želje za 2002
…uf, kako hitro se bliža…novo leto, nov začetek…he,he, sem prepričana da ne bo to NOVO tako razburljivo, kot je bilo to iztekajoče…vsaj pri meni verjetno ne …
…odkrila sem tale forum, to je že en razlog :))…odkrila da nisem edina bojana na tem forumu…:)) …obe imava hčerkici, le da je moja malo mlajša…zraven vsega pa kot sem prebrala, se ona ubada s čisto drugačnimi problemi, čeprav je tudi naš ati čisto nor na najinega sončka…rekla sem, da bom odslej jaz kar bojanaP, da ne bo pomote…
Ravno je taki čas, ko smo vsi malo bolj razneženi, prijazni drug do drugega, vse je nekako bolj prisrčno. Tudi sama se počutim še bolj srečna kot drugače. No, saj v bistvu je vse isto, le mene nekaj tišči, da vam moram to povedat. Kot že neštetokrat odkar sem odkrila tale forum…Pa dajmo, samo ne mi zaspat zraven :))
…sama že komaj čakam tega božiča…prvi po dolgih letih, ki se ga zares veselim…z mojo malo družinico…
…že od otroštva naprej mi prazniki nikoli niso kaj dosti pomenili. Doma nekako ni bilo tistega pristnega družinskega življenja…Kreganje v družini, očetov alkohol, mama cele dneve v službi da naju je lahko preživela, potem sledi ločitev, vsi cirkusi na sodišču, starša pa sta me veselo vpletala in me vlekla vsak na svojo stran, ko sva si z mamo uredili življenje, ko je bilo konec nočnega strahu pred ponorelim očetom, potem je udarilo znova…mamina bolezen…boj je bil neizprosen, odpovedala sem se svojemu življenju in videla še samo mamo…pa nama ni uspelo…čisto pri koncu mojega študija me je pustila dobesedno SAMO…ostal mi je le še moj kuža, zvesti prijatelj…in tale računalnik…zaprla sem se vase, cele noči presedela pred to škatlo, se pogovarjala s tujci, ki so nekateri potem postali moji pravi prijatelji…še danes smo v stikih…in nenazadnje…eni osebi je tukaj preko kablov uspelo pridobiti moje zaupanje, preskočila je iskrica…zasvetila je lučka na koncu dolgega temnega tunela…in to meni, ki sem bila še pred kratkim tako na tleh, sama, brez službe, s hišo, s katero so bili sami stroški…bilo je težko, ampak se je splačalo zagristi se v življenje…danes se sprašujem kaj je bilo tisto, ki me je takrat držalo pri volji…mogoče moji sprehodi po našem Pohorju, sama sem lutala po skritih kotičkih in imela čas za razmišljanje…mogoče računalnik, ki mi je pomagal prebroditi marsikatero mučno urico zvečer….in mi dal NJEGA zaradi katerega sem se takrat pobrala…danes živiva umirjeno, pred štirimi meseci se nama je rodila hčerkica, ki je sedaj najin sonček…brez nje ne zdrživa več kot nekaj uric…tale božič bo ravno zaradi te najine pikice nekaj lepega…tudi ati bo doma kar dva tedna, zdaj ga ponavadi vidiva le ob večerih ko se vrne iz dela…res se že veselim tega časa in sem že čisto raznežena…oba popravljava tisto, česar sama v svojem otroštvu nikoli nisem bila deležna….družinske sreče…
…danes, tri leta je že minilo od tistih mučnih časov, lahko na ves glas zakričim da sem SREČNA….in to je moja želja za 2002…da bi bili vsi skupaj še naprej srečni, kajti ta beseda združuje vse….zdravje, veselje, uspeh,…
….in to želim tudi vam vsem skupaj…vam, ki ste mi že velikokrat pomagali z nasveti, ki ste me že velikokrat nasmejali….SREČNO
katy, vidim da nisi prebrala, ko sem ti odgovorila, pa nič hudega…z Maruško ni bilo nič narobe, nobene reakcije, mogoče je prvi dan po cepljenju malo več spala, ni pa bilo vročine. Tudi bolečina na mestu vboda zgleda ni bila nič huda. Nismo pa dajali nobenih sredstev za zbijanje vročine preventivno, le gazice, namočene v kamilice smo ji dajali še dva dni na mesto vboda. Opazila sem zares čisto malo oteklinico. Aja, smo jo pa tisti dan tudi dvakrat okopali, tako preventivno, če bi vročina slučajno naraščala…zdaj se nekaj dni izogibamo prostorom z gnečo, ker so me opozorili da ima 14 dni po cepljenju večje možnosti infekcij…to pa je tudi vse…20. januarja ima drugo dozo cepljenja in upam, da tudi takrat ne bo težav…tudi tebi želim da se čimprej pozdravita, in kar veselo in pogumno po injekcijo…