Ženske, koliko časa vas je bolela prevara?
Spostovani BTDT
Prvo naj napisem, da cenim vas odgovor. Tocno se zavedam, kaj je prav in kaj ne. In da ni dopustljivo z nobene strani (zenska/moski), da tako izigras nekoga, ki je s teboj prezivel kar dober del svojega zivljenja. Sem za odkrit pogovor, pa naj boli kolikor hoce. Pocutim se enostavno izigrano . Trenutno sem paralizirana, kaos v glavi kaos v dusi. Verjetno bom potrebovala kar nekaj casa, da “prediham” zadevo. Na kraj pameti mi ne pada mascevanje ali kaj podobnega. Ker se na koncu vseeno pocutis “like shit” . Vem tudi, da bom nekoc srecala nekoga ob pravem casu in pravem kraju. To prepustim casu… lp
Prelaganje začetka (novega) življenja na drugega: “Vem tudi, da bom nekoc srecala nekoga ob pravem casu in pravem kraju. To prepustim casu… lp”
Je napačna pot. Ponavljanje napake. Drugi ljudje nam ne morejo biti osnova lastne vrednosti.
Paradoks je, da šele, ko smo dejansko in resnično zadovoljni sami s seboj in posledično samsko življenje ne predstavlja nobenih ovir, smo z njim iskreno zadovoljni, kot tudi s seboj.. šele v tem trenutku smo lahko tvoren in enkovreden partner drugemu.. ter on nam.
Bolečino je najlažje predelati, če naredite poglobljeno analizo dogodkov in stanj, ki so vas pripeljali do ločitve. Tudi sam sem se počutil izigranega, a sem hitro dojel. da z utapljanjem v žalosti ne bo napredka. Paralizo premagate na silo! Treba je iti ven, med ljudi, se poveseliti, si najti nova znanstva, nove prijatelje. Maščevanje prinese kratkotrajno zadoščenje in madež na vas samih, zato vam ga odsvetujem.
Čas je omejen, zato ga ne tratite. Toda pazite na to, da se ne ujamete v vrtinec prevelikih želja. Predlagam vam, da vsakega novega potencialnega partnerja prej preskusite na prijateljski bazi. Tako boste človeka pobliže spoznali brez, da bi se z njim spuščali v odnose, ki bi se znali boleče zaključiti.
Bolečino je najlažje predelati, če naredite poglobljeno analizo dogodkov in stanj, ki so vas pripeljali do ločitve. Tudi sam sem se počutil izigranega, a sem hitro dojel. da z utapljanjem v žalosti ne bo napredka. Paralizo premagate na silo! Treba je iti ven, med ljudi, se poveseliti, si najti nova znanstva, nove prijatelje. Maščevanje prinese kratkotrajno zadoščenje in madež na vas samih, zato vam ga odsvetujem.
Čas je omejen, zato ga ne tratite. Toda pazite na to, da se ne ujamete v vrtinec prevelikih želja. Predlagam vam, da vsakega novega potencialnega partnerja prej preskusite na prijateljski bazi. Tako boste človeka pobliže spoznali brez, da bi se z njim spuščali v odnose, ki bi se znali boleče zaključiti.
[/quote]
Zmota. Hudo slepilo!!
Vsako čustvo ima svoj smisel, svoje trajanje in namen. Ne moreš ga na silo zatreti, češ, da “paralizira” ali katerikoli drug izgovor.
“Paraliza” ima svoj namen.
In prav čustva, čutenje tega, kar se nam dogaja, so tista edina pot, da neko stvar prebolimo. Ne prebolevamo z razumom, temveč s čustvi. Zatreti čustva je zapreti pot dejanskemu okrevanju.
Da lahko prebolimo, morajo imeti čustva prostor.. prosto pot. Ali kot je že starosa psihonalize Freud:
[img]https://i.pinimg.com/736x/3c/0e/f1/3c0ef12593302c357624019ff69cf9b9.jpg[/img]
Žal pa, še posebej za moške, v zahodni civiliaziji velja, da ne smejo biti čustveni niti čutni, ker to ni “moško”. Vedno morajo biti “trdni”. Kar jim seveda onemogoča priti v stik s seboj in lastnim čustvovanjem.
Ženske čutijo, za moške se to ne spodobi.
V resnici smo oboji ljudje in oboji potrebujemo svojim čustvom, še posebej onim najbolj “grozljivim” ter bolečim dati prostor.
Ravno v tem trenutku, ko čustva dobijo prostor, preneha boleti, preneha biti tako strašljivo. Čisto fizikalno: če nekaj tiščite na vedno manjšem prostoru.. bo problem, prej ali slej.
Živeti moramo vse čuteno, šele takrat smo spet celi in sposobni neovirano živeti naprej. Videti preteklost kot lepo učiteljico. Če je preteklost le vir strahov, bo naša sedanjost, kot prihodnost le tesnobna grozljivka.
Zmota. Hudo slepilo!!
Vsako čustvo ima svoj smisel, svoje trajanje in namen. Ne moreš ga na silo zatreti, češ, da “paralizira” ali katerikoli drug izgovor.
“Paraliza” ima svoj namen.
In prav čustva, čutenje tega, kar se nam dogaja, so tista edina pot, da neko stvar prebolimo. Ne prebolevamo z razumom, temveč s čustvi. Zatreti čustva je zapreti pot dejanskemu okrevanju.
Da lahko prebolimo, morajo imeti čustva prostor.. prosto pot. Ali kot je že starosa psihonalize Freud:
[img]https://i.pinimg.com/736x/3c/0e/f1/3c0ef12593302c357624019ff69cf9b9.jpg[/img]
Žal pa, še posebej za moške, v zahodni civiliaziji velja, da ne smejo biti čustveni niti čutni, ker to ni “moško”. Vedno morajo biti “trdni”. Kar jim seveda onemogoča priti v stik s seboj in lastnim čustvovanjem.
Ženske čutijo, za moške se to ne spodobi.
V resnici smo oboji ljudje in oboji potrebujemo svojim čustvom, še posebej onim najbolj “grozljivim” ter bolečim dati prostor.
Ravno v tem trenutku, ko čustva dobijo prostor, preneha boleti, preneha biti tako strašljivo. Čisto fizikalno: če nekaj tiščite na vedno manjšem prostoru.. bo problem, prej ali slej.
Živeti moramo vse čuteno, šele takrat smo spet celi in sposobni neovirano živeti naprej. Videti preteklost kot lepo učiteljico. Če je preteklost le vir strahov, bo naša sedanjost, kot prihodnost le tesnobna grozljivka.
[/quote]
Morda. Ne bom oporekal, a meni ne bi uspelo niti ločiti se, ne podati se na novo pot, če ne bi prej naredil temeljite analize in razumsko obdelal dogodkov in posledic razpada družine.
Potem, ko sem stvari logično postavil na svoja mesta, sem tudi čustveno okreval hitreje.
Morda. Ne bom oporekal, a meni ne bi uspelo niti ločiti se, ne podati se na novo pot, če ne bi prej naredil temeljite analize in razumsko obdelal dogodkov in posledic razpada družine.
Potem, ko sem stvari logično postavil na svoja mesta, sem tudi čustveno okreval hitreje.
[/quote]
Če je razum in analiza le okvir temu, da se lahko čuti, čustvuje.. potem vsekakor primerna pot.
Nevarnost v čisti racionalnosti je v že zapisani misli Nobelovca:
[img]https://i.pinimg.com/564x/3a/27/88/3a278845c5d98892ba640c3824cd4572.jpg[/img]
Velja pa seveda obratna logika: pretiravanje s čustvi enako lahko ohromi človeka.
Potrebna je zmernost ter poznavanje sebe, kot so že antični grki zapisali nad vrata preročišča v Delfiju.
Pozdravljeni,
Vsekakor so takšne izkušnje nepredvidljive in polne bolečine.
Za naprej je pa po mojem najbolje gledati v prvi vrsti sebe in svoj cilj, ostalo pa pustiti na miru. Če lahko ljudem v svoji bližini kaj lepega pokažete/date to naredite. Maščevanje ipd. ne pride v poštev, zgodovina nas to vedno znova uči. Pa trezna glava. Ostalo bo že šlo!
Srečno!
Lep pozdrav, vsem. Pišem vam v to temo, ker si ne želim odpirati nove, saj čutim globok sram in ponižanje zavoljo vsega, kar se mi je zgodilo. Iščem odgovore na svoja vprašanja, predvsem tista, kako preboleti, kako iti naprej, predvsem pa, kako vzdržati.
Vedno sem mislila, da je pesniško “zlomljeno srce” samo prispodoba. Zdaj vem, da je to resnična bolečina, saj moje prsi prav fizično gorijo v bolečini, komaj diham in čutim v prsih ogromno luknjo. Prepričana sem, da je moje srca zlomljeno.
Nikoli si nisem mislila, da se mi bo to zgodilo. Preprosto zato ne, ker sem bila prepričana, da imava s partnerjem zaupljivo in kvalitetno vezo. Ker sva v preteklosti oba preživela ogromno takih in drugačnih vez, ter se naposled zaljubila drug v drugega in se odločila za skupno življenje, sem bila prepričana, da čuti tako kot jaz, saj mi je to vedno trdil. Da sem mu dovolj, da z mano max uživa, da si ne želi čisto nič drugega. In predvsem, da me noro ljubi in da si življenja brez mene ne predstava.
Sama sem sicer zelo resnicoljubne narave in težko živim s kako lažjo ali prikrivanjem, on pa je tudi meni o sebi toliko stvari povedal, da sem bila absolutno prepričana, da vem o njem vse. In potem pred dnevi dobim na fb sporočilo ženske, da je ona z njim “v vezi” že dve leti, da se imata super, da je moj mož bisexualec in da noro uživata v trojčkih. Prvi občutek je bil, kot bi mi Himalaja padla na glavo. Kot bi me zasulo, vrglo v ler, bila sem povsem mirna in normalna. On je sicer priznal, takoj, povedal je, da je to naredila zato, ker jo je odslovil, da je imel sicer ves čas zelo slabo vest pred mano, ampak da sta ja, počela marsikaj, česar jaz o njem ne vem in da ga je tako grizla slaba vest kot vzburjalo vse skupaj. Vezo je hotel nekajkrat že prekiniti, pa je grozila, da bo povedala meni, in je potem vedno popustil. Do pred kratkim, ko so mu njene grožnje presedle in se je vdal v usodo. Kakorkoli. Verjamem mu, ker je pisala meni in mojim otrokom (niso skupni) in ker sem prebrala tudi sporočila namenjena njemu, v katerih me je grdo blatila in zaničevala (se pa sicer ne poznava).
Z njo se je dobival dve leti. Jaz o tem nisem niti vedela, niti nič slutila, saj je bil do mene pozoren in ljubeč kot običajno. Sva imela nekaj težav v spolnosti, a ne zaradi mene, pač pa zaradi njega. Zdaj analizirava vse skupaj in ugotavljava, da je svojo strast in poželenje pač prekanaliziral k njej, zato so zame ostale samo drobtinice, ki mi jih je zavijal v vato utrujenosti od dela. Drugo kar je, je pa spoznanje, da je bisexualen, da so mu všeč spolni odnosi z moškimi. Moški kot taki sicer ne, penisi pa ga zelo privlačijo in si ne zna pomagat. Da je to dolgo držal v sebi, se sramoval samega sebe in si prikrival, ampak resnica je pač taka. Jaz nikoli ne bi imela moškega, ki bi bil bisexualen. Sama sem 100% hetero, nikoli mi na kraj pameti ni padlo, da bi s katero žensko imela karkoli, a sem odprte glave in načitana in vem za te spolne prakse in tudi to vem, da to ni bolezen. Razumsko gledano ga sploh ne obstojam da čuti to spolno strast in tudi sama mu pravim, da ni bolan. Ampak čustveno … čustva so pa druga stvar. Zavedam se, da mu sama tega nikakor ne morem dati. Nimam penisa. 🙂 Tudi nisem pripravljena deliti posteljo ali njega s komerkoli drugim, saj mi je monogamen odnos absolutno da best, čeravno sem bila še 15 let nazaj prepričana, da ga nisem sposobna imeti. On me ima rad, ne želi me izgubiti, zelo mu je žal za vse skupaj, kesa se in tako kot jaz si želi obdržati najino vezo, a meni se postavlja vprašanje: ko se bo to umirilo, ko se bo nazaj utirilo, ko me srce ne bo več bolelo in ga bom nekako zlepila skupaj z njegovimi dotiki, poljubi, občutkom, da mu pomenim vse na svetu in da mu je res hudo za vse kar mi je naredil … bo nastopil čas, ko si bo spet zaželel tisti del telesa, ki ga jaz nimam? Je sploh možno to spolno slo zavestno ugasnit? Nekaj mi sicer govori, da je možno, ravno tako kot se alkoholik lahko ozdravi in narkoman odvadi, ampak nikogar pa ne poznam, s katerim bi se lahko o tem sploh pogovorila. Zato sem svojo žalost napisala sem in res lepo prosim za kak življenjski nasvet.
P.S: modri postajamo zaradi življenjskih izkušenj, iz katerih se učimo. Sama sicer prvenstveno tako gledam na prevaro in vse, kar je z njo povezano. Pravijo tudi, da ljudje rastemo iz trpljenja in verjamem tudiv karmo oziroma, da se ti dobro vrne z dobrim in slabo s slabim. Zato iz same prevare nočem delati neke “štale” in v nebo vpijoče krivice. Vseeno pa sem sama sebi dolžna vso zadevo razčleniti, jo pregledati z vseh zornih kotov, osmislitie vse čustvene in fizične reakcije na to zadevo in slednjič iz tega poteginti moder zaključek.
Vsak človek v življenju kdaj pade in tako nekako gledam na to zadevo. Če bi se ali se bo ponovila, potem je to druga stvar. Vseeno mislim, da ljubezen med dvema zavoljo takih stvari počasi ugaša. Kakorkoli je močna, mislim, da take stvari vplivajo nanjo kot voda na ogenj.
Hvala za odgovor, Januar24.
Glede zaupanja se nikoli nisem spraševala ali zaupati ali ne. To je nekaj, kar pač je. Oziroma tako. jaz pravim, da vedno “kupujem” ali pa ne “kupujem” tisto, kar mi kdo reče. Iz preteklih življensjkih izkušenj sem se naučila, za zaupati pač moram. ali pač verjeti. kakorkoli. brez tega z ljudmi sploh ne morem imeti odnosa.
upala sem, da je tu kdo s podobno izkušnjo, da bi mi povedal kako se je njegova / njena razpletla. jaz sem sedaj tako. uničena, milo rečeno. čeprav se trudi in sva ves čas skupaj. ne vem če bo dolgoročno vzdržalo.
Če je razum in analiza le okvir temu, da se lahko čuti, čustvuje.. potem vsekakor primerna pot.
Nevarnost v čisti racionalnosti je v že zapisani misli Nobelovca:
[img]https://i.pinimg.com/564x/3a/27/88/3a278845c5d98892ba640c3824cd4572.jpg[/img]
Velja pa seveda obratna logika: pretiravanje s čustvi enako lahko ohromi človeka.
Potrebna je zmernost ter poznavanje sebe, kot so že antični grki zapisali nad vrata preročišča v Delfiju.
[/quote]
Razum in logika nista okvir, sta le orodje.
Imaš res neprijetno situacijo.
Če si mu odtegovala sex in je to poiskal drugje, potem razumem razlog varanja. Tako vezo lahko rešiš, če sta oba za to. On je pogoltnil knedel,zaradi odtegovanja ti pa zaradi varanja.
Če si mu sexualno bila na razpolago in te je prevaral, potem ni druge, kot da mu pokažeš vrata. Taka varalica bo vedno varalica. Žal. Plus, da ni bil iskren in ima rad moške.
Dobro bi bilo, da sestopiš iz domišljijskega filma v realnost. Tam je tako, kot sem napisal.
Nevredno dejanje, odrasti že enkrat.
Se strinjam s teboj, v tvojem svetu je tako. Podpiram.
Domišljijo prepuščaš drugim, ni tako. Komentiraš iz svojega ozkega pogleda.
Mi je všeč, samo komentarji so na nek način domišljijski v smislu moj čudoviti svet.
Realnost je pa žal veliko bolj kruta, neizprosna, pokvarjena in preračunljiva.
O tem se pa jaz pogovarjam, me razumeš?
Jaz sem predstavil moj pogled.
Se pač ne pustim voditi skozi močvaro dvojnih meril in moralno spornih dejanj. Močvari se izognem.
Tuja, moralno sporna reala me sicer zanima s psihološkega stališča, ker me zanimajo vzroki za “kruta, neizprosna, pokvarjena in preračunljiva”, a sam v to ne vstopam.
Moj pogled na to je za vsakogar, ki mu moralno sporna dejanja in dvojna merila niso ovira, ozek, čuden, nerealen… Zakaj? Ker se takih reči že zaradi samega sebe ne grem.
Notranjo zadovoljitev, za razliko od omenjenih “realistov”, zlahka najdem v delu, smučanju, vodnih športih, hribolazenju…
Vem to, si normalen moški. Maš svoje poglede in spoštujem to.
Spoštovana Dotolčena,
»nekaj mi sicer govori, da je možno, ravno tako kot se alkoholik lahko ozdravi in narkoman odvadi«, pišete. Zloraba alkohola in drog sta med številnimi (samo)uničujočimi oblikami bega iz odnosa. Zato je zdravljenje alkoholizma in drugih zasvojenosti predvsem zdravljenje odnosov, do sebe in z drugimi, kar je pač najuspešnejše v odnosih z drugimi ljudmi. Zato skupine zdravljenih alkoholikov, komune za narkomane, po možnosti s strokovno dobro podkovanimi in čustveno razvitimi terapevti. Če alkoholik samo opusti alkohol, ne da bi obenem tudi spreminjal odnosne vzorce, kaj ostane? V velikanski večini primerov suhi alkoholik.
Kar zadeva seksualno usmerjenost, pa jo vidim kot zelo dolg kontinuum, na enem koncu so (teoretično) povsem heteroseksualni ljudje, na drugem povsem homoseksualni, vmes pa se razprostira zelo široko polje najrazličnejših kombinacij (kjer je prostor tudi za seksualne fantazije, ki jih sicer nikoli ne uresničimo, ampak jih nekateri lahko delijo s partnerjem, drugi nikakor). To spominja na rasno razlikovanje v nesrečni Ameriki, kjer si bil »črn«, ker si imel babico afriških korenin, čeprav so bile tvoje poteze čisto kavkazijske. Smo res črno-beli? In ali je to pomembno? Ob tem mi pride na misel film The Normal Heart (2014). Srce je pa pri vsakomer rdeče, a ne.
Sicer pa je kot pri vsaki prevari najhujša bolečina izdanega zaupanja (sicer je sploh ne bi imeli za prevaro). In jaz bi se tukaj samo zelo direktno vprašala: Ali je moj partner motiviran za to, da spremeni svoj ponavljajoči se vzorec laganja in prikrivanja? Z drugimi besedami, ali je pripravljen delati na odnosu? (Ne samo na štiri oči – ker to ne bo dovolj.)
Žalost, ki vas v tem obdobju preplavlja, je sicer akuten odziv na partnerjevo prevaro, obenem pa se zdi kot obdobje žalovanja za vsem, kar ste že doživeli, in obenem slovo od najnovejše iluzije nore zaljubljenosti in absolutne monogamnosti. Sklepna faza žalovanja je integracija – ko vse doživeto vgradimo vase in »modri postajamo zaradi življenjskih izkušenj, iz katerih se učimo«, kot ste tako dobro povedali. Smisel trpljenja namreč ni v tem, DA trpimo, ampak KAKO trpimo, pravi Elisabeth Kübler-Ross. Če želite, da rečeva o tem še kaj več, me pokličite.
Lepo pozdravljeni,