Če kdo hoče cele dneve delat, si komot najde delo za cele dni. Gre za odločitev. Odločiti se je treba, koliko časa bomo za kaj namenili. In vaši možje so se odločili. Pač so se bolj odločili za delo kot za družino.

Vem, kako to lahko izgleda, ker sem odraščala v taki družini. Ko je oče zelo veliko delal, mama pa se je sama borila z gospodinjstvom in skrbjo za otroke. In vesela sem, ko sem videla, da se je moj brat odločil drugače – za neko pametno ravnovesje med delom in družino in je resnično družinski človek, ne samo po ‘kvalitetnem času’, ampak tudi po količini časa, ki ga preživlja s svojo družino. Pa čeprav je privatnik. Pač ne zasluži toliko, kot bi lahko, če bi ves dan samo delal. Jaz sem se vse življenje že na daleč ogibala partnerjev, ki so kazali znake deloholizma. Mi je pač to ostalo od doma – strah pred odsotnim moškim, kot je bil odsoten moj oče, in strah pred tem, da bi bila tudi jaz preobremenjena mama. Moj partner je sicer priden, a ni obseden z delom. In resnično upam, da nikoli ne bo. Ker to bi zame pomenilo, da beži iz najinega odnosa v delo.

Moški, ki dela cele dneve beži od doma ali pa si ne zna organizirat dela. Razumem celodnevno delo, če nisi gospodar delovnega časa in šef zahteva takšen urnik. Če pa si sam svoj gospodar in malo pri pameti ti mora biti jasno, da je jutri še en dan, ko lahko nadaljuješ delo.
Moj mož dobro zasluži in je v vodstvu podjeta in nikoli ne dela do poznega večera. Resnici na ljubo, prav vsak sestanek se konča najkasneje ob 16 uri, ker tudi drugi takrat že končajo delovni dan. Kontakti z drugimi firmami so pozno popoldne onemogočeni, ker nikogar več ni v službi. Papirje pa lahko rešuje tudi naslednji dan. Nadure se ne plačujejo več v nedogled tako, da ne vem kako se služi s posedanjem do poznih ur.
Zame je delo 24 ur na dan prav tako alarm za zakon kot pohajkovanje s kolegi po gostilnah ali preživljanje časa z ljubico.Samo sliši se delo tako,da ženska izpade kot bedakinja, ki možu ne dovoli delati kajti delo je zelo visoko na lestvici vrednot.

jaz bi bila pa zelo vesela, da bi vsaj skupaj zaslužila 600 000 tistoč, da nama nebi bilo potrebno samo fantazirati o družini…

vse skupaj je eno relativno sranje

kaj pa imava od tega ko sva po službi 3 do 4 ure skupaj v eni majhni sobi kot dve sardeli v konzervi in lahko samo fantazirava o neki družini…

ena gospa je zgoraj omenila, jaz sem jo razumela v smislu “nepodjetnega deca ali pa lenuha”…moj mož sicer ni lenuh ampak tudi kaj dosti podjeten ni … jaz se saj neki z nadaljnjim šolanjem matram…

no in kot sem že omenila… čeprav ga imam priliko imeti doma, mi to kaj dosti ni zapolnitev ali občutek večje sreče, izpolnjenosti – preprosto, ker ni denarja, potem tudi nemoreva ustvari družine v tem smislu, da bi imela otroka in zato nisva preveč srečna itd. … bla, bla, bla…

TUDI TO JE ENA NIANSA – SAMO ENA OD MNOGIH…

Tako da če ni dinarčkov pol tud – lahko da – ni družinice …srečice in zadovoljstva.. ampak eni očitno lahko živijo od ljubezni in samo od ljubezni… in deca imaš doma, kateri ne ve kaj bi sam s seboj, buli v piko ali poležava s pivom pred TV in predana ženička mu streže, se mu ovija okoli vratu, mu leze v ušesa in je vsa presrečna ker ima moža doma, ali pač ???!!!

Pisala sem kar precej karikirano – ironija je to- da kakor imaš urejeno / postlano / upeljano življenje/ organizirano življenje – nikoli ni dost dober, vedno bi bilo lahko še boljše, nekje sfali …nekaj manjka

Pozdravljene,
z prvim stavkom gospe Novike se absolutno ne bi strinjala.
Danes je tempo življenje takšen, da moreš prekleto dobro pazit, da ne zamudiš oziroma da nisi prepozen za kako stvar, takšna stvar pa se za moje pojme ne konča ob 16.00 kot bi seveda nekatere močno želele.
Vsak naj opravlja svoj posel dobro in če ga bo dobro opravljal bomo seveda tudi mi vesele.

Menim, da smo lahko samo zadovoljne, da imamo doma pridne mravljice, ki nam prinašajo beli kruh in bi jih pri tem morale samo podpirati in ne tarnati o temu kako smo boge,…. organizacija manjka morda nam,…

Pa sej nam ni tak hudo,…. pomislite na tiste katerim je huje,….

Evo, še ena, ki se ne strinja…

Moški, podjetnik, do 16. ure obiskuje stranke, po 16. uri pa piše ponudbe v pozni večer. Kdaj jih pa bo? Po tvojem bi naj vse prelagal na naslednji dan? Naslednji dan so vendar spet stranke,…in tako naprej.

Potem pa po možnosti še tečna žena doma, ki mu mori, namesto da bi ga razumela, ga podpirala in mirno opravila svoj del, ki ga sigurno bolje obvlada: otroci, gospodinjstvo. Če pa ona njegovo delo bolje obvlada in lahko družino preživi, on z veseljem zamenja!

kaj pa če ima žena tudi odgovorno delovno mesto ..in je delo obeh na takih položajih stvar dogovora…in kopromisa obeh.

Ni težko opravlajti gospodinjska dela in skrbeti za dom….Ampak imamo tudi me svoje cilje ki so povezani z delom in odgovornostjo. In mož te ima ravno zaradi tega rad ..ker veš kaj hočeš..in je bil to skupni dogovor, ki se ga en potem ne drži..????

verjemem, da se da najti ravnovesje med obema delo – dom.

Sonči …sej vem..verjamem pa da se da oboje..samo stvar dogovora. A ti povem, da kljub denarju in vsem materialnim dobrinam pa sva v 10 mesecih bila le 4 dni skupaj nekje na lepšem. Da če ga ne peljem čez mejo tudi če nima za delat….gre v službo..ker ima drugače slabo vest…Da telefon lahko zvoni tudi v nedeljo ob 08:00 ko sexaš in se crklaš….Ni to da ne bi bil toleranten..gre za to, da so nekje meje. In da je oboje pomembno. Samo da jaz lahko počakam..če pač nisva ta vikend skupaj..bova pa naslednjega in pride naslednji ko pride slučajno nekaj vmes. Razumem da je težko in moj še zdaleč nikoli ni ob 16:00 doma. Najpreje je ob 20:00 zmatran… kaj pa ti na to praviš.

Nikoli ni prav..pa vendar se najdejo tisti, ki spretno krmarijo med delom in odnosom z dobro disciplino….

sej bo… sej vedno je na koncu pač prevaga to da ga ljubim….

Potem mi pa ni jasno zakaj je človek, ki je od jutra do poznega večera v službi sploh poročen? OK – delo kot edini smisel življenja zakaj pa ne?
Se pravi, da ima ženo in otroke zato, da ustrezna splošnim družbenim normam. In zato, da ima kje živet, da ni pri starših!
Se pravi mu žena in otrok niso v noben užitek. Ne želi si pohiteti z delom, ker tako ne ve kaj naj bi si začel doma. Zame je tak odnos žaljiv.

Ni delo edini smisel življenja, to nam je vsem jasno, vendar brez dela tudn ne moremo bit, sicer pa, lahko je z polnimi usti govoriti kako nam je slabo,…pomislite na slabše od nas,….. lahko tudi nam postane kdaj tako,…
pol bomo pa jokale, zakaj ni dnarja,…..

sicer pa, nam babam ni nikoli prav ali človek dela ali ne,

p.s. zakaj je pa človek (moški) poročen ve najbolje vsak zase, eni zaradi ljubezni drugi zaradi,… drugi zaradi,…. ? bi morali postaviti pa vsakemu moškemu posebej,…..

pozdravček

Ja, v tem primeru je pa težje. Potem pa ni problem v deloholizmu samo pri njem, ampak tudi pri njej:)))

Draga kolegica,

popolnoma razumem vaš problem.Tudi moj mož je privatnik in je neprestano na poti. Naj vam povem, da ne bo boljše, če on ne bo čutil potrebe po večjem druženju z družino. Priporočam vam, da si svoj življenski urnik uredite po svoje in ne čakate na svojega moža.Ko bo to videl oz. opazil, da brez njega greste na izlet, se kopat in pd. bo sam prišel za vami.

Lea hvala za predlog. ja čakaš..ker si pač zmenjen in ker želiš biti z njim….

Ko sem zacel brati post, sem bil siguren, da bo sla tema v smer, da si taksne
zene najdejo pozornost kje drugje, pri drugem, pa kar ni nobena omenila. 🙂

Jaz lahko to omenim,ker nobena noče misli si pa po moje vsaka,če moški žensko zanemarja je večja verjetnost,da ga bo prevarala oziroma podlegla lepim besedam in nežnostim ,ki jih ne dobi doma ,vsaj jaz sem taka da rabim veliko pozornosti,pa ne da varam moža sam če mi ne bi posvečal dovolj pozornosti in bi sepočutila neljubljeno ne vem ,ne vem kaj bi bilo, smo ljudje in to rabimo žal je taka resnica mogoče ne prvo leto ampak po letih zanemarjanja.Po dolgem času ti potem nekdo da vedeti da si pomembna, sexi in zapeljiva,doma pa nihče ne ceni ganjanja cote po bajti.

SSS: tiste, ki so podlegle, pač ne hodijo jokat na forum, ampak uživajo življenje po svoje:)

A nito prav, ko pa da si stara enkrat 50 polj pa razmšljaš kak si celo živlenje neki čakala.

Pa še neki ,če bi uživale po svoje moški ne bi več tok delal ker bi se malj ustrašl zaenkrat ste jim pa samoumevne,vedo da boste doma čakale in to je to zakaj bi pa se jim mudilo.

Zanimiva in živahna debata – tudi jaz veliko delam 🙂 Hm, bom moral vprašati svojo ženo, kaj si misli o tem …

Mislim, da je pomembno raziskati motiv: Zakaj nekdo veliko dela – s kakšnim namenom (da bo veliko zaslužil, ker ga delo veseli ali mu daje samozavest, ker misli, da ga bo to osrečilo, ker se želi umakniti od družinskega življenja in težav, ki so z njim povezane …)?

Kakšne predstave so v ozadju takšnega pretiranega dela (denar me bo osrečil, treba je veliko delati, življenje je delo, za igro in odnose je škoda časa …)?

In tudi razmislek: kaj lahko prevelika okupiranost z delom pomeni za odnose, družino …

Nasvetov in izkušenj kaj narediti v takšnih primerih pa je bilo že veliko zapisanih.

Lep pozdrav vsem!

Jaz imam nasprotno izkusnjo od vasih tu: moj moz je pustil zahtevno sluzbo z dolgim delovnikom in odlicno placo in odprl s.p., rekel je, da mu je dosti pisarn in dela do 7h zvecer, da hoce videti otroke, predno bodo odrasli. In res, pet let po tem sicer ne plavamo v denarju, oz. sluzi predvidoma polovico tistega, kar bi lahko, ce bi bil “normalno” zaposlen, ampak kaksen fuzbal s sinom pade kaksno popoldne, ko si vzame fraj, itd. Je pa res, da je miselno dosti odsoten in da se mu vidi zvecer, kako v sebi melje in melje… No ja, pa da ne bom izpadla nehvalezna… Smo lahko zelo srecni.

Moj ima pa zelo dobro službo-rad dela v njej pa plača je tudi zelo dobra, imam pa poleg tega zelo veliko prostega časa-velikokrat več od mene,ki sem študentka, pa delam občasno preko ŠS…
Jest bi pa prav rada, da bi malo več delal,hmmm…-bi bilo več penezov, vsaj na kakšen Mauricius bi me lahko potem peljal.