Zgodba
Strinjam se z bb, kar je napisal o iluziji.
Vse skupaj s tvojo “princesko”, ki je nadpovprečno inteligentna, izredna športnica, prava lepotica in izredna ljubimka, se mi zdi malo ponesrečeno, oziroma primerno za bolj osnovnošolske ljubezni. Oprosti, če sem se grobo izrazila. Imaš izdelan ideal o ženski in v take “iluzije ” se močno zaljubiš. Ne ljubiš pa žensk kot takih.
Ti povem kot ženska: že tvoj opis te tvoje velike Ljubezni je prav odbijajoč. Če bi vedela, da moški pri meni najbolj ceni le te vrline, bi tudi jaz šla stran. Ker je to prazno in puhlo. Nadpovprečno inteligentna – mi s čim meri IQ ali kaj, ne smem reči kakšne bedarije? Šport je že super, ampak da je zaradi tega nor name? Lepota – a ni to nekaj relativnega… Itd. ukvarjala bi se s takimi vprašanji. No, in če bi še težil, groza… Res bi te imela za težkega tipa.
Okey, si pač dobila takšen vtis. V nekaj kratkih vrsticah je pač nemogoče predstaviti celoten spekter kompleksnih odnosov, ki se “dogajajo” ali pa “zgodijo” med dvema, ko sta skupaj…
In mogoče sem kakšno zadevico tudi malce nerodno zapisal, sem bil pač v “afektu”. Tvoj zapis pač lahko sprejmem kot precej logičen odgovor na moj zapis – ampak resnica pa ni tako silno preprosta…
Namreč, npr. iluzije niso nič nenavadnega. Vsi smo (vsaj včasih in vsaj delno) žrtev iluzij. Saj zato pa gre svet dalje! Zaradi neke iluzije o boljšem jutri. Ves razvoj, pa naj ga smatramo za pozitivnega ali negativnega, se je zgodil zaradi iluzij. Nekdo je imel iluzijo, da se bomo nekoč vozili naokoli po železnih cestah s kočijami iz katerih se kadi – pa je nastal vlak. Nekdo je imel iluzijo, da bomo nekoč poleteli na luno. Pa smo. A si kdaj videla kakšne skice ali pa zapiske Leonarda. 500 let nazaj je fantaziral o nekih, za tisti čas, čudnih zadevah. Iluzionist, fantast,… danes je skoraj vse realnost, čisto samoumevna stvar je letalo…
In odnosi med nami, med moškimi in ženskami špilajo podobno. Najprej imaš neko željo, neko iluzijo. Vsaki deklici že majhni vcepijo iluzijo idealne družine, možiček, otroci,… in nato išče. Cepljeni smo tudi mi, fantje, samo malo drugače.
Lahko se prepustiš sivini vsakdana in povprečnosti, pa si misliš da si zrel, ker si prepodil iluzije, ker jih nimaš več, ker si na trdnih tleh. Ne ni res! Tedaj si mrtev pri živem telesu, navaden zombi. Živiš in ješ a ne dihaš za nič več. Ne rasteš, ne napreduješ, ne prizadevaš si, nimaš ciljev, želja, vse se je razblinilo, ko si pa tako zelo zrel, da kar že gniješ! Iluzije so potrebne in nujne, so sol življenja – ampak zrelost pa nam jih pomaga čim bolj realno obravnavati.
In v tem sem napredoval v teh parih letih. Danes bi svojo “iluzijo” obravnaval drugače. Zaznal bi jo, sprejel ampak potem pa bi si vzel čas, da ugotovim kje je meja med resničnim svetom in deželo pravljic. Takrat pa sem kar padel not, nenadoma sem bil Alice v čudežni deželi. In ko sem se prebujal, sem pa “težil” a ker je bila tudi ona žrtev svojih iluzij, ni razumela zakaj se nenadoma iz “princa” spreminjam v samo navadnega dvonožnega zemljana, brez bleščečega oklepa, pa še z Ahilovo peto povrhu vsega, pa še to ne samo eno….
Tisto kar si napisal o iluzijah je vse res, ampak poskusi jemati partnerja takšnega kot je. In tudi ne “igraj” na začetku pred partnerjem in mu ne vzbujaj iluzij.
Če kaj bereš, poskusi s knjigo Rozmanove: Zaljubljeni v sanje. Saj nima vsega prav, ampak nekaj pa je resnice v tem. In ko to spoznaš, živiš lažje.
še nekaj: ja, že malim punčkam vcepljajo neke idealne slike moža, otrok, hiše, vrta itd… Zaradi takih traparij je toliko ljudi nesrečnih. Čim odvržeš to vceplejno navlako, lažje zadihaš in zaživiš. S partnerjem.
Nerodna v čem je tvoj problem? Povej!
Drugače pa ni nič čudnega, da se je kaj takšnega zgodilo tudi meni. Noben supermen nisem, res je mogoče edino to, da razmišljam o teh stvareh mogoče malenkost več kot pa povprečen predstavnik mojega spola – ali pa tudi ne ampak samo priznavam, da razmišljam in da me zanima globina medčloveških odnosov in da priznavam, da sem pač krvav pod kožo…
spet ene zgodba podobna moji.
bi rabila dosti časa da jo opišem, kajti trajalo je 11 let, potem sva šla narazen pa zopet poskusila, pa šla narazen….jaz sem se odselila da bi našla srečo drugje, a te ne najdeš. je preprosto tam kjer je tvoje srce.
sedaj je on na svoji poti-na poti da se poroči in dobi otroka, jaz pa gledam nazaj in jhrepenim po časih ki sva jih imela. vem da ga moram pustit, da je končno našel svoj mir, ampak pravi da je nima tako rad kot je imel mene. zakaj se bo potem poročil? zakaj sem tako neumno zbrala svojo pot in ga pustila stran?
obžalujem vse svoje napake, dala bi vse da bi čas zasukala nazaj in spremenila stvari. pa ne morem. boli, neskončno boli ko odštevam dneve ko bo drugi rekel da. jaz še vedno vidim sebe z njim pred oltarjem in vem da nikoli več ne bom čutila tako močno kot sem do njega, nikoli več ne bo moja ljubezen do koga tako nedolžna in vem da me ne bo nikdor več imel tako rad kot me je imel on.
srce mi krvavi in nihče mi ne more pomagat, pomagat si moram sama in pustit njega da naredi kar čuti da mora.
sebi pa oprostit vse napake ki sem jih naredila. bila sem le še mlada in iskala nemogoče.
dragi moj želim ti veliko sreče na novi poti, upam da se nisi prenaglil v svoji odločitvi.
Moški! Hvala, se počasi pobiram. Edin problem, da težko, zelo težko drugemu to povem in opišem, vse v sebi predelam, mogoče ni prav,
je pa zame edina rešitev. Moram pa priznat in dam vso priznanje vsem
tistim, kateri tukaj s pomočju drugih rešujete svoje problemčke male
in velike, na koncu pa tako sami potegnemo črto nad vsem in se
sami odločimo. LP
Internet čudovita zadeva….