ZELO GRDO RAVNANJE Z OTROKI
Bom kratka.
V naši bližini živi družina s 5 otroki. Najmanjša punčka je stara 7 mesecev. Mama je odkrito priznala, da je ne mara, da je ni hotela. Oče se je odločil, da bojo imeli otroke in bo tako njegova ženka lepo doma…….
Mama je tudi alkoholik. Z denarjem so zelo na kratko, ko nima pijače, je agresivna in živčna.
Hrani jo tako, da jo da ležat, ji stekleničko podloži s cunjami in mala pije sama. Nobenega naročja, nobenega božanja, nič. Nobene topline, podiranja kupčkov, nič, že od samega rojstva naprej je tako. Ko se je mamo vprašalo, če se ji zdi v redu, da jo takole hrani, je rekla, da bo že sama našla cucelj, ko bo lačna……..
Tudi ostali otroci so čustveno in psihično zlorabljeni. Večja dva sta stara 14 in 16, srednja dva imata okoli 4 in 2 leti. Za dveletnika je obrok 2 dcl mleka in 2 žlice čokolina……
Da ne govorimo o splošnih razmerah – stanovanje zanemarjeno, umazano, nikoli pospravljeno, počiščeno. Ves dan kričijo drug na drugega, najbolj se mi pa smili mala punčka, vse to opazuje, morda tudi joka od strahu, pa je nihče ne crklja, potolaži.
Pri njih se po vsej verjetnosti tudi kuha ne. Mama cele dneve presedi, če ima pijačo, veselo pije, dojenček je v vozičku, kot bi bil prilepljen. Prestavi ga v posteljo, če jo sploh ima svojo, ne vem. Spijo kar tako, kjer je pač prostor.
Razmere so nevzdržne, ne morem več ignorirat. Kaj naj storim? Nočem se izpostavljat s kakšnimi prijavami. Kako naj prepričam odgovorne na CSD, da so stvari dosegle dno in naj za boga milega te otroke, vsaj najmanjše, vzamejo??!!!!
no-ja,
1. ne, nisem 24/7 pri njih, nikakor ne
2. vse to vem iz zanesljivih virov, od ljudi, ki pa tja občasno grejo in od ljudi, ki so tam velikokrat, poskušajo mamo tudi opozoriti, preusmeriti, pa ne gre
3. namesto nasveta dobim poleno pod noge od nekoga, ki ga bolj zanima, kje hodim in od kje kaj vem, kot to, da bi se takšnim otrokom pomagalo. Ni vredno besed.
Ker izhajam iz družine kjer je bilo nasilje zelo pogosto, sosedje pa so le nemo gledali, sem sama drugačna. Včasih tako, da grem sama sebi na živce in se korigiram. Če bi jaz videla to kar opisuješ, bi ukrepala in mislim, da si tudi dolžna. Imamo cel kup telefonov in društev zoper mučenje živali (kar ni narobe) in niti enega samega, ki bi pomagal otrokom oziroma tistim, ki si sami ne morejo. Je že kdaj kdo slišal, da obstaja društvo proti mučenju ljudi ? Če je to kar pišeš res, moraš ukrepati.
Vsak dan slišimo podobne zgodbe o nasilju, ki se dogaja pri sosedovih, pa o tem, da jih je sredi belega dne nekdo okradel, pa so bili sosedje doma,…. to je davek sodobnega sveta, ko nimamo časa in ko nas drugi ne brigajo. to ni dobro. Ne govorim o pretiranem vtikanju v zadeve drugih, ampak o tem, da nam mora biti mar, kaj se dogaja z ljudmi okrog nas. Posebno, če je to kaj hudega in če so nebogljeni.
Hvala ti, ker si naredila prijavo. Res ti hvala, ker vem, da je to terjalo od tebe veliko poguma. Slovenci se še preradi obrnemo stran, namesto da bi pomagali. Ti pa si naredila tisto, kar je prav, in s tem si morda tudi nekomu rešila življenje. Zaradi tvojega dejanja je svet zdaj malo boljši, kot je bil prej.
Torej, jaz sem naredila, kar mi narekuje vest in srce……..zdaj pa nič ne vem, ali se je kaj premaknilo ali ne. Malo bom povprašala naokoli ljudi, ki te norce bolje poznajo, kako kaj njihovi otročki, ubogo dete malo sploh. Bomo videli. Držimo pesti. Zdaj, ko je mrzlo, velikokrat pomislim, če so sploh na toplem, madona. Dajmo upat, da se bo za otroke končalo dobro ali vsaj spremenilo na bolje.
” kajstoriti “
Zanima me, kako se kaj godi otrokom iz tvojega posta ? Srčno upam, da si jim pomagala. Sicer pa, veš, za to na CSD že vedo,( vsaj mislim ) pa se ne vtikujejo. No ,saj jaz tako mislim. Poznam kar nekaj takšnih primerov, podobnih. Delavke, ki delajo na CSD so skoraj sosede, pa ne naredijo nič.
No, po enem letu sem izvedela, da je socialna bila pri njih, da so ugotovili, da je vse v redu. Zdaj pa ne vem več, kdo je zmešan – socialke ali jaz.
Toliko v vednost- jaz sem naredila po svoji vesti, kaj bo naprej z otroki, pa ne vem. Očitno imajo babe iz socialne takšne razmere za normalne – kakšno je potem šele njihovo privat življenje! Sem jezna, ja. Ne, ne privoščim, da se komu otroka vzame. Ampak………….naj se ga vsaj zaščiti, madona. Ah, brez veze. V glavnem, prišli, videli, odšli. Tako. Uf.
