:-))))))))))))) saj jih ne boli, če si zajebana, če si zajebana v istih stvareh, kot njihova mami :-)))))))))) samo na drugih mestih ne smeš bit. kar je težko, ker hočejo natanko isti odnos, kot so ga imeli z mamico. saj veš da ti govorim iz prve roke … :_))))))))

Tema se vrti v pravo smer, všeč mi je..

Jaz še kako dobro v teoriji vem, kaj je prav in kaj ni. Prebrala sem na tone knjig o osebni rasti, duhovnem razvoju, energijah takih in drugačnih.

sebe pa v notranjosti sprejeti, odvreči ves balast iz otroštva (tisti ki so odraščali v nasilnih družinah vedo o čem govorim) in se na novo preprogramirati… e to pa mi je svinjsko težko, zato vas berem, da poskušam izluščit iz vaših izkušenj tisto, kar rabim zase…

men so všeč tko k prav katarina visoki, črni, z globokim glasom, po možnosti močnejši, a kaj ko na koncu imam vedno blond, z velikim nosom, majhne in … mamine sinke, ki so v odnosu z mano uživali saj sem jih jaz tudi dokler so trajali metuljčki z užitkom “pedenala”, vse dokler nisem začela pogrešati da tip ne zna udart po mizi in ravnopravno z mano komunicirat…beda, vam povem…

Bojim se, no ja, ne vem če se glih bojim, recimo raje skrbi me,kak vpliv in zgled dajem svoji hčeri v zvezi s tem. Do sedaj pa sem imela nekaj ljubimcev, ne pa tudi zveze v kateri bi moški živel z mano…

Pa od kod vam ženskam ideja, da je to ravnopraven odnos, če udriha po mizi?????

Neva, tut tebi rata kaka pametna! Kot tisto tudi slepa kura zrno najde.;)

Le zakaj imam občutek da me bereš tako: no, dejmo pogledat kje je pozabila piko, vejico, kje najdem iskrico da se začne prepir?

Odgovor pa je: nisem mislila dobesedno da moški mora točt po mizi,

pri moških ki sem jih dosedaj imela v svojem življenju sem pogrešala občutek da se oni znajo postavit zase, vedno so pričakovali da jih vodim JAZ, da odločam, organiziram, izvedem, popravim, načrtujem le in samo JAZ oni so le kimali z glavo…

pa sm pričakovala da bodo prej ali slej imeli tega dost in da bodo to spremenil (prevedeno udaril po mizi)

1211 … jaz sem mislila, da bom za vedno ostala sama oz. pri vikend paketih, neobveznih srečanjih, itd. imela po pravilu mlajše, itak nedorasle, kr neki tipe … se mi je že želodec obračal od njih 🙂 v glavi pa sem mela točno podobo tipa, ki bi ga imela rada. in sem spoznala Mojega – pa da ti povem, da sploh nisem bila zaljubljena vanj. vem, kaj to pomeni, ker je me v življenju že metalo od zaljubljenosti, pri njem pa tega nisem nikoli čutila. spoznala sva se, se ujela in ostala skupaj. niti on ni nikoli premišljeval o tem, da bi imel žensko z otrokom, ni štartal najine veze resno, niti jaz ne, ampak tako mi je pasal … in na videz je bil točno tak kot fantje, ki sem jih pri 12 letih opazovala z balkona, kako igrajo nagomet – visok, črn, poraščen, globok glas, nastop … 🙂 dlje pa pri 12 letih nisem prišla.

sprva me je na momente strašno spominjal na očeta. razen da ne pije, ne kadi, ne hodi okrog, je imel pa tu in tam tak nastop kot moj oče in sem se ga bala in sem splanila v jok in sem zaloputnila vrata in rekla, da ga nočem več videt. pa ni bil problem v njem ampak v meni. na dan so prišle moje travme in poleg njega sem jih predelala in ko zdaj kdaj zajokam, da me je strah, da nočem čutit tega, da mi gre to in to na živce to res ni njegov problem ampak moj, ker se soočam s spomini iz otroštva. ampak predelujeva skupaj in v teh letih sem … uf kako zrasla. v vseh pogledih. in postala močna in trdna.

nevaM: je fajn, če tisti poleg tebe udari po mizi, ko se tebi utrga. 🙂 en mora bit trezen in realen, da drug lahko bluzi.

ne vem. ko se meni utrga, grem v drugo sobo, prosim vse naj ne hodijo k meni, zaprem vrata, se ohladim in ko pridem ven, nadaljujemo z pogovorom. če bi moški pred mano samo 1x udaril po mizi, bi to bilo sam to 1x- prvič, zadnjič in nikoli več. takega odnosa pač ne bi tolerirala. predvsem zato, ker vem, kaj bi pomenil moj udarec po mizi: utihni, po moje bo! torej, če misliš, da moški udrihajo po mizi z drugim namenom, ali če misliš, da moški upravičeno udriha po ženski, zato, da jo strezni, potem…mislim, da si prevzela vlogo svoje mame.

NevaM: ne dobesedno udarit po mizi. poglej širše. sej sva ti obe napisali kaj misliva s tem.
zamisli si, da tvoj partner začne sanjati o nečem, kar je totalno neizvedljivo, pa se zabubi v te sanje in bluzi in bluzi. takrat bi bio fino, da si ti tolk močna, da “udariš po mizi” – ga zbudiš iz sanjarjenja, mu pokažeš, da so sanje brez temeljev, mu daš predloge, kako naredit drugače, ipd. zme tudi to pomeni “udarit po mizi”.

Ojej katarina, mi gre kar na jok, si me kar ganila…

to bi jaz tudi, in tudi jaz razmišljam kot si ti nekoč, s to razliko da sem starejša…dokler ne bom sama seb dovolila da mi en tak vsaj pride blizu, nimam kaj razmišljat…po drug stran pa vem, da rabim to, da rabim nekoga ki mi bo stresel ven stare vzorce, zamere do staršev, zamere do nasilja, pa vse misli tistih prejokanih noči… poskušam to sama ven vreči, počasi, mm po mm, pa imam včas občutek da se vračam na začetek, potem pa spet naprej…

zato sem omenila to žensko energijo, ker mislim da mi jo je oče najprej “ukradel”, potem pa so mi jo še življenjske okoliščine, pa to enostarševstvo in vse skupaj…

sem ti že napisala: to ni prepir, to ej debata.

kak resno si ti to napisala, ne morem videt čez par črk.

pa tvoj bivši je torej čisto nasprotje tem tvojim stereotipom. ker ta pa mora imet po njegovo in samo po njegovo, ker če ne, bi ti dobila bumerang, hčera pa več ne bi bila ljubljena.

pa: debata, ne prepir.

no, očitno bom jaz res samska do konca življenja. če bi mi partner začel bluzit in delat plane sam po svoje in sanjat, ne da bi me prej vprašal za mnenje o tem in s kompromisi sestavil realnost, bi ne udrihala po mizi, niti kregala se ne bi, 3x bi podala svoje mneje in…šla.

očitno to delam znova in znova, že 5x.

se ne kregam, ne udriham, mirno opozorim in če ni kompromisla, grem.

Ja moj bivši je ravno zato moj bivši, ker sem čakala 10 let da postane moški, sita sem bila tega da sem to jaz vedno in povsod, počutila sem se ultra moškača. Da si tip želi da bi bilo le po njegovo to si mogoče narobe razumela, sploh ni tko. Le da mu jaz tudi zdej po tolikih letih še vedno dopuščam da se končno izkaže kot Moški z velikim m, pa mu ne uspeva, zato sem dobesedno vrgla puško v koruzo, in on dela dobesedno kar hoče. Nakazuje denar koliko se mu zdi, obiskuje hči ko si to zaželi. Drugače mu ne potegne, da bi lahko kaj spremenil, da bi pokazal malo dobre volje do vzgoje, spremljanja, česarkoli kar bi vplivalo na najino hči. Zato tudi po eni strani razumem hči, da mu ne upa nič rečt, kar bi pomenilo globlje vezi med njima, ker to ne čuti. Ji pa dovoljujem da svoj bes in jezo nad tem izraža pri meni, jo vsaj ne zadrži v sebi ampak jo izbruha. Zoprno za sosede, a je njej dolgoročno (upam da ne delam narobe) to odlična vaja za izbruhe čustev….

1211 … veš kaj, zdaj se mi zdi, da sem dojela, o čem govoriš. o dušni koži. o tem sem pred časom brala v knjigi “ženske ki tečejo z volkovi” (mimogrede: berem jo že 3 leta).

tjulnja koža – dušna koža. to kožo ženskam ukradejo, ko se neprevidne in naivne spuščajo v odnose z ljudmi, ki iščejo točno to, kar imajo te ženske, to kožo, to zavedanje sebe. in ker tega ne vemo, ker se ne znamo varovat, malo po malo ostanemo gole. to bi si morala prebrat, je predolgo, da tukaj pišem.

in to, da moramo domov – da mora vsaka ženska od časa do časa domov, vase, k sebi, biti sama s seboj. na razne načine. bodisi, da počneš nekaj, kar te strašno veseli, bodisi da se preseliš nekam, kjer čutiš sebe (recimo jaz sem naredila to in mi gre na jok, ko moram iz ljutomera nazaj v kranj ob nedeljah). to moraš prebrat, ne morem ti povedat ali napisat po svoje.

1211, torej si ugotovila, da si možača glede svojega bivšega, pa še vseeno nič ne narediš?

Jaz bi rekla, da je ravno obrato. Prej si namreč pisala, da mu vse pustiš, ker bi v nasprotnem primeru dobila bumerang.

sploh pa ni pomembno ali si to ti, ali katera druga. V življenju pač ni treba imeti ne takega, ki hodi za teboj in ne takega, ki hodi pred teboj. treba je najti takega, ki hodi vštric. (pa to misel se ukradla nekemu mislecu, samo ne vem več komu 🙂 mi je pa pisana na kožo) in jaz dokler ne najdem takega…bom sama.

no, očitno bom jaz res samska do konca življenja. če bi mi partner začel bluzit in delat plane sam po svoje in sanjat, ne da bi me prej vprašal za mnenje o tem in s kompromisi sestavil realnost, bi ne udrihala po mizi, niti kregala se ne bi, 3x bi podala svoje mneje in…šla.

očitno to delam znova in znova, že 5x.

se ne kregam, ne udriham, mirno opozorim in če ni kompromisla, grem.[/quote]

:))))) veš ta hiša, ki sem jo kupila … to je moje bluzenje? moj se še zdaj ni sprijaznil s tem. in ima povem legitimno pravico, da se ne. kdo pa sem jaz, da ga silim živet 200 km vzhodneje? moja muha … moje sanje … 🙂

in tvoj denar. če bi imela pa skupen budget, pa bi bilo nedoraslo.

Veš v čem je štos, ne iščem ravno to da hodi nekdo z mano vštric, saj do zdej sm imela le tiste ki so hodili en korak za mano in čakali da jaz naredim naslednjega, jaz bi tazga mela ki bi hodil mal cika cak, enkrat naprej drugič nazaj, ne vštric. Bojim se da bi mi blo potem dolgčas.

mislim da katarina ima enga tazga, kjer oba hodta tut mal cik-cak.

tole vštric je spet idealno, pa me kr naprej obsojaš da težim k idealnem, za kar itak obe veva da ga ni, da ne obstaja

:))) on pa porabi svojega, da pride do mene. :)) a veš, tkole, kot delam jaz, je tut zlo težko imet skupno življenje. da niti za en teden vnaprej ne ve,kako bova midva takrat. ravno danes sem ga vprašala kdaj se bo naveličal. pa se je samo zasmejal. 🙂 mogoče se mu zdi pa zanimivo in razburljivo živet z divjo žensko. :)))))))) ali pa ima okamenele živce. al je pa robot. 🙂

Madonca vam gre dobr brez nas, moških. Povsem samozadostna ženska energija. za eno nuklearko vsaj.

mogoče pa je precej bolj simpl. mogoče uživa v takem lajfu in je na drugačnega čist pozabil :-)))))))