en objemček, prosim! Pa tukajle imaš GSM, za vsak slučaj. Če boš ti kaj potrebovala, pa jaz bom tudi bolj miren. Tako bom vsaj vedel, kje si in kaj se dogaja, prav?« Miška ga je še enkrat objela, pomahala v pozdrav in odbrzela do Felixa.
Felixa je kar dvigovalo od tiste lahke teže, ki jo je nosil in urno sta odhitela. Med potjo je Miškolinček poklical Miško in zaskrbljeno preveril, kje sta in če je še vse v redu. Miška se je sama pri sebi nasmehnila in ga potolažila. Desetkrat mu je morala zagotoviti, da je vse v redu in vsaj dvajsetkrat ga je morala prepričevati, naj vendar ostane pri Rilčku, si nabere novih moči in naj ne gre za njo. Ko sta se bližala hiši Miškinega strica, je Felix upočasnil korak, Miška pa je poklicala Miškolinčka. Samo njegov glas je želela slišati. In njegov glas ji je, tako kot že prej, dal poguma. Tiho je zlezla s Felixa in se še tiše približala stričevi hiši. Stopila je do kuhinjskega okna, povlekla ušeska ob glavico in pokukala skozi okno. Za mizo je sedel stric, ob njem pa – oh, groza – ob njem je zagledala Miškolina in Švabiča!!! Miškolin je imel tisti besni izraz na obrazu in je vneto nekaj razlagal stricu. Stric ga je gledal z veliki očmi in mu prikimaval. Trzala mu je žila na vratu, kar pa se je dogajalo samo, kadar je bil hudo besen ali pa se je nečesa hudo bal. In, ko je gledala njegov obraz – ah, tisti njegov izraz na obrazu . . . Miška se je stresla od groze, ravno takšen izraz je imel njen stric na obrazu takrat, kadar je bil hudo jezen nanjo, kadar je kaj ušpičila, pa njen stric tega ni odobraval. Takrat so bile njegove oči bele, kakor bi izstopile z obraza, le na koncu se je svetila modrina zenice. To se je sicer dogajalo še takrat, ko je bila Miška še čisto majhna, zelo kmalu se je namreč naučila, kako se mora obnašati in česa ne sme početi, da ne bi razjezila svojega strica. In prav takšen izraz je imel v tem trenutku njen stric. . .
Miška je obstala in kar ni mogla odvrniti pogleda. Strmela je skozi okno in si dopovedovala, da tisto, kar vidi, ni resnično! Da sanja grozne sanje, da jo tlači mora! Začutila je nežno tačko na sebi. Felix jo je nežno pobožal in jo vrnil v realnost. Objela ga je, njegova dlaka jo je požgečkala po vratu in tako se je lahko prepričala, da to res niso bile sanje.
Felix jo je odpeljal stran, sedla sta na kamen ob poti in Miški so se podile po glavi različne misli. Od tega, kako se je v otroštvu bala strica, kadar je dobil takšen izraz, kako se je hitro učila, kaj sme in česa ne sme, kdaj bo stric hud in kdaj jo bo pobožal, do tega, kako je stricu kot mala miška lahko posedala po naročju, kadar je bila pridna, kako jo je vedno potolažil, če ji je nagajal kakšen mišek, bil vedno tam zanjo, pa do tega, kakšen razlog je moral strica pripeljati do tega, da jo je sedaj tako grdo izkoristil in izdal. Takrat se je spomnila Dlakice, svoje prijateljice, s katero sta skupaj preživeli večji del otroštva. Miška je šla potem v šolo za tajnice, Dlakica pa študirat pravo in postala sodnica. Takrat sta se njuni poti ločili, ampak, če se prav spomni – ja, to bo, se je čofnila po glavi: »Dlakica je v službi na Ustavnem sodišču, pisarno pa ima prav poleg stričeve! To mi je enkrat omenil stric, ja, pa sem si rekla, da jo moram obiskati – ampak sem pozabila, ti pozabljivka, ti! Ej, to bo rešitev! Dlakica verjetno ve, kaj se je dogajalo na Ustavnem sodišču, ali je imelo Ustavno sodišče kakšno zvezo z Inštitutom za seksologijo in če je Miškolin kdaj obiskal strica! Ne morem več verjeti niti tisti za lase privlečeni stričevi razlagi, da je Ustavno sodišče samo sponzoriralo Inštitut, Miškolin pa je zato popustil in vzel mene v službo. Tukaj mora biti drugačna, bolj trdna razlaga! Upam samo to, da Dlakica še živi doma. Če se je poročila in odselila – ah, ne, nič hudega, saj mi jo bo njena mama pomagala najti, kjerkoli že je.«
Ker je Dlakica stanovala le dve ulici stran od stričeve hiše, je Miška prijela Felixa za tačko in skupaj sta počasi odšla do hiše. Miški je pred hišo zastal korak, začutila je strah nekje globoko v sebi, strah pred tem, kaj ji bo Dlakica povedala, strah pred tem, da bo slika njenega strica, tistega strica, ki ga je oboževala, postala popolnoma drugačna. Na debelo je pogoltnila, stisnila Felixovo tačko in pogumno stopila do hiše. Pozvonila je, malo počakala in odprla so se vrata. Pred vrati je stala Dlakica . . .
Me veseli, da si preživela lepe praznike. Tudi jaz sem bil na Štajerskem, ležal v travi, bral knjigo, nabiral regrat, užival na sončku… Kar se intuicije tiče, dvomim, kajti jaz je nimam niti za mišji repek. Moje delo je tako, da v bistvu sploh nimam sodelavcev, zato se nikakor ne boj, da boš name naletela v kaki pisarni ali pri vratarju. Zgodba se pač razvija po svoje in tisti stric je po neki logiki dogodkov zopet prišel na vrsto (saj mu je obljubila, da bo kmalu doma, potem pa tako…).
“Iiiiiiiii”, je prav po mišje zacvilila Dlakica, ko je videla, kdo stoji pred vrati. Takoj je spoznala Miško, svojo najboljšo prijateljico iz otroštva, čeprav je bilo od njunega zadnjega srečanja politega že veliko mleka: “Kako lepo, da si se oglasila. Stopi naprej. Prav pogrešala sem te že.”
“Tudi jaz tebe. Pa saj veš kako je. Šola, pa služba, pa kariera, pa tako naprej. In potem minejo leta in ti zamanjka časa za dobre prijatelje.”
“Uh ne pravi mi. Jaz sem se vmes še poročila, pa ločila, pa otroka imam…”
“A res,” je vzhičeno vzkliknila Miška:”No, vidim, da si me prehitela. Se spomniš, kako sva sanjarili o mišekih na belem mucu in kopici otrok. Sedaj pa te sanje počasi postajajo resnične.”
“Hja, ni čisto tako,” je nekoliko zagrenjeno dejala Dlakica in postrani pogledala Miško: “Sicer pa po dolgem času zopet lahko kako pametno rečeva. Samo po sir stopim, da boš malce prigriznila.”
Dlakica je stopila v kuhinjo, Miška pa se je razgledala po stanovanju, ki je bilo skromno a okusno opremljeno.
“Oprosti, Dlakica,” je dejala, ko se je prijateljica vrnila z velikim krožnikom, polnim okusnih dobrot: “Žal tudi tokrat nisem prišla na prijateljski klepet. Pomoč potrebujem, oziroma vsaj kak nasvet.”
Dlakica se je zleknila poleg Miške in ta ji je podrobno razložila vso svojo dogodivščino zadnjih dni. Ko je pripovedovala o Miškolinčku, so se ji oči rahlo zasolzile in glas zatresel. Najrajši bi ga kar takoj še enkrat poklicala, samo da sliši njegov glas. In še rajši bi odšla nazaj k njemu. A vedela je, da mora pogumni mišek počivati. Pa tudi močno je upala, da ji bo Dlakica pojasnila čudne zaplete s stricem.
Dlakica jo je pazljivo poslušala in ko je Miška končala svojo pripoved, se je zamišljeno zazrla skozi okno: “Vidim, da tudi tebi življenje ne prizanaša preveč. Res me veseli, da sta se z Miškolinčkom tako dobro ujela. Samo upam, da ni tak tip, kot moj bivši mož, ki mi je v začetku obljubljal nebesa, potem pa se je pokazalo, kakšen je v resnici. Pa saj ti bom drugič kaj več povedala tudi o tem. Kar se Vaska, tvojega strica tiče, pa si prišla k pravi osebi. Mislim, da ti lahko pojasnim, kaj se dogaja, vsaj zdi se mi.”
Miška ni bila popolnoma prepričana, a zazdelo se ji je, da je Dlakico obarvala rahla rdečica, ko je spregovorila o njenem stricu.
“Z Vaskom sva že dolgo prijatelja”, je nadaljevala Dlakica in hitela pojasnjevati:”Pa samo prijatelja, da ne boš kaj napačnega mislila. Verjetno veš, da imava pisarne na sodišču čisto skupaj, zato greva včasih po službi na pijačo k Sir Williamu. No, pred kakim letom sva se zaklepetala pozno v noč. Moj mali sinko je bil pri babici na Dolenjskem, zato sem lahko ostala dalj časa. Vasko se ga je nekoliko napil in potem mi je zaupal svoj problem, ki mu je že dolgo ležal na duši. Res te prosim, da mu nikoli ne poveš, kje si to izvedela, kajti obljubila sem mu, da bo to samo najina skrivnost. Torej, pred mnogimi leti, ko je bil Vasko še mlad sodnik, poln idej in idealov, je izvedel, da se prodaja lepa hiška na robu mesta. Natanko ta, v kateri še sedaj živi. Ker je že nekaj časa sanjaril o taki hiši, ki bi mu zagotovila udobno gnezdece zanj in za morebitno družico in otroke, je sklenil, da jo kupi. Imel je nekaj prišparanega denarja, sklenil pa je najeti tudi kredit pri Splošni mišji banki. Ker pa je bil takrat direktor te banke nek pokvarjen in pohlepen mišon, mlademu Vasku nikakor niso odobrili kredita. Vsako je bil v hudi stiski, kajti res je bil prepričan, da s kreditom ne bo problema, pa tudi akontacijo na hišo je že položil. Bil je ves obupan in žalosten in ni vedel kaj naj naredi. Hotele se je kar napiti do smrti. Takrat pa je k njemu pristopil lepo oblečen mišon in mu predlagal dogovor. Ja, verjetno si uganila, da je bil to Don Vito. Torej Don Vito mu je predlagal, da on poskrbi glede kredita, Vasko pa mu bo dal 20 odstotkov. Ker je bil Vasko res že na robu obupa, je pristal. Don Vito je s svojimi črnimi mišoni odšel do direktorja banke, mu zagrozil, ga celo pretepel in naslednji dan je bil kredit nakazan. Vse se je srečno izšlo, Vasko je kupil hišo in nihče ne bi nič izvedel, če ne bi Don Vito tega sčvekal Miškolinu, s katerim sta imela takrat neke sumljive posle na Siciliji. Miškolinu je celo uspelo dobiti originalne pogodbe in ostale papirje z banke. Tako se je nekoč pojavil pri Vasku, ki je bil takrat že znan in uspešen sodnik. Pričel ga je izsiljevati. Najprej za denar, ki ga je sodišče nakazovalo Inštitutu, potem pa še za nekaj, kar pa mi Vasko ni povedal, čeprav ga je imel že precej pod kapo. Sedaj, ko sem slišala tvojo zgodbo pa vem, da si je Miškolin zaželel tudi Vaskove nečakinje, torej tebe. Zato si verjetno tudi takoj dobila službo na Inštitutu.Vendar, kot praviš, so šle stvari čisto svojo pot. Tako da veš, stric je tu samo žrtev in Miškolin ga ima še vedno v pesti.”
Miška je z odprtimi usti poslušala Dlakico, potem pa olajšano zavzdihnila: “Vedela sem, da mu lahko zaupam. Ta pokvarjeni Miškolin…,” je zaškrtala z zobki: “Hvala ti Dlakica. Ne veš kakšno olajšanje čutim. Da bi le lahko kako pomagala stricu. Mogoče pa bo Miškolinček vedel kaj storiti, saj je najpametnejši mišek pod soncem. Kar takoj pojdem k njemu.”
Vstala je in se odpravila proti vratom.
“Počakaj,” je za njo zavpila Dlakica:”S teboj pojdem. Vasko je tudi moj prijatelj”
Uh, zdajle je pa meni padel kamen s srca. Si slišal? Ne, no, saj se hecam. In za šalo je bilo mišljeno tudi to, če te poznam. Za šalo že zato, ker nisem ravno preveč »gobčne sorte« in ne razlagam ravno vsakomur, kaj in kdo sem in kaj počnem. Še posebej v službi. Že tako imajo preveč opraviti s tem, kaj bi jim, revežem, še prilivala olja na ogenj. Čeprav sem danes izpod čela sumljivo pogledala vratarja, ko sem šla mimo njega. . . Da ne govorim o vseh sumljivih osebkih, ki sem jih srečala na svoji poti do pisarne! Vsakega sem si dodobra ogledala, ali gaje sonček dobil, ali ima kaj barve na obrazu, pa če mu kaj regrata iz žepa gleda. Hecam se! Hej, a si predstavljaš sebe, ko hodiš po cesti, na glas razmišljaš o novem nadaljevanju, pa slišiš poleg sebe neko osebo, ki na glas razmišlja, kako naj Miška reši svojega strica, hehe?
. . . Miška je zamišljeno zlezla v sedlo na Felixa, pomagala še Dlakici in počasi so se obrnili nazaj proti Rilčkovemu domu. Niso bili še sto mišjih pedi od hiše, ko se je Miška udarila po glavi: »Ej, Dlakica, pa si ti pomislila na svojega sinka? Kje boš pa njega pustila?« Dlakica ji je čisto mirno odgovorila: »Moj sine je že dovolj star, da lahko poskrbi sam zase. In vidi se mu, da je Repkov sin – saj se spomniš tistega tvojega nečimrnega Repka? Isti svojeglav in trmast otrok je. In jaz moram zdajle misliti na Vaska! Repek mlajši bo že znal poskrbeti sam zase, ne skrbi. Je tega že navajen!« Miška se, sicer rahlo šokirana nad novico, ni strinjala z njeno odločitvijo, prepričana je namreč bila, da se malega miška, ki je ravnokar prestopil prag mišje male šole, še ne more pustiti brez nadzora. Ker pa ni vedela, kako bi to povedala Dlakici, le-ta ji je namreč sicer mirno, vendar z ostrim prizvokom v glasu povedala, kaj si misli o svojem sinu, Miška pa je ni hotela prizadeti, se je izgovorila: »Veš kaj pa jaz mislim? Kaj če bi tvojega sina vzeli s seboj? Rilček ima prav simpatične otroke in lahko se bodo skupaj igrali?«. Dlakica je, nerada sicer, privolila in tako so se obrnili, vzeli s seboj še Repka ml. in ponovno šli na pot.
Felix je tiho stopal po poti, Dlakica si je dala opraviti sama s sabo in svojo frizuro, ki jo je sproti mršil veter, mali Repek se je vrtel in obračal po sedlu in užival v pogledu na okolico, Miška pa je zamišljeno zrla predse in razmišljala: »Ja, Miškolinček bo vedel, kaj ukreniti. K njemu moram, njega moram povprašati!« Ozrla se je okoli sebe in se zagledala v daljavo, v kateri so se pričeli kazati obrisi Rilčkove hiše. Takrat jo je spreletelo: »Ne! Ne smem! Ne smem k Miškolinčku! Zdaj ga ne smem obremenjevati še z mojimi problemi! Rana na prsih se mu je ponovno odprla in že prvič sem ga skoraj izgubila! Ne smem tvegati, da bi ga lahko izgubila drugič! Ne! Moram ga pustiti in tole moram opraviti sama! Ne gre drugače, moram misliti tudi nanj, moram mu pustiti, da pride k sebi, da se spočije. Tudi njega še čaka težak boj, težji, kot je moj in takrat bo potreboval moč!« Tako se je odločila, poklicala Miškolinčka in mu rekla, da je vse v redu, da je spet našla svojo staro prijateljico, ki ji bo pomagala še par stvari urediti, potem pa pride k njemu in ga objame, pa tako stisne, da mu bo pošla sapa in mu bodo popokala rebra. Miškolinček jo je poslušal, vendar začutil, da nekaj ne bo v redu. Vprašal jo je, če je prepričana, da ne potrebuje njegove pomoči, Miška pa ga je znova poskusila potolažiti, povedala sicer, da mora še nekaj stvari opraviti, ampak, da je vse pod kontrolo. Kar prehitro je končala pogovor, mu poslala poljubček in prekinila linijo.
Obesila se je na Felixov vrat in mu resno zašepetala nekaj na uho. Felix jo je pogledal, njegov komentar je bil odveč, ko je videl tisti odločni izraz na njenem obrazu in se obrnil proti zaporu, kamor je krt Pacek zaprl Don Vita z njegovimi pajdaši.
Počasi so se približevali zaporu in že od daleč slišali preklinjanje. Bolj, ko so se približevali, glasnejše je postajalo preklinjanje, počasi so tudi razločili glasove in ko so bili že zelo blizu, so sem in tja tudi slišali, kakor bi padel kakšen udarec, kakor bi padla kakšna klofuta, kajti takoj zatem se je razleglo auuuuč. Očitno so mišoni prišli k sebi in očitno so si dajali opravka drug z drugim.
Zlezli so s Felixa in vstopili v zapor. Pričakal jih je krt Pacek in Miška mu je razložila, kdo je in zakaj prihaja. Milo ga je pogledala in ga prosila za pomoč. Pacek se je zamislil: »Ne vem, Miška, če boš s tem kaj dosegla. Ampak poskusiš lahko. Vsakega sem sicer zaprl v svojo kletko, vendar so kletke majhne in četudi je vsak v svoji kletki, so reže kletke dovolj velike, da se med sabo klofajo in obtožujejo, kdo je kriv tega. Don Vito je v tretji kletki desno. Pojdi do njega in poskusi, če ti bo hotel pomagati. Nisem prepričan, je pa res, da beseda ni konj in lahko poskusiš. Zgubiti tako ali tako nimaš kaj, lahko samo pridobiš«.
Miška se je zahvalila Packu in stopila proti Don Vitovi kletki. Bolj, ko se je bližala kletki, počasnejši so bili njeni koraki. Pred kletko je obstala in se zagledala v Don Vitove črne oči. Črne oči, ki so bolščale vanjo, črne oči, ki so izražale eno samo sovraštvo. Črne oči, ki bi jo najraje izničile. Obstala je in spoznala, da je njen načrt slab. Želela je namreč prebuditi Don Vitovo rahločutnost. Prepričana je bila, da se v vsaki miši, še tako slabi, skriva nekaj dobrega in da nikoli ne more biti ena miš samo slaba ali samo dobra. In verjela je v to, da ima tudi Don Vito, čeprav je bil kriminalec največjega kalibra, v sebi kakšno dobro lastnost. Ko pa ga je gledala, je njeno prepričanje izpuhtelo. Tako je samo obstala in zrla vanj. Brez besed. Don Vito jo je strupeno pogledal: »Kaj hočeš od mene, ti miš smotana? Uspelo vam je, da ste me spravili v zapor, ampak to je samo trenutno, ne skrbi! Imam dovolj vez in dovolj miši poznam, da mi ne bo potrebno dolgo ždeti tukajle! Edinole te moje butaste mišje nesposobne cepce bom pustil tukaj, saj tako ali tako niso za nobeno rabo. Ne bulji vame, povej že, kaj hočeš od mene?«
Miška se ni mogla zganiti, njeno grlo je bilo suho in ni zmogla besede. Kar strmela je v Don Vita. »Ali se boš zmigala ali ne? Ali ti bo uspelo odpreti gobec in reči vsaj a? Dobro jutro, miš zmešana! Povej že, kaj hočeš od mene!« je postajal Don Vito jezen.
Miška se je že hotela obrniti in oditi, takrat pa se ji je v mislih prikazal Miškolinček: »Ljubica moja, ne boj se! Iskrenost je najmočnejše orožje! Bodi iskrena tudi z Don Vitom, bodi odkrita in mu povej resnico! Iskrenost, odkritost in poštenost so najmočnejši! In tudi Don Vito je miš in tudi Don Vito je lahko prijazen in razumevajoč! Poskusi! S tabo sem in mislim nate!«
In Miška je sklonila glavico, globoko zajela sapo in začela: »Don Vito, jaz . . . .«
Ko je končala svojo pripoved, je ponovno dvignila svojo glavico in pogledala Don Vita. Ta je sedel na stolu, zgrbljen v dve gubi in lahko je opazila sled solze na njegovem licu. Tiho je obstala in čakala. Po dolgem času je Don Vito tiho, bolj sam zase spregovoril: »Ničesar drugega ne bom rekel, kot to, da so originali pogodbe, s katerimi je tvoj stric pridobil kredit, spravljeni v Miškolinovem sefu v njegovi hiši.«
Miška je presenečeno obstala, potem pa počasi le dojela pomen Don Vitovih besed. Vse, kar ji je uspelo izreči, je bilo: »Hvala, Don Vito«. Obrnila se je na tačkah in odšla proti izhodu. Za seboj je slišala Don Vitov tihi glas: »Hvala tebi, Miška.«
Miška se je zahvalila Packu, splezala na Felixa, kjer sta jo čakala Dlakica in Repek ml. in Felix se je obrnil proti svojemu domu. Domu, kjer je preživel lepo obdobje svojega življenja, domu, kjer je spoznal dobroto Miškolinčka in kjer je začel ponovno verjeti, da še obstajajo lepe stvari na svetu. Felixa je namreč Miškolinček pobral na polju. Miškolin je bil tudi lovec in vsako leto je prirejal veliki lov na mačke. Na enem izmed teh morilskih akcij je ubil tudi Felixovo mamo, Felixa pa je našel Miškolinček, ko je obupano jokal in se stiskal k svoji mrtvi mami. Miškolinček ga je takrat kljub nasprotovanju svojega očeta, vzel domov in ga udomačil. In sedaj je tja na svojem hrbtu nosil Miško, ki je morala poiskati Miškolinov sef in iz njega nekako vzeti originalne pogodbe.
Ker so postajali utrujeni, so se ustavili ob poti in si privoščili nekaj počitka. Polegli so po travi, sonce je toplo sijalo in jim grelo kožuščke, okoli njih ni bilo ničesar drugega, kot le blagodejna tišina. Sem in tja so lahko zaslišali ščebetanje ptic in šumenje kakšnega zajca v travi. Tako so se predali vsak svojemu razmišljanju.
Kar naenkrat je Felixa ravno takrat, ko je zadremal, zbudil GSM, ki mu ga je dala Miška v zaporu, ko ni bila prepričana, kako se bodo odvile zadeve z Don Vitom in je želela, da ima telefon Felix, za primer, če bi se zadeve slabo končale in bi moral poklicati na pomoč.
Felix je leno segel po telefonu, se oglasil in bil v trenutku buden, ko je zaslišal Miškolinčkov glas: »Halo, ja Felix, ti si? Je kaj narobe? Kje je Miška? Zakaj se ni oglasila ona? Povej mi, je vse v redu?« Felix ga je komaj prekinil in komaj mu je uspel povedati, da je zaenkrat še vse v redu, da trenutno počivajo in da mu ni treba skrbeti. Miškolinček je nadaljeval: »Felix, ti si moj prijatelj in ti si edini, ki verjetno razumeš, kako mi je zdajle pri srcu. Prejle, ko sem govoril z Miško, sem imel tako zelo slab občutek. Kot bi mi ne povedala vsega, kot bi želela nekaj zadržati zase, kot bi me ne hotela obremenjevati. Prosim te, povej mi vsaj ti in povej mi čisto vse!«
Miškolinček je bil Felixu seveda vse na tem mišjem svetu in čeprav je imel srčno rad tudi Miško, je tudi njega skrbelo, da si je Miška preveč naložila na svoja pleča in da tegale zalogaja pač ne bo mogla opraviti sama. In zato se je odločil in Miškolinčku povedal čisto vse. Nobene podrobnosti ni spustil, še Don Vitovo solzo je omenil. Miškolinček je poslušal Felixa, postajal vedno bolj razburjen in ko je Felix končal, mu je uspel zavpiti edinole še: »Prihajam domov. Se dobimo tam«. Felix je držal slušalko na ušesku, iz slušalke pa se je slišalo edinole: tu, tu, . . . , tu, tu, . . .
Lepo zapletaš zgodbo in spreobračaš grešnike. Mogoče si bila pa v prejšnjem življenju kak duhovnik v kaki gorenjski fari :-))Bravo. Samo bojim se, da bo potrebno najti novega negativca, če je Don Vito postal poštenjak. No, bomo videli.
Rilček je zaslišal Miškolinčkovo dretje in stopil v sobo, kjer je mišek počival in si celil rano.
“Ja kaj pa je. A te boli? Ti lahko še kaj pomagam,” je vprašal, ko je opazil bledico na Miškolinčkovem obrazu.
“Ne, nič me ne boli. Samo malo prej sem govoril s Felixom. Pravi, da je odšla Miška do naše hiše. Dobiti hoče nekakšne pogodbe, s katerimi Miškolin izsiljuje njenega strica. Moram ji pomagati. Če jo Miškolin ponovno ujame, ji bo tokrat res huda predla.” Miškolinček se je dvignil iz postelje in hotel oditi proti vratom.
“Opla, prijatelj. Kam pa kam. Ti res misliš, da te bom pustil iz hiše v takem stanju. Rana se ti še ni zacelila, pa bi že rad tekal naokoli. Pravi trmasti mišek,” ga je prijateljsko okaral Rilček.
“Ma ti ne razumeš. Moram pomagati Miški. Ne smem jo pustiti same v našo hišo. Saj niti ne bo našla sefa, kjer Miškolin hrani dokumente. In kako bo prišla notri? Ne ve niti tega, kje skrivamo ključ….”
“In kako misliš, da ji ti lahko pomagaš? Saj ne moreš niti stati,”je pripomnil Rilček, ko se je Miškolinček slabotno naslonil na rob postelje.
“Ampak Miška…..,”je obupano zastokal Miškolinček.
“Nič ne skrbi. Pomagali smo tebi in pomagali bomo tudi njej. Tokrat pač brez tebe. Ti samo počivaj in se prepusti skrbnim tačkam gospe Rilčkove. Meni boš vse razložil, kje je sef, kako se pride v hišo, potem pa z Zaspankom takoj odideva na pomoč Miški.”
“No prav, “se je Miškolinček vdal v usodo: “Verjetno bo tako res najbolje.” Rilčku je narisal načrt hiše in mu pojasnil, kje je skrit ključ.
“In Rilček, ” mu je še naročil:”Bodite pazljivi. Videl si, da z Miškolinom ni šale. Rajši se umaknite, če bo preveč nevarno. Pa popazi na Miško.”
“Brez skrbi,” mu je zagotovil Rilček: “Saj smo prekaljeni borci. Noben Miškolin nam ne bo mešal štren. Sicer te pa kaj pokličem in ti povem, kako se bo vse skupaj razpletlo.”
Miškolinčku je pomagal nazaj v posteljo, potem pa urno stekel v rov, ki ga je pripeljal do Zaspankove votline. Ta je kot po navadi visel s stropa in spal spanje pravičnega. Rilček je vzel iz kožuščka majhno škatlo, ki jo je prej pobral v shrambi in jo odprl. V škatli so bili koščki zdrobljenih črvov in njihov vonj se je dvignil pod strop.
“Snif, snif, ” je s svojim smrčkom povohal zrak Zaspanko: “Kaj pa tako okusno diši”, je dejal in odprl eno oko.
“Ja, saj sem kar vedel. Zopet ti. Kaj bi spet rad? Kaj pošten netopir res nima miru pred tabo,” je nejevoljno zagodel.
“Poslušaj Zaspanko. Ponovno potrebujem tvojo pomoč. Saj ne bo zastonj. Poglej, kakšne lepe črve sem ti prinesel. Tvoji so, če še malce sodeluješ s svojimi krili.”
Zaspanko je odprl obe očesi in poželjivo pogledal okusen zalogaj: “Ja kaj pa je tokrat? A se zopet Don Vito…..”
“Ne, ne,” ga je prekinil Rilček:” Don Vito je, kolikor vem, ta trenutek v varnih Packovih tačkah. Ampak Miška potrebuje pomoč.”
Zaspanko se je spustil s stropa in elegantno pristal zraven Rilčka: “Veš, tale miška mi je prav všeč. Nič čudnega, saj je navsezadnje moja daljna sorodnica. Škoda da ne more leteti. Njej bom pa prav rad pomagal. A gre še kdo zraven?”
“Tokrat ne,” je zamomljal Rilček, ko ga je Zaspanko prijel za kožušček in odnesel skozi odprtino: “Hrustač je še v bolnici, Cvilači pa so šli v lov za orehi. Tokrat bova samo ti in jaz. Ampak bo že kako, “je malce prestrašeno zatrdil, ko ga je Zaspanko bliskovito ponesel skozi zrak.
“Tjale poleti, v to smer. Tam je Miškolinova hiša.”
Po nekaj minutah sta v travi najprej opazila veliko belo liso, in ko sta se spustila, sta opazila Felixa in ostalo druščino.Zaspanko, ki je bil že nekoliko utrujen, je nič kaj nežno spustil Rilčka v travo in še sam pikiral poleg njega.
“Av, ti bučman,”je zavpil Rilček: “Kdo te je pa učil tako leteti. Morali bi ti vzeti dovoljenje. Uh, vse kosti me bolijo.”
Miška je presenečeno skočila pokonci: “Ja kaj pa vidva? Od kje sta pa….In kako sta….”
Potem je pogledala Felixa, ki je nekoliko plaho odvračal pogled in si dal opravka s travno bilko. “Veš kaj, ti muc poredni,” ga je pokarala, vendar se je v naslednjem trenutku zasmejala, ko je opazila kako Felix zardeva: “No, no, saj ne morem biti huda nate. Samo da je Miškolinček ostal doma, ” je pripomnila, ko ji je Rilček pojasnil situacijo.
Rilčku je predstavila Dlakico in njenega sinčka, voluhar pa je pokazal na Zaspanka, ki si je lizal odrgnjeno krilo: “To pa je najbolj leni in najbolj prijazni netopir, kar jih je bilo. Ko bi le malo lepše pristajal.”
Hitro so posedli v travo in pričeli kovati načrt. Dlakica je najprej predlagala, da bi Zaspanko odnesel Repka ml. na varno, kajti za tak podvig je bil še premlad. Zaspanko ga je nežno prijel in ga odnesel v Rilčkovo domovanje. Tam so ga njegovi otroci takoj obkolili in v trenutku so našli skupni jezik in se pričeli igrati. Zaspanko se je vrnil do druščine. Rilček je razgrnil skico, ki jo je narisal Miškolinček in dejal: “Takole bomo napravili….”