Žena me tepe
Dostmam, kako pa je bilo v tvojem otroštvu? Je tudi kdo koga tepel? Ali se drugače izživljal nad njim?
Zakaj se mi nekako dozdeva, da se žena samo brani, ker si ti do nje “psihično” nasilen-ona pa potem klofuta okoli sebe? Ker dvomim, da je ona 100kilska gorila, ti pa 50 kilski možiček. Pa ne mislim, da bi moral tepsti nazaj, sploh se te ne bi smela lotiti, ker bi kaj takega lahko storila samo enkrat: enako mislim za obratno situacijo, če bi mož tepel ženo-čeprav žensko lažje nalomi moški, pa vendar-enkrat bi bilo dovolj, potem pa se je treba odločiti, kje je meja.
Praviš, da prijateljica dobro deluje na ženo-je tudi prijateljica motena, da drži z njo in ne opazi, da trpijo otroci? Kaj pa tvoja in njena mama? Obe sta videli, kaj se dogaja, toliko vas je, ki vidite-pa ženski nihče ne pride do živega? Se vsi umaknete in njej ostane čas za šoping?
Malo me skrbi ta tvoja labilnost, je res, ali je to samo tako videti?
Kot so že drugi pomislili: kaj če je ta tvoja “nadvlada”-(čustvena in materialna) in aroganca vzrok, da je ženska v takšnem stanju?
V zvezi z vašimi odgovori moram povedati sledeče:
1. V moji matični družini smo se bratje seveda pretepali, bolje rečeno ravsali, takorekoč dnevno. Kolikor se spomnim skoraj vedno v igri. Oče me je, koliko se spomnim, našeškal enkrat ali morda dvakrat, mama nikoli. Kolikor vem, oče nikoli ni udaril mame, niti ona njega. Skratka: pretepanje kor reševanje konfliktov, ni bilo del našega življenja. Tudi moja brata in sestra se ne spomnijo, da bi kdaj bilo.
2. Psihično nasilje v moji matični družini? O tem težko sodim. Lahko rečem le, da ga sam nisem občutil kot takšnega. Kakšna stvar me je seveda jezila, a to je verjetno normalno. Nikoli pa starša nista prenesla čustvenega izsiljevanja in podobnih reči. Občutek imam, da so bili odnosi precej dobro definirani.
3. Mislim, da do žene nisem “psihično nasilen”. Je to povezano z vprašanjem moje domnevne “navdlade” v materialnem in čustvenem smislu, zarade katere naj bi bil aroganten?
Trenutno sem edini, ki v družini hodi v službo. Tega ne počnem zaradi ohranjanja nadvlade, ampak zato ker moram plačevati račune. Če bi jo to motilo, bi lahko stvari vzela v svoje roke in se znova zaposlila.
4. Njeni prijateljici osebno zaupam. Tudi ona opazi marsikaj in je glede tega z menoj zelo odkrita. V bistvu sem ji hvaležen, da hoče biti z njo, ker se mi to zdi dobro, čeprav pogosto terja dobre živce.
5. Sam nisem 100kilska gorila, ampak 82kilska na 186cm višine. Moja žena ima 72kg. Ne vem zakaj je to sploh pomembno? Tudi 50 kilski možiček te lahko zelo prizadane in zlomi.
Ne vem zakaj mora biti moški vedno vsaj malo kriv, vsaj malo nasilen, vsaj malo labilen. Kar se mene tiče, to zavračam.
6. Mislim, da nisem labilen. Tega si preprosto ne morem privoščiti.
7. Otroka sem dal v vrtec, ker je bil to edini način, da sem vedel, da sta na varnem, ko sem jaz v službi. Ženi žal glede tega nisem mogel zaupati. Videl sem modrice in strah starejšega pred mamo. Kaj bi bilo, če bi me klicali z urgence, da “mali ne diha”? Tedaj bi me vsi imeli za krivega češ: “vedel je, pa ni nič ukrenil”.
8. Komunikacija z mojo ženo je težka, a zame bistvena naloga. Skušam jo vključiti v družinsko odločanje, a če noče sodelovati, moram pač to storiti sam. Kak dan je čudovita in hoče početi vse in se za vse zanima, potem pa pridejo temni dnevi, ko ji je popolnoma vseeno. Pomislil sem že, da je morda manična, a po mnenju njenega prijatelja psihiatra, ni.
In zakaj ne poveš to njeni ali svojemu zdravniku in naj napiše napotnico za psihiatrijo.
Tako smo pri nas naredili s stricem, ki je kronično pil in smo šli do zdravnika napisal napotnico in sedaj je ozdravljen alkoholik.
Vse se da samo če si upaš ampak tebi izgleda ustreza tak položaj, ker se nič ne trudiš, da bi kaj spreminil. Pa ne govori vse poskušam, če bi vse poskušal bi bilo že pred leti drugače.
Prijatelja psihiatra? Ali je povedal, kaj je, če ni manična? Depresivna, motena, ali kako že? Če je sposoben,pravi prijatelj, se ji bo znal približati in ji na njej sprejemljiv način pojasnil, da nekaj ni v redu.
Saj kot Strokovnjak še bolj ve, kaj vse “kasirata” otroka.
Sicer pa je precej ritolizniški, češ jaz se v to ne bom vtikal.
Bodi jasen. Ne pa nesramen, žaljiv, kričav.Povej ji dejstva, ki zdržijo in jih ne bo mogla zavijati v leporečje svoje izobrazbe in ovinkariti. Mirno ji povej (prej se pripravi), kako in kaj se ti zdi. Naredi načrt reševanja. Kje bi ti začel?
Vedi, da otroci vejo in čutijo več, kot mislimo odrasli.
Kaj pa gospodinjstvo? Ali ji vsaj to gre, in ne živcira?
Če ji za preživetje ni potrebno v službo, imaš dobro plačo, ali pa vas financirajo babice.
Če ji ni za službo, ali ni sposobna,ali je lena? Če ima človek preveč časa, pa tudi ni v redu.
Drži se.
Ja, čudno se mi zdi le to, da če si tako zelo razumen in krasen možakar-ona pa ima take “težave”, celo prijateljico imaš za pričo-pa se ne da ničesar ukreniti…ali nočeš?
Noben zdravnik ji ne more ničesar dokazati, otroci pa imajo more in modrice?
Misliš, da bi sodišče res dodelilo otroke ženski, ki se je bojijo, katere prijateljica opazi določene težave, katere mama in tašča pa še mož trdijo isto-da je depresivna, nasilna…???
Ne vem, ampak občutek imam, kot da je ta post že od začetka provokacija.
Zanimivo, v tej Oni lahko prebereš zelo podobno izpoved moškega, ki trpi nasilje ženske. Poglej si, če te zanima.
Drugače se pa vprašaj: česa imaš bolj dost: ženine nemoči ali lastne nemoči nad obvladovanjem situacije, njene pasivnosti ali lastne pasivnosti, njene nepripravljenosti na sodelovanje ali lastne?
Meni se bolj zdi, da se oba obnašata kot dva otroka. Ja, v zakonu marskatero pričakovanje ni izpolnjeno, marsikatera predstava o tem, kako bo zgledalo, je potem čisto drugačna.
Že tukaj kategorično zavračaš in bežiš od svoje odgovornosti, ki jo imaš kot mož do svoje žene. Moram ti reči, da cenim, da si predan, dober oče, a kot partner si pa “pogorel”. In zato te žena prezira, čuti do tebe odpor. Lahko naredi karkoli, ti boš še vedno pasiven, kot da ti ni mar kaj se dogaja z njo. Daj ji vedeti, da ti je, udari z roko po mizi, postavi meje, za božjo voljo, ne skrivaj se, bodi ded.
Ko te bo naslednjič napadla, jo trdno primi, posedi na stol, potem pa pokaži, da ti ni vseeno, da se to dogaja, da ti je hudo za njo, za otroke, zase, da si res želiš, da bi zmogla SKUPAJ preko tega, da ni sama, AMPAK če bo tako nadaljevala, če bo vztrajala, boš moral ukrepati in daj ji vedeti, da boš to naredil s težkim srcem, a VSE ima svoje meje. Če mene kaj vprašaš, bi to že moral narediti, ko si videl modrice na otroku. za božjo voljo, UKREPAJ ŽE. Ustavi jo, zato ne rabiš biti nesramen, pokaži razumevanje za njen položaj, a zahtevaj razumevanje za svoj položaj. Ne boj se ji zoperstaviti, ženske načeloma prav iščemo moškega, ki bo to v polnem pomenu besede. Pa ne razumi narobe, a biološko gledano je tako. Vsak mora svojo vlogo zrelo odigrati.
In ne uporabljaj otrok, da ji prideš do živega. Prav je, da si jih zaščitil, a to se vse kratkoročne rešitve. Tako te bo še samo bolj sovražila. Meni se bolj zdi, da je ona mnenja, da tebi preprosto ni mar za njo zato napada in izziva. Tako kot otrok. Ta bo zadovoljen tudi z negativno pozornostjo, samo da bo dobil nek odziv. Štekaš?
Empatija je krasna stvar. Postavi se v njen položaj, poglej na dogodke skozi njene oči, to ne pomeni, da se z njo strinjaš, pač pa da lahko bolj trezno presodiš kako do rešitve. Njeno početje je nedopustno, a vseeno priznaj, da doslej tudi tvoje ni ravno premišljeno, pač pa se bolj braniš. Zdaj moraš v napad ti, mirno, odločno, s širokim srcem. To ne pomeni, da ji daješ prav, pač pa da ji daješ vedeti, da ne boš kar tako obupal, da se boš boril na njeni strani, ne boš pa se boril proti njej. Če se na ne želi preobraziti skupaj s tabo, potem ti ne daje druge možnosti kot odhod, povej ji to. In tudi njo vprašaj, kaj si želi, kaj misli kako dolgo bo še šlo tako, kam to vodi, kako ona vidi rešitev. Iskrena komunikacija, iskreno o čustvih, tudi tistih manj prijetnih. varuj pa se obsojanja, zaničevanja, posmeha, s tem ji nikoli ne boš prišel do živega.
Zelo razumem položaj obeh, a ker ona zgleda ni zmožna treznih, zrelih odločitev, jih boš moral najti ti. Za dobro vseh skupaj, predvsem otrok. Vedi, da si tudi onadva želita zadovoljne mamice. Onadva ji ne moreta in ne znata pomagati, ti pa to lahko, le bolj asertivni nastop bo potreben. Četudi se odločiš za ločitev, je vredno vsaj poskusiti, ker tako kot je oče samo en, je tudi mati samo ena. Da ti ne bosta nekega dne očitala, kako nisi naredil dovolj. Ne uči ju bežati od težav, pač pa se z njimi spopasti.
Ajde, skoči že v tebi neznane vode, kdor plava, ta splava. Kdor se vda, ta utone.
Tudi pri meni je enako. Skoraj vse. Tepenje in kričanje, izbruhi za vsako polito kapljico soka, … Zaradi nenehnega dretja na otroke je izgubila vso avtoriteto nad skorajšnjimi pubertetniki, tudi mene zmanjkuje in vzkipim vedno večkrat. Po desetih letih 99% prilagoditve z moje strani imam tudi jaz dost in samo dejstvo, da ne naredim nič, če “rešim” samo sebe, ostajam. Zaradi nenehnega strahu, kaka je do otrok, sem sprejel delo od doma. Doma pa sem naredil še manj zaradi nenehnega vreščanja. Vsakič vstati in iti mirit njo, ter jokajoče njih, me dela neučinkovitega, včasih sem jokal, nato igral igrice in čakal, ko bo spet eksplodiralo, da grem hitro v intervencijo. Zdaj sem izgubil še to službo. Očitala mi je, da sem imel proste roke, da bi delal… Po več letih brezposelnosti je šla v neko najnižje plačano službo, kjer jo izkoriščajo in vsak dan prijamra domov in me dodatno obremenjuje. Če karkoli rečem, da sem imel jaz dosti bolje plačano službo, se skregava. Od kar hodi na šiht je kot nabita puška. Poči brez opozorila, ne da se nič zmenit. Niti preprostih stvari, ki so v njeno korist. Goni o stroških in šparanju, tudi, ko je evidentno narobe. Recimo “šparamo” tako, da zdaj kupujemo cenene stvari, ki ravno tako stanejo, a nimajo uporabne vrednosti. Če to omenim, zabrusi, pa ti zasluži in kupi boljše, jaz samo hočem preživet. V glavnem svetovna prvakinja v krivičnosti do mene (in otrok).
Tipičen nasvet, ki ga dobim je, da naj skušam več vložit in ko bo iz krize, se potem pogovoriti. Že leta se ponavlja vzorec, da ko kje spet najdem energijo in sem “popoln mož” (torej med drigum niti v sanjah ne pričakujem seksa, ampak sem samo na boljo in v oporo, pa karkoli to pomeni, ne omenjam nobenega problema, spredaj in zadaj skrbim, da je jeklenska s plinom polna v rezervi, smeti odnešene, vse tip-top in otroci poštimani, ko je zdoma, da sem nasmejan in srečen (!?!), potem se odtali. Ampak, to ne pomeni, da se lahko takrat pomeniva, ker takrat pa ima moč argumentov, da vidim bele miši, saj je vse v redu! Leta sem tako zmogel biti mr. perfect. Seveda gledano nazaj nisem bil osebnostno, telesno in duhovno zadovoljen in srečen že dolgo, izjemo posameznih trenutkov. Tudi ko sreča za hip pride , se bojim strele z jasnega. Moj rek je, da za vsakim soncem pride dež.
Če je ona “normalna” in je “vse v redu”, pa jaz opažam vedno večjo depresijo. Niti ne iščem službe. Ker je brezveze, ker ne upam od doma… razen če so otroci v šoli in ona v službi in če imam denar za gorivo. Občasno me štipendira moja ostarela mama. Kar me spravlja v obup, ker še sama nima veliko. Seveda žena opazi mojo nerganje in pravi naj grem po strokovno pomoč… ja, zdaj sem jo verjetno že res potreben.
Tu ne pričakujem rešitve, hotel sem samo dopisati, da doživljam enako kot AVTOR teme. Čudno, da internet najde samo DVA zadetka na to temo, čeprav po obešenih in zapitih možeh sodeč nisva edina. Fuck-it.
Pozdravljeni.
Nisem prebral vseh prispevkov v temi, prebral pa sem vaš prispevek. Niste edini. Moški redkeje govorijo o nasilju partneric nad njimi, ampak to obstaja. Sicer nasilje v fizični obliki je precej redkejše, kot v primeru fizičnega nasilja moških nad ženskami, zato pa v večji meri prednjači čustveno nasilje.
Menim, da ste sprejeli nekaj ne preveč konstruktivnih rešitev. Osebno težko vidim plemenitost v tem, da se žrtvujete zaradi otrok, ob tem, da doma doživljate nasilje in se ponižujete, kar, želite ali ne, absorbirajo tudi otroci.
Vaše odločitve so morda res “kupile” kratkoročni mir, vendar pa ste z njimi kastrirali sebe. Zelo bi bil presenečen, če ob vsem tem ne bi imeli depresije ali vsaj padali v pogosta depresivna razpoloženja.
Glede na situacijo bi na vas zelo blagodejno vplivala moška terapevtska skupina. Poiščite si službo, ne vdajte se brezupu. Bodite zgled svojim otrokom in začnite izražati sebe in svoj jaz.
Vse dobro.
Zadetkov nisi našel, ker nisi iskal tistega, kar je tvoj problem. Pojdi na forum Menja osebnostna motnja in mislim, da boš v tistih zgodbah tam videl zrcalo svoje.
Za tolažbo: če nimaš izkušenj s to motnjo, si ne daš dopovedati, tudi če ti nekdo še v fazi zaljubljenosti pove, kaj je narobe s partnerjem/partnerko, ker enostavno zveni preveč neverjetno. Potem je pa običajno že prepozno, pridejo otroci itd.
Točno to, kar pravi Žarna. Izvorni post je prikazoval še bolj nasilno situacijo in se zdi tipičem MOM.
To kar opisuješ je lahko osebnostna motnja, razumeš? To ni hec. Na hitro bi rekel, da je najboljša terapija za njih , da se odseliš. Itak bi bilo pa najbolje, da poiščeš strokovnjaka, ki ti bo razložil, da boš sploh vedel s čim imaš opravka, kj sploh je osebnostna motnja, kaj lahko pričakuješ itd. Mojca Zvezdana Drnovšek npr?
To res niso heci. Saj praviš, da ne seksata pa se ti zdi že skoraj sprejemljivo stanje.
Pa odpiki te nasvete zdrži, več vloži, halo!
Dostmam, 15.05.2008 ob 18:53
Pred štirimi leti sva se poročila. Pred tem sva hodila dve leti in zdelo se nama je, da se dobro poznava. V prvih dveh letih zakona sva dobila dva čudovita sinka, ki sta sonce mojega življenja.
Sam izhajam iz dokaj funkcionalne družine. Oče in mama sta se imela rada, imam dva brata in sestro s katerimi se zelo dobro razumemo. Žena prihaja iz drugačnega okolja. Zgodaj se je morala postaviti na noge. Tudi ona se zelo dobro razume s svojo sestro in mamo, s katerima se tudi jaz dobro razumem. Njen oče je pokojni. Menda je, ko je bila žena še otrok, rad pil in imel v njenih najstniških letih neko afero s sorodnico svoje žene. Potem sta se z ženo (mataerjo moje žene) pobotala in ostala skupaj do njegove smrti.
Po rojstvu najinega mlajšega sem opazil, da ima žena vedno slabše živce. Ko sem pred kakim letom prišel iz službe sem vstopil v hišo ravno, ko je ona precej neusmiljeno pretepla starejšega, ki je imel takrat dve leti in pol. Sina sem ji spravil iz rok, ona pa je začela vpiti name, da je čisto ob živce, ker se mali nonstop joka in dere, da ona tega ne zdrži ipd.. Zvečer sem ji rekel, da me skrbi za njeno zdravje in zdravje mojih sinov in da predlagam, da se njena mama za nekaj časa preseli k nama. Njena mama je bila takoj za, tudi moja mama je nekajkrat tedensko hodila pomagat.
Sprva je bilo videti opazen napredek. Po nekaj mesecih mi je rekla, da misli, da ji je bolje in da zmore sama. Njena mama je ostajala samo še toliko, da sem prišel domov jaz. Lani jeseni sta šla oba fanta v vrtec, čemur je žena nasprotovala.
Od tedaj dalje ob meni zelo hitro izgubi živce. Zmoti jo vsaka malenkost, vsaka stvar jo spravi v bes. Opazil sem, da me včasih namerno skuša sprovocirati. Konec lanskega leta me je prvič udarila v obraz, letos verjetno že več kot desetkrat. Čeprav je doma, je prenehala skrbeti za gospodinjstvo. Zadnje čase je stvar čustveno postala tako naporna, da ne vidim več drugega izhoda kot da se razideva. Skušal sem naju spraviti h kakemu terapevtu, ker je to očitno najin skupni problem. Pa ni hotela, češ da ni “zmešana”. Za sinova se ne zanima preveč. Zadnjih nekaj mesecev vikende preživljamo na mojem vikendu, ki sem ga podedoval po stricu še pred poroko. Ona se nam pridruži zelo redko … kar me – če sem odkrit – ne moti preveč.
O ločitvi seveda razmišljam, a me je groza ob misli, da bi sinova ostala pri njej. Zdi se mi nestabilna, čeprav sva na zunaj še vedno idealen par. Ker je po izobrazbi psihologinja, imam občutek, da lahko obrne še takšnega eksperta, če bi jo testirali. Rad bi, da bi imela moja sinova vsaj približno stabilno mamo. Včasih mi reče, da sploh ne vem kako me ljubi in naj je ne zapustim. Tudi jaz jo ljubim, a ljubim tudi sebe in otroka, zato mislim, da bi bilo prav da se razideva, če se ne bo odločila za terapijo.
Kaj mislite. Vsako mnenje bo dobrodošlo, ker sem sam že precej pri koncu z idejami in utrujen od vsega tega.
LP
Ja mozn dasi luzr al pa neki
Tako kot drugim, mi je čudno, da ti psihologinja pravi, da ni zmešana. Vsi smo malo zmešani, ali pa sploh nismo.
Sicer pa sem razmišljala o tem, ko sem brala: ali si je ona resnično želela postati mama? Ali je mama pač zato, ker je tako naneslo, zdaj pač sinova že sta in ona samo nekako deluje “kot bi morala, ker je pač tako”?
Je pa tako – lahko si ti vrhunski psiholog in dobro analiziraš tuja čustva… Vendar iz svojih ven pa ne vidiš. Ko te zajamejo, nisi sposoben reflektirati, niti pravilno reagirati v situaciji. Moj partner je človek, ki se hitro razjezi a prav tako hitro ohladi in mu je potem žal za njegove pretirane reakcije. Na srečo je zelo nežna oseba in povzroči ljudem okoli sebe zgolj malo sekiranja ali jih užali, ampak vseeno.