Bila bi vesela, če bi se javila kakšna ali več, ki ste motnjo hranjenja ( katerokoli) popolnoma prebolele. Mene predvsem zanima, če je to v celoti sploh res možno? jaz osebno verjamem, da je, predstavljat si pa nikakor ne znam. ali je res možno nekoč spet vzpostaviti popolnoma zdrav odnos s hrano? Da ne razmišljaš nonstop samo o hrani in vsemu kar spada zraven? Je normalno, zdravo prehranjevanje brez čudnih misli/občutkov/motenega obnašanja spet možno doseči potem ko si enkrat imel motnjo hranjenja ? Se tvoj svet neha vrtet okoli hrane? Ni občutka krivde po hrani? Je dejansko res možno doseči stanje, kakršno je bilo pred pojavom motnje ? Ali pa mogoče tisti glas v glavi ostane za vedno in se pač samo naučiš živeti z njim in ga utišat kolikor se pač da, zavedno pa ostane .. ? Večkrat pomislim, da se bom s tem pač mogla sprijaznit in živet za vedno v borbi s hrano ..

Keti

Zdravo, Keti,
oglašam se ti kot oseba, ki je imela bulimijo nekaj let, sicer že več ko 20 let nazaj, a sem jo premagala in je že dolgo mir okoli hrane. Seveda ne pomeni, da sem vedno srečna in me nikoli ne napenja ali ne pojem kaj grižljajev preveč, s ene jezim nase, da sem pojedla celo pico namesto pol, ali se ne ulovim, da pred TVjem pojedla pol čokolade.
Ampak hrana me ne okupira več, že dolgo ne, je postala gorivo za življenje in včasih čisti užitek, ko pa je mogoče malce preveč, vzamem to kot nič hudega in grem dalje. Seveda pa, ko me “kaj gloda” ali mori, moram na druge načine to reševati ali se odklopiti, ko to rabim.
Tako da lahko pritrdim, da je res možno, da se okreva od MH, četudi sem v to dvomila v letih, ko sem se borila z bulimijo pri sebi in je šlo počasi na bolje, tudi če sem imela pomoč.

Po drugi strani sem pri svojem delu spoznala veliko posameznic in nekaj posameznikov, ki so uspešno okrevali od motnje hranjenja. Ne gre pa nikakor ne hitro in enostavno:).

Pozdravljena Keti in Ana,

tale forum sem poiskala po nekaj letih, ko sem vas, Ana, opazila v enem prispevku na TVju pred kratkim. Pozabila, da je Ana še vedno, po več kot desetletju(odkar sem vam potrebovala), tukaj za vse duše, ki se spopadajo z MH. Čisto pozabila na svojo bitko z MH, ki je trajala in trajala, dokler se niso zložile vse kocke na svoje mesto.

Z bulimijo sem se spopadala kar nekaj let, predem sem poiskala pomoč v svetovalnici, pri vas Ana. Svetovalne oz. terapevtske urice pri Ani so pustile svoj pečat v moji zmedeni betici. Ni šlo iz prve, druge … po svetovanju mi je bilo še nekaj časa mučno, štela sem dneve, ko sem se brzdala, da nisem bruhala, vedno začela šteti znova, ampak s časom sem se pomirila s sabo in s svojimi demoni. Ena izmed zadnja odločitev (na poti do te, jih je bilo že nekaj) je bila, da moram kolegico bulimijo zamenjati s čim drugim, kar ni destruktivno zame. Nekako poiskala ventil za sprostitev (negotovosti/jeze/nezmožnosti za vplivanje na stvari, ki niso v moji moč itd.) v dejavnostih, ki so me sproščale glasba, šport.

Danes ne vem več koliko let je od mojega zadnjega načrtnega bruhanja. Hrana ni več moja preokupacija, imam rad okus hrane, pojem toliko, da se počutim dobro (ne prenažrta), ne maram, pa da me ljudje silijo pojej zadnji kos …

Skratka, seveda se zmore. Sama, lahko trmariš in se vdaš, znova in znova začneš. Zelo dobrodošla osebna terapija ali svetovanje, ker ti odpira polja, ki te držijo v pesti, da se vrtiš v začaranem krogu. Vse se da (Vlado Kreslin).