Zgodbica se je pričela odmikati, zato sem jo prestavil na svoj naslov. Presnel sem stare poste, da bo do tu vse na enem mestu. In da lahko gresta Miška in Miškolinček bolj udobno v nove dogodivščine….

(Miškolin 14.03.2002)
Leopold Švabič, višji asistent za elektronsko oplojevanje na Inštitutu za seksologijo daje naslednjo izjavo za javnost:

Ker so se na forumu Srednja leta – najlepša leta pojavila namigovanja, da je naš spoštovani vzornik, dekan in ustanovitelj Inštituta prof. dr. Miškolin najstnik smo se na kolegiju inštituta (na predlog samega Miškolina, ki je odločno zanikal vsakršna natolcevanja in namigovanja) odločili, da ga podvržemo testom in opazovanjem. Rezultati so pokazali, da se Miškolinu razen dveh že zastarelih mozoljev in enkratnega primera mokrih sanj ne da dokazati kakršnekoli najstniške nagibe, niti zavestne, niti prikrite. Zato vljudno prosimo širšo javnost, da preneha z zlobnim natolcevanjem, ker je Miškolin na kolegiju izrecno poudaril, da bo vse opravljivce zatožil mamici in očku.

P.S. V Miškolinovem imenu tudi vljudno prosim tistega, ki mu je Miškolin posodil zadnji CD Sebastjana in Britney Spears, da mu jih nemudoma vrne. Hvala.

(Miška 17.03.2002)
Veliki mož je vstal izza svoje poslanske klopi, stopil za govorniški oder in nagovoril prisotne: spoštovani poslanci, spoštovane poslanke! Ogorčeni, užaljeni in prizadeti nad sklepom kolegija Instituta za seksologijo, ki odločno zanika, da je Miškolin najstnik, je naša stranka SPIP (Stranka peruti in perutk) izrekla oster protest in nestrinjanje zoper omenjeni sklep. Ustavnemu sodišču je že poslala pobudo za razveljavitev omenjenega sklepa. Odpraviti je potrebno škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi protiustavnosti in nezakonitosti sprejetega sklepa kolegija Instituta za seksologijo. Hkrati je naša stranka že vložila zahtevo za razpis referenduma pri predsedniku državnega zbora, ki jo je podpisala tretjina poslancev, seveda predvsem opozicijskih in bo z zbiranjem podpisov začela takoj, ko bo državni zbor razpisal referendum. Pričakujemo, da bomo potrebnih 40.000 podpisov zbrali v zelo kratkem času . . .

. . . v nedeljo so začeli zvoniti zvonovi vaških cerkva, pritrkavati in klicati k obveznemu nedeljskemu opravilu. Vsak župnik je svojo nedeljsko molitev začel podobno: prebral psalm iz Svetega pisma in povedal, da tokrat izjemoma ne bo potrebno v pušico metati denarnih prispevkov. Med verniki bo hodil pater in vsakemu verniku ponudil izjavo, s katero bo vernik potrdil in podpisal, da se strinja z referendumom, ki bo odločil in pokazal ljudsko voljo – Miškolin je nastnik! . . .

. . . in naslednjo soboto so pričeli goreti kresovi po vseh vaških gričih in mestnih hribih. Veselje, rajanje, pitje, petje in ples do zgodnjih jutranjih ur. Na vsaki veselici je bilo poskrbljeno za prazne želodce in suha grla. Vsak obiskovalec je v dar dobil veliko skledo božanskega golaža in kozarec domačega cvička – le podpisati je moral izjavo, da podpira referendum – Miškolin je najstnik . . .

. . . Tisti večer je bila po ulicah vseh velikih mest smrtna tišina. Po vaseh se je slišalo samo zvončkljanje krav, ki so se vračale s pašnikov. Nikjer nikogar, huje kot ob največji nogometni mrzlici. Vsi so sedeli pred TV ekrani in čakali na odločitev Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je razglasilo svojo odločitev. Sprejelo je sklep o razveljavitvi sklepa kolegija Instituta za seksologijo. Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin se torej ne strinja s sklepom Instituta za seksologijo. Sklep kolegija Instituta za seksologijo, ki je razglasilo, da Miškolin NI najstnik je torej protiustaven, protipraven in nezakonit. Od devetih sodnikov jih je osem glasovalo za razveljavitev, le ena ustavna sodnica je bila proti. Neuradno se je izvedelo, da je bila to svakinja g. Leopolda Švabiča, višjega asistenta za elektronsko oplojevanje na Inštitutu za seksologijo . . .

Miškolin se je ves prepoten zbudil, pogledal okoli sebe in zamrmral: »Oh, hvala Bogu. Pa so bile to kljub vsemu le sanje . . .«

(Miškolin, 17.03.2002)

Zadeva: PROTEST

Spoštovani !

Najostreje protestiram proti vmešavanu vaše institucije v moje sanje. Zmotili ste me sredi najbolj erotičnih prizorov, ki sem jih mukoma zasanjal, ob dolgotrajnem razmišljanju o naši novi tajnici Miški Leporepki. Vaš nenadni in nepričakovani vdor v moje najbolj skrite kotičke možganov bi lahko povzročil trajno shizofrenijo in popolno impotenco. Prosim, da se podobnega početja v prihodnje vzdržite. Predlagam, da rajši nadaljujete s svojim brezplodnim ukvarjanjem s slovenskimi pivovarji, zdravniškim sindikatom in načelnkom policije. V nasprotnem primeru bom, skupaj sodelavci našega priznanega inštituta, prisiljen vložiti ovadbo pri Evropskem sodišču in pri ameriškem oddelku State Departmenta, ki se ukvarja z malopridnimi državami.

Lep pozdrav,

Miškolin Mišonov, l.r.

(Miška, 17.03.2002)

Spoštovani gospod Miškolin Mišonov !

Ustavno sodišče je najvišji sodni organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot najvišji organ sodne oblasti izdaja odločbe in razsodbe, ki so dokončne, veljajo za vse subjekte in objekte in zoper katere ni možna pritožba. Pritožbo državljani lahko podajo na prvi stopnji, drugi stopnji, izjemoma kdaj tudi pri odločbah vrhovnega sodišča – ampak zoper razsodbo Ustavnega sodišča, spoštovani gospod Mišonov, pritožba ni več mogoča.

Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor s tajnim glasovanjem z večino glasov vseh poslancev. Če pomislite samo na to dejstvo – večina vseh poslancev pomeni vsaj 46 poslancev. In če si predstavljate, da poslanci predstavljajo ljudstvo, da so voljeni od ljudstva in po volji ljudstva, vam je torej lahko jasno vsaj to, da po logičnem sklepu kot posledica izhaja, da so tudi ustavni sodniki zaupanja vredni ljudje, ki jih v bistvu izvoli ljudstvo prek svojih poslancev. In v njihovo odločitev dvomiti ali celo protestirati, je še slabše, kot če bi moški poskusili opraviti svojo naravno potrebo proti vetru in pri tem ostali suhi. Pa ne samo to! Dvomiti v njihovo odločitev, protestirati proti njihovi odločitvi je celo žaljivo, neumestno in milo rečeno – obsojanja vredno. S tem v bistvu dvomite v odločitev ljudstva Slovenije, s tem zanikate obstoj slovenskega naroda, ki si je v svoji stoletni zgodovini na vse načine poskušal zagotoviti svoje mesto na svetu. S tem zanikate ustavo Republike Slovenije, države, za katero je bila prelita kri in države, ki se je ustanovila po tisočletjih zatiranja in uničevanja!

V svojem protestu navajate pivovarje, zdravnike in načelnika policije? Pri pivovarjih smo svoje povedali, zdaj se čaka na mnenje »taboljšga« razsodnika. Tisti Interbrew pač ni slovenski. Sicer pa – pivo je pivo, ali Union ali Laško ali pa tuje – v prevelikih količinah vsako pivo določa isti način odzivanja in reakcij posameznika. Zdravniki bodo v torek v vsakem primeru stavkali – njihove zahteve kot so pomanjkanje zdravnikov, 40-urni delovnik, 10 nadur, slabe razmere so tako ali tako samo izgovor – oni hočejo samo velik gnarčka, pardon, dnarčka in načelnik policije – ah, to je pa tako ali tako zgodba zase. Konec koncev – kdo bi pa verjel tudi vašemu protestu, če bi ga vložili šele čez deset let ??? Pa ubogemu Marku so na ta način poskusili uničiti tako dolgo pričakovane in zaslužene počitnice v Avstraliji !!!

In če še želite, spoštovani gospod Miškolin Mišonov – ustavno sodišče varuje tudi človekove pravice in svoboščine! In kako, za božjo voljo, se boste branili pred spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu? Saj ste v svojih sanjah, tam med tistimi možganskimi zavojčki in ovinki, ups – nadlegovali vašo novo tajnico? In, konec koncev – ali se niste na razgovoru za službo, ki ga je pri vas opravila vaša nova tajnica, zanjo odločili ravno zato, ker je podpisala izjavo, da v naslednjih parih letih še ne namerava koristit porodniškega dopusta?

Pa še glede vaše grožnje glede vložitve ovadbe pri Evropskem sodišču in pri ameriškem oddelku State Departmenta. Nesmiselna in neučinkovita poteza! Samo spomnite se, kako se je skoraj cela Evropa smejala našemu gospodu poslancu, ki je poskušal doseči nekaj preko Evropskega sodišča, celo ne da bi pred tem počakal na razsodbo Ustavnega sodišča Slovenije! Evropsko sodišče je na koncu podprlo razsodbo Ustavnega sodišča Slovenije in, če me spomin ne vara, celo malček okregalo gospoda poslanca, naj vendar verjame svojemu sodstvu!!!

Toliko, spoštovani gospod Miškolin Mišonov. Upamo, da smo vam s tem v grobem razložili, zakaj je vaš prostes nesmiseln in neutemeljen. Prepričani smo in verjamemo, da boste ravnali kot zaveden Slovenec in pameten mišek in svoj protest prav previdno in kar najbolj tiho umaknili.

S spoštovanjem,

Predsednik ustavnega sodišča

(Miškolin, 17.03.2002)

OK, prepričala si me. Umikam protestno izjavo proti Ustavnemu sodišču, vendar ne zato, ker bi bil zaveden državljan, ampak izključno zaradi naše nove tajnice, ki me tako milo gleda preko pisalne mize. Zares nočem povzročati posledic njenemu stricu. Odločno pa zanikam, da bi bila tajnica kakorkoli spolno nadlegovana. Z vsem kar sva počela, se je 100% strinjala (Miškolin se je obrnil vstran in se zlobno zarežal….) Naš inštitut je namreč zelo slavna in častitljiva ustanova in si takega škandala ne more privoščiti. Zato se take grdobije v naši inštituciji nikoli ne dogajajo (Miškolin je zaradi dolgega nosu, ki mu je pričel nekontrolirano rasti, komaj dvignil glavo s tipkovnice). Eeee, khm, no ja včasih smo malce poredni, vendar je to vse z dobrim namenom. Pa saj se tajnice menda tudi za take stroritve šolajo v tretjem letniku, vsaj tako mi je zadnjič Švabič razlagal ob kavi.

(Miška, 17.03.2002)

»Štrbunk« se je zaslišalo, ko je umik protestne izjave prebral predsednik ustavnega sodišča. V znak veselja se je sklonil k Miški in ji pritisnil poljub na lice. »No vidiš. Pa je le dobro, da te imam.« Miška je z veseljem poglodala tisti kos sirčka, v katerem je bilo skorajda več luknjic kot sirčka in ji ga je ponudil njen stric z Gorenjske, se zahehetala in odbrzela v svoj domek. Toliko stvari mora še postoriti preden gre jutri v svojo novo službo . . .

Stric je še enkrat vzel v roke umik protestne izjave, jo še enkrat zelo dobro prebral, obsedel za mizo, se zamislil, podprl brado in dolgo zamišljeno strmel skozi okno. Čeprav je bila Miška njegova nečakinja, jo je imel rad kot svojo hčerko, katere ni nikoli imel. Po njegovem razbrazdanem licu je spolzela solza. Obrisal jo je, vstal izza mize in se odločil, da pojde k svoji nečakinji. Da jo povpraša nekaj stvari in da mu ona nekaj stvari razloži in tako pomaga omiliti bolečino v njegovem srcu. Bolečino, kakršne ni občutil še nikoli prej. Bolečino, kakršno verjetno oče občuti takrat, ko je prizadet njegov otrok.

Miška mu je odprla vsa vesela in nasmejana, v eni roki je držala mini krilo, v drugi dolgo obleko s tako zelo visokim razporkom in ga vsa vznemirjena vprašala: »Oh, ljubi moj striček, povej mi povej, katera najlepša v deželi je tej? V kateri obleki ti bolj ugajam? Katero naj torej oblečem, jutri v novi službi moram biti lepa!«

Zagledala je pogled v njegovih očeh, se zresnila, za trenutek obstala in ga vprašala: »Je kaj narobe? Ti lahko pomagam? Stric jo je objel in tako objeta sta odšla v kuhinjo, kjer mu je Miška sedla v naročje, ravno tako, kot je delala še kot majhen otrok. Tiho se je zazrl v njene oči in jo vprašal: »Pikica moja, povej mi, kaj je ta Miškolin pisal? O kakšnih grdobijah je govoril? Kakšne škandale je omenjal? Kaj je bilo takega, o čemer se ne bi smelo govoriti? Vedno sem te učil, ah, pa kaj se spet ponavljam, saj dobro veš, kaj sem te učil. Zares ne želim, da bi ti bilo hudo zaradi česarkoli in če je ta Miškolin grdoba in se je s tabo obnašal poredno, potem mi povej. Potem, ja, potem ga ni vraga, ki bi me ustavil v boju proti njemu! Važna in edino pomembna mi je tvoja sreča. Zato govori, kaj za vraga govori ta presneti Miškolin!«

Miška ga je milo pogledala in začela govoriti, ko jo je stric prekinil. Njegov glas je postal močnejši, ko ji je rekel: »Pa še to! Sem ti vedno govoril, da špricanje ni dovoljeno! Le zakaj si morala toliko prešpricati v šoli? Zdaj pa sploh ne veš, česa bi se v tretjem letniku lahko še naučila!!! Da ne govorim o četrtem letniku, ki je bil prav gotovo nadgradnja tretjega, ti pa si bila več drugje kot v šoli! Še dobro, da sem takrat postal ustavni sodnik, drugače še danes ne bi imela diplome…«

(Miška, 18.03.2002)

Miška se je skobacala iz stričevega naročja, iz hladilnika vzela sirček, ga narezala, sebi natočila kozarec soka, za strica nalila kozarec vina, tistega, ki ga ima najrajši in ki ga ima Miška vedno spravljenega zanj v hladilniku, se vrnila do strica in zlezla nazaj v toplo naročje. Ah, kako paše. Tako varno se počuti v njegovem naročju. Kot da se ji prav nič na svetu ne more zgoditi. Saj je tam njen stric, ki jo bo obvaroval in zaščitil. Majcene Miške ni treba biti strah ničesar!

Vzela je košček sirčka, malo pomislila, potem pa začela: »Eh, ti moj stric, včasih si pa res en navaden mišon. Včasih pa res razmišljaš čisto po mišonsko. Saj veš, noben moški predstavnik miši, noben mišon ne bo nikdar na glas povedal, da je naredil kakšno napako. In tudi Miškolin je samo mišon. Tudi on ne bo na glas povedal, da ga je pobiksal s tistim svojim protestom. Sam v sebi to sicer ve, vendar mora resnico zaviti in oviti tako, da ne bo on kriv ničesar. In to, moj dragi striček, je tudi naredil! Vzami v roke še enkrat njegov protest in ga pozorno preberi. Tam je Miškolin napisal, da gre samo za sanje, da je tako zelo močno sanjal. In če v njegovih sanjah nastopa ena miška, je to prav gotovo normalno, no, ja, celo lepo. In seveda se ta miška v njegovih sajah, če so sanje lepe, seveda, popolnoma strinja z vsem, kar on želi, da bi počela skupaj. In to, ljubi moj striček, to so bile samo njegove sanje. Le da jih je sedaj uporabil kot razlog in trditev, zaradi katerega umika svoj protest. In seveda mora pozornost usmeriti na nekaj drugega. In za to je izbral škandal, ki se na njegovem Institutu zares ne sme zgoditi. To je zares tako hudo ugledna ustanova, ki si take vrste škandala ne sme privoščiti. Potem lahko zgubijo vse sponzorje, veš.«

Miškin stric je čutil, kako se obroč okoli njegovega srca, obroč, ki je povzročal tolikšno bolečino, obroč, ki je tako močno stiskal njegovo srce, počasi tanjša. Bolečina je počasi popuščala, vedno manjša je bila, dokler ni popolnoma zbledela in izginila. Ostal je še en trn, zato je vprašal Miško: »Ampak ljubica moja, povej mi, kaj pa imaš ti v resnici s tem Miškolinom? Eh, ja, no, saj veš, no, saj vem, da je to tvoja stvar, ampak mene pa takoooo zeloooo firbec matra!!!«

Miška se je tiho nasmehnila, pogledala strica s tistimi velikimi očmi in dejala: »Dragi moj stric, jaz tega gospoda Miškolina pravzaprav sploh ne poznam. To je veliki gospod profesor, dekan našega Instituta, ki je seveda kasta zase. Nikoli še nisem govorila z njim, tudi na tistem razgovoru za službo, na katerega si me poslal, sem govorila samo z gospodom Švabičem. Z velikim šefom pa nikoli. Res je, da ga vidim, ko dela obhod po Institutu, ko mu vihra halja okoli bokov, ko vedno krili z rokami in nekomu nekaj dopoveduje. Ampak to je pa tudi vse. Saj veš, jaz sem le majcena miška, tajnica, tam nekje doli na lestvici, on pa je veliki gospod, šef in ne moreš pričakovati, da bo sploh opazil neko tajnico. Pa tudi zelo dobro se spomnim, kaj si me učil o mišonih. Vsi, pardon, skoraj vsi mišoni so lumpi. Vsak mišon se smuka okoli miške iz nekega razloga. Zato, ker od miške nekaj pričakuje. Eden to, drugi nekaj drugega. In ko dobi od miške, kar pričakuje, ponavadi gre. In miško boli, tako zelo boli… Zato mora miška pustiti mišone tam, kjer so. Biti mora potrpežljiva in čakati. Zgodilo se bo in nasproti ji bo prijahal princ mišon na belem mucku. Dvignil jo bo v sedlo in odjahal z njo v prelepo deželo tam daleč, kjer bosta srečno živela do konca svojih dni.«

Miška je zazehala in zaprla očke. Stric jo je nežno dvignil in odnesel v posteljo. Zvila se je v klobčič, zazehala še enkrat, mu poslal poljubček za lahko noč in zaspala. V sanjah se je nekje v daljavi začel dvigovati oblak prahu. . . Počasi je iz oblaka lahko razločila obris jezdeca. . . jezdec je prihajal bliže in bliže in počasi je videla belega mucka, ki se mu je dvigoval prah pod nogami. Na mucku je zasledila obris jezdeca. . . Prihajal je vedno bližje in bližje in počasi je spoznala, da to mora biti njen princ. . . Na belem mucku je jahal proti njej. . . Prihajal je vedno bližje in bližje in lahko je prepoznala poteze obraza . . . Le zakaj se ji je zdelo, da je tako močno podoben Miškolinu Mišonovu ? ? ?

(Miškolin, 18.03.2002)

Ko se je oblak prahu polegel, je pred seboj zagledala kot sneg belega mucka, ki je imel na hrbtu pripeto majhno rdeče sedlo, posuto s svetlečimi kamni. V sedlu je vzravnano sedel najlepši mišek, ki ga je kdajkoli videla. Njegovi brki so bili rahlo zavihnjeni, srebrno sivkasta koža je skrivala mlade in napete mišice, iskrice v velikih, navihano poševnih očeh so se zaiskrile. Miška je presenečeno in z neprikritim občudovanjem pozabila zapreti usta, ki so malo prej izdahnila: “Ohhhh…” Še večje presenečenje pa jo je čakalo, ko je mišek elegantno skočil s sedla in se ujel na štiri vitke tačke. Takrat je v vsej lepoti raztegnil svoj dolgi in strumni rep, njegov ponos, ki so mu ga zavidali mladi in stari mišoni Mišjega dola. Rep je razigrano poplesaval pred očmi že tako popolnoma zmedene miške, ki ni vedela kaj bi. Želela ga je prijeti, občutiti njegovo silno moč, vendar ga je mišek vedno znova odmaknil.
“Pozdravljena, najlepša med krasoticami. Ime mi je Miškolinček Mišonov, sin slavnega profesorja Miškolina. Oče mi je pripovedaval o tebi in že dolgo sem si želel, da bi te spoznal. Zato sem danes zajahal našega vrlega muca Felixa, ki ga je oče udomačil že pred leti. Če želiš, te povabim na izlet na našo njivo. Danes pridejo kmetice okopavat krompir, pa jim lahko izmakneva kak košček sira ali kruha, tako, za zabavo. In nikar se ne boj, naš muc je zelo prijazen.”
Miška je še vedno občudujoče gledala postavnega miška in njena zadržanost je počasi plahnela.
“Zelo rada,” je izdavila in ne preveč prepričano nadaljevala: “Vendar se moram vrniti do teme, kajti moj stric mi je naročil, da se izogibam neznanih mišonov. Veš, on je zelo navezan name in noče, da se mi kaj zgodi. Mislim pa, da ti lahko zaupam.”
“Nič ne skrbi. Do teme bova nazaj. Kar se pa zaupanja tiče – oče me je naučil, da je treba miške spoštovati, in jih ne siliti v nobeno stvar. Tako kot človeške ženske tudi one potrebujejo čas, da se seznanijo z mišoni in jih vzljubijo. Zato kar pogumno v sedlo in trdno se primi moje dlake.”
Miška je pokimala in miškolin jo je nežno posadil v sedlo. Potem se je na Felixa skobacal še sam. Rahlo je pocukal vajeti in beli muc se je z dolgimi skoki pognal skozi travo. Miška je zamižala, se trdno oprijela Miškolinčka in med dolgimi skoki zadrževala dih. Kmalu pa je pričela uživati v vetru, ki ji je kodral njene brčice in vihal dlako. Tudi vse manj sramežljivo je pogledovala proti Miškolinčkovemu repu, ki je tu in tam oplazil njeno naročje in v njej povzročil vihar popolnoma novih občutkov, ki so ji bili silno všeč, malce se jih je pa tudi bala.

(Miška, 18.03.2002)

. . . jahala sta in jahala, Miška je poplesavala na Felixovem hrbtu, vsake toliko se je opraskala na svetlečem kamnu, s katerimi je bilo posuto sedlo. Ni se menila ta tisto malo bolečine, ki jo je povzročila praska, saj je bilo jahanje tako zelo prijetno. . . Veter piha in mrši lase, Miškolinčkov rep vsake toliko časa pripihlja in jo poščegeta po smrčku, tesno je ovila roke okoli tega mišičastega hrbta, tesno je sklenila pesti, da je ne bo odneslo. . . Misli so ji neumorno begale sem in tja, nikakor niso hotele dohitevati druga drugo, kar naprej so se ji zmuznile.

»Pa kako je to lahko tole sin gospoda Mišona? Nikoli si nisem mislila, da ima gospod profesor lahko takega sina. Uh, in to se zgodi meni ???? Ampak, od kod potem sanje gospoda Miškolina? Od kod potem nadlegovanje? Je to čisto v redu, da očeta Miškolina preganjajo ene sanje, potem pa pošlje svojega sina??? Ali je to prav in v redu ??? Le kaj bi porekel na to moj striček ??? Naka, nekaj tu ne bo štimalo . . . Uh, ta grozna zmeda v moji glavi . . . Ne razmišljaj o tem, Miška, saj ti bo Miškolinček vse razložil. Ko bo prišel čas. Ali pač ne ??? Le kaj naj storim? Naj mu zaupam? Ne??? Uh, nehaj s tem«, je sama sebe kregala. Božanje vetra in toplo telo ob njenem sta ji dajala tako prijeten občutek, ob katerem je želela pozabiti na vse pomisleke.

»Kaj te je že učil stric? Ah, ne vem več. Se ne spomnim, se nočem spomniti in se ne bom spomnila. Zdajle ne. Zdajle še ne. Mogoče potem. Ja, potem bom razmišljala. Ampak ne! Stric me je tolikokrat opozoril, naj bom pravočasno previdna. Kajti potem, ko boli, je prepozno. . . Uh, ti presneta reč. Kaj naj zdaj naredim?«

V tistem trenutku sta prispela do njive, o kateri je govoril Miškolinček, ki je elegantno skočil iz sedla in še preden se je zavedela, že jo je držal v rokah, morda samo za trenutek preveč in jo spustil na tla. V tistem trenutku so ju obkrožile kmetice, pozdravile Miškolinčka in nezaupljivo pogledovale Miško. Miškolinček jim je razložil, da je to njegova prijateljica, ki jo je pripeljal pogledat, kako njihove miške okopavajo krompir. In tega, kje imajo skrite torbe s kruhom in sirom, jih seveda ni pozabil vprašati.

Kmetice so se namuznile, prijazno pozdravile Miško in se odpravile nazaj na delo. Miška je pograbila predpasnik, ki je edini še visel na kavlju in stekla za njimi. Kar naenkrat je Miškolinček ni več opazil, pomešala se je namreč med kmetice in pomagala okopavati krompir. Sem in tja je zasledil, kako se svetijo njeni lasje v soncu, kako zaplapolajo v vetru in kadar se je veter obrnil proti njemu je zaslišal njen sproščeni smeh. Obstal je in kot začaran strmel v prizor iz pravljice. Sam ni vedel, koliko časa je stal, strmel in opazoval dogajanje na njivi, kar naenkrat se je stresel, ko ga je ena izmed kmetic povabila na prigrizek.

Pridružil se je skupini, skupaj so odšli v skedenj, kjer so kmetice odprle svoje malhe in razdelile prigrizek. Še vedno je stal in ves začaran strmel v Miško, ki je veselo ščebetala in pomagala pripravljati kosilce. Končno je bilo pripravljeno in počasi so se posedli za mizo. Ena izmed kmetic, najmočnejša in največja, ki pa je kljub svoji višini segala Miškolinčku komaj do ramen, ga je povlekla za roko in posadila k Miški.

Sedel je poleg nje. Čutil njeno telo ob sebi, čutil njen pogled, ki je raziskoval, čutil kako ga je sramežljivo odmaknila. Kot bi se nečesa bala. Česa le, se je začel spraševati Miškolinček.

(Miškolin, 19.03.2002)

“Mogoče ji je neprijetno, ker se je znašla med neznanimi ljudmi ” je premišljeval. “To verjetno ne drži, saj sem jo videl, kako prešerno se je smejala na njivi in kako hitro se je navezala na naše domače kmetice. Pa prav rade jo imajo. Mogoče pa le ni tako fina damica, kakršno je občudoval moj oče.”
Ob misli na očeta se je Miškolinček neprijetno zdrznil. Miška je to opazila in ga pobarala: “Ja kaj pa je narobe. Te mogoče zebe ali kaj. Le poglej kako se ti je dlaka naježila”.
“Nič, prav nič mi ni”, je odvrnil Miškolinček: “Le na očeta sem se spomnil… Kaj neki bi rekel, če bi naju sedaj videl, takole tesno skupaj, tu v naravi. Veš, z očetom se res dobro razumeva in ne bi mu rad hodil v zelje. Zato mislim da bo bolje, če mi odkrito poveš, kaj je med vama in zakaj se mu tako ognjeno svetijo oči, kadar pripoveduje o tebi.”
Miška je sramežljivo povesila pogled in v rahli zadregi zajecljala: “Nnnnič, pppprrav nič ni med nama.” Rdečica njenih ličk je izdajala, da ne govori čisto po pravici. In Miškolinček je seveda to opazil in nejevoljno zmajal z glavo: “Veš draga moja Miška, moj oče je strokovnjak za mišje in človeške odnose in me je naučil kar nekaj koristnih reči. Predvsem pa, kako prepoznati neresnico. Ker si mi zelo všeč in verjetno tudi jaz tebi, bo za oba bolje, da mi poveš vse po pravici.”
Miška je še enkrat globoko zavzdihnila potem pa pogledala Miškolinčka in pogumno priznala:”No pa naj bo. Mogoče imaš prav. Resnica je res boljša od laži. Veš, ko sem videla oglas Inštituta za seksologijo, da iščejo novo tajnico, sem takoj vedela, da je to služba zame. Ko pa sem prišla na pogovor, sem opazila, da je pred menoj še vsaj dvajset drugih mišk. Nekaterim se je na smrčku poznalo, da so zelo izkušene. Vedela sem, da nimam veliko možnosti ampak to službo sem si res želela in jo tudi potrebovala. Moja prijateljica Brkica mi je izdala skrivnost o Miškolinu. Čeprav častitljiv profesor, ovenčan s svetovno slavo, je še vedno hitro podlegel ženskim čarom. In prav Miškolin je bil takrat vodja komisije za sprejem novih tajnic. Odšla sem domov, se hitro preoblekla v najbolj erotično perilo, ki sem ga nakupila v Galerie La Fayett v Parizu, si izbrala svileno minico in s čipkami obrobljeno belo majico, seveda spodaj brez vsega. Potem sem se vrnila na inštitut in vstopila v kabinet profesorja Miškolina. Takoj ko sem ga videla, mi je prirasel k srcu. Gospodu profesorju (pa prosim Miškolinček, da mu tega ne poveš, ker ga bo sram) se je jezik iztegnil do tal, njegov, že malce sivi rep pa se je povzpel tja do stropa. Kar ustrašila sem se, da bo z ognjem v očeh zažgal ves inštitut. Vendar se je hitro obvladal in mi postavil par vprašanj v zvezi z mojim prejšnjim delom. Dokazal je, da je pravi gentleman in da mu je ženska lepota manj pomembna od njenih sposobnosti in pameti. Službo sem, kot veš, dobila in s profesorjem se še vedno dobro razumeva. In kot vidiš se res ni zgodilo kaj hujšega, razen mogoče nekaj iskric, ki so preskočile med nama, pa takoj zamrle”
“No če je pa tako,”, si je oddahnil Miškolinček: “te pa res ne bom več sekiral. Pojdiva rajši na njivo in se še malce zabavajva s kmeticami.”
“Prav, pa pojdiva” je dejala Miška in se veselo podala za svojim miškom. Miškolinček ni opazil, kako si je na skrivaj obrisala potno čelo in zamrmrala v brado:” Uh, vse je verjel. Saj je krasen mišek, ampak čisto vsega mu pa tudi ne morem priznati….”

(Miška, 20.03.2002)

. . . »ne, vsega mu pa res ne morem povedati. Verjetno bom zgubila še tisto malo dobrega mnenja, ki (če sploh) ga ima o meni … Ne morem mu povedati, da je bil pravzaprav moj stric tisti, ki je zahteval, da me vzamejo v službo, drugače njihovemu Institutu odtegne donatorstvo . . . Ki pa ga Institut tako zelo potrebuje . . . To zares ni bila lepa poteza mojega strica in nisem vedela zanjo do tistega trenutka, ko je nekaj dni kasneje v mojo pisarno stopil gospod Švabič, ves slabe volje, jezen in razkurjen in me okregal. Tako grdo me je okregal! In ko sem ga vprašala, zakaj, mi je zabrusil, da ga je gospod Miškolin, dekan, nadrl, ker je mene sploh pripeljal na razgovor, ker da je bila med kandidatkami tudi miška, ki se je obnašala natanko tako, kot sem jaz opisala obnašanje Miškolinčku. Uh, jaz pa v Parizu??? Ja, na zemljevidu ga že znam najti, prepoznam ga na razglednicah, pa še to le takrat, če so na njih znamenitosti Pariza. In da je gospod Miškolin hotel imeti tisto miško, potem je pa zaradi nekega butastega predsednika ustavnega sodišča bil primoran sprejeti v službo njegovo nečakinjo. In kriv je bil ravno gospod Švabič, njegova svakinja pravzaprav, kot ustavna sodnica je sodelavka predsednika ustavnega sodišča, in je vedela, da njegova nečakinja išče službo . . . Ja, in počutila sem se tako, uh tako zelo ponižano . . . Stricu tega še nisem oprostila in verjetno mu tudi nikoli ne bom. Moram pa poskusiti pozabiti. Saj stric ni hotel narediti vse te zmede, meni je pač želel pomagati, to je vse . . . Ne, moj dragi Miškolinček, tega ti pa res ne morem povedati. . . Res je, da me stric učil, da laganje ni prav nič mišonsko. In tega se v načelu tudi držim. Le kaj me je danes ustavilo, da nisem povedala resnice Miškolinčku? Verjetno to, ker ga ne poznam dobro in zato nisem jaz tista, ki bi mu morala rušiti predstave o očetu? Če bi ga dobro poznala, če bi bila dobra prijatelja, ali bi mu to povedala ? Ali ni to preveč občutljiva tema, v katero se miška ne sme vtikati, razen če je v pogovoru pozvana? Ali ni mogoče, da je laž kdaj pa kdaj tudi koristna? Ja, ja, saj vem. Tale Miškolinček mi je takooo zelooo všeč. Tako dobro se počutim ob njem, tako prijetno mi je, da bi kar ustavila čas in obstala v tem trenutku . . . In ravno zato! Ravno zato, ker mi je všeč in ker bi rada preživela z njim še veliko trenutkov, bi morala biti do njega iskrena in odkrita! To so temelji dobrega prijateljstva, mar ne? Jaz pa mu nisem povedala resnice. . . Ali je lahko kakšna laž tudi koristna? Uh, spet se zapletam čisto tako, kot se zapletajo ženske miške, stvar kompliciraš tam, kjer je ni treba, ko je lahko tako zelo enostavna!!! Ali pač ne??? Dejstvo je, da Miškolinčku nisem povedala po resnici!!! Ma, saj vem, da ni opravičila. Grda miška sem, poredna miška sem in tega ne smem delati!. . .»

Prijela je Miškolinčka za roko in skupaj sta stekla do kmetic, ki so pričele pospravljati pridelek. Sonce je pripekalo, vročina je pritiskala, Miškolinček je odvrgel majico in v samih hlačah pričel pomagati kmeticam. Miška je zadržala dih, pogled ji je obstal na Miškolinčku in ni ga mogla odtrgati od njega. Stresla je z glavico in se prisilila, da je odmaknila pogled. Pa ne za dolgo. Preveč jo je privlačil pogled na tisto golo telo, ki se je svetilo v soncu. Dovolila si je obdržati pogled na njegovem telesu še nekaj trenutkov, nato pa hitro stekla tudi ona na pomoč kmeticam. Vmes se je dvakrat prekucnila, se hitro pobrala in stekla naprej. Zgrabila je svoj zaboj, si izbrala svojo gredo in pričela s pobiranjem krompirja. Ta velik krompir v gajbo. Še en velik krompir v gajbo. En srednji krompir v gajbo, pa spet en velik krompir v gajbo. En mičkeni krompirček v gajbo, pa še en mičkeni krompirček v gajbo. Ta velik krompir za miške, ta mičkeni krompir za prašičke. Ker se je prisilila, da ni dvignila pogleda in je strmo gledala v krompir, so ji misli kmalu spet poletele:

»Hej, kaj ni prejle omenil, da je njegov oče strokovnjak za mišje in človeške odnose? In da se zares dobro razumeta? Zakaj pa se je zdrznil ob misli na očeta? Čisto zares se mu je naježila dlaka in čisto zares je postal bled v lička. In le kako je njegov oče lahko tak strokovnjak za mišje odnose, potem bi oče verjetno prepoznal, da meni ni prijetno v njegovi družbi ravno zaradi tega, ker jezik stegne do tal, rep do stropa, ko bi pa takrat moralo biti ravno obratno? Uporabljati bi moral jezik in mi povedati, zakaj me je poklical, tisti njegov rep naj takrat pač ne bi imel nobene vloge? Saj me je poklical službeno z namenom, da mi naroči, naj opravim neko delo, iz njegove pisarne pa vedno odidem presenečena, naloge, ki mi jo je hotel naložiti, pa sploh ne poznam? Uh, pa tak strokovnjak za mišje in človeške odnose! Glede na dejstvo, da je zaposlen na Institutu za seksologijo bi prej sklepala, da je strokovnjak za kaj drugega. Vedno bolj verjamem Brkici. Tisto, kar sem omenila Miškolinčku ni niti procent tega, kar mi je ona povedala o gospodu Miškolinu. Saj še sama ne morem verjeti. Ampak pusti gospoda Miškolina! Sedaj si tukaj z Miškolinčkom, zato se posveti raje njemu. Gospod Miškolin je pomemben samo toliko, ker ga moraš spoštovati kot njegovega očeta in svojega predstojnika. Toliko in nič več in nič manj. Ja, prav gotovo – on se spozna na odnose – le kje je potem svoje znanje pustil pri svojem sinu? Saj še iskren in odkrit ni do njega. Sinu pripoveduje bogve kakšne štorije in sin mu seveda verjame.«

V svojem razmišljanju je prispela do konca svoje gredice, dvignila je svoj zaboj in ga odnesla na zbirno mesto. Bila je zadnja, vsi ostali so že končali z delom. Vsi skupaj so se zbrali, še malček pokramljali, ko so zaslišali prihajati traktor. Skupaj so naložili zaboje krompirja na traktor, kmetice so zlezle na prikolico, jima pomahale v slovo in se odpeljale.

Počasi je začel padati mrak in pričela se je spuščati noč. Ohladilo se je in Miška se je stresla. Zazeblo jo je. V tisti naglici, ko je odšla z Miškolinčkom je pozabila vzeti s seboj pulover ali jopico in sedaj je bila tista majčka, ki jo je imela na sebi, malo premalo. Ni pa bil samo hlad tisti, ki je povzročil, da se je stresla. Treba bo oditi. Treba se bo vrniti. In sedaj? Kaj lahko pričakuje od Miškolinčka? Kaj si želi sama? Seveda je najbolj pomembno, kaj si želi ona sama. Ampak ko je taka odločitev tako težka. Čisto odvisno je, s katerega vidika pogleda na stvar. Ali kot trezna in pametna miška ali pa kot miška, ki pusti razum nekje ob strani in pusti tistim občutkom svojo pot . . . Naj jim pusti, da privrejo na dan? Ali naj bo pametna miška in se izogne razočaranju, ki bo morda sledilo? Ne, saj ne gre za tisto razočaranje, da bi jo razočaral Miškolinček. Jo preveč privlači, preveč si želi njegove bližine, preveč si želi . . . uh, da bi se njegova tačka prijela njeno, da bi se njegove brčice prepletle z njenimi. . . Boji se tistega razočaranja, ki bi morda sledilo potem. Ker ona kot ženska miška pač razmišlja na ženski način, on kot moški mišek pa na svojega, seveda.

Obrnila se je k Miškolinčku, se zazrla vanj in ga tiho in nežno vprašala: »Se bova tudi midva počasi vrnila?«

(Miškolin, 20.03.2002)

Miškolinček je stopil do Felixa, ki je ležal ob robu njive in mirno predel. Iz sedla je vzel topel volnen pončo, z njim ogrnil Miško in dejal: “Če se res želiš vrniti te bom seveda pospremil domov. Felix naju bo ponesel tja kot bi mignil. Vendar pa sem ti želel pokazati še meni najljubši prostor v tej dolini. Mislim, da lahko tako lep dan zaključiva s čim posebnim. Ampak če nočeš….”
Miška je začutila rahlo napetost in pričakovanje v Miškolinčkovem glasu. Tudi njene misli so bile zmedene. Hkrati si je želela ostati in oditi domov. Ni se toliko bala, kaj bodo rekli domači, saj je že kdaj prej tudi prišla pozno domov. Bolj so jo obdajali dvomi, ali naj zaupa Miškolinčku ali ne. Po slabih izkušnjah, ki jih je imela z njegovim očetom, se je spraševala ali jabolko res ne pade daleč od drevesa. Vsaj tako jo je učil njen stric. Res ne bi prenesla še enega razočaranja. Dovolj je imela nastopaških miškov, ki so jo želeli samo izkoristiti, pozneje pa so se s svojimi “podvigi” bahali pred ostalimi mišoni.Še enkrat se je zazrla v velike Miškolinčkove oči, ki so jo pričakujoče gledale in se hipoma odločila: “Prav, pa pojdiva kamor želiš.”
Miškolinček je zažvižgal Felixu in beli muc se je v dveh skokih znašel poleg njega. Pomagal je Miški v sedlo, potem pa še sam zajahal muca, ki je na ukaz odvihral proti dnu doline. Miška je zaprla oči, in se predala vetru. Ko je ponovno odprla oči, se je Felix ustavil pred vrsto na gosto posejanih dreves, ki so stegovala svoje krošnje do neba. Obdajalo jih je visoko, bodičasto grmovje. Videti so bila kot neprebojen zid, ki varuje zaklade.
“Primi me za tačko”, je prosil Miškolinček,” in pazi na pot, ki je zelo ozka. Samo jaz vem, kje je tu prehod.” Vodil jo je do najbližjega drevesa, potem pa razgrnil goste veje, ki so segale do tal in z Miško sta se po komaj vidni stezici prebila na drugo stran. Tam se je stezica končala in Miška je zagledala najlepši prizor v svojem življenju. Drevesa so zakrivala široko reko, ki je počasi tekla preko velikih belih kamnov. Njena temno zelena barva se je na trenutke zaiskrila v večerni zarji. Šum drobnih valov, ki so se razlivali preko proda se je mešal z zamolklim bučanjem rečnih slapov nekje v daljavi. Sence mogočnih dreves so padale v globoke tolmune, kjer se je prozorna in kristalno čista voda izgubljala v temnih vrtincih.
Miškolinček je odejo, ki jo je ponesel s seboj, razgrnil po dišeči travi, tik ob belem produ. “To je moja reka in ti si prva, ki jo je videla, ” je rekel. ” Pred nekaj leti sem slučajno našel prehod in od takrat pogosto pridem sem. Predvsem takrat, kadar si celim dušo ali nabiram moči. Ob tej reki se vedno dobro počutim, saj vem, da razume vse moje tegobe. Veš, moje življenje je bilo pogosto zelo komplicirano. Dolga leta sem se spraševal, kdo sem, kaj počnem na tem svetu in kaj bi sploh rad. Moj oče, ki ni ravno reven kot cerkvena miš, mi je omogočil lagodno življenje. Pogosto sem menjaval miške, prirejal zabave in se celo zdravil zaradi zasvojenosti z gorgonzolo. Potem pa sem spoznal eno krasno miško iz Mišjega dola, v katero sem se nesmrtno zaljubil. Kmalu pa sem ugotovil, da ji ni prav nič do mene, da me samo izkorišča in vleče za nos. Na koncu je celo odšla z mojim najboljšim prijateljem Mišonskim. Pa saj sem si verjetno to tudi zaslužil. Zelo sem trpel in tale reka mi je takrat precej pomagala. Sčasoma sem spoznal, da želim imeti ob sebi preprosto, zabavno in ljubečo miško, ki bo pripravljena deliti z menoj vse lepote tega sveta pa seveda tudi kakšno grenko kapljo. In ko sem te danes gledal, kako vztrajno pomagaš kmeticam, kako sproščeno se smejiš in kako ti migetajo brčice, sem globoko v sebi ponovno začutil nekaj toplega in vznemirljivega. Ni bila samo trenutna želja, da bi te imel, temveč nekaj dosti močnejšega. Bil je občutek, ki ga imaš, ko ponovno najdeš nekaj neprecenljivo vrednega, kar si po nerodnosti ali nepazljivosti izgubil. Bil je občutek izpopolnjenosti, kot takrat, kadar dokončaš kakšno težavno delo. Začutil sem, da si ti tisti manjkajoči košček, ki sestavlja celoto vsakega bitja in ga iščemo vse življenje. Vedel sem, da sem našel utelešenje svojih sanj, ki so se včasih kot zamegljena podoba rajskih vrtov pojavile v mojih mislih. Zato sem te tudi pripeljal k tej reki, k mojemu templju duha in telesa in ti popolnoma razkril svojo dušo. Sedaj lahko narediš z njo kar želiš, kajti pred teboj stojim odkrit in ranljiv. Lahko me sprejmeš ali zavržeš. Lahko se podaš z menoj na negotovo vendar najlepše potovanje, ki ga ta svet ponuja ali pa ostaneš v varnem zavetju svojih navad in dolgočasnega vsakdana.”
Miškolinček je stopil do reke, pomočil smrček v mrzlo reko in se zamišljeno zazrl v nebo, kjer so se že prižigale prve večerne zvezde.

(Miška, 20.03.2002)

Miška je obsedela. Bilo ji je toplo, grel jo je pončo, ki je bil tako mehak, topel in je dišal po Miškolinčku . . . Toliko novih in toliko že pozabljenih občutkov se je zbujalo v njeni notranjosti, toliko čustev je želelo privreti na plan. Nekaj čisto novega in čisto posebnega je bil že občutek, da je sedela na odeji poleg tiste temne reke, v kateri je lahko opazila odsev zvezd. Lahko bi samo sedela in občudovala tisti pogled, ki mu zares ni bilo para. Nekaj neverjetnega, nekaj, za kar je bila prepričana, da obstaja samo v pravljicah in takega trenutka v resnici ni mogoče doživeti. Nekaj, kar je zaprla v svoj srček, ga zaklenila s petimi ključavnicami, da se ji spomin na ta trenutek ne bo nikoli izgubil. Četudi se semle nikoli več ne vrne – doživela je ta nepozabni trenutek lepote narave in lahko si ga bo vsaj priklicala v spomin.

Miškolinček jo je s svojo izpovedjo presenetil. Toliko misli se je prepletalo v njeni glavici, s tolikimi vprašanji se je ubadala. Tako zelo rada bi se prepričala, da je bila njegova izpoved zares iskrena in da ni samo poskušal dobiti pri njej tega, kar je hotel in želel. Zdaj jo je že poznal toliko, da je vedel, na katere strune je treba pri njej zaigrati, da se bo odzvala tako, kot bo želel on. Da bo prehitro verjela in prehitro reagirala, še preden bi lahko vklopila razum.

Poskušala se je prepričati, da je bila njegova izpoved iskrena, da so bile njegove besede resnične in da ni želel samo igrati na njene strune. Ko si je dopovedala, naj vsaj toliko časa razmišlja na ta način, da bo lažje analizirala svoje občutke, se ji je pritihotapilo vprašanje: »Hej, OK, recimo, da je bil v tem trenutku zares iskren in je iskreno priznal, kakšna je bila njegova preteklost. Načeloma nimam nič proti takemu načinu življenja, vsakdo naj pač živi svoj način življenja, kakršen mu v danem trenutku najbolj odgovarja. Verjetno pa se tak način življenja mora izgubiti takrat, ko in če najdeš svojo polovičko? Ker takrat se polovički združita, postaneta ena taka močna celota in takrat se iskanje te vrste konča? Ej, Miška«, se je pokarala, »spet fantaziraš! Spet hočeš živeti v svetu sanj, pravljic, princev in princes! Tega v realnosti ni in sama si to že doživela. Miškolinček ne ve, da sem tako pot že enkrat prehodila. Ja, Repek mi je na isti način zagotavljal – tudi njegovo življenje je bilo, preden je spoznal mene, polno mišk. Takih in drugačnih, edini pogoj je bila lepota, da se je z njimi lahko postavljal v družbi, pa seveda zabava in to, da predvsem niso nič komplicirale. In ko sva se z Repkom spoznala, mi je zagotavljal, da sem pa jaz resnično tista, ki si jo je želel in jo iskal, da se bo definitivno umiril, ker si želi trenutke življenja deliti z mano. In jaz sem mu, bučka neumna, verjela. Počasi počasi se je moj začetni dvom manjšal, počasi počasi sem se mu predajala in počasi sem bila čisto in samo njegova. Z dušo in telesom. In zares sem tako čutila. Kdor tega ni doživel, tega pač ne bo verjel. In potem? Repek ni mogel zapustiti prejšnjega načina življenja in počasi so se začele bolečine. Pa ne to, da ga ni bilo ob meni fizično – glede tega nisva nikoli imela problemov, do takrat sem čutila, da se čutiva, četudi je bil on s prijatelji, včasih so šli na kakšno pivo, jaz pa takrat k Brkici na ženski čvek. Ne, ni bil problem to, problem je bil, da sem ga začela izgubljati. Čutila sem, kako se v notranjosti odmika od mene, čutila sem, da odhaja. Najprej sama pri sebi, pa sem se tako zelo trudila, da si tega nisem priznala, to sem odrinila v podzavest in se s tem nisem hotela ukvarjati. Potem, ja, potem sva imela pa najino, samo najino obletnico. Seveda ga nisem spomnila nanjo, upala sem, da se bo spomnil sam. Rekel je, da se iz službe sicer vrne pozno, da pa bo doma proti večeru. Pripravila sem slastno večerjo, lepo pogrnila mizo, pripravila kozarčke za šampanjec, prižgala svečko. Svečka je dogorela, pa potem še ena. Nisem še obupala, prižgala sem še eno, pa še eno in še eno . . . Ampak mojega Repka ni bilo. Zabaval se je v nočnem klubu, popival s prijatelji in kolikor mi je potem povedal (od kje je le takrat vzel toliko iskrenosti?), lokal so zapustili skupaj s striptizetami . . . In potem je bila tema. Nisem videla več nikamor, ne naprej, ne nazaj. Kako mi je uspelo, da sem se pobrala, mi ne bo nikoli jasno. Ampak sem se, korak za korakom, dan za dnem, mesec za mesecem. In še danes, po toliko letih se z grenkobo spomnim tega obdobja in zares ga ne bi želela preživeti še enkrat. Ja, lahko imam polno prijateljev in polno prijateljic, lahko uživam življenje takšno, kakršno je in kakršno se mi ponuja, ampak sebe v celoti pa si ne upam več dati. Ne verjamem namreč, da je kakšen mišek sposoben čutiti na tak način. In bolečina je zares prehuda.«

Miška se je zdrznila in pogledala proti Miškolinčku. Sedel je na kamen ob reki in tiho in zamišljeno strmel vanjo. Tako ponosna in vesela je bila zaupanja, ki ji ga je namenil Miškolinček že samo s tem, da jo je pripeljal v samo njegov skriti kotiček.

In takrat se je odločila. Poskusila bo misliti pozitivno. Poskusila se bo prepričati, da je na tem mišjem svetu mišek, ki je ustvarjen po enaki podobi kot ona, ki razmišlja podobno kot ona, ki čuti enako kot ona. Ki je vreden, da mu da vso svojo ljubezen, ki bo to njeno odločitev spoštoval ravno tako, kot bo ona spoštovala in cenila to, kar ji lahko da on. Edinole, na kar bo pozorna, bo to, da ne sme hiteti. Lahko se počasi prepusti svojim občutkom, lahko se počasi približa Miškolinčku, lahko pusti, da on počasi poišče njeno bližino. Tisto njeno globino pa mu bo dajala postopoma. Počasi, korak za korakom tako, kot ga bo čutila in kot bo čutila, da on čuti in sprejema njo.

Počasi se je dvignila in se približala Miškolinčku. Obstala je za njegovim hrbtom in se zagledala vanj. Še so jo razjedali dvomi v njeno odločitev. Vendar se je prisilila, da je pomislila, da je njena odločitev pravila. Počasi je približala svojo tačko in jo položila Miškolinčku na hrbet. Miškolinček je svojo tačko položil na njeno, sedla je, se tesno privila k njemu in mu dejala: »Miškolinček! Najprej hvala za vse tvoje zaupanje. Vesela sem, ker si izbral mene, da mi poveš svojo zgodbo. In če ti kaj obljubim, potem ti obljubim to, da tega tvojega zaupanja ne bom nikdar in nikoli izdala. Nikoli ne bom izkoritila tega, da si mi odprl svojo dušo in nikoli ne te ne bom ranila. Milo pa te prosim samo nekaj. Upam, da je moja odločitev pravilna in upam, da je ne bom nikdar obžalovala. Pa ne razumi me napak, nisi ti tisti, življenje in moje izkušnje v njem so me pripeljale do tega, da se takih odločitev in takih potez v svojem življenju bojim. Kakorkoli se boš odločil, karkoli boš v svojem življenju naredil, samo ne prizadeni me. Bodi iskren in odkrit. Četudi je resnica težka, manj me bo bolelo, če boš iskren in odkrit ne glede na celotno težo resnice kot pa to, da nisi iskren z mano«.

Miškolinček jo je pogledal in jo objel preko ramen. Tiho sta sedela, tesno objeta in čutila bližino drug drugega. Tišina je bila čisto dovolj, potrebovala nista ničesar, bližina in toplota, ki je prehajala z enega na drugega, jima je zadoščala. Tako bogata sta bila tisti trenutek! In potem je Miška tiho začela pripovedovati svojo zgodbo . . .

(Miškolin, 21.03.2002)

“Ko sem bila še čisto majhna miška, smo živeli smo v skromni mišji luknji, kjer se nas je stiskalo deset mišk in sedem miškov. Oče in mati sta nas imela zelo rada, pa tudi med seboj smo se zelo dobro razumeli. Skratka, moje mišje otroštvo je bilo zelo srečno in …..”
“Pssssst.,” je nenadoma vzkliknil Miškolinček: “Poslušaj”.
“Kaj pa je”, ga je zmedeno pogledala Miška.
“Slišiš, kako Felix mijavka? Nekaj se dogaja…. Pojdiva rajši pogledati.”
Hitro sta zvila odejo, še enkrat zasanjano pogledala proti reki, potem pa je Miškolinček previdno stopil na stezico, razgrnil grmovje in stopila sta na travnik za drevjem. Tam pa sta presenečeno obstala in se prestrašeno zazrla v velikega črnega mačka, ki je grozeče sikal proti Felixu. Ta se je previdno umikal in boječe mijavkal.
“Ja saj to je El Gatto,” je z zlomljenim glasom zaklical Miškolinček. ” Službeni maček Inštituta za seksologijo. Če je on tu, potem je je tu tudi……”
“Res je”, ga je prekinil osoren glas:”Tudi Miškolin je tu! Kaj si mislil, da se lahko skriješ pred mano?”
Miškoli je stopil izza grma in poleg njega se je prikazal tudi asistent Švabič. Njuna drža ni izdajala nič dobrega. Miškolinu so švigale strele iz oči in besno je pogledoval enega in drugega. Brki so se mu jezno vihali in z repom je nič kaj prijazno udarjal po tleh: “Vedel sem, da pripravljaš nekaj za mojim hrbtom. Pa ravno ti, moj najljubši sin, moj naslednik in bodoči vodja Inštituta. Zaslutil sem, da je nekaj narobe, ko sem ti pripovedoval o Miški in si dobil tako čuden izraz na obrazu.”
“In ti, Miška, kako si mi lahko naredila kaj takega. Z veseljem smo te sprejeli na Inštitut in tudi jaz sem bil prepričan, da ti ni čisto vseeno zame. Da mogoče le kaj občutiš…. Sedaj pa vidim, da sem si delal prazne upe. Ampak ne bosta jo tako zlahka odnesla. Miškolin si ne dovoli, da z njim kdorkoli tako pometa, četudi je to lastni sin. Vama bom že pokazal.”
Pomignil je Švabiču, ki je v napetem pričakovanju komaj čakal profesorjev ukaz. Skočila sta do Miške in jo grobo zagrabila za prednje tačke. Švabič jo je objel okoli pasu in si jo zadel na rame.
“Miškoliiiiiiiiiiinčeeeeek” je prestrašeno zavpila Miška in brcala grobijana v hrbet, vendar ni nič pomagalo. Miškolinček je urno priskočil, da bi pomagal izvoljenki, takrat pa je Miškolin zažvižgal in zaklical: “El Gatto…..”
Črni muc je bil v enem skoku pri Miškolinčku in ga s sprednjo taco močno udaril, tako da se je ubogi mišek nekajkrat zakotalil po travi in nemočno obležal par korakov vstran.
“Miškoliiiiinčeeeek,” se je še enkrat jokavo oglasila Miška, potem pa sta jo ugrabitelja privezala na El Gatta, se nanj skobacala še sama in maček jih je urno ponesel v smeri Inštituta. Miškolinček pa je brez zavesti ležal v travi in iz rane na prsih, ki so jo naredili mačji kremplji, mu je počasi kapljala kri.

(Miška, 21.03.2002)

Miška je stresla z glavico. Miškolin jo je tako grobo vrgel čez El Gatta, da je z glavico udarila ob sedlo in za trenutek zgubila zavest. »Kaj se dogaja«, je prestrašeno pomislila in pred očmi so se ji zavrteli zadnji trenutki groze. Zadnje, česar se je spomnila, je bil udarec El Gatta in Miškoliček, ki je padel po tleh. Je bilo res ali se ji je samo zdelo, da je videla teči kri?

»Ne, to je morala biti resnično kri. In Miškoliček je padel po tleh, verjetno je tudi on izgubil zavest. Torej je sam samcat tam, torej še sebi ne more pomagati, kje da bi on pomagal meni. Kaj narediti . . . kaj narediti . . . ej, misli, misli, Miška moja, zdaj izkoristi vse svoje znanje, vse kar znaš in še tisto, česar ne znaš! Zdaj si ti tista, ki mora rešiti situacijo. Ne, nikogar ni, ki bi ti lahko pomagal. Misli! Misli! Misli! »

Rahlo je dvignila glavico, samo malce, da ne bi vzbudila suma pri Miškolinu in Švabiču. Pogledala je okoli sebe, kje sploh je in zazdelo se ji je . . . ali se ji je res zazdelo, ali je bilo to res? Ne, ni se ji zdelo! Nima prividov in ni se ji zmešalo! Čisto zares je videla belo liso, ki se je vztrajno trudila, da bi z El Gattom obdržala korak. To je bil Felix! »Oh, ti ljubi moj Felix! V tem trenutku te imam najraje na svetu! Poleg Miškolinčka seveda, on je še vedno pred tabo! Ampak ti si tu! Ti torej veš, kaj se je zgodilo, veš, da je Miškolinček ostal brez pomoči in da morava biti midva močna še zanj in mu pomagati!«

Miška je pozabila na ves svet okoli sebe in se popolnoma skoncentrirala samo na to, kako se najprej rešiti tega ogabnega črnega smrdečega hrbta (fuj), stran od tega El Gatta, potem stran od teh dveh pokvarjencev, ki v mišji podobi sedita na El Gattu in sta bolj pokvarjena od najbolj pokvarjenega sirčka, potem hitro na Felixa pa hitro nazaj k njenemu Miškolinčku. In tako je torej naredila plan, le, khm, realizirati ga je bilo še potrebno.

Realizirati načrt . . . Malo ali precej težja naloga . . . Razmišljala je in razmišljala, kako speljati prvi korak. . . Ta pacek od Švabiča jo je zvezal okoli tačk. To je torej prva težava. Ampak to bo rešila tik tak – saj ima ostre zobke. »Uh, hvala še enkrat stricu«, je pomislila. »Pa tako sem si vedno nerada čistila zobke, pa zjutraj, pa zvečer, pa po jedi – vedno je stal za mano in me kontroliral, če sem si jih pravilno čistila. Od dlesni proti zobem, ne obratno, spet hočeš goljufati, Miška, ne tako, sem rekel od dlesni proti zobkom – ej, stric, hvala ti za vse to tvoje nemogoče teženje pri umivanju zob.«

Sreča v nesreči je bila, da sta jo Miškolin in Švabič posadila za sedlo, za njima je poskakovala po El Gattovem hrbtu. »Tole je sicer najslabša pozicija za jahanje, ker nisi v sedlu, ampak za njim, direktno na mačkovem hrbtu – au, uh, ta presneti El Gatto, spet je skočil na kamen in me je streslo, ampak hkrati tudi najboljša pozicija za pobeg«, je razmišljala Miška. »Slavni in tako zelo hudo pametni Miškolin – tudi ti nisi vedno najbolj pameten, tudi tebi se kdaj pa kdaj zalomi. In zdajle se ti je hudičevo zalomilo, da boš vedel, pacek grdi nemarni! Z El Gatta skočiti torej ne bo problema«, je Miška dodelala svoj drugi korak.

»Potem bo treba priti na Felixa, le kako?«, se je vprašala Miška. Tvegala je še en pogled naokoli. Felix je vztrajno tekel za El Gattom. Nisi ga videl, če nisi zelo dobro opazoval. El Gatto je namreč dvigoval oblak prahu in Felix se je lahko skril v njem. »Kako opozoriti Felixa, kako mu povedati, da sem tu, da sem živa in zdrava z izjemo ene buške na čelu – ampak kaj je to v primerjavi z mojim Miškolinčkom, ki, ubogi moj, leži tam v travi, sam samcat in ranjen – uh, ne razmišljaj zdaj o tem!!!« Pogledala je še enkrat proti Felixu in pozabila zapreti gobček od presenečenja – Felix je dvignil taco, se pri tem skoraj spotaknil in ji pomahal. »Hej, Felix vidi, da sem tu, da sem OK in da sem pripravljena. Torej je izvedba najtežjega dela rešena! Felix je pripravljen in čaka name. Torej, moja draga Miška – kdo bi si mislil, da se bo kdaj kaj takega zgodilo tebi – gremo v akcijo!«

Miška je na debelo pogoltnila, grozno jo je namreč razjedal strah. Tam nekje globoko v notranjosti ga je čutila, kepo je imela v želodčku in strah okoli srčka jo je stiskal in grabil. Samo trenutek je še počakala, še enkrat pomislila na svojo ljubezen, ki jo v tem trenutku potrebuje in se odločila. . . Misel nanj ji je dala moči in volje, da bi v tistem trenutku lahko pohodila in pomendrala celo goro, ne samo tiste male črne gmote od El Gatta!

Zobke je zasadila v vrv. Au, uh, ah, joj, težko je šlo, vrv je škripala pod njenimi zobki in jo rezala v dlesni, vendar ni popustila. Grizla je in grizla in grizla še naprej, dokler ni začutila, da je pritisk okoli njenih tačk popustil. Tvegala je in pomahala Felixu. Miškolin in Švabič sta se ravno smejala eni hudo dovtipni šali – zanju seveda – zato nista opazila njenega giba. »Uh, vsaj enkrat sem hvaležna, da obstajajo tudi neslane šale na svetu – tale me je pravkar rešila«, je prešinilo Miško. V tistem trenutku je opazila, da je Felix pospešil svoj tek in da se ji bliža. Pripravila se je in vse se je zgodilo v enem samem trenutku. Še nikoli ni nikdar z nikomer delovala tako usklajeno, kot tisti trenutek s Felixom. Tako dobro sta se čutila, kot bi bila eno. Miška je vedela, da je Felix Miškolinčkov ljubljenček in želi pomagati Miškolinčku tako kot ona sama. In čutila je, da tam daleč Miškolinček misli nanjo in na Felixa tako močno, da je preko Felixa pravzaprav čutila njega in njegovo misel.

Felix se je kar naenkrat pojavil ob boku El Gatta, Miška je bila v trenutku na Felixovem hrbtu, v elegantnem skoku sta se obrnila in zdirjala nazaj. Nazaj proti temni reki, v katero je odtekal življenjski sok Miškolinčka, ki je nemočen in brez zavesti ležal ob njenem bregu. Nazaj proti reki, ki se je pričela rdečiti od njegove krvi, nazaj k njemu, za katerega je vedela, da jo čaka. Za katerega je vedela, da je vreden vsega njenega trpljenja in vseh njenih želja. Postala bosta eno, tako je sedaj čutila tudi ona in tokrat je vedela, da ni v zmoti. Tokrat je čutila, da je našla svojo ljubezen, svojo polovico, ki jo je iskala vse življenje, nad iskanjem katere je že tolikokrat obupala in bila razočarana in za katero je bil prepričana, da je ne bo nikoli našla . . . Stala bo ob njem in z njim, ko se bo moral soočiti s tako težko resnico – spoznanjem o svojem očetu.

(Miškolin, 22.03.2002)

Ko sta prišla do Miškolinčka, je ta še vedno negibno ležal v travi. Miška je urno skočila s Felixa in stekla do svojega dragega. Zaprepadeno je opazila kri v travi in rano na Miškolinčkovih prsih. S strahom je pritisnila uho na njegov srček in si močno zaželela, da še ni prepozno…..Čez nekaj trenutkov je zaslišala šibak utrip, ki je bil komaj slišen.
“Živ je. Živi! Hvala bogu.”, je zaklicala in olajšano zadihala. Vendar Miškolinček še ni bil izven nevarnosti. Le takojšnja pomoč bi ga lahko rešila.
“Misli, misli, misli, “si je, kot že tolikokrat poprej, ponavljala Miška. V šoli za tajnice so sicer imeli tudi predmet prve pomoči, vendar se za tako nevarno situacijo nikoli niso pripravljali. Večinoma so jih učili, kaj storiti, če si pri tipkanju zlomiš krempeljček ali kaj narediš, če se poliješ z vročo kavo, ki jo skuhaš za šefa. Potem se je bolj nagonsko kot s pametjo odločila. Snela je pončo, ga z ostrimi zobki razparala na dolge trakove in z njimi Miškolinčka prevezala preko prsi. Tako mu je zaprla rano. Vedela je, da je izgubil precej krvi. Le kako bi jo nadomestila. Pobrala je Miškolinčkov rdeči klobuček, ki mu je pri padcu padel z glave in odšla do bližnjih dreves. Tam pa jo je čakala nova tegoba. Nikakor ji ni uspelo najti prehoda skozi grmovje, kajti ko jo je Miškolinček vodil do reke, si ni zapomnila, kje je skrita stezica. Bila je že na robu obupa in solze so se ji nabirale v očeh, ko je zopet priskočil Felix in s tačko popraskal po bližjem grmu.
“Predragi moj Felix, res si najboljši in najpametnejši muc, kar sem jih srečala. Resnično si zaslužiš velikansko skledo toplega mleka,” je vzkliknila Miška in pobožala belega muca po vratu, da je od ugodja zapredel. Miška je za grmom takoj našla stezico, se nato urno podala do reke in v klobuček zajela vodo. Nato se je vrnila do Miškolinčka in z grozo ugotovila, da je njegova prelepa siva koža postala že skoraj čisto bela.
“Hitro moram nekaj narediti, drugače mi bo umrl kar tu, na mojih tačkah,” je že nekoliko panično pomislila Miška.”Že vem. Lahko poskusim še z umetnim dihanjem.”
Pokleknila je k Miškolinčku, mu odprla usta in nanje pritisnila svoje drgetajoče ustnice. Potem je nežno dihnila vanje. Čutila je, kako njena sapa prodira v Miškolinčkovo telo in kako mu počasi dviga prsni koš. To je večkrat ponovila. Nenadoma je opazila, da se Miškolinčkovo telo odziva. Njegova pljuča so sama pričela zajemati zrak, zaslišala pa je tudi močnejši utrip srca. Še enkrat je pritisnila svoja usta na njegova, le da je bil tokrat to vroč poljub, v katerega so kapljale njene solze sreče.
Miškolinček je počasi odprl oči in se zazrl v objokano Miško. Njegova koža je ponovno dobila zdravo in svetlečo sivo barvo. “Zdravo Miška,” je tiho izdavil: “Imel sem prelepe sanje. Sanjal sem, da sva sedela ob reki in se poljubljala. Zakaj si me zbudila…. In zakaj jokaš?”
“Psst, ti norček. Rajši še ne govori preveč. Na, tu imaš vodo in pij. Voda ti bo nadomestila izgubljeno kri.”
Podala mu je klobuček z vodo, mu privzdignila glavo in Miškolinček je pil z globokimi požirki. To ga je precej okrepčalo. Počasi se je usedel v travo in zaskrbljeno pripomnil: “Si videla. Kdo bi si kaj takega mislil od mojega očeta. Pa tako dobro sva se razumela… Sedaj se je vsaj pokazal v pravi luči. Sicer pa nisva še na varnem. Ko bo opazil, da si pobegnila, naju bo iskal po vsej deželi. In tisti pokvarjeni Švabič… Ko jima vsaj ne bi toliko zaupal. Morava si poiskati skrivališče in to hitro. Slišal sem, da globoko v naših hribih živi stari modrec Mišon Dolgobrki. Pravijo, da pozna vse skrivnosti narave in da je star več kot tristo let. Če nama uspe priti do njega, naju lahko skrije. Samo njegovo votlino morava najti.”
Miška je pomagala še vedno nekoliko slabotnemu Miškolinčku zlesti v sedlo, potem pa ga je prijela okoli pasu in Felix je, vesel da ponovno čuti svojega gospodarja na hrbtu, odbrzel proti oddaljenim hribom, ki so se dvigali nad prostranimi ravnicami.
Medtem sta Miškolin in Švabič prispela do Inštituta. Miškolin je takoj opazil, da Miške ni več na El Gattoven hrbtu: “Švabič!! Ti idiot nesrečni. Kaj še ene male miške nisi sposoben imeti na očeh. Le kako ti je lahko pobegnila. Nič čudnega, da si še vedno samo asistent… Danes se res ne moreš zanesti na nikogar več. Očitno bom moral zadevo zastaviti drugače.”
Švabič je presenečeno strmel v prazno sedlo na črnem mucu in kar lezel skupaj pred divjim besom Miškolina. Ta pa je, še vedno zelo razburjen, potegnil iz kožuščka mobitel in odtipkal le njemu znano številko. Nato se je obrnil vstran, da ga zmedeni asistent ni slišal in zamomljal: “Halo? halo? Pozdravljeni, Don Vito, Tu profesor Miškolin, predstojnik Inštituta za seksologijo. Kako kaj posli. Ja…., lepo, lepo. Saj se še spomnite usluge, ki vam jo je naš inštitut naredil lansko leto. V zvezi s tistim kokainom s Sicilije. Veste, kličem vas zaradi manjšega problema, ki bi ga vi in vaši fantje lahko rešili. Mojega sina je zapeljala naša sodelavka in nujno ju moramo najti. Če lahko kakorkoli pomagate. Ne, ne, želimo ju dobiti živa, vendar če ne gre drugače….. Denar seveda ni problem, naš inštitut je precej donosna ustanova. Prav, prav. Najlepša hvala Don Vito. Se slišiva v naslednjih dneh. Pa vnaprej hvala.”

(Miška, 22.03.2002)

Felix je veselo poskakoval po potki, saj je na svojem hrbtu spet nosil svojega gospodarja. Poleg njega je sedela njegova nova gospodarica, ki si je njegovo zaupanje in vdanost pridobila s tem, da je rešila njegovega gospodarja. In ni ga bilo srečnejšega muca na svetu! Čeprav je vedel, da je Miškolinček še slaboten, so se mu očke iskrile od veselja. Bil je skupaj z obema gospodarjema in vsi trije skupaj bodo dovolj močni, da bodo kljubovali vsem nevarnostim . . .

»Miškolinček, hej, ljubezen moja, ej, Miškolinček ! ! !« je začela vpiti Miška. »Miškolinček moj, prosim te, poglej me! Prosim, prosim, prosim . . .« Njen glas je postajal vedno tišji, dokler ni prešel v obupano ihtenje in se izgubil med ščebetanjem ptic in šumenjem vetra v krošnjah dreves.

»Felix, slišiš, ali me slišiš vsaj ti, mucek moj! Miškolinčku postaja slabo in tako zelo se bojim, da ga zopet zgubljava! Trakovi ponča so že vsi krvavi in Miškolinček postaja spet vedno bolj bled! Ma, seveda, Miška moja, ti si pa res včasih malo za luno! Saj si vendar opravljala vozniški izpit! In zato seveda prvo medicinsko pomoč, saj si jo opravila z odliko, kaj se res ne spomniš, da je pri ranah, še posebno globokih najprej sicer treba zaustaviti kri (zdaj šele je vedela, iz katerega delčka podzavesti je potegnila to idejo), vendar je potem nujno potrebno, da takoj poiščeš zdravniško pomoč! Ej, ti bučka neumna, ti! Seveda, zdravnika je potrebno najti in to hitro! Pa kako si lahko pozabila na to! Seveda se je treba skriti in uiti maščevanju Miškolina, ampak najprej je potrebno poskrbeti za Miškolinčkovo zdravje! Oh, ti ljubezen moja – tako nesebično si najprej pomislil name, da je potrebno najprej zavarovati mene pred jezo tvojega očeta! Pa si konec koncev tudi ti samo mišek in tudi tvoje zmožnosti imajo svoje meje. Zato bova zdajle najprej poskrbela zate, poiskala zdravniško pomoč, potem pa lahko greva poiskat starega modreca.«

Miška je povedala Felixu, da morata hitro najti bolnišnico in poiskati pomoč za Miškolinčka. Felix se je obrnil in kot torpedo šinil proti najbližji bolnišnici. Ves upehan, ves zadihan, iz gobčka mu je kapljala pena od napora in hitrosti je pritekel pred urgenco.

Miška je skočila s sedla in za rokav pocukala prvega zdravnika, ki ga je zagledala. Povlekla ga je za tačko do Felixa, kjer je čakal Miškolinček, ves nebogljen, bled v obraz in nemočen, s trakov, ki so zapirali rano na prsih pa so začele kapljati kapljice krvi.

Zdravnik je brez besede takoj aktiviral celotno ekipo, Miškolinčka so posadili na voziček in ga hitro peljali v operacijsko dvorano. Miška je tekla poleg Miškolinčka, ga držala za roko, po licih so ji polzele solze in molila, da bi Miškolinčka rešili. V tistem trenutku se je spomnila vseh molitvic, katere jo je učila njena babica. Njeni starši niso bili verni, je pa njena babica smatrala to za nujno potrebno in je Miško učila verovati. Miška je kot otrok sicer sprejemala in posrkala vse, kar jo je babica naučila, vendar je kasneje ugotovila, da je nauk sam po sebi sicer lep in poučen, vendar se ga preveč izrablja v določene namene, zato je nehala razmišljati na ta način. Vendar so sedaj privrele vse že pozabljene molitvice na dan in v vse bi bila pripravljena verjeti, samo, da bi pomagalo njenemu dragemu.

Pred operacijsko dvorano je sestra v zeleni halji ustavila Miško in jo potegnila stran. »Spoštovana miška, zelo mi je žal, vendar morate ostati zunaj. V operacijsko dvorano žal ne morete vstopiti«. Kljub vsem Miškinim prošnjam, njenemu moledovanju, solzam v njenih očeh, je sestra ostala neizprosna. Miška se je vdala v usodo in obstala pred vrati.

V tistem trenutku se je spomnila, da je treba poskrbeti za Felixa, saj je iz svojega mačjega telesa izčrpal zadnje moči, da je lahko pomagal in kar najhitreje pripeljal svojega gospodarja tja, kjer mu bodo lahko nudili strokovno pomoč. Miška se je obrnila in stekla k Felixu. Ko je pritekla do njega, je Felix komajda še slonel na svojih tačkah, tako težko se je držal pokonci, vendar je bil pripravljen vse narediti ponovno, pa če bi ga to stalo poslednjega diha. Miška ga je objela, ga ljubeče pobožala in mu zašepetala v uho: »Ne skrbi, mucek moj. Vse bo v redu, boš videl! Za Miškolinčka bodo poskrbeli najboljši kirurgi in vse bo v redu. Samo verjeti morava oba v to, veš!« Ni se zavedala, da je s tem pravzaprav tolažila sebe, vendar jo je Felix hvaležno obliznil po nosku. Tudi on si je v tistem trenutku najbolj želel Miškolinčkove ozdravitve.

Miška je nežno prijela Felixa za tačko in ga odpeljala do bolnišnične kuhinje, kjer je prosila za veliko skledo mleka. Prijazne kuharice so ji takoj pomagale in Felix je spil celo skledo mleka, jo polizal in se na koncu še obliznil okoli gobčka. Skupaj sta odšla pred operacijsko dvorano in potrpežljivo čakala. Vsak trenutek se je vlekel, vsaka minuta je bila dolga kot celo življenje, tista prekleta ura na steni se ni in ni hotela premakniti naprej. . . Čakala sta in čakala, ko so se končno odprla nihajna vrata operacijske sobe in ven so pripeljali Miškolinčka. Miška je bila takoj na nogah in takoj ob njem in srce ji je zaigralo od veselja, ko je videla njegov mirni speči obraz. Ni se mogla premagati, sklonila se je in mu dahnila poljub na lice. Potem se je obrnila k zdravniku, ki ji je povedal, da je bil sicer skrajni čas zanj, da so prišli zares v zadnjem trenutku, trenutek kasneje bi bilo verjetno prepozno, da pa je kljub vsemu vse v redu. »Miškolinček je očitno zelo trden mišek«, je dejal zdravnik in dodal: »vendar pa nam brez njegove volje ne bi uspelo. Predvsem on sam je tisti, ki je opravil večino dela. Mi smo bili v bistvu samo stažisti. Pokrpali smo ga, zašili, on pa je bil tisti, ki je s svojo neomajno in trdno voljo v življenje naredil vse. Sedaj bo kakšen dan ali dva počival tukaj pri nas, potem pa bo verjetno dovolj pri močeh, da lahko odideta. Če pomislim na njegovo konstitucijo in voljo do življenja, bo morda zadostoval celo samo en dan. Bomo videli. Vi, spoštovana miška, pa lahko ostanete pri njem, saj vidim, da se boste drugače čisto sesula. Vendar ga pustite v glavnem počivati! Ne obremenjujte ga in predvsem pazite, da se sam ne bo obremenjeval z nepomembnimi stvarmi. V tem trenutku je pomembno samo njegovo zdravje, vse drugo lahko počaka! Sva se razumela?«

Miška je tiho prikimala, solze sreče so jo davile v grlu, zato spregovoriti ni mogla. Pa saj ji niti ni bilo potrebno, iz oči zdravnika je razbrala, da mu je jasno vse. Počasi je šla po hodniku do Miškolinčkove sobe, stopila v sobo in potegnila stol čisto ob posteljo. Blizu kolikor je le mogla, saj je želela biti čisto ob njem. Sedla je, prijela Miškolinčka za tačko, ga pogledala v oči, mu nekaj čisto potiho zamrmrala, potem pa tiho obsedela. Počakala bo, da se Miškolinček zbudi, ta čas pa se lahko preda sanjarjenju.

Precej naporen in razburljiv dan je bil za njo. V enem dnevu je tako rekoč srečala težko pričakovano ljubezen svojega življenja in jo hkrati tudi izgubila. Topla soba bolnišnice, Miškolinčkova bližina in utrujenost so povzročili, da so ji očke pričele počasi lesti skupaj in kmalu jih je zatisnila in zaspala. V sanjah se je znašla na strmi stezici, ki je vodila skozi temačen gozd. Tekla je na vso moč in se strahoma ozirala. Oddaljeno mijavkanje, ki ga je slišala, jo je opozarjalo, da se ji zasledovalci bližajo.
“Uh, ta grozni Miškolin. Še v sanjah mi ne da miru,” je pomislila. Tekla je skozi gozd, se zadevala ob korenine in spotikala ob raztreseno kamenje. “Ujeli me bodo, ujeli me bodo,”ji je šinila neprijetna misel skozi možgane: “Le kako jim lahko pobegnem”.
Vsa upehana in skoraj brez sape je pritekla do mogočnega hrasta ob poti. Že na prvi pogled je videla, da je drevo izredno staro in da steguje svoje mogočne veje visoko proti nebu. “Ko bi se le lahko spremenila v takšno drevo,” si je na glas zaželela:”Potem bi imela vsaj mir….”
“Nikar si ne želi tega. Škoda tako lepe miške, da bi postala drevo.” je nenadoma zaslišala piskajoč, vendar prijazen glas nekje nad sabo:” Tudi hrast ima težko življenje, vsaj tako mi je pripovedoval. Vse te strele in požari…..”
“Kaj?….Kdo…kdo pa se oglaša?” je prestrašeno pogledala okoli sebe: “Kje pa si? Pokaži se da te vidim”.
“Tu sem, tu zgoraj,”je dodal glas: “Pridi gor. Miškolin bo vsak trenutek tu.”
“Saj res, Miškolin, …. Ja kako pa naj pridem gor? Saj ne znam plezati po drevesih, še posebej ne po tako mogočnih.”
“Poglej za deblo. Videla boš, da je kos lubja razklan. Razgrni ga in pojdi notri. Deblo je namreč votlo. Ko boš v luknji, poišči vrezane stopnice in priplezaj sem,”jo je podučil neznani glas.
Miška je res našla odprtino in splezala v votlem deblu do debelih hrastovih vej. Tam je zagledala nagubanega in pepelnato sivega starega miška. Njegovi dolgi beli brki so se zvijali skoraj do konca repa.
“Zdravo, Miška. Jaz sem Mišon Dolgobrki. Primi se za vejo in bodi čisto tiho. Slišiš…?”je zašepetal mišek.
Miška je zaslišala lomastenje mačjih tac po gozdni podrasti. Skozi goste veje je ob vznožju drevesa za trenutek zagledala strašnega El Gatta in na njegovem hrbtu Miškolina, ki ga je z besnimi brcami po rebrih vse bolj priganjal. Švignila sta tik pod njo in nista je opazila.
“Uf, tole je bilo pa blizu,” se je oddahnila Miška: “Le kako naj se ti zahvalim….Ja, kje pa si?” je pogledala proti veji, kjer je še malo prej sedel Dolgobrki. Veja je bila prazna.
“Dolgobrki, dolgobrki, pridi nazaj…..Moraš mi pomagati….”, je otožno zaklicala Miška in zdelo se ji je, da sliši glas, ki se je hitro oddaljeval. Napela je ušesca in res zaslišala Mišonov piskajoči glas, ki ji je zaklical:”Poišči stari hrast… poišči….. hrast…..poišči…..”
“Dolgobrki, pridi nazaj, ne odhajaj, ne odhajaj….”, je skoraj zajokala Miška in tokrat zaslišala jasen in močan glas, ki se ji je zazdel zelo znan.
“Saj sem tu, pri tebi. Nikamor ne grem. No, zbudi se vendar, Miška”.
Miška je odprla oči in nad seboj zagledala Miškolinčka, ki jo je rahlo tresel za tačko.
“Lepo, lepo. Naša speča lepotica je se je prebudila,” se ji je nasmehnil: “Verjetno te je tlačila mora, kar nenadoma si se pričela dreti. Nič čudnega, če pa si prespala noč na tem stolu”.
Miška se je zmedeno ozrla naokoli. Videla je, da je zunaj že dan in njene boleče kosti so jo opozarjale, da je res zaspala ob Miškolinčkovi postelji, na trdem in neudobnem stolu. Potem se je zazrla v svojega miška in ga zaskrbljeno pobarala:”Kako pa se ti počutiš? Te še kaj boli?”
“Počutim se, kot bi se ponovno rodil. Čutim, da se mi vrača moč. Le lačen sem nekoliko in če mi lahko kje stakneš kak kos sira, bom tvoj večni dolžnik. Saj res, nisem se ti še uspel zahvaliti, ker si mi rešila življenje in poskrbela zame. Ampak ta zahvala še pride, ko bova nekje na varnem. Mislim, da sem že dovolj pri močeh, da bi lahko odšla iskat starega modreca.”
Miški je pohvala ugajala, kar je pričala tudi rahla rdečica na njenih licih. Stopila je proti vratom: “Grem pogledat, če je kje kaj hrane. Kar se pa Mišona Dolgobrkega tiče, pa mislim da vem, kako ga lahko najdeva.”

(Hvala ti za lepo misel – Epilog. Če se strinjaš, bi nadaljevala na teh straneh. Bo bolj pregledno. Upam, da si imela lep vikend.By.

TI NISI NORMALEN!!!

Miški, vzemita to kot kompliment :)! A ni lepo biti nenormalen?!

Hvalabogu. Ti ne veš kako dober feeling je to.

Pogrešam Miško.Da ni z epilogom mislila konca ?

Slovar slovenskega knjižnega jezika: »normalen«:
1) ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi
2) ki je v skladu z določenimi in uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami
3) ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti

Po domače: kaj tebi pomeni biti normalen? Meni prav gotovo to, da naredim nekaj, kar si želim narediti, kar mi prinese zadovoljstvo, zaradi katerega lahko sočloveku poklonim lep trenutek, namenim lepo misel – zaradi česar sem tudi sama bogatejša. In če je to zgodba o Miški in Miškolinčku, je to zame normalno. Normalno je celo glede na slovar slovenskega knjižnega jezika, saj ne odstopa od splošno uveljavljenih norm – pisanje zgodbice, namreč. Če tebi ni normalno – preskoči tele poste, ne sekiraj se zaradi tega in išči tisto, zaradi česar se boš ti počutil »normalnega«.

Pa še nekaj: v tem primeru ne uporabljaj ednine. Vsaj dva sva, ki sva po tvojem mnenju »nenormalna«, zato, prosim, uporabljaj vsaj dvojino!

Lep pozdrav,
Miška

Najprej jaz:
Torej, jaz imeti eno veliko prošnjo zate! Prisežem, da sem se v petek zvečer res trudila, da bi brala Botra, vendar mi ni in ni šlo. Nasilja namreč nikoli nisem marala, zato mi tudi knjige te vrste ne gredo najbolj od rok. Na koncu sem obupala in vzela v roke rajši nekaj drugega. Z veliko večjim užitkom sem se vrnila h knjigi »Očetje, kje ste?«. Knjiga razglablja o tem, da so moški v vlogi očeta nekako odrinjeni (hote ali nehote) in ženske v vlogi matere odete v »svetniški sij«. Starševstvo pa naj bi bila skupna naloga obeh, tako ženske kot moškega. Zakaj ti to pripovedujem? Ker sem tako nehote opravila domačo nalogo, sicer sem jo obrnila malo po svoje, ampak vseeno! Med branjem knjige sem se sama pri sebi nasmehnila – glej jo glej, Botra ne more brati, zato pa bere in se uči, kako bo zgodbo peljala takrat, ko se bo Miškolinček soočil s pravo podobo očeta, hehe . . . Torej – nisem sicer opravila ta prave domače naloge, sem bila pa vseeno pridna! In zato te zdajle tako zelo lepo prosim (škoda, ker ne vidiš, kako milo te gledam ob tem) – prevzemi »ta grobi« del! Meni domišljija te vrste res bolj slabo deluje. Obljubim, da ti bom pomagala po svojih najboljših močeh, vendar se bojim, da ta moj del ne bo kaj prida užiten. Prooooooosim!

Miška:
. . . Miško je kar ustrelilo s stola, stekla je v kuhinjo in kuharice prosila za kos sirčka. »Seveda, takoj ga dobiš – si lačna?«, jo je vprašala debela kuharica. »Ne, nisem lačna jaz, ampak Miškolinček se je zbudil takooo grooozno lačen«, je odvrnila miška. Debela kuharica je pomislila, nato pa jo vprašala: »Tisti Miškolinček, o katerem govori cela bolnica? Tisti Miškolinček, za katerega pravijo, da je bil že v tunelu, ki pelje v onostranstvo, pa se je z močno voljo do življenja uspel obrniti na sredi poti in se vrniti v življenje?« Miški so zasijale očke, ko ji je pritrdila. Da, to je bil njen Miškolinček. Njena ljubezen, njeno sonce, njeno veselje, njena sreča. »Ampak v tem primeru, draga Miška«, je nadaljevala debela kuharica, »v tem primeru ti ne morem dati sirčka. Dr. Možganček je strogo naročil za Miškolinčka lahko prebavljivo hrano z veliko vitamini, zato ti lahko pomagam edinole z mnogo zelenjave, kateri je dodan pire iz lahkega sirčka.« Miška se je zamislila – hm, to je sicer verjetno res dobro, vendar Miškolinček potrebuje moč, veliko moči, saj ga njegova nestrpnost ne bo dolgo zadržala v postelji. Toliko stvari morata še narediti . . . Debela kuharica je videla pogled v njenih očeh, stopila k pultu in pripravila obrok za Miškolinčka. Miški je ponudila pladenj in Miška ga je še vedno z obotavljanjem vzela. Debela kuharica je segla v žep, pogledala okoli sebe in Miški stisnila v roke zavitek z besedami: »Tukaj imaš še košček Camemberta za Miškolinčka. Ta mu bo dal vso potrebno moč. Samo nikomur ne povej, da si ga dobila od mene!« Miška se ji je zahvalila in se vrnila k Miškolinčku.

Pred vrata bolnišnice je v tistem trenutku pridirjal maček, se ustavil, da so mu zacvilile tačke, od bolečine je zacvilil še sam in z njega so poskakali štirje mišoni. Vsi štirje so bili oblečeni v črno, vsi štirje so hitro vtaknili svoje pištole v kožuščke. Vsi štirje so zelo mrko gledali in se odpravili v bolnišnico.

Vratar jih je poskušal ustaviti, pa so ga grobo odrinili. Padel je po tleh, se hitro dvignil in stekel za njimi. Še enkrat jih je poskusil ustaviti, takrat pa se je največji mišon obrnil, iz žepa potegnil pištolo in ga z ročajem pištole udaril po glavi. Vratar mišon se je zgrudil in iz rane naglave se mu je pocedila kri.

Mišji obiskovalci so zgroženi opazovali prizor, ki se je odvijal pred njihovimi očmi, od groze obstali, potem pa se poskrili v vse mišje luknjice, kar so jih našli na hodniku.

Mišoni so se ustavili, se spogledali in največji mišon je izdal ukaze. »Sergio, ti boš pregledal pritličje bolnice, Giovanni, tvoja naloga je levi del prvega nadstropja. Ti, Vittorio pregledaš desni del prvega nadstropja. Jaz grem v drugo nadstropje. Kot smo zmenjeni – kdor ju prvi najde, naj sporoči drugim. Nobeden ne sproži akcije sam! Počakamo, da se zberemo, potem pa tako, kot smo dogovorjeni. Se razumemo?«

Tiho so si prikimali in se odpravili.

Sergio je stopil po hodniku. Zaletel se je v sprejemno pisarno, odprl vrata, se začudil, kako se lahko toliko bolnih miškov stisne v tako majhen prostor, se vprašal, kod le hodijo zdravniki in se odpravil naprej. To pač ni bil njegov problem.

Naslednja vrata so bila zapahnjena. Odpahnil jih je, se zagledal v vse povoje, obliže, gaze, injekcijske igle, skalpele, . . . , se prepričal, da med povoji ni niti Miške, niti Miškolinčka in zadovoljno zaprl vrata.

Naslednja vrata so bila zaklenjena. Ker Sergio ni ničesar prepustil naključju, je potegnil pištolo in razstrelil ključavnico. Zagledal se je v tablete, praške, sirupe in pogled mu je obstal na MST-ju, Durogesic-u, Tramalu, zadaj pa je odkril tudi ampule morfija. Mljask, si je obliznil brke. To je bilo nekaj zanj. Segel je pa ampuli morfija, jo ljubeče pogledal, sedel na stol in si hotel postreči. Takrat se je kot zli duh nad njim pojavil Don Vito. Sergio se je stresel od groze ob misli, kakšne posledice bi zanj imelo dejstvo, če bi si užitek te vrste privoščil zdaj, hitro zbasal nekaj ampul morfija v kožušček in nato prav hitro zapustil prostor, kot bi hotel uiti pred skušnjavo.

Obrisal si je potno čelo in prispel do konca hodnika, kjer so zadnja vrata vodila v bolnišnično kuhinjo. Odprl je še ta in se znašel v direndaju in vreščanju. Kuharice so ravno pripravljale kosilo za celo bolnišnico in se drle in vpile druga čez drugo. Obstal je in si ogledoval prizor.

Na drugem koncu kuhinje si je Felix ravno obliznil brčice in začel presti od zadovoljstva. Tudi druga skleda mleka je bila takooo božanska. . . Otrpnil je, ko je zagledal črnega mišona, ki si je mrko ogledoval prostor. »Hej, ti vragec! Tole pa prav gotovo ne pomeni nič dobrega! Treba bo opozoriti Miško in Miškolinčka! Toda – kako?«, se je vprašal Felix. Pogledal je okoli sebe. Kuharice so pridno pripravljale obroke in jih na pladnjih nalagale na zaprt voziček. Ko je bil voziček poln, ga je kuharček odpeljal. Vsak voziček je moral mimo Sergia, ki si ga je ogledal. Slina se mu je cedila okoli gobca in ostajala na brkih. Felix se je pritihotapil k vozičku, zložil ven pladnje s spodnjega regala in se zbasal noter. Čisto k steni se je stisnil in upal, da ga Sergio ne bo opazil.

Kuharček je porinil voziček in Felixu je začelo utripati srce. Bolj ko sta se bližala Sergiu, bolj močan in glasen je bil utrip srca in Felix se je bal, da bo bitje njegovega srca preglasilo ves direndaj v kuhinji. Kuharček je voziček pripeljal do Sergia, ta je z vrha vozička ukradel kos Samostanskega sira in že sta bila mimo. »Bumf«, se je Felixu zdelo, da je padel kamen z njegovega srčka in hotel se je že stegniti in ga ujeti. Zbal se je namreč, da se bo kamen skotalil k Sergiu. Potem si je oddahnil, globoko vzdihnil, skočil z vozička (še dobro, da je bil kuharček grozno lene sorte in je voziček potiskal s polževo hitrostjo), se hitro obrnil in stekel po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je ležal Miškolinček.

Pritekel je v prvo nadstropje in se komaj ustavil, ko je zagledal še enega grdega črnega mišona, ki je odpiral vrata in pregledoval sobe. Še dvoje vrat, pa bo odprl vrata Miškolinčkove sobe, se je zgrozil Felix. Počakal je, da je mišon stopil v sobo, katere vrata je ravno odprl in se kot puščica pognal do Miškolinčkovih vrat.

Miška je ravno pripovedovala, kako je debela kuharica pogledala okoli sebe, ali je slučajno kdo ne opazuje in ji v roke potisnila košček Camemberta in z Miškolinčkom sta se ravno nasmehnila ob misli, kako veliko in dobro srce ima kuharica, ko je v sobo planil Felix. Ves zadihan jima je hitel pripovedovati, kaj se dogaja po bolnici. Miškolinček je skočil s postelje, zagrabil Miško in skupaj so jo ucvrli po hodniku do požarnih stopnic. Spustili so se po požarnih stopnicah, poskakali na tla, Miškolinček je Miško posadil v sedlo, vanj skočil še sam in Felix jo je ucvrl proti gozdu.

Miški se je zdelo, da je v meglici pred sabo zagledala Mišona Dolgobrkega, ki ji je govoril: “Poišči stari hrast… poišči….. hrast…..poišči…..” Stari hrast, ki je v tem trenutku verjetno predstavljal njuno edino upanje . . .

Jaz vem, le Sharkon izgleda da ne ve :)!

…oprostita, nisem prebrala, bom šefa prosila za dopust…….

In ti praviš, da ti “akcija” ne gre od rok. Tale odlomek je napisan odlično. Pravzaprav si skoraj 100% zadela idejo, ki sem jo imel tudi sam v glavi. Malce napetosti in kakšen “bad guy” v zgodbi ne škodi, drugače res zaide vse skupaj proti kaki Esmeraldi.

Miškolinčku je sveža sapa dobro dela. Počutil se je kot prerojen in najrajši bi zavriskal. Rana ga ni več bolela in zraven sebe je imel najlepše bitje pod soncem. Miška se je res izkazala kot pogumna, odločna in pametna miška. Bolj ko je spoznaval, bolj mu je bila všeč. Njegove občutke radosti in ljubezni pa je tu in tam skalilo veliko razočaranje in žalost, ko se je spomnil Miškolina, svojega hudobnega očeta. Leta in leta mu je bil vzornik. Želel si je postati tak kot on in nekoč nadaljevati njegovo delo na Inštitutu. Potem pa tak nenaden preobrat. Le kaj bi lahko bil vzrok za to….
Miškolinček je potisnil neprijetne misli v kot svojih možganov. Pozneje bo dovolj časa za razmislek, kajti nista bila še na varnem. Črni mišoni v bolnišnici so ga prepričali, da bo Miškolin uporabil vsa sredstva, da dobi Miško nazaj. “Verjetno je poklical Don Vita”, je razmišljal. Don Vita je nekoč že videl, ko je prišel na obisk na Inštitut. Njegov zlobni obraz in neprijeten zadah, ki ga je širil, so nanj napravili zelo neprijeten vtis. In tudi zgodbe o Don Vitu, ki so jih pripovedovali po Inštitutu…. Takrat jim ni verjel, ker je vedel da sta z očetom prijatelja in oče se vendarle ne bi družil s takim mišonom. Sedaj pa se je vse bolj zavedal, da je Don Vito res zmožen vsega in da je pred njim najbolje pobegniti čim bolj daleč stran.
Felix je, radosten da jim je pobeg uspel, v dolgih skokih napredoval preko travnikov, skozi gozdičke in preko potokov. Miškolinček ga je usmeril proti belkasti meglici, ki je v daljavi skrivala pobočja mogočnega hribovja. Miška mu je povedala o svojih sanjah, Mišonu Dolgobrkem in mogočnem hrastu.
“Praviš, da so bile sanje zelo žive. Verjetno ti je Mišon poslal sporočilo, kako priti do njega.” je modroval. “Hm… mogočni hrast. Moram priznati, da še nisem slišal zanj. Mogoče bi nama lahko pomagal moj prijatelj Rilček. Veš, on je najbolj prijazen voluhar, kar jih živi v naši deželi. Skupaj sva prebrskala marsikatero polje ali travnik. Videl in doživel je že veliko stvari in mogoče je slišal za stari hrast. Pa tudi nekaj hrane si bom izprosil pri njem. Pot do hribov bo dolga.”
Ta čas so štirje črni mišoni pohlevno stali pred bolnico in sklanjali glave. Don Vito jih je nič kaj prijazno nadiral: “Trapaste miši neumne. Za las sta vam pobegnila. Le za kaj vas plačujem. In kje naj jih sedaj iščemo. Srečo smo imeli, da smo jih tako hitro staknili v tej bolnici, sedaj pa bogve kam sta se skrila. Najrajši bi vas nagnal na gmajno, pa naj vas divji mački pohrustajo!!”
Črni mišoni so vse bolj prestrašeno pogledovali Don Vita, ki se je od besa kar tresel. Sergio, ki je bil še najbolj pogumen, je strahoma predlagal: “Kaj pa če bi nam Miškolin dal še kak namig, kam bi se lahko zatekla. Saj verjetno pozna svojega sina in ve, kje se je rad zadrževal.”
Don Vito ga je, še vedno s strelami v očeh, pogledal in dodal: “Kdo bi si mislil. Celo ena uporabna ideja od takega cepca kot si ti. Res nam ne ostane drugega, kot da ga pokličem.”
Poklical je Miškolina, ki je takoj dvignil slušalko: “A kje bi lahko bil Miškolinček? Ja kaj pa vem. Cele dneve se je potepal po okolici in preganjal miške. Zato pa je tudi do tega prišlo. No mogoče…. Vem, da se je precej družil z nekim potepuškim voluharjem. Rilcem ali rilčkom ali nekaj takega. Zdi se mi, da živi nekje v Skalni grapi. Lahko preverite. In Don Vito, prosim, da ga tokrat res ujamete. Saj veste, da vam zaupam.”
“V sedlo, fantje”, je zaklical Don Vito in mišoni so na ukaz zajahali mačka ter ga pognali proti hribom. “Bomo videli, če bosta tokrat tudi imela tako srečo,” je zamrmral Sergio in ob misli na ujeto Miško obliznil svoje zavihane brčice.

Hm, saj bi kaj rekla, pa se bom tokrat zadržala! Ti tole zdaj namenoma meni, a? Da vidimo tebe, kako gre tebi akcija! Tvoj komentar bom pa vzela kot kompliment!

. . . Felix je tekel in tekel, bela meglica je postajala vedno bližje, vedno razločneje so se videli njeni obrisi in počasi sta v meglici lahko razločila hiše. Bližala sta se hiši, okoli katere se je raztezal velikanski sadovnjak, poln jablan in hrušk, poleg njega pa sta počasi razločila tudi vrt, na katerem se je bohotilo korenje, radič, endivija in krompir. Miškolinček se je sam pri sebi nasmehnil in pojasnil Miški: »Že kar nekaj časa je že, odkar sem bil nazadnje pri Rilčku. Res sva ga veliko skupaj prelumpala, potem pa si je Rilček našel svojo izvoljenko in takrat sem se začel zavedati, da je v življenju še kaj pomembnejšega in važnejšega kot to, kar sem počel do tedaj. Saj veš, miške, pa lumpanje, pa to. Pri Rilčku sem videl, kaj pomeni čutiti nekoga. Tako prijetno ju je bilo videti skupaj! Ko sem ju opazoval, sem čutil bližino, ki jo čutita drug do drugega, toploto, ki jo dajeta eden drugemu in srečo v njunih očeh, kadar sta bila skupaj. Tako sem bil nazadnje na njuni poroki. Zares me zanima, kako je z njima. In prav gotovo sva na pravi poti, čeprav bi morda lahko že pozabil, kako priti do njega. Da pa je tale pot prava, pa sem prepričan zato, ker je bil Rilček vedno razvajen. Vedno si je našel najlepši vrt, vedno je poiskal največji sadovnjak, kjer si je zgradil svoje domovanje. In tule ga prav gotovo ne moreva zgrešiti«.

Prispeli so do vrta in Miškolinček se je ozrl okoli sebe. Ni mu bilo treba dolgo iskati, vrt je bil prepreden z luknjami – vsaka Rilčkova soba je imela svojo luknjo, skozi katero je prihajal v sobo svež zrak. Miškolinček se je na vse grlo zadrl in poklical Rilčka. Iz rova je pokukala glavica, ven pa prilezla lepa žena voluharja Rilčka. Tako lepo temnorjavo telesce je imela in njena svetla dlaka po trebuščku se je svetila.

»Zdravo, gospa Rilčkova! Se me spomniš? Miškolinček sem, Rilčkov prijatelj. Tole je moja prijateljica«, je predstavil Miško in nadaljeval: »Morda veš, kje bi našla Rilčka? Nujno ga potrebujeva, za pomoč bi ga rad prosil.«

»Seveda se te spomnim, Don Juan. Kako ne, saj si bil najlepši mišek naokoli. Največji frajer in največji gizdalin hkrati«, se je razveselila gospa Rilčkova, Miškolinček pa je v zadregi pogledal k Miški. Oddahnil si je, ko je opazil, da si daje opravka s Felixom, ki se mu je med potjo zadrl trn v tačko in mu ga je ravnokar nežno izdrla.

Gospa Rilčkova je nadaljevala: »Moj mož je šel po kosilo, nekaj korenin radiča in krompirja mora zglodati. Pa ga kar počakajta, saj se kmalu vrne«, ju je povabila v rov. Spustili so se po rovu, prispeli v sobo in Miškolinček in Miška sta ostrmela. Kar naenkrat ju je obkrožila kopica voluharčkov, ki so skakali in lezli eden čez drugega, ko pa so opazili Miškolinčka in Miško, pa so jima splezali v naročje in se prerivali, kateri bo dalj časa zdržal v naročju in bo deležen daljšega crkljanja.

»Oprostita, to so najini malčki. Najin prvi zarod. Tako simpatični so, samo včasih preveč razigrani. Ne znava jih še dobro ukrotiti, verjetno sva preveč nežna in jih preveč crkljava. Zato so razvajeni, ampak bo treba tudi njim postaviti meje in jih naučiti, kaj voluhar sme, kaj mora, česa ne sme in kako mora živeti«, je bila v zadregi Rilčkova gospa.

Miškolinček in Miška pa se nista dala motiti, igrala sta se z malimi voluharčki in tako so v veselem razpoloženju pričakala Rilčka. Rilček se je neznansko razveselil Miškolinčka Pogledal ga je izpod obrvi mu pomežiknil, ko mu je Miškolinček predstavil Miško. Njegova žena je odpeljala malo četico po ovinkanih rovih v kuhinjo, da bodo pripravili kosilo in njihovo veselo vpitje in razgrajanje je kmalu utihnilo. Miškolinček je Rilčku natančno opisal, v kakšni situaciji sta se znašla z Miško in kaj si želita od njega. »Samo to te prosiva, pomagaj nama najti pot do tistega hrasta. Samo da najdeva Mišona Dolgobrkega, potem bova našla tudi pot iz najine situacije. Rilček je zaskrbljeno obstal: »Z veseljem vama pomagam, k sreči tudi vem, kako priti do hrasta. In za Mišona Dolgobrkega sem tudi sam slišal, prav gotovo je on tisti, ki vaju v tej situaciji lahko skrije. Vprašanje pa je, za kako dolgo. In seveda, ali je to rešitev problema. Ne vem, ampak on je prav gotovo tisti, ki vama bo najbolje svetoval. Imata prav. Pot do starega hrasta pa je predvsem dolga in tudi nevarna. Nekaj korenja in krompirja imam v kleti, pa nekaj jabolk in hrušk vama bom dal s seboj, samo najprej vama povem, kako najti pot do Mišona Dolgobrkega«. Staknili so glave in Rilček jima je podrobno razložil, kako najti stari hrast. Počakati morata, da bo nevihta tako huda, da se bo razsvetlilo nebo, ko bodo bliskale strele in se bo zemlja tresla od grmenja. In tam, ko bo strela najsvetlejša in kamor bo treščila, takrat, ko bo trušč ob gromu tako močan, da se bodo poskrile vse živali, tam je hrast, ki ga iščeta. Tam je domovanje Mišona Dolgobrkega.

Vesela, da jima je pokazal pot, zaskrbljena, kako jo bosta našla, sta se Miška in Miškolinček zahvalila Rilčku. Rilček je odmahnil in povabil Miškolinčka, naj odide z njim v klet, kjer bosta nabrala popotnico.

Miška je ostala sama, sedla je na stol ob kaminu, od katerega je vela prijetna toplota in se prepustila razmišljanju . . .

. . . Črnemu mačku je tekel pot z obraza, tako ga je Don Vito priganjal in vmes vpil na mišone: »Butci neumni, a ste vsaj toliko sposobni, da lahko odkrijete, kje je ta Skalna grapa, ali tudi toliko možganskih zavojev ne premorete?« Prekrižal se je in vprašal boga, zakaj je ravno on tako močno kaznovan, da ga obkrožajo sami nesposobneži, zakaj mora ravno on plačevati grehe in čigave in prenašati vse te idiote okoli sebe. Mišoni so potegnili mobitele s kožuščkov, Vittorio je ob tem skoraj izgubil pištolo in vsi štirje so si obupno prizadevali zvedeti, kje je Skalna grapa. Žene, mame, none, očetje, strici, tete, . . . , vsi, ki so jih poznali, so slišali njihove obupane prošnje: »Če hočeš, da se še kdaj vrnem, za boga milega, povej, kje je Skalna grapa!« . . . »Če hočeš, da še kdaj plačam preživnino za svoje otroke, povej, kje je Skalna grapa« . . . »Če nočeš imeti stroškov z mojim pogrebom – kje je ta nesrečna Skalna grapa?« . . . Sergiu so se zasvetile mišje hinavske oči, ko je s ponosom oznanil, da je zvedel za pot. »Ti cepec neumni, trot blesavi – kaj se postavljaš in rasteš v nebo od svojega ponosa! Ne zapravljaj časa, že tako ga imamo malo! Povej že enkrat, ti nesrečnik!«, se je zadrl nanj Don Vito in Sergiu se je jezik zapletal, ko je izjecljal pot.

Črni maček se je obrnil in švignil proti Skalni grapi. Mobiteli so romali nazaj v kožuščke, pištole na plano. Repetirali so vsak svojo pištolo in tako pripravljene na strel so jih položili ob boke. Končno so zagledali obrise Skalne grape. Don Vito je črnega mačka usmeril natanko proti najlepši jablani in zategnil vajeti, da je maček izbuljil oči, se s taco prijel za grlo in na vso moč odprl svoj gobec, da bi dobil zraka.

Don Vito je skočil s sedla, za njim pa še ostali štirje mišoni. »Butci neumni, ja, cepci nori, ali lahko poskačete še glasneje? Trapci blesavi, ali res hočete, da nas slišijo, še preden sploh poskačemo v rov?«, se je zadrl Don Vito in pogledal proti nebu: »O, mati božja, mili bog, zakaj ravno jaz???«

Takoj so našli rov in poskakali vanj. Padli so direktno pred Miško, ki je zasanjano ogledovala slike Rilčka in njegove žene na steni. Niti vedela ni, kaj se je zgodilo, ko ji je Sergio potisnil krpo pred nosek. Zakričala je, takrat pa je videla Don Vitovo roko. Udarca ni čutila, bil je namreč tako močan, da jo je odneslo in padla je po tleh. Don Vito se je zastrmel v Sergia, njegov pogled je bil leden, ko mu je dejal: »Tole presega vse meje. Da vzameš napačno flašo in vato pomočiš v šnops, namesto v eter – ne, takega idiota pa resnično ne morem več prenašati! Da se mi pobereš, takoj, ko pridemo od tu in da te ne vidim nikoli več v svojem življenju! Zaradi mene lahko greš kamorkoli in počneš karkoli, samo moje bližine se izogibaj!«

Zagrabil je Miško, pokimal ostalim in hitro so jo pobrisali iz rova, skočili na mačka, ki je ravno prišel do sape in jo ucvrli v noč . . .

Miškolinček je zaslišal Miškin cvileči glasek, s strahom pogledal Rilčka, se obrnil in stekel iz kleti. Tudi Rilček se je obrnil, se spotaknil ob rdečo peso, izvedel salto in jo hitro ucvrl za Miškolinčkom. Skupaj sta pritekla v sobo – soba pa je bila prazna. Na tleh je ležala razbita slika Rilčka in njegove žene, zraven nje je ležal prevrnjen stol – o Miški pa ne duha, ne sluha . . .

Bravo, bravo. Akcija ti gre res dobro od rok (tipk). A je to zaradi Botra ali pa odkrivaš v sebi skrite talente? No vsekakor mi je nadaljevanje všeč (krasen je Sergio s šnopcem in etrom…). Bomo videli, kaj bo ukrenil Miškolinček.

“Groza!!!! Miška. Ugrabili so jo”, je zavpil Miškolinček. Z Rilčkom sta hitro splezala po rovu na prosto in v polmraku še ravno uspela videti črnega muca z mišoni na hrbtu, ki se je oddaljeval preko sosednje gmajne. Miškolinček se je sesedel v travo:”Na, zdaj pa imam. Sam sem kriv. Lahko bi si mislil, da Don Vito ne bo odnehal. Vendar si nisem mislil, da naju bodo tako hitro našli. Verjetno mu je oče povedal…” Debele solze so mu spolzele po licih in krčevito je zajokal:” Le kaj naj sedaj naredim. Predaleč so že in nikakor jih več ne ujamem. Miška je izgubljena.”
Rilček je v zadregi pogledoval svojega prijatelja in ugibal, kaj lahko storita. Zasledovati jih ni imelo smisla, ker so bili predaleč, pa tudi noč je že nastajala. Ko bi vsaj vedela kam mišoni peljejo Miško.
“Prehitri so za naju,” je zamišljeno dejal.:” Njihov maček ima pogon na vse štiri tačke, Felix pa samo na dve. Nikakor jih ne dohitiva. Ko bi le imela krila….”
V tem trenutku se mu je utrnila misel:”Krila!? Saj vendar imamo krila. Miškolinček kar za mano, pa hitro.”
Miškolinček je začudeno pogledal Rilčka, ki je odbrzel v stranski rov. Stekel je za njim po ozkem prehodu, ki je vodil v notranjost hriba. Komaj ga je dohajal, kajti Rilček je tekel, kot bi mu gorelo za petami. Na koncu rova se je Rilček ustavil in Miškolinček je zagledal veliko votlino, ki se je širila proti stropu.
“Zdravo, stara sablja. Prebudi se,” se je zadrl Rilček, da je odmevalo po votlini. Tik nad njunima glavama se je nekaj premaknilo in Miškolinček je opazil velikega netopirja, ki je z glavo navzdol visel s stropa. “To je Zaspanko, najbolj leni netopir pod soncem, oziroma pod luno”je dejal Rilček in še enkrat zaklical: “No, a bo kaj. Se boš prebudil ali boš kar tu visel. Pomoč potrebujeva, Zaspanko. Daj vsaj kak znak življenja.”
Zaspanko je malce zafrfotal s krili in zaspano zagodrnjal: “Pusti me pri miru, tečnoba. Ne vidiš, da počivam. Kaj bi rad. In kdo je tale mišek ob tebi?”
“To je Miškolinček, moj stari prijatelj. Njegovo izvoljenko Miško so ugrabili hudobni mišoni. Ne moreva jih dohiteti zato sem te hotel prositi, če bi malce razgibal krila in poletel za njimi. Da vsaj vidiš, kam peljejo Miško.”
“Ma ne ljubi se mi. Preveč sem utrujen. Vprašaj koga drugega”, se je poskusil izmotati Zaspanko.
“Veš kaj, ti nehvaležni grdavs,” ga je jezno okregal Rilček:” Saj te ne bi gnjavil, če ne bi bila stvar resna. Samo spomni se vseh črvov in gosenic, ki sem ti jih prinašal, ko si imel bronhitis in nisi mogel loviti. Pa kako te je žena negovala, ko si si poškodoval krilo. Ti pa takole…”
“No ja, no ja. Saj sem ti hvaležen za vse. Ampak če sem pa vedno tako utrujen. Prav, pa naj bo. Kam naj grem in kaj naj poiščem?” je malce osramočeno pojamral Zaspanko. Povedala sta mu v katero smer so odbrzeli ugrabitelji in ga prosila, če jih zasleduje. Zaspanko je razširil krila, se spustil s stropa in kljub svoji lenobi presenetljivo hitro odletel skozi odprtino v steni.
“Upajva, da mu bo uspelo,”je zavzdihnil Miškolinček. Usedla sta se na tla in se predala vsak svojim mislim. Čez nekaj časa ju je frfotanje kril zdramilo iz zamaknjenosti. Zaspanko je priletel nazaj in se zasidral na istem mestu. Krila je ovil okoli telesa in dejal: “Videl sem črnega mačka, ki je nosil mišone. Res so imeli poleg tudi malo miško. Spremljal sem jih do velike modre stavbe, ki ima spredaj manjše parkirišče za mačke. Miško so odnesli v stavbo in pred vrati sem videl še enega mišona s črnim klobukom, ki jim je pritekel naproti. Dva črna mišona sta ostala zunaj na straži, ostali pa so odšli notri. Potem sem priletel nazaj”
“To je Inštitut. V Inštitut so jo peljali. In Miškolin jih je pričakal. Lahko bi si mislil,” je obupano zavekal Miškolinček.
Rilček se je zahvalil Zaspanku in odpeljal Miškolinčka nazaj v svojo duplino. V njegovi glavi je že začel nastajati načrt.
“Ni še vse izgubljeno,” je poskušal tolažiti prijatelja: “Veš, voluharji imamo pregovor, da se noben črv ne poje tako dolg kot se ujame. Sedaj vemo kje je Miška. Miškolin ji verjetno ne bo storil kaj hudega. Torej imamo še vedno možnost, da jo rešimo.”
“Le kako neki”, je dodal Miškolinček: “Ti ne veš kako močno utrjena stavba je Inštitut. In še Don Vito jo straži s svojimi mišoni. Midva sva pa sama.”
“Močna volja premaga vse ovire,” ga je spodbujal Rilček:”Ljubezen pa še prej. Pa tudi čisto sama nisva. Zaspanka si že spoznal. Čeprav nerad, nama bo kljub temu pomagal. Pa še Hrustača bom prosil. Čeprav je že stara podgana, bo vesel take avanture. In še vse tri hrčke Cvilače bom prosil. Saj smo sosedje in si moramo pomagati. Kar takoj jih grem iskat. Ti pa ta čas naredi kak pameten načrt.”
Rilček je odšel k svojim sosedom, Miškolinček, ki ga je žalost že precej zdelala, pa je dobil novo upanje. Vsedel se je za mizo in pričel razmišljati….

Ja, hvala (ne hvali preveč, da mi ne bo postalo nerodno!). Veš, česa se pričenjam bati? To vsekakor ne bo Boter, očitno je še polno stvari v meni, o katerih sploh (še) nimam pojma . . . Groza! Če me kar naenkrat ne bo več na Med.Over.Net, potem sem odšla med kriminalce – Sicilija vabi . . Se pa ob vsakem tvojem nadaljevanju pošteno nasmejim in kar težko čakam vsakega posebej. Ker tvoja nadaljevanja ponavadi priletijo tisti čas, ko sem v službi in ker se seveda ne morem premagati, da jih ne bi takoj prebrala, moram paziti, da me kdo ne zaloti ob branju . . . saj veš: »Ja, a si ti sploh normalna?«. . . V službi moram biti pa resna in odgovorna odrasla oseba, tako so me namreč naučili . . . Zato bom še malo premislila, preden se odločim, da zamenjam službo in računalnik za pištolo. . .

. . . Misli so se mu podile po glavi, prehitevale so ena drugo, poln je bil idej, nobena se mu ni zdela dovolj dobra. Vedel je samo to, da morajo nekako priti do Inštituta in poiskati njegovo Miško. Ko je pričel razmišljati o njej in o tem, kaj se ji dogaja, kaj mora prenašati, kaj bo morala pretrpeti ob Miškolinu, se je stresel od groze. Iz podzavesti so se mu začeli buditi spomini iz njegovega otroštva, boleči spomini na njegovega očeta. Spomini, ki so preveč boleli, da bi jih kot majhen mišek obdržal, ampak jih je odrinil v podzavest. Tam so bili varno spravljeni in nobene bojazni ni bilo, da bi prilezli na plano. Razen takrat, kadar je pričel o teh stvareh razmišljati. Če se je poglobil sam vase, ga je začelo stiskati okoli srčka in bolečina je preplavila njegovo telo. Zato se je v takih trenutkih hitro prepoznal in svoje misli hitro usmeril kam drugam. To je bilo lažje in enostavneje. To ni bolelo. Ne se ukvarjati s tem, pustiti te stvari tam, kjer so, zakopane nekje globoko v njemu! Ne jih vleči na plano! Te misli so pričele preletavati Miškolinčka in zato se je tako zelo razveselil Rilčka, kateremu je sledila čudna četica. Vesel je bil, ker je zadevo zopet lahko spravil tja, kjer ne boli več.

Rilček je prisopihal, za njim pa Zaspanko, ki mu je veke vleklo skupaj, usta pa narazen. Tako močno je zehal, da bi lahko preštel vse škrbine med zobmi. Sledil mu je Hrustač, čisto na koncu pa so se prerivali trije Cvilači. Rilček je vprašal Miškolinčka, ali mu je uspelo sestaviti kakšen načrt, kako priti v Inštitut, ko pa je videl otožne Miškolinčkove oči, ga je potrepljal po rami: »Ej, prijatelj stari, ne sekiraj se! Včasih je bolje, da stvari ne planiraš, ampak jih prepustiš naključju. Zato se kar hitro odpravimo proti Inštitutu, morda se kaj spomnimo po poti, drugače pa bomo improvizirali. Boš videl, vse se bo dobro izteklo!«

Miškolinček ga je hvaležno pogledal, tolažba mu je dobro dela. Zbasali so se na Felixa, ki je sicer težko nosil vso to težo, vendar bi bil za svojega gospodarja pripravljen naložiti še dve podgani pa še vsaj šest hrčkov. Odhiteli so proti Inštitutu.

V daljavi so se kazali obrisi modre stavbe. Večja, ko je postajala stavba, bolj je davilo Miškolinčka v grlu. Prepoznal je nov občutek, ki ga doslej ni še nikoli čutil – čisto pravi strah. Ni se bal črnega mačka, ki je predel na parkirišču pred Inštitutom, niti Sergia, Vittoria, Giovannija in Pietra, ki so sedeli za receptorjevim pultom, niti Don Vita, katerega se je spominjal kot neprijetnega mišona. V tem trenutku ga ni bilo strah niti soočenja z očetom, glede katerega si sploh ni bil več na jasnem, kakšna so bila njegova čustva do njega. Strah je čutil edinole in samo zaradi Miške. »Samo da se ji ne bi kaj zgodilo . . . naj bo vse v redu, prosim . . .«

Ustavili so se za velikim grmom, ki je zakrival pogled na vhod v Inštitut. Staknili so glave in prav potiho začelo kovati svoj načrt. . .

Rilček je dregnil Zaspanka pod komolec. Zaspanko se je namreč zleknil poleg skupinice in pustil sanjam prosto pot. »Au, pa kaj mi spet težiš . . . Ops, Rilček oprosti, saj bom naredil, ne skrbi. Seveda bom naredil . . . Kaj moram že narediti?«, je odprl svoje težke veke Zaspanko in pogledal Rilčka.

»Najprej bosta z Miškolinčkom preletela stavbo in pregledala, kje se ti vragi skrivajo. To sploh ne bo težka naloga, saj je noč, v stavbi so luči, žaluzije na oknih so dvignjene,« mu je naročil Rilček in Miškolinček je splezal na Zaspankov hrbet, pomislil, kako veliko bolj udobno je sedeti na Felixu in že sta se z Zaspankom dvignila nad Inštitut. Za vhodnimi vrati so sedeli štirje črni mišoni in igrali poker. Pietro je ravnokar udaril Sergia po roki, očitno zato, ker je Sergio po stari navadi seveda spet hotel goljufati. Zaspanko se je obrnil proti edinemu razsvetljenemu oknu v stavbi in Miškolinčku so se naježile dlake, ko je opazil Miškolina, kako žuga Miški. Miška je bila privezana na stol, zvezane je imela prednje in zadnje tačke in čez gobček je imela nalepljen kos traku. Na drugi strani je stal Don Vito, v roki je držal pištolo, ki je bila usmerjena direktno v Miškino glavo. Zaspanko se je približal oknu in Miškolin je lahko opazil očeta, kako je stresel Miško, kot bi hotel nekaj od nje, Don Vito pa je kazalec položil na petelina na pištoli. Miškolinček je prijel zaspanka za vrat in stisnil. »Ej, ah, auu, ej, ti bučman, to sem jaz, Zaspanko, ne držiš za vrat svojega očeta, niti Don Vita!!! Auuu, auč, joj, nehaj no!« je komaj še izdavil Zaspanko. Miškolinček se je v trenutku streznil: »Oj, oprosti Zaspanko. Zares nisem vedel, kaj delam. Ampak ko sem videl Miškolina, kako je stresel Miško, bi ga v tistem trenutku najraje zgrabil za vrat! Oprosti, te še boli?« Zaspanko je jezno, pa ne preveč, on pač mora biti jezen, zagodrnjal: »Ma, ne, no, saj je že v redu. Svojo jezo pa le prihrani in jo stresi na pravega!«.

Rilček je s svojo skupinico že težko čakal Zaspanka in Miškolinčka, da se vrneta z obhoda. Končno sta priletela in poročala o izsledkih. Zopet so staknili glave in tokrat so naredili načrt. Vsaj v grobih obrisih. Niso mogli predvideti vseh možnosti, zato so oblikovali le glavne poteze.

Hrustač in najbolj spreten Cvilač sta izginila. Zelo hitro sta se vrnila, Hrustač je v tačkah je držal vrečko, v kateri je bilo nekaj zelenega, Cvilač pa kos mesa, ki ga je izmaknil – kje ga je našel, je vedel samo on. Hrustač je vrečko, ki jo je držal samo s konci tačk, z gnusom izročil Rilčku. Ta je vzel še kos mesa iz Cvilačevih tačk, vrečko razsul po mesu, naredil iz njega kepico in jo dal Zaspanku. Ta je po svoji stari navadi spet nekaj zagodrnjal, vendar se hitro dvignil in poletel nad parkirišče. V nizkem letu se je spustil proti črnemu mačku in tik pred njim spustil kos mesa. Črni maček se je leno dvignil, se približal kosu mesa in – oh, kakšen booožanski vonj . . . Mljask, si je obliznil gobec: »Tole je pa padlo z neba. Uh, saj sem vedel, da sem najboljši maček na svetu, že z neba mi letijo dobrote . . .« Zagrabil je kos mesa in se ga lotil z največjim užitkom. Počohal se je po trebuhu, zadovoljno zapredel, se obrnil in želel iti do mišonov, da se pohvali in jim pove, naj bodo vsaj tako dobri kot on, ker potem to vidi samo nebo in z njega začnejo leteti same dobrote. Naredil je dva koraka, se zazibal, poskusil narediti še en korak, zavrtelo se mu je pred očmi in štrbunknil je na tla, kakor je bil dolg in širok. Strup za podgane je pričel delovati. Sicer rezultat ni bil isti kot pri podganah, ga je pa vsaj omamil za nekaj časa.

Cvilači so se tiho približali vhodu Inštituta, največji je ostal pred vrati, najbolj spreten se je ob hiši splazil do desnega okna, najmanjšemu Cvilačku pa je ostalo okno na levi strani vhoda. Samo za dve špranji so odprli okna, največji Cvilač je odškrnil vhodna vrata, vzel iz kožuščka fračo, pest fižolčkov in prvi fižolček je že zletel s frače direktno v levo uho Pietra. Pietro se je zagrabil za uho in pogledal Sergia: »Ne zezaj se z mano, ti rečem! Tokrat še mirno. Ponavljam – ne zafrkavaj, Sergio!« Sergio se je, čeprav tokrat nič kriv, potuhnil, saj so mu v ušesih še zdaj odzvanjale besede, s katerimi ga je zasul Pietro, ko ga je dobil pri goljufanju.

Najmanjši Cvilaček na levi strani vhoda je gledal v hrbet Vittoriu. Že je bila frača tudi v njegovih rokah in že je letel fižolček proti Vittoriu direktno v teme glave. »Au,« se je zadrla Vittorio: »Sergio, nehaj. Ne izzivaj nesreče, ne izzivaj pretepa!« Sergio, ki ni vedel, kaj se dogaja, se je počohal za ušesom, pogledal Pietra, ob njegovem pogledu je ostal njegov gobec odprt in iz njega ni prišla nobena beseda, nek nepovezan stavek, kot: »Žblj, jest, . . ., pa jest . . . pa Pietro, khm, jest, torej jest, . . . , ah jest, ma, jest . . . nič«.

Najbolj spreten Cvilač je gledal v bok Giovanniju in fižolček usmeril v njegov nos, direktno na mozolj, ki se je bohotil čisto na koncu Giovannijevega nosu. Špric, je počil mozolj, Sergio se je obrisal po gobcu, Vittorio pa je planil na Sergia: »Ti hudič ti, iz mene se pa ne boš delal norca!« Pietro ni dolgo premišljeval, ta nesposobni Sergio mu je že dolgo delal preglavice in probleme in se pridružil Vittoriu. Klofuta je zadela Sergia, pa še ena, pa še ena, Sergio se je umaknil, Pietro je zadel Vittoria, ta pa, ne bodi len, nazaj Pietra, hkrati je še Sergio začel mahati okoli sebe, . . . in ko je to videl Giovanni, se je, ne bodi len, on pa ne bo ostal in gledal pretepa, z velikim skokom vrgel na prepletena telesa mišonov. Nastala je ena sama kepa mišonov, tu je pogledala ven ena taca, tam se je prikazala druga glava, kar veter se je delal od repov, ki so švigali sem in tja in opletali in padali tja, kamor je padlo.

Hrustač je med pretepom, ki je dobival neslutene razsežnosti, skočil skozi vhodna vrata, razprl ribiško mrežo in jo vrgel čez mišone, ki so se zapletli vanjo, še nekaj časa mahali in ritali, na koncu pa le ugotovili, da so tako zapleteni, da se tudi premakniti ne morejo. Ostali so zapleteni v mrežo in kleli Sergia, ki je bil po njihovem mnenju vsega kriv.

Pot do Miške, Miškolina in Don Vita je bila prosta . . .

Draga Miška in Miškolin!

Morali bi uvesti nov zakon, ki prepoveduje tako očitno in količinsko enormno zapravljanje časa. Upam pa, da to počneta vsaj v prostem času, ne med službo.

Ali ne bi bilo več koristi, če bi se odpravila skupaj nekam v naravo, kot da pred računalnikom gnijeta?

Pa brez zamere in lep pozdrav!

Draga Lenči,

jaz sem pa prav nasprotnega mnenja. Navdušena sem nad zgodbo in komaj čakam novih nadaljevanj.

Miška in Miškolin, kar tako naprej.

LP,Kaja

Draga moja Lenči!

Nov zakon? Z veseljem. Če pa si že tako prijazna in za pripravo novega zakona zadolžila naju, potem se boš strinjala, da pripraviva predloge naslednjih zakonov:
– Predlog zakona o pometanju pred svojim pragom,
– Predlog zakona o vtikanju državljanov RS v tuje zadeve, s katerimi imajo probleme in
– Predlog zakona o zadovoljevanju lastnih potreb državljanov RS.

Vse tri zakone bo očitno treba sprejeti po hitrem postopku, nisem prepričana, če ne bi bilo dobro posebej za to sklicati izredne seje DZ. Zakaj? Vsak posameznik lahko najde toliko problemov pri sebi, pa se je tako prijetno vtikati v druge, ali ne? Le zakaj? Morda tvoji problemi s tem postanejo lažji? Ali zato, ker če zapravljaš čas z vtikanjem v druge stvari, to pomeni, da ni potrebno razmišljati o sebi? Žal ti ostaneš kljub temu ti.

Kar se zapravljanja časa tiče – midva uživava, ko ga zapravljava na tak način, vsekakor pa bova razmislila o tem, da bi vzela vsak svoj računalnik, šla v naravo, sedla vsak na svojo deko na sončku in tam nadaljevala zgodbo. . .

Kar se službe tiče: zares si tako zelo prijazna gospa – spet skrbiš za druge – hvala, ker te tako skrbi tudi za naju! Če pa te lahko potolažim – ne skrbi. Ne glede na to, ali zgodbice piševa v službi ali v prostem času, služba zaradi tega popolnoma nič ne trpi in vse v službi poteka OK. Prosti čas je pa tako ali tako samo najin in midva vsak zase se odločava, kako ga bova izkoristila. Še vedno bolje, da sedim v službi za računalnikom in pišem o Miški, kot da čenčam in opravljam z ostalimi tipičnimi ženskami po hodnikih. . .

Na koncu ti svetujem isto, kot sem rekla tudi Sharkonu: rešitev je čisto enostavna – preskočiš post z naslovom »Zgodba o Miški in Miškolinčku«. Ne dopusti sama sebi tako očitnega in količinskega enormnega zapravljanja časa!!!!

Pa en grozno lep dan ti želim!
Miška

Draga Kaja – tebi pa hvala, ker si kot angel varuh (ups, mislim v pravem pomenu, nobene povezave s * Angelom – Metko!): nikjer te ni videti, slišati, pojaviš se pa v pravem trenutku na pravem mestu.

Hvala za spodbudne besede, pa lep dan tudi tebi,
Miška

Brez heca, lahko ti samo čestitam. Res imaš krasne ideje in perfektno razpleteš zgodbo. Vse mi je všeč, od letečih kosov mesa do fižolčkov. Samo da ne boš res preveč “noter padla” in bomo kak dan brali v Delu: “Neznana Miška oropala banko v Domžalah….”:-)))

Prijatelji so vstopili in se ravno pripravljali, da skupno planejo v sosednjo sobo in osvobodijo Miška, ko se je na vratih nenadoma prikazal Don Vito, ki ga je privabil hrup pretepa in preklinjanje njegovih “zvestih” mišonov. Takoj so mu bile stvari jasne in v trenutku je spoznal, da so njegovi pomočniki onesposobljeni, saj so samo nemočno migali, ujeti v močno mrežo. Dvignil je pištolo in ukazujoče zavpil:”Tace v zrak! Pa hitro. To velja tudi zate, podgana grda,” je pokazal proti Hrustaču, ki ga je grozeče pogledal izpod obrvi.”
Druščini ni preostalo drugega, kot da dvigne svoje tačke. Rilček je besno pihal, Miškolinček pa zaskrbljeno pogledoval proti sobi, kjer je bila zvezana Miška. Nihče ni opazil najmanjšega Cvilača, ki je stal v ozadju in se je spretno izmuznil iz stavbe. Stekel je okoli vogala, do najbližjega okna. Pobrskal je po kožuščku, vendar je našel samo še nekaj fižolčkov. Zato se je hitro ozrl okoli sebe in poiskal primeren kamen. Položil ga je na fračo, jo napel in nameril v Don Vitovo pištolo. “Samo en strel imam,”si je dopovedoval, “Ne smem zgrešiti, moram ga zadeti.”
Zajel je zrak, se skoncentriral, potem pa sprožil fračo, da je kamen s silno hitrostjo poletel proti Don Vitu. Cvilač je dobro nameril kajti kamen je zadel mišona ravno v tačko, s katero je držal nevarno orožje. Takrat se je v nekaj sekundah zgodilo več stvari.
Don Vito je zajavkal in izpustil pištolo. Žal pa je padla tako nesrečno na tla, da se je sprožila in strel je zamolklo odjeknil v majhni sobi. Hrustač je kriknil od bolečine in se zvalil po tleh. Istočasno sta Rilček in Miškolinček, kot bi se dogovorila, istočasno planila na Don Vita. Miškolinček ga je zagrabil za zadnje tačke, da je zgrmel po tleh, Rilček pa se mu je usedel na hrbet in ga s svojo voluharsko težo pritisnil ob tla. Cvilača sta priskočila in s tanko a močno vrvico, spleteno iz najmočnejše močvirske trave, urno zvezala premaganega mišona. Don Vito je lahko le jezno godrnjal in boleče stokal, kajti Rilček mu je zelo nazorno prikazal odlično kuhinjo gospe Rilčkove.
Ko je bil Don Vito popolnoma zamotan, da mu je le smrček gledal iz vrvice, so se vrli prijatelji zaskrbljeno ozrli proti Hrustaču. K sreči njegova rana ni bila nevarna. Krogla je prebila ramo in Hrustača so hitro povezali. Kljub temu je Rilček prosil Zaspanka, če ga lahko odnese do bolnice. “Za vsak slučaj, “je dejal: “Da ne pride do vnetja.”
Zaspanko je s krempeljčki zagrabil gosto dlako Hrustača, ga po krajšem zaletu dvignil in poletela sta proti najbližji bolnišnici.
“Miška!”, se je v tistem trenutku spomnil Miškolinček: “Nanjo smo pa čisto pozabili. Hitro, hitro…”, je zaklical in stekel v sobo, kjer je bil Miška še vedno privezana za stol. Hitro jo je odvezal, potem pa močno objel in ljubeče dejal: “Joj, zlata moja Miška. Ti ne veš, kako me je bilo strah zate. Skoraj sem umrl, ko so te mišoni ugrabili. Hvala bogu, sedaj je zopet vse v redu….”
“Tudi jaz sem se zelo bala, “je skoraj zajokala Miška: “Še posebej tistega zoprnega Sergia, ki se mi je kar naprej nekaj vsiljeval. Ampak nisem zgubila upanja. Tudi Miškolin je bil čisto divji, ker sem mu povedala, da ljubim samo tebe in nikogar drugega.”
“Saj res… Miškolin. Kam pa je odšel?” je vprašal Miškolinček.
“Ne vem. Ko se je zaslišal strel je izginil skozi tista vrata”, je pokazala proti malim durim v kotu: “Verjetno je še nekje na Inštitutu.”
Miškolinček je poklical Rilčka: “Dragi moj prijatelj, ti ne veš kako hvaležen sem tebi in tvojim sosedom, ker ste mi pomagali. Nekoč se vam bom res pošteno oddolžil. Vendar pa moram še najti svojega očeta in enkrat za vselej razčistiti z njim. Imava še veliko neporavnanih računov. Če to ne storim sedaj, ne bova z Miško nikoli varna pred njim. Za te prosim Rilček, če lahko še malo popaziš na Miško. Jaz grem namreč za Miškolinom in upam, da ga bom našel in mu poplačal za vse trpljenje, ki mi ga je povzročil.”
“Kaj hočeš, da grem s teboj?” se je ponudil Rilček:”Saj veš, da je Miškolin pretkan in z vsemi žavbami namazan.”
“Ne hvala, prijatelj, dovolj si mi že pomagal. Bolje da grem sam. To je obračun med mano in Miškolinom. Ti samo poskrbi za Miško. Vem, da bo v dobrih tačkah.”
Miškolinček je še enkrat poljubil Miško, objel prijatelja, potem pa brcnil v mala vratca, da so se s truščem odprla. Vstopil je in zagledal dolg hodnik, na koncu katerega so se dvigale strme stopnice.
“Pazi nase in vrni se mi zdrav in cel,” je še zaslišal za seboj mili Miškin glas, potem pa odločno stopil proti stopnicam.

Ma kakšno zapravljanje časa, punca draga. To je resna, dokumentarna nadaljevanka o mišjem ljubezenskem življenju. Ti ne veš koliko truda naju z Miško stane, da pregledava vse raziskave, pričevanja, stare arhive in dokaze, da lahko kolikor toliko verodostojno dokumentirava dogodke, ki so se zgodili… Veliko se je sicer izgubilo v času, vendar nekaj še kljub temu dobiš. In vse to naporno delo opravljava popolnoma prostovoljno. Zato prosim malo spoštovanja in obzirnosti do ljudi, ki mukoma sestavljajo izgubljene drobce preteklosti.