Zelo mi je žal za vse
Zelo mi je žal za vse – najboljši naslov te teme, ki pove vse…
prevarala moža, res da samo enkrat, zanosila in prišla pred dejstvo, da moram splaviti, saj otrok ni njegov.
On tega na srečo ni mogel vedeti.
Sočustvuje z mano, vidim, kako mu je hudo, meni pa srce trga, ko vem, kakšna sem bila do njega…
zakaj je prišlo do tega ne bom razlagala.
Skrbi me, kako si bom lahko to vse skupaj odpustila?
Zelo me ima rad, tudi jaz njega, ampak ne vem, kako naj bom ”srečna”, ko vem, kaj sem naredila?
Verjamem, da mi je Bog s tem otrokom poslal znak, da pa to ni bilo dobro in naj se ne ponovi,.. ampak vseeno je to zelo krut način.
Jezna sem nase, zelo sem jezna.
Najprej sem se odločila, da stopim do duhovnika k sv.spovedi, tam olajšam dušo, si pomagam z molitvijo, da mi tudi Bog odpusti…. ampak moža to ne morem prosit?!
Kako naj živim s tem?
Bo dovolj, če rečem, da vem, da me je ta izkušnja izučila in da se bom trudila biti boljša, najboljša žena?
Hvala za vaš čas
Mi je žal, da si morala čez to.Me pa res zanima, kaj si rekla možu, zakaj moraš splaviti otroka?
In žal ti iz izkušenj povem, da si oprostila nikoli ne boš.Jaz sem naredila splav kot najstnica, pa me muči že 17let.Ravno zadnjič sem pisala tu gor, ko sem doživela spet enega od zlomov.Kot odrasla oseba se za splav ne bi odločila, ampak ti ne bom sodila.Enako kot jaz, boš tudi ti morala živeti s svojo odločitvijo.
Jaz v teh 17letih vedno povem za ta svoj greh pri spovedi, tako da že duhovnik ve, kaj bom rekla, a mi ni niti malo lažje.Žal,….
Spoštovana!
V situacijah, v kakršni ste vi, se je dobro spomniti na naslednjo molitev, s katero si pomagajo v skupinah AA, a je smiselna prav za vse:
“O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«
Vsakemu se kdaj v življenju zgodi, da stori kaj, za kar mu je žal in kar bi najraje izbrisal. A če vztraja v tej agoniji samoobsojanja, s tem nič ne popravi, prav nasprotno, s tem le muči sebe in posredno tudi druge. Prav je, da določena dejanja obžalujemo in to po možnosti tudi izrazimo ter se opravičimo tistemu, ki smo ga prizadeli. A v vašem primeru se tudi sama sprašujem, kaj je manjše zlo, da možu priznate nezvestobo ali pa da mu jo prikrijete. Odgovora seveda ne poznam… Morda moški ali ženska lažje “prebavi” to dejanje pri partnerju, če le na nekem bolj subtilnem nivoju zaznava, da se je s partnerjem nekaj dogajalo, kot pa če mu je to odkrito povedano in se mora s tem odkrito soočiti ter na nek način braniti svoje dostojanstvo.
Vendarle se mi zdi najpomembnejša ljubezen… In vaš “spodrsljaj”, pravite da ne pomeni, da ne bi imeli moža nadvse radi, ampak predstavlja predvsem vašo šibkost v določenem trenutku. Z izpovedjo bi morda uničili vajino srečno ljubezen. V večini primerov razmerje ali afera z drugim moškim oz. žensko povzroči nepopravljivo škodo v odnosu in vzbudi v partnerju večno nezaupanje in sumničenje. Obstaja pa tudi možnost, da bi vaš mož to “prenesel”. Ljudje smo različno občutljivi in različno sprejemljivi glede “širine” odnosa. Če se partnerja s to preizkušnjo na pravilen način soočita in jo na nek način presežeta, lahko to med njima celo poglobi predanost. Izziv, bolečina in težavnost reševanja odnosa pa so tu predvsem na strani prevaranega… Ali se bo vaš mož zmogel in hotel spopasti z najrazličnejšimi bolečimi občutki, ki bodo sledili izpovedi ter se znova lotiti graditve odnosa od samih temeljev? Verjetno lahko vi sami še najbolj presodite, v katerem primeru boste v nadalje napravili manj škode, če mu poveste ali ne. S čimer pa si boste odgovorili tudi na vaše zadnje vprašanje. Če presodite, da je manjše zlo, če mu ne poveste, potem bo dovolj, kot sami pravite, da veste, da vas je ta izkušnja izučila in da se boste trudili biti boljša, najboljša žena.
Želim vam, da bo mož prenesel ta “udarec”, kakorkoli že boste ravnali, vi pa da boste zmogli živeti s tem, tako da bo lahko odnos vzdržal. Želim vama veliko lepega, predvsem pa da bi znala ceniti in negovati to, kar imata.
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Ker vidim, da si verna, bom napisala tisto, kar je mene v neki stiski, ko si nikakor nisem mogla odpustiti in sem razmišljala, kako bom “odplačala” svoj dolg, močno nagovorilo.
Vemo, da če človek obudi resnično kesanje, da ga ni greha, ki ga Bog ne bi odpustil (“tudi če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg“). Bog je neskončno ljubeč in vedno čaka, da se zatečemo v njegovo naročje. Poslal nam je tudi Odrešenika (Jezus Kristus), ki je s svojo žrtvijo odkupil kazen za naše grehe, in Tolažnika (Sveti Duh), ki nam vedno znova vliva upanje.
Problem pa nastane, ko se začnemo obračati stran od Boga, češ, “tako grešna sem, da me Bog nikoli ne bo mogel ljubiti.” Takrat smo na “dobri” poti, da zaidemo v popolno duhovno temo, in se je potrebno še pravi čas ustaviti(!).
Mene osebno je najbolj nagovorila naslednja Božja beseda: “To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi.” Ko sem se resnično pokesala za grehe in priznala, da sem nardila napako, da sem šibka in da je moje samoobtoževanje pravzaprav izhajalo iz sramu, da sem Ga tako zelo žalila, … sem dojela, da je Jezus umrl ZAME, da je umrl za to, da bom jaz živela (in ne duhovno-duševno životarila!) in sem nekje globoko v sebi videla, da me je sprejel v svoj objem.
Nato sem odšla k zakramentu sprave (spoved), da to še dejansko potrdim tudi pred drugim človekom, ki ga je Bog poklical za to, da potrdi Božje odpuščanje meni.
Paziti pa je treba, da do tega spoznanja dejansko prideš v sodelovanju z Bogom (s Svetim Duhom) in ne z nekim trmastim vztrajanjem v zanikanju, da saj nisi grešil! To je za mnoge past v katero se ujamejo!! Ampak enkrat kasneje v življenju ta “samo-prepričevalni mehurček” gotovo poči.
Nekdo mi je tudi rekel, da če mi Bog v svoji vsemogočni ljubezni zmore odpustiti – kdo sem jaz, da bi se postavljala v pozicijo nad Boga in nekomu (v tem primeru sebi) ne odpustila?! In še kako prav je imel ta človek! 😉
Tako 🙂 Upam, da ti bom s tem kaj pomagala, če pa ne, pa samo obljubim, da bom molila zate in za tvojo družino.
Želim ti vse dobro, da bi z možem vse dobro rešila – opri se moža! RAD TE IMA!! kot je videti iz zapisanega.
Aja še nekaj: se spomnim da so imeli na Karizmatični Prenovi v Duhu ene fuuuuul dobre CD-je o ODPUŠČANJU! Mislim da so jih celo zastonj dajali, ali morda za par evrov. Pozanimaj se in ti jih res priporočam v poslušanje, ker so SUPER.
Mislim,da si vi malo narobe Boga predstavljate. Napišete 3/4 resnice potem pa sem šla k duhovniku-o ja, ko narediš greh greš k še večjemu grešniku, to je logično?! Ali pa pred človekom sem se morala potrditi, kdaj nam je pa Gospod to ukazal?!
Predvidevam,da sta Rimokatolika, ker noben kristjan ne bi tega šel naresti. Naj prvo omenim,da R.K.C NI krščanska cerkev ampak je poganska torej satanistična, ki dela vse proti Besedi Boga-moljenje Marije,angelov,pod maliki(torej kreacije ne Kreatorja), polaga odgovornost na duhovnika, ki v vsaki maši na novo križa Jezusa-Jezus je naredil poslednjo žrtvovanje in ga ni več na križu in malik, ki ga častite je satanistična podoba izmaličenega Jezusa. Za zadnje pojdite prebrati list Hebrejcem, 10 poglavje mislim,da o tem govori.
Ok grešila si, saj smo vsi grešniki in satan in njegovi demoni nas spravljajo v skušnjave, ko nam šepetajo. Vse misli, ki si jih spomnimo niso naše zato moramo imeti misli pod kontrolo in jih privesti v skladu z Božjo voljo-če ti nekaj reče seksaj s tistim in ti da podobo nagega telese, ti to misel ne zabavaš v svoji glavi ampak jo daš v prvih nekaj sekundah stran in prosiš Gospoda,da ti jo sežge v imenu Jezusa Kristusa.
Poleg tega,da si prešuštvovala(si si ga najprej poželele, seksala in spočela) se izpokori tudi,da hodiš v satanično cerkev, molit pred malike in zaupaš farju(v SSKJ vodja sekte-totalno drži). Ko se boš za vse to izpokorila iz vsega srca in naslovila molitev h Očetu v Jezusovem imenu(saj take molitve bodo uslišane saj je zdaj Njegov Sin glaven) potem prosi Očeta še,da ti pretrga vse duhovne povezave, ki si jih ustvarila s svojimi dejanji. Obdaja nas duhovni svet v katerem so demoni in satan sam, če jim pustimo legalno podlago(kakor smo mu v raju, ko smo njega poslušali) jo bodo izkoristili in nas obsedli in vodili v grehe in mi ne bomo imeli moči,da se jim upremo saj nam Bog ne more pomagati, če smo pri satanu. Duhovne povezave storimo z grehi in zaradi teh povezav ljudje kdaj nočemo oz zelo težko opustimo naše grehe.
Najpomembneje pa je, da priznaš svoje dejanje možu in prosiš Boga,da ti oprosti. Če je volja Boga, da te mož zapusti nima smisla nekaj skrivati, ker bo tvoja sodba samo še hujša in prekletstvo bo padlo na tvoje otroke(možno,da zaradi grehov preteklih generacij si tudi ti grešila, temu se reče generacijska prekletstva in so resna stvar). Če pa je volja Boga,da ti mož oprosti bo vajin zakon močnejši in s tem bosta poveličevala Gospoda.
Za več info. mi lahko pišete na mail [email protected] ali pa si pogledate moj blog: zbudimose.blogspot.com
Bila si zelo nepremišljena. Prevarat moža, nisi se zaščitila, zdaj si še zanosila. Zdaj bo žrtev nerojeni otrok, kar ti bo pustilo posledice na vesti, ostalo bo kesanje. In čeprav si zdaj prepričana, da tega ne boš več ponovila, nikoli ne veš. Kdor enkrat zdrsne čez rob tvega, da ga nekontrolirane strasti spet potegnejo v prepad.
Bodi vsaj tako razumna, da uporabiš kontracepcijo, tako zaradi morebitnih bolezni- menda nočeš pripeljati še bolezen možu v hišo? tako zaradi možnosti zanositve. Če je po krščansko tudi kontracepcija greh, je še vedno manjši greh kot splav.