Pozdravljeni g. Gašperlin,

na vas se obračam za nasvet.

Stvar je, da ne znam pravilno reagirati v sebi glede na dano situacijo. Verjetno bom zvenela naivna, neumna, nerazsodna a vendar čutim tako.

S partnerjem imava težave, predvsem v komunikaciji, razumevanju drug drugega, želja in potreb. Saj se trudiva in si oba želiva, da zavlada harmonija. Zato sva kljub težkim situacijam ostala skupaj a vendar še ne znava in posledično prihaja do prepirov, odtujenosti, žalosti. Sama sem že ogromnokrat jasno povedala kaj mene boli(ni pravega pogovora, še vedno imam kepo v želodcu, ko ga enkrat na dan pokličem, ker se bojim da bo zopet kaj narobe-večkrat je očital da ni časa za tel.pogovore), ne kaže kakšne čustvene predanosti(verjetno vpliv njegove družine in enostavno ne zna) jaz pa tega ne znam prav dobro sprejeti, ker ravno to potrebujem(tudi vpliv moje familije-ni bilo očeta)… spraševala sem tud njega, kaj ga teži a pravi, da se ne želi prepirati. Saj se jaz tudi ne želim!!!a vendar želim povedati svoje občutke??

Kljub vsemu v sebi verjamem, da bi nama vendarle lahko uspelo, če bi imela res oba pravi interes.

In zdaj moj problem – imava leto in pol staro punčko in jaz si neskončno želim še enega otroka. Zakaj, zato, ker mi je hčerka dala ogromno, ker jo ljubim z vsem srcem in bi enako ljubila tudi drugega otroka …težava je, ker partner še ne želi imeti drugega otroka, ker pač ni harmonije v najinem odnosu. Zelo razumsko, vem, vendar se v meni pojavlja vprašanje, da če bi si res v sebi želel ostati z mano,bi imel voljo da rešuje probleme z mano, potem bi imel tudi še enega otroka z mano. Tako pa si ustvarjam SVOJE scenarije, da pač nima iskrenega interesa v zvezi z mano in raje ne reskira še z enim otrokom. Vem da si delno želi pavze tudi zaradi svojega luksuza (jok ponoči..) Po drugi strani pa mene priganjajo leta (35let), žal je to realnost in z vsakim letom obstaja večje tveganje za zdravje malčka. Na moje vprašanje o še enem otroku je reagiral zelo napadalno, da izvajam pritisk nad njim in se je umaknil. (Kako bi si želela, objema in pomirjujočih besed, da bova a le ne še takoj!)

Poskušam ga razumeti a očitno preveč tiščim v svojo razlago. Poskušam se umiriti in počakati na te boljše čase, a vse skupaj me iritira in v slabih trenutkih pomislim še na to in reagiram prav nič v prid izboljšanju.

Hvala in lep pozrav!

Liah

Želja po materinstvu je ena od osnovnih in najmočnejših. Vaša stiska in slaba volja je iz tega vidika seveda razumljiva. Ker nimamo še partnerjeve zgodbe, zelo težko kaj konkretnega napišem ali vi svoje sicer povsem upravičene želje in potrebe izražate na ustrezen ali »pritiskizvajajoč« način. Glede na opis vajinega odnosa je precej bolj verjetno, da je v vašem početju marsikaj takega, kar partner povsem upravičeno občuti kot pritisk. Je pa seveda tudi res, da so moški, ki bodo vsako željo in potrebo, ki jo izrazi njihova partnerka tudi na povsem ustrezen način, občutili kot pritisk ali (čustveno) izsiljevanje. Da ne bo izpadlo preveč enostransko, so take tudi nekatere ženske. Ob vsem razumevanju vaših želja, je vseeno treba napisati, da na nek način vaš partner ravna prav. Če v sebi nima želje po še enem otroku, potem je kar prav, morda celo odgovorno od njega, da se ne odloči zanj. Kakor koli se bo tole čudno bralo, ampak on ni dolžan čutiti potrebe po otroku, on ni dolžan vam ustreči in zato imeti še enega otroka. Enako kot vi, se ima »pravico« odločati najprej zase. Če boste zmogli na to pogledati s tega zornega kota, potem boste verjetno do partnerja začeli pristopati bolj umirjeno, z manj pritiska,… S tem boste povečali možnost, da se bo partner morda začel počutiti bolj varno in se bo o vsem skupaj vsaj začel pogovarjati. Seveda ni nobenih zagotovil, ampak dokler vi tega na naredite pri sebi, ne boste vedeli. Ne vem, če je imel vaš partner sploh že možnost v miru in do konca iskreno povedati, zakaj si ne želi še enega otroka. Težko verjamem, da gre samo za luksus. Prav tako pa dvomim, da partner sploh pozna svoje resnične in najglobje vzroke.

Zdi se, da glavno vprašanje pri vama v tem trenutku verjetno ni, ali še en otrok ali ne. Vajina ključna težava in odločitev vsakega posebej je, kaj narediti z vajinim odnosom. Sta s takim kot je zdaj, oba zadovoljna? Če nista, kaj sta pripravljena za to storiti. Vsak posebej in oba skupaj! Če vaš partner ima »pravico«, da se odreka še enemu otroku, ga vajino partnerstvo in družina na nek način obvezuje, da se vsaj izjasni, če in koliko je pripravljen storiti za vajin odnos in svoje starševsto. On je namreč že oče, temu se ne more in ne sme izogniti, naj ima enega ali pet otrok. Imata hčerko, on je oče, tega »luksusa«, da bi zanemarjal svoje očetovske dolžnosti si enostavno ne more več dovoliti. V imenu otroka pa mu tega tudi vi ne smete tolerirati ali celo omogočati. Dokler se ne odločita, da bosta začela resno delati na tem, da vajin odnos postane bolj varen in zadovoljujoč za oba, je prepiranje in zapletanje okrog še enega otroka bolj dvigovanje megle, ki naj bi zakrila vajine resnične probleme. Še en otrok ne bo ničesar rešil. Celo se postavlja vprašanje, če je odgovorno, da se še en otrok rodi v tako prazen odnos, kot ga opisujete.

Poskušajte se umiriti, upoštevati še partnerjevo plat in se z njim pogovorite povsem mirno in brez pritiskov in obtožb. Ne zdi se kaj dosti smiselno začeti z otrokom, začnite z željo, da nekaj naredita za vajin odnos. Šele če se bosta tukaj srečala in vsaj resno začela z rastjo vajinega odnosa, se bo čez čas odprl prostor za odkrit pogovor o morebitnem novem otroku. Kot ste opisali vajin odnos, bosta s tako komunikacijo verjetno imela precej težav. V takih primerih je seveda smiselno poiskati pomoč družinskega terapevta. Točka, na kateri se bo lomila vajina prihodnost ni (samo) otrok da ali ne, ampak predvsem ali se bosta oba odločila za osebnostne spremembe in s tem spremembe vajinega odnosa. Skupaj s tem se bodo rešila vsa ostala vprašanja.

Lepo vas pozdravljam