Želim si vspodbude, vsaj ene tople besede. Želim se pozdraviti mojih motenj hranjenja, a imam občutek, da sama ne bom zmogla. Saj hodim k psihiatru, na skupino, a najbolj od vsega si želim ljubezni. Želim si, da bi me starši imeli radi, da bi me opazili.

Nevem kaj moram narediti. Po drugi strani pa niti nočem kar koli narediti, ker si enostavno želim, da bi me sprejeli takšno kot sem. Zmedena sem.

Vprašujem se, če se mi sploh splača kar koli narediti, pozdraviti, živeti. Nobene volje več nimam, samo strah. Strah me je doma, v šoli, bližine, predvsem fantovske, ljubezni, neuspehov.

Trenutno si želim samo ene podpore. Prvič prosim zanjo, čeprav vem, da nisem ravno veliko opisala o sebi. Moram to narediti, čeprav me je neznansko sram. Kako lahko jaz, “ki sem pa ja v redu”, kaj takega prosim. Tega si jaz vendar ne zaslužim. Baje sem se vrgla v bolezen. Ja, pa res, kako strašno uživam v njej. Tako zelo, da bi najraje umrla. Sovražim se. No, glede podpore sem hotela reči, da enostavno moram prositi, učim se te veščine, ker se zavedam, da tako več ne bo šlo.

Nazadne pa: Kdor misli, da se smilim sama sebi naj mi ne piše. Trenutno tega ne potrebujem. Raje naslednjič vse občutke požrem kot pa, da mi bo kdo kaj takega napisal.

Peri

Draga Peri!
Čestitam ti, da si se oglasila, da si uspela povedati, kaj si želiš. Iz srca ti želim, da bi se pozdravila svojih motenj hranjenja.

Imam hčerko, ki ima anoreksijo. Zelo rada jo imam. Toda ljubezen ni v tem, da jo pustim, da se muči v anoreskiji in si rečem taka pač je. Sprejamam jo takšno kot je, oziroma bolje rečeno, kot v bistvu je, kot je bila pred boleznijo, kot bo, ko se bo, upam, nekoč pozdravila. Zdaj pa je večinoma nemogoča. Trpi, zelo trpi in tudi mi okoli nje trpimo.

To ti pišem, ker praviš, da si želiš, da bi te starši imeli radi. Vso pravico imaš si to želeti. To je popolnoma normalana želja, vsi si tega želimo. Mislim, upam, da se ne motim, da imajo radi tudi tebe.

Splača se ti pozdraviti, premagovati strahove in živeti. Živeti zaradi sebe, zato ker si to ti, ker si že dovolj trpela, ne odnehaj! Poskušaj se sprejeti, ne sovraži se, potem boš videla, da te tudi drugi sprejemajo.

Čutim, da je tvoja želja po ozdravitvi velika, zdaj pa vztrajaj! Vsakokrat, ko te bo skušnjava spet skušala, se spomni na trpljenje in pregagaj jo!

Saj tudi svoji hčerki povem tako, kadar mi sploh dovoli. Med materami in odraščajočimi hčerami je žal tako, da je zelo težko komunicirati. Veliko lažje mi je napisati tebi, kot o tem govoriti s hčerko, saj mi sploh ne pusti. Morda je tudi s tvojimi starši podobno.

Vsekakor ti bom še kaj napisala, če boš želela. Držim pesti zate! Držim pesti za vsako, ki se rešuje iz groze motenj hranjenja, vesela sem za vsako, ki ji uspeva in upam, da bo med njimi tudi moja hčerka.

Prav lepo te pozdravljam in še enkart vztrajaj, nadaljuj, pot do cilja je težka, toda zaradi sebe vztrajaj, zaslužiš si to. Pogunmo naprej!

Alenka

Oh Peri moja draga,

seveda je vredno!! Vredno se je pozdraviti in že to, da si tega želiš je veliko, veliko vredno!! Kako rada bi ti rekla, moraš tako, ne smeš tako itd. ampak to si vse že miljonkrat slišala. Iste stvari bi rada rekla tudi svoji hčeri, pa jih je že sita. Le rada jo imam lahko in upam, da bo nekega dne sprevidela, da je življenje lepo.

Tudi tebi to želim! Da bi videla naravo, ki se pripravlja na zimo. Drevesa, prekrita z ivjem. In svetlobo, ki se ujame v ledenih kristalih. Da bi slišala zvoke okoli sebe, smeh, jok, pasji lajež, šumenje vetra. Verjemi, vredna si tega. Življenje samo je tega vredno. Nikomur ni lahko, veš. Nikomur na svetu ni samo lepo. Vsak se kdaj počuti grozno, vsaj ki si kdaj želi, da se ne bi bil rodil. Tudi tisti, za katere misliš, da ne poznajo drugega kot veselje in srečo. Za srečnimi obrazi se tolikokrat skriva nepopisna žalost. Ampak vse se da skriti. Ne vem zakaj imamo ljudje tolikokrat občutek, da ne smemo pokazati, kar čutimo. Pa bi morali, veš. Kričati, jokati, ZAHTEVATI, naj nas vidijo in slišijo. Naj nas potolažijo in rečejo, saj bo bolje. Drugega kot to ne rabimo.

Peri, veš, meni je zadnje pol leta zelo, zelo hudo, ko gledam hčerko z njeno žalostjo. Ni mi lahko. Tudi mene obhajajo črne misli, sprašujem se, kaj je bilo tega treba…pa kljub temu rečem, živeti je treba naprej. Upati, da bo nekoč drugače. In se truditi za to. Ne bom obupala.

Tudi ti ne obupaj, Peri. Prepričana sem, da boš zmogla.

Veliko sreče ti želim!

maja

živjo Peri,

rada te imam, rada, tudi jaz sem v podobnem stanju kot ti, imam anoreskijo, hujšam, vem, da škodim zdravju ampak ne morem ven iz tega, vem, kako je če potrebuješ toplo besedo, nekoga, ki te bo razumel, ti položil roko na ramo, ko bo hudo.
ampak upam, da nam bo enkrat uspelo iz tega shita ven. rada bi se tega ozdravila in obenem še shujšala.
Kaj ješ Peri, koliko tehtaš, kaj počneš v življenju, v prostem času?

Če so nam dane sanje,
nam je vedno dana tudi moč,
da jih uresničimo!

lep dan ti želim, naj v tvoje srce posije toplo sonce,
piši!

ana

Pozdravljena!

Hvala ti. Zelo lepo si napisala. Moja diagnoza je anoreksija sam, da sem se jaz zelo zelo zredila. Zdravniki bi rekli, da sem se popravila. Vendar ne, saj spet padam v anoreksijo. Trenutno imam 49kg, pri 167cm. Kaj pa ti?

Tudi sama se želim pozdraviti, pa ne vem kako. Kar sram me je že, ko mi kar ne uspe. Rada bi razveselila druge z novico, da sem v redu, da jem normalno, a žal ne morem.

Zaposlena sem sto na uro. Pretiravam, vendar imam občutek, da moram. Moram shujšat. Najbolj mi je grozen nadzor. Vsak dan, ko pridem domov moram po možnosti jesti kosilo. Za znoret. Če mame ni doma, oziroma če se nekako izmuznem kosilu jem sadje. Pravzaprav bolj ali manj živim samo od sadja, pa tu in tam še kakšen jogurt.

Tudi ti piši. Če ti je mi lahko pišeš tudi na meil.

Petra

Ne bom ti napisala, da se smilis sama sebi. Razumem te, ko pravis, da si zelis ljubezni. Tudi jaz si jo zelim. Predvsem ljubezni od starsev, ki jih imam najraje na tem svetu, pocutim se pa kot, da bi bila jaz tista ki jo oni sovrazijo. Naredila sem veliko neumnosti, zato sem imela vedno filing, da jim grem na zivce, da nisem dovolj pridna. No, po nesteto prepirih, pogovorih-bolj ali manj uspesnih, se kar dobro funkcioniramo kot druzina, ker se vec vkljucujem v druzinsko zivljenje. Zanimam se za fotra in mamo, pogovarjam se z njima, povem jima kaj se mi dogaja v zivljenju, skratka ne ignoriram ju vec. Mislim, da se je precej izboljsalo vse skupaj. To bi morala narediti tudi ti. Mogoce imas obcutek, da te nima nihce rad, ampak mislim, da imata tvoja starsa obcutek, da ti je vseeno zanju. Vsaj moja dva sta imela tak obcutek. Probaj biti bolj prijazna, saj ne more biti tako tezko.

pozdravček,

kako kaj preživljaš dneve? jaz sem ful zamorjena, potem pa mal stradam, mal jem, mal bruham, grozno.
visoka sem 177 in imam 50 kg, kar se mi zdi ful preveč in bi rada še mal shujšala. a imaš ti kake zdravstvene probleme?
piši, rabim tvoje nasvete, ker sem tako sama v teh dneh, da se prav bojim praznikov in vsega tega. včasih bi najraje umrla.
ok da te ne zamorim, lepo se imej in naj sonce sije v tvojem življenju

čao

ana

ok, saj preprosto VEŠ, da moram to komentirati… ne bom ponavljala vzpodbudnih besed drugih… rečem ti pa le tole – zabij si enkrat v glavo, da se nisi zelo zelo zredila! da se sploh nisi zredila!!! kako si se zredila, če imaš pa vedno isto težo??? kako si se zredila, če pa nisi niti milimeter širša in ti še vedno vse hlače normalno stojijo…??? sama si tako rekla…! če ni, pač ni! zakaj se skušaš v nekaj brezveze prepričati, če pa vidiš, da ni tako?

lp!

ps: ko praviš, da bi se rada pozdravila… za začetek hodi redno k svojemu psih. in na skupino! 😉

Draga Ana,
ste že razmišljali o možnih poteh iz vaše bitke s kilogrami in obupanostjo? Rada bi vas povedala, da ste po prehranjenosti v območju anoreksije nervoze (z indeksom telesne mase 16,0 kg/m2). Na žalost je tako, da je želja po kilogramu ali dveh z vsakim znižanjem teže močnejša in posledična premoč anoreksije nad zdravjem vse večja. In tudi zadovoljstvo s sabo vse bolj daleč.
Želim vam, da bi se lahko o tem pogovorila s kom, ki je motnjo hranjenja premagal in našel drugačne načine za potrjevanje in iskanje lastnega zadovoljstva. Take, ki vodijo k več in bolj pestremu življenju.
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh