zgodba-ampak ne moja
To je ok, jaz pa govorim o tem, da ženske skoraj nikoli nismo postavljene v situacijo, ko se moramo odločati med tem, da zapustimo otroka in gremo k novemu partnerju ali ostanemo doma. Vedno ostanemo doma pri otroku pa četudi seksamo okrog z desetimi moškimi, zato so dileme za moške vedno hujše od ženskih.
Pa kdo ti govori o tem kdo vara in kdo ne in ali je koga za obsojat, Biserka ti hoče povedati, da je dilema moških z otroci večja od dilem žensk z otroci, ker ženske običajno ne zapustijo otroka. Biserka ima prav, tiste iste ženske ki obsojajo moške, da že ne marajo zadosti nove partnerke in naj se že enkrat ločijo, se ne bi nikoli ločile. kar pa se tiče varanja, danes varajao kar vsi enako, moški in ženske.
Pod poštimati odnose s svojo ženo bi moralo spadati tudi ponovno jo začeti ljubiti. To pa ni vedno možno, ker čustvom se ne da ukazovati. Lahko jih potlačimo, lahko si dopovedujemo, da ljubezen je in s tem sami sebe slepimo, ampak slej kot prej bo takšno ravnanje privrelo na dan v drugačni obliki, ki ponavadi še slabše vpliva ravno na otroka in mu daje za življenje zelo slabo popotnico. Primer: pri starejših generacijah je veljalo za edino odgovorno narediti vse in potrpeti vse, samo da družina ostane skupaj, ker otroci potrebujejo tako mater kot očeta. Predvsem ženske so (bile) pripravljene prenašati tudi vsakršno nasilje v družini.
Seveda bi bilo na nek načino najbolj odgovorno odločiti se za ločitev, če ljubezni ni več, vendar po drugi strani obstajajo primeri, kjer je odgovorno tudi ne dovoliti, da otroci nekomu ne postanejo instrument izsiljevanja. V takih primerih se proces ločitve lahko zelo zavleče, seveda če je prisoten občutek odgovornosti in malo jih je, ki ga znajo pripeljati do konca na način, ki bo sprejemljiv za vse vpletene strani ali ki ne podležejo in se vdajo v usodo.
hvala vsem za odgovore, sploh tvoj BOOM mi je bil zelo všeč oz. zelo realno si povedala.nekateri na tem forumu so pa res otročji sploh ta oseba z nazivom RA. hvala BABI zelo dober odgovor si ji podala. naj povem da niti jaz niti moja prijateljica nisva že zdavnaj več najstnici in to kar se je njej zgodilo se lahko vsaki. starost ni pomembna.
zdaj imasta spet obdobje tišine in se ni zgasil tri tedne. no če bo tako ostalo bo moja prijateljica zelo vesela saj bi ga ona rada tudi pozabila, samo sama ni dosti močna. in najbolje bo, da se res več ne javi oz. jo ne pokliče.
ah ti moški so res čudna bitja,kajne:)
lepe praznike vsem skupaj
Še mišljenje moškega z izkušnjo! Vstrajati s odnosu v katerem ni ljubezni, obojestranskega razdajanja……. zaradi otrok je nesmiselno za vse v družini. Ali je res egoizem, če se zaveš da obstaja tudi čez desetletje ali več ljubezen in če se zaveš da je življenje samo tvoje? Otroci odletijo z gnezda in prav je tudi tako! Seveda imam stike z njima, seveda skrbim zanju, seveda sem jima pustil moj delež stanovanja in se zakreditiral za 10 let za novo. seveda sta še vedno moja in jaz njun, do konca življenja. A jaz sem šel! Brez obljub. Ej, saj samo živim. Za moja “prva”dva otroka, za mojega “drugega otroka”, za otoka ki je prišel z “novo” ženo, seveda tudi zanjo in predvsem ZASE!
Pa lep dan
Zdi se mi, da lahko v marsikaterem dejanju ali situaciji vidimo dobroto. Hecno je, da ljudje veliko stvari ne delamo iz zlobe. Postavljanje meja, pa je stvar vsake zrele osebnosti. In to je ravno tisto, kar je zares najtežje. To bi morala storiti tvoja prijateljica. Ko gre prvič narobe, je možnost, da bo šlo tudi drugič. vendar imamo drugič že vpogled v izkušnjo in s tem možnost ustreznega ravnanja. na njej je, da reče: DOVOLJ!
Na drugi strani morajo odrasle in zrele osebnosti prepoznavati meje, še preden so postavljene. Vendar, glede na povedano, bo z njenim prijateljem to težko.
Vedno se vrača k njej,ker ona to sprejema in na tiho čaka in upa da bo tako.
Če ima resne namene z njim končati bo to storila brez vsakega odlašanja in morala bo imeti pravo pozo-hrbtenico in to čvrsto.
Če vidi,da ni ne krop in ne voda,pomeni,da ni odločen,da ženo in svojega otroka res zapusti.Na njih je preveč navezan in ko gre za res,ni dovolj odločen.
Od tvoje prijateljice,pa bi bilo zelo ne fer,da bi to od njega zahtevala.
Naj se od njega poslovi in si najde nekoga,ki ga ne bo treba deliti z ženami.
Kot “žena”ne odobravam,da se tako “hangla” v eni družini,zaradi “motečih faktorjev”!
Pa srečno in daj ji končno dober nasvet,ker ga je res potrebna!
In to je mnenje, ki ga tudi jaz v celoti podpiram. Babi, dobro si napisala!
Življenje je odgovorna zadeva, varanje pa ni odgovorno. V odgovorno življenje spada tudi to, da sprejmeš nase posledice svojih odločitev. Če se je gospod odločil, da prevara in zapusti svojo ženo, naj še sprejme nase posledice svojega ravnanja. To bi bilo moško.
Peklenska odločitev za moškega? In kako se počuti otrok, ki ga eden od staršev zapusti zaradi nekoga tretjega? Angelsko?
Ne si zatiskat oči. Življenje je polno takih zgodb, kot je tale. Nekatere se končajo tudi zelo tragično.
Draga Katica!
Kar nekaj zanimivih razmišljanj in nasvetov ste že lahko prebrali. Se strinjam s tem, kar vam je napisala Dajanca – vaša prijateljica naj razmišlja o tem, kaj lahko ona stori v tem odnosu. Če ji situacija takšna kot je, ustreza, naj živi tako še naprej – seveda pa vloga ljubice nima veliko opraviti s pravo ljubeznijo, gre bolj za igro čustev, strasti.
Če pa si vaša prijateljica želi resno partnersko zvezo, je najbolje, da njega pozabi in prekine vse stike z njim. Trikrat je dejal, da bo šel, pa tega ni zmogel. Verjetno se bo zgodba ponovila tudi četrtič, petič … Če bo še naprej to sprejemala in ničesar ukrenila. Seveda so razlogi za to: lahko ima rad vašo prijateljico, a ima rad tudi svojo ženo in otroke, od obeh odnosov ima koristi in mu ustreza živeti “dvojno” življenje – tako ni nikoli “dolgčas” …
Dokler obe ženski na to igro pristajata, tudi njemu ni treba ničesar narediti (nekdo je napisal, da bi bilo najbolje, da bi ga žena in vaša prijateljica pustili – ja, lahko bi ga to streznilo). Se pa strinjam, da je tudi sam lahko v veliki stiski, ker ne ve, kaj naj naredi. A je za to sam odgovoren, vedel je, da je poročen in se je spustil v avanturo. Kar je skuhal, bo moral pojesti – tako ali drugače. Ločitev od partnerja seveda ne pomeni prekinitev starševstva in odnosa z otroki, vemo pa, da tudi ni modro takoj po ločitvi skočiti v nov odnos.
Priporočam vam (in tudi drugim) film Zadnji udarec – lepo prikazuje tematiko, o kateri pišete. In tudi posledice nepremišljenega prepuščanja čustvom.