Žena me tepe
Ampak res ženske, nobena se ne more identificirati z njo? Nobena še ni slišala za poporodno depresijo. Nobena ni rodila otrok. Da je rodila dva otroka v dveh letih nikogar ne zanima. Da je to najbrž velik faktor v tej zgodbi je zanemarljivo. Sem seksisitčna? Ja? Dobro. Ker jaz mimo tega dejstva kot ženska, ki se je po ENEM porodu soočala z depresijo, ne morem. In to me v tej zgodbi bode v oči in zato je ne bi kar popredalčkala v škatlico, da je nasilna, ker izhaja iz takega okolja in nadaljuje vzorce (kot je ponavadi pri moških). Pa sploh nisem zasledila, da bi to okolje, razen očetove afere, bilo nasilno.
Otroka sta šla v vrtec, žena je bila proti. Ja, sem pozabila, ve ste tako emancipirane, da več ne veste, kako je to, če mož dela kontra vašemu mišljenju. Da, ve bi kar mirno prenesle, če bi vaš mož delal enostranske odločitve glede vaših otrok. Njena reakcija je sicer nedopustna, a glede na to, kakšno je njeno psihično stanje, razumljiva.
Najbolje jo je kar odpisat, čeprav je to mati dveh otrok, ki ju je sama rodila v zelo kratkem času in zgleda naletela na partnerja, ki jo vidi bolj kot reprodukcijsko orodje, ne pa kot partnerko, ki ji rojstvo otrok ni prineslo le neizmerne sreče, tako kot očitno njemu. In to ji zameri. Namesto, da bi se sam aktivno vključil, je raje dal pripeljati mamo. Saj ji bo ona pomagala in jo podpirala, to ni njegova naloga. Meni takšne stvari povedo veliko o njem kot partnerju.
Jaz bom na nasilno vedenje ženske po skoraj dveh zaporednih porodih vedno gledala skozi drugačne oči, kot na nasilje moškega, ki po dveh zaporednih porodih focka ženo in otroka. In to splon ne pomeni, da si je treba zatiskati oči, pač pa da je treba drugače pristopiti k reševanju takšnega nasilja. Kajti vse, kar se bo sejalo, bosta žela ravno otroka in to, da mati ne kaže zanimanja za svoje sinove, je zame alarm, ki kaže na globino njene depresije. “Izguba” matere je za otroka vsaj v zelo rosnih letih bolj kritična kot “izguba” očeta. Tako je že po naravnem zakonu in tudi zato se zakon nagiba k temu, da dodeli skrbništvo materi. Iz tega razloga sem se vprašala koliko se je potrudil najti pot, da si pridobi njeno zaupanje.
Tudi sam piše, da jo ljubi, da si želi, da bi njegova sinova imela stabilna mamico. Če je res tako nepripravljena na sodelovanje, potem bo moral tudi tvegati. A če je ona res v tako slabem psihičnem stanju, da za otroka ne more skrbeti, da za njiju ne kaže nobenega zanimanja, potem bi to moral opaziti vsak izvedenec. Dokler pa ostaja in navzven še pristaja na igranje idealnega para potem je tudi partner sokriv. Pa naj si bo ženskega ali moškega spola.
Prav zanima me na podlagi česa sklepaš, da jo on vidi kot reprodukcijsko orodje. Poznam namreč kar nekaj žensk izhajajočih iz družin z neurejenimi odnosi in skupno jim je to, da so bežale iz tega prav z ustvarjanjem lastne družine in sčasoma “poskrbele” za ustvarjanje podobne družinske klime kot so jo bile vajene.
Glede na to in tudi druga tvoja pisanja pa si očitno zelo nastrojena proti moškim in nas imaš za manjvredna bitja. Po tvojem prepričanju siočitno ženska, ko enkrat rodi, lahko dovoli prav vse, moški pa je dolžan vse to prenašati. Ubogi tvoj mož … pardon … reprodukcijsko orodje.
Mi lahko tukaj ugibamo do zariplosti.
Možna je poporodna ali pa čisto navadna depresija – očitno preobremenjenost ne more biti razlog, če imate pomoč ene od babic, nekaj časa celo obeh, poleg tega sta otroka v vrtcu. Praviš, da zanemarja gospodinjstvo, da ji je vseeno za otroke… mislim, da bi to lahko pripisali depresiji.
Druga stvar, ki mi pade na pamet, je, da jo “heca” ravno njena izobrazba. Si je pred prvim otrokom mogoče domišljala, da bo njej materinstvo šlo z levo roko? Da ona kot strokovnjakinja ne bo imela klasičnih težav s spanjem, prehranjevanjem, trmo, zmišljevanjem, ugovarjanjem, porednostjo, sitnostjo in kar še lepega prinaša otrok? Nakar se izkaže, da niti slučajno ne zmore(ta – ja, tu se seveda postavlja vprašanje, ali si bil kot laik sploh pripuščen k skrbi za otroka oziroma koliko si se sam angažiral) in da potrebuje pomoč kar še dveh žensk… Mogoče je bila resničnost prehuda streznitev in predaleč od njene predstave, zato je razočarana in v svoji nemoči reagira agresivno.
Jaz bi rekla, da ni nenormalna, samo navaden človek, ki mu včasih enostavno vse zrase čez glavo. (Njen odziv z agresivnostjo seveda je nenormalen, da ne bo nesporazuma.) Ne vem pa, če je isti občutek dobila tudi pri vas, njenih najbližjih.
Tudi to ne vem, kako zdaj rešiti situacijo. Mislim, da bodo kako pametno znali povedati na forumu Partnerska svetovalnica, kjer odgovarjajo strokovnjaki.
Pokec, dva zaporedna poroda za žensko, ki je doma (če sem prav razumela, dotična iz zgodbe ne hodi v službo) načeloma ne bi smela biti nevemkakšen zalogaj. Ne boš verjela, ženske imajo po štiri, pet, šest pa do deset otrok in zmorejo. Smo pa “mladi” totalno razvajeni in se nam zdi nekako samoumevno, da nas bodo starši pedenali do smrti. To govorim tako na splošno.
Morda je poporodna depresija, morda ne.
Meni se zdi, da je zenska precej razvajena (vsi ji pomagajo), da misli, da se vse naredi z levo roko in ce se ne naredi, potem je stala, ter da ima prevec casa oz ima napihnjen ego v resnici se pa pocuti nesposobno.
Naj se zaposli, naj dela, naj se izkaze kot koristen clan druzbe in si pridobi boljse mnenje o sami sebi. Potem bo lazje shajala sama s sabo, s sinovoma in z mozem.
Jap, to je to. Če ti je tako mnenje blizu, potem pa le verjemi, da sem sovražno nastrojena. Je pa moj partner z svojo izbiro zadovoljen, ker ne sklepa samo na podlagi par stavkov, pač pa si me privošči vso, zato ne skrbi, mu ni kaj hudega. Pravi moški so dar, zato jaz za svojega skrbim in ga čuvam. Babe se za ta dobre “tepemo”.
Metulka, točno zaradi takih izjav bo prenekatera ženska molčala o tem kar iskreno čuti, ker načeloma pa res nima kaj za jamrat, razvajenka. Še dobro, da se tudi na področju poporodnega varstva veliko ljudi trudi odpreti pot iskreni komunikaciji. Da se ženske ne rabijo sramovati svojih čustev in jih doživljati kot nekaj nenormalnega, grdega, družbeno nesprejemljivega. Pa tudi moški ne, ki niso in ne smejo biti izvzeti.
Sploh pa nisem nikjer zapisala, da je moje mnenje absolut, poleg tega smo v virtuali, zato ni treba kar trgati in podivjati in me kategorizirati in predalčkati, še manj pa žaliti. Je pa res tako najlažje opraviti z različnimi mnenji, še posebej takimi, ki ti niso všeč. Ma, če komu paše, pa naj si privošči, jaz pravim, virtuala reale ne more spremeniti.
Pokec, zdrava ženska dva otroka komot popedena. To, da ju ona ne more, pa je za povrh vsega še doma in ne hodi v službo, je prej dokaz za to, da je z njo nekaj narobe.
In ja, po mojem si razvajen, če tega ne zmoreš. Tako kot si razvajen, če hodiš osem ur v službo, pa se ti zdi, da te ganjajo kot sužnja.
Pokec, kaj pa, ce bi bilo govora o moskem, ki je po dveh otrocih in dveh zeninih porodniskah postal agresiven in zivljenjomrznez?
Bi ga enako lahko zagovarjala?[/quote]
Glej, če so nekateri bralci prišli do zaključka, da jaz to ženo in mati zagovarjam, ker kažem bolj empatično obarvan odnos do njene situacije, še ne pomeni, da jo res. Zame kazanje empatije ni zagovarjanje.
A recimo zavoljo tvojega vprašanja, da jo zagovarjam. Misliš, da bi se moškega dalo enako zagovarjati? Čisto enako najbrž glih ne, ker moški ni nikoli v stanju roditi, pa tudi, moški je zmožen ženo fizično prevladati. Obratno je bolj redko, se pa zgodi. Res je včasih tako, črno je črno, belo je belo, nekaterih situacij ne moreš enačiti. Zato ti lahko dejansko odgovorim le to, da bi lahko tudi moškega zagovarjala, če bi žena pisala o ozadjih, vzorcih, predvsem pa, če bi žena pisala o tem, da ona dela enostranske odločitve glede skupnih otrok, da je predlagala, da se k njima vseli njegov oče, da mu pomaga, potem ko ga je dobila pri pretepanju otroka, da se z otroci umika na njen vikend in ji je bolje, da njega ni tam, da sta navzven idealen par in da bi se ločila, če bi bila ziher, da bo lahko odpeljala otroke. Ga ti potem ne bi? Vsaj malo empatije do njega ne bi čutila?
V vsaki zgodbi, ki je objavljena na MON-u je ozadje, nikoli ni samo tako, kot pisejo.
V vsakem primeru, ne glede ali gre za bolezen ali za razvajenost, je skoda te zenske oz ji ni lahko v njeni kozi in je vredna usmiljenja in pomoci.
Mene je zmotilo to, da ce bi podobno napisala zenska, bi ji vse svetovale locitev.
Kar pa zadeva odlocitve, verjamem, da jih je moz sprejel dobronamerno – dogovoril se je s tasco, da pride pomagat svoji hcerki, da bi jo razbremenila; otroci so sli v vrtec, da bi jo razbremenil in da jih ne bo tepla (a ni bolje za otroke, da so v vrtcu?).
Sicer pa, se gospod “tepeni” itak ne oglasa, tako da razpravljamo brez veze.
Gospod “tepeni” je nazaj. Imel je dokaj lep vikend, ki ga je podaljšal v ponedeljek.
Glede moje odločitve v zvezi z otroci oz. njihovim odhodom v vrtec, mislim, da sem ravnal prav. Z ženo se o tem takrat ni dalo pogovarjati, jaz pa v službi nisem mogel normalno delati ob misli, da je ona morda izgubila živce in da bo sin dobil še kaj več kot “le” modrico. Sedaj vsaj vem, da sta otroka na varnem.
Žena je še vedno doma, včasih boljše, včasih slabše volje. Sicer veliko hodi naokrog, po hribih s prijateljico in seveda tedensko nakupovanje v BTCju, ki je ušlo nekoliko izpod nadzora. Vesel sem, da ima tisto prijateljico, ker vem, da ni sama in da bo, ko bom prišel domov, verjetno sicer sitna, a živa, kar je najpomembnejše. Njeno prijateljico sicer težko prenašam, med nama ni prave eneregije, kar mislim, da oba čutiva, a cenim blagodejni vpliv, ki ga ima na mojo ženo.
Tudi meni je prišla na misel poporodna depresija. Čeprav se mi ne zdi malodušna, vem da to v resnici nič ne pomeni in da lahko samo igra žensko, kakršno misli, da pričakuje okolica. Še vedno zavrača kakršnokoli strokovno pomoč. češ da ona že ve. Za otroka pravi, da jo “živcirata” in da rabi mir.
Med vikendom sva spet imela epizodo. Ko sem prišel domov me je takoj nazijala in se spravila name. Trdo sem jo prijel za roke, da bi jo umiril. Ona pa je začela vpiti, da bo, če bo videla modrico, klicala policijo itd.. Zaprl sem se v svojo delovno sobo, nekaj časa je zbijala po vratih, potem pa se je umirila.
Da se razumemo: vem da ni srečna. Ne vem zakaj je tako in ne vem zakaj ničesar ne naredi, da bi bilo kaj bolje. Sedaj sem v fazi, ko bi počasi rad vedel kako stojiva. Osebno se ne čutim za izključno krivega za krizo najinega odnosa. Vsak v zakon prinese svojo prtljago in se z njo spopada po najboljšuih močeh. Vseeno pa mislim, da moram kot oče najprej poskrbeti za absolutno varnost mojih dveh sinov, tako na fizičnem kot psihičnem področju. Nočem, da bi celo življenje nosila brazgotine mojega nesrečnega zakona.
Jo imam rad? Da.
Bi se ločil odn nje? Da,če ne bo šlo drugače.
Se mi zdi, da ogroža sinova in mene? Da.
Se mi zdi, da ogroža sebe? Da.
Nekako imam občutek da si pasiven…? OK, prijateljica ji (in tebi na nek način) pomaga da se oddalji od domačih zidov, ti se pred njo zapiraš… Verjamem da situacija ni v redu in je naporna za vse, bo pa tudi s tvoje strani potreben večji angažma kot zapreti vrata za seboj. Nekoč jih boš lahko za vedno…
Če imaš občutek, da ogroža otroka, tebe in sebe ter da si noče pomagati, potem naredi vse, da zavaruješ otroka in sebe. Drugače pa je, če je motena.
Če je motena in če ji ni pomoči ali pa je noče sprejeti, potem nisi dolžan vztrajati v odnosi, ki je nesrečen, ne samo zate ampak tudi za sinova.
Ona trenutno ni v stanju, da bi se borila za dobro sinov, zato se moraš ti!
Mene bi udarila samo 1x.
Če boš vztrajal v zvezi premisli:
1. Kakšno sporočilo daje žena sinovoma, ko jima pretepa očeta?
2. S tem, ko pustiš, da te tepe, sinovoma sporočaš, da nimata na celem svetu nikogar, na katerega bi se lahko res zanesla: imata zmešano in labilno mamo ter povsem podrejenega očeta-revčka!
3. Tudi tvoja sreča je bistvena, enako kot sreča tvojih otrok. Tvoja sreča in sreča tvojih otrok je pomembnejša od ženine sreče. Sicer je res, da v družini ne more biti sreče, če eden od staršev ni srečen, a če sama sebi noče pomagati, potem se je v bistvu odločila, da bo svojo nesrečo prenesla na vas.
4. Otroka potrebujeta močnega, odločnega, ljubečega in stabilnega očeta!
5. Naj je bolna ali ne, posledice so iste. Če se ji da strokovno pomagati, ji skušajte pomagati, sicer pa se loči in prevzemi skrbništvo svojih otrok!
Pa si jo kdaj vprasal, kaj si zeli, da bi bila srecna? Kaj bi jo osrecilo? Kako bi se spravila iz stanja v katerem je? Vprasaj jo, kaksno pot ona vidi.
Vcasih ljudem diktiramo to in ono za njihovo dobro in kljub temu, da vedo, da imamo prav, to nekako ne prodre do njihove zavesti. Ko pa sami izgovorijo besede, se jih zacnejo zavedati.
P.S.
Sori za “tepeni” …
Če se obnaša, kot pišeš, gotovo malo ve, predvsem pa se ne zaveda, kakšen zgled daje svojim otrokom.
Ti pa sedaj tudi že veš, da se samo od sebe ne bo nič spremenilo, kvečjemu slabše bo. Za spremembe se bosta morala potruditi oba.
Odkrito ji povej, kako se počutiš, s čim se ne strinjaš.Kaj si pripravljen prenašati?Postavi meje!Jasno, razločno, temeljito, da bo razumela, da misliš resno.Da se bo zamislila.
Da jo otroka živcirata…..Zakaj le..? Ali ne troši svoje življenjske moči kar tja v en dan (BTC) in naokrog, ti pa delaš in skrbiš za otroka. Ničesar ne dela,da bi se naučila, da bi jo otroka manj živcirala.
Kot pišeš se svojih težav ne zaveda, prej ali slej pa bo se bo prisiljena
pogledati v ogledalu. To pa je zelo težko in navadno ljudje to naredijo šele, ko je že zelo hudo, prej pa so pripravljeni narediti prav vse, da bi na sebi videli vse najlepše.Pri izobraženih je to še težje.
Prisile ni, na sebi bo začela delati, ko bo videla svoj interes. Očitno ji je sedaj preveč dobro, da bi karkoli spremenila.Ti pa to dovoliš.
Predlagaj ločitev: Kakšen bo njen odgovor?Kaj njej pomeni vajin zakon, vajina otroka?
Tvoja pasivnost, skrivanje pa njej sporoča, da je vse v redu.
Dostmam, strokovno osvetlitev tvojih težav boš dobil na forumu Partnerska posvetovalnica. Mogoče bi bilo dobro, če bi svojo zgodbo objavil tudi tam.
Strinjam se s cecom, da si skorajda preveč pasiven in si se namesto reševanja težav odločil za beg pred njimi.
Tole bi rada povedala vsem, ki v ženinih udarcih vidijo nasilje: seveda je nedopustno tepsti partnerja, vendar ta ženska s tem izraža izključno svojo nemoč nad situacijo, v kateri se je znašla. Je visoko izobražena, in to na področju, ki bi ji moralo biti pri starševstvu samo v pomoč, pa ni uspešna niti v poklicu (saj ga niti ne opravlja) niti kot mama. In potrdilo za svojo neuspešnost je dobila tudi, ko si fanta vpisal v vrtec – za otroka bodo bolje poskrbeli neznanci kot ona. Bi jo sploh lahko še bolj zatrl? Govorim z njenega stališča (no, mogoče, ne vem, morda je pa res samo tako lena, brezbrižna in nezadovoljna), ne s tvojega. Ti si seveda naredil tisto, kar si v dani situaciji ocenil kot za dobro rešitev (in objektivno gledano je to verjetno tudi res tako).
Glede depresije – ta se ne kaže nujno kot potrtost. Ljudje včasih rečejo, kako sem danes depresiven, hočejo pa povedati le, da so ali žalostni ali pa pobiti. Obnašanje tvoje žene je pravzaprav kar tipično za depresivnega človeka, če ne gre morda še za druge psihične motnje.
V glavnem, nekako moraš priti do nje, vzpostaviti spet stik z njo, ji pokazati to, kar si napisal zgoraj: da jo imaš rad in da bi rad živel z njo. Bi ti pri tem lahko pomagala ta prijateljica? Morda tašča ali kdo drug, ki je ženi blizu?
Upam, da ne boš vrgel puške v koruzo. Išči možnosti, pa ne za beg (na vikend z otrokoma), ampak za nadaljevanje zakona.