Kdaj ste začeli dajati otroku žepnino, koliko mu dajete pri določeni starosti, kdaj naj otrok razpolaga s svojim denarjem, mislim, da si sam kupuje obleko itd.. ?

Jaz otrokom še ne dajem redno žepnino. Včasih jima dam malo denarja. Sicer ga pa tudi ne potrebujeta še in tudi ne sprašujeta po njem. Otroke imam stare 7 in 9 let.

Pri nas ob rojstvu vsakega otroka odpremo vezano vlogo, na katerega s trajnikom mesečno nakazujemo 5000 SIT. Po 15 letih bodo otroci dobili denar na razpolago. Kako ga bosta takrat porabila, bo stvar takratne odločitve (štipendija, renta, kasnejši nakup stanovanja, avta,…).
Za sprotno žepnino sta otroka po mojem mnenju še premajhna (2.5 in 5 let), nameravam pa jima dajati kakšno simbolično žepnino (npr. 2000 SIT mesečno) vzporedno s pričetkom šolanja.

Pri nas pa je tako: obe hčerki, 11 in 14 let, nagrajujeva od tretjega razreda naprej glede na ocene in sicer: za petico dobi 500 SIT, za štirico 400 SIT, za trojko 0 SIT, za dvojko mora vrniti 400 SIT, za enko pa 500 SIT.
V letošnjem šolskem letu, ko starejša hči obiskuje sedmi razred, pa smo ji poleg teh nagrad zagotovili mesečno izplačilo, nekakšno štipendijo v višini 6.000,00 SIT. Za njeno pridobitev je morala podpisati pogodbo v najini sestavi, kjer so navedene pravice in dolžnosti šolajočega otroka. Seveda nisva pozabila ji dati nasvetov, kako koristno porabiti in/ali prihraniti denar. Dogovorjeno je, da midva kot starša poskrbiva za osnovne stvari kot so hrana, oblačila in del zabave. Za zabavo (kino), nakit, parfumi, sladki priboljški in tudi kosi oblačil, ki niso nujna, za katere so samo želje, si kupuje sama. Enako čaka tudi mlajšo hči (v sedmem razredu).
Zaenkrat ta način teče v redu, lahko pa da se bo tudi kaj spremenilo. Odvisno od situacije.

Draga Katja,

otroci se ne učijo za denar ampak za sebe. Tole z nagrajevanjem ocen z denarjem se mi zdi totalno zgrešeno. Kar pa se žepnine tiče sem za to, da v nižjih razredih osnovne šol dobivajo simbolično žepnino, v višjih pa lahko malo bolj konkretno.O višini ne bi razpravljala, saj je to zelo relativno, saj so nekateri otroci bolj zahtevni in jim zato starši ustrežejo (ali pa tudi ne ) oz. je to odvisno od financ v družini.

LP,Kaja

Otroku dajem žepnino od 5. letadalje. Mesečno dobi simboličnih 1.000 sit (sedaj je prvošolček), ki jih ali prihrani (v tem primeru ga nagradim še s kakšno zaokrožitvijo zneska navzgor ali mojim deležem če gre za kakšno večjo željo – nakup in zbira prihranke par mesecev), ali pa porabi za tisto, kar mu jaz ne kupujem (razne sličice,…). Za osnovne stvari in kakšen sladek priboljšek pa poskrbim jaz.

Z denarjem ravna zelo preudarno. Vsako leto nekaj prihrani, jaz pa poskrbim, da se mu to obrestuje. Če me prosi za stvari, ki jih nisem pripravljena kupiti, ga opozorim, da ima svoj denar in si lahko kupi. Le zelo zelo redko se odloči in ven povleče svoj denar.

Mislim, da je dajanje žepnine (simbolične) zelo vredu.

Špela

Strinjam se s Kajo. Pomislite, Katja, da učitelji niso nezmotljivi. Tudi meni, super odličnjakinji, se je kdaj v osnovni šoli primerilo, da sem dobila enko – samo zaradi discipline! Seveda nisem bila jaz problematična, ampak drugi, vendar je imelo učinek tudi nanje. Drugi so razgrajali, jaz pa sem brala berilo na neki drugi strani, kot smo bili. Dolgočasila sem se, ker je tisti, ki je bral na glas v tem hrupu, bral tako, kot da smo prvi razred, bili pa smo sedmi. Učiteljica mi je histerično dodelila šus. Že takrat se mi je zdela uboga reva, zato se nisem kaj sekirala. Bi me pa prizadelo, da bi morala to doma odplačati. Pa tudi, da bi v mojih rostnih najstniških letih starši zahtevali, da podpišem neko pogodbo. Sicer sem potem tako dobila štipendijo, vendar je bilo pri nas doma razumljivo, da sem skromna sama, starši pa mi pomagajo pri željah ali potrebah. Žepnino pa so mi dali občasno in ne kot nagrado.

Zakaj ne bi imeli vsi enakih plač?
Namesto tega pa imamo stimulativne dele OD.., itd…

Zakaj so v trgovini eni avti x drugi pa 10x?

….

Naša družba je potrošniška družba. PIKA.
Ker jo ne moremo spremeniti, se ji lahko samo prilagajamo, in to na način, da se odločimo na katerih področjih nam denar veliko pomeni, na katerih pa manj ali nič. Kaj si bomo dovolili, da je pir nas samih na prodaj (recimo 8 ur za delodajalca na dan..) , kaj pa ni, ….

In tudi otroci morajo to spoznati. In zaradi tega se mi zdi nagrajevanje otrok z denarjem čisto OK. Ker:
– spoznajo, da če več delajo, da več imajo
– da so na svetu krivice (Irenin primer iz šole) in da se sveta ne da spreminjati, ampak se mu je treba prilagoditi
– da ne morejo potrošiti več, kot imajo..
– itd…

Seveda pa je na nas, da poskrbimo, da imajo ortoci čim bolj brezskrbno otroštvo, da zrastejo v zrele ljudi itd… Kar se tiče denarja, si jaz to predstavljam tako, da jih postopoma vedno bolj nagrajujemo in da postopoma prevzemajo sami svoj budget…

Če je otrok še mali, mora imeti tisto, kar imajo ostali, čimprej mu pa moramo dati en mali delček denarja, s katerim lahko sam razpolaga, vendar samo za neke male priboljške… (sladkarije…), kasneje pa mora dobiti vedno večjo žepnino + stimulativne nagrade vendar mora iz tega kriti vedno več (javni prevoz, malica, kino, oblačila, športna oprema..).
Seveda je težko predlagati kakšne dogovor naj sprejmemo z otrokom v določeni starosti, to je precej tudi odvisno od siceršnjega stanja cele družine, vendar se mi zdi v principu tak način kar pravilen…

Vsak ima po svoje prav in se strinjam z vsakim pomalo, odvisno iz katerega zornega kota gledam.

Edino pri Katji se mi zdi režim, ki so ga vpeljali za moj okus preveč neoseben (točno določeni zneski, podpisana pogodba o točno določenih pravicah in dolžnostih). Vse skupaj se mi zdi nekako hladno, preračunano. No morda, se to pri njej dobro obnese. Jaz kot zunanji opazovalec, pa se mi zdita starša kot neka delodajalca, hčerke pa kot njune uslužbenke. Morda se motim, samo vprašanje koliko je lahko ob takem režimu v družini pristnosti, nežnosti, dobrikanja, crkljanja.

Pri nas smo te stvari dogovarjali ustno, ampak smo se tega tudi držali v stilu, beseda nekaj velja.
Naj mi Katja ne zameri, morda je njena metoda najboljša, z mojega vidika pa je tako, kot sem napisala.

Pozdravljeni,
mi smo našemu Janu začeli dajati žepnino šele pred nekaj meseci.
(julija bo star 14. let). Z možem mu dava vsak 2.500,00 sit ob plači(1. in 15. v mesecu, ker amava različno plači). Za ta denar si kupi mobi kartico, pa kakšne sladkarije, nekaj privarčuje, ker ni zapravljiv. Malo je dobro, da se navadijo otroci ravnati z denarjem. Treba pa ga je seveda nadzirati, da ga ne bi začele mikati kakšne “tumarije”, saj veste.