…stara sem 26,živim še vedno doma z dvema živalicama in fantom,sva skupaj v moji sobici…
fant ima službo…hvala bogu…jaz jo iščem že nekaj let….poslanih na tisoče prošenj,video prošenj,sestankov,ponudb,truda,…na tisoče kuvert….službe-nobene.

Govorita mi,da sem nesposobna. Da sem smet. Da nikol ne bom nič dosegla. Da sem gnoj.
Odšla sm na šole,katere sta onedva želela. Imela konjičke,katere je oče forsiral. Kar je mene veselio-preprosto ni bilo pomembno,saj v tem ‘ni dnarja’.

Mogoče sem imela kakšne pubertetniške izpade…mi je žal kdaj za njih…ampak kateri odraščajoči najstnik jih pa nima…že nekaj let sem ženska. Mamo prosim,pojdiva kam na sprehod. NE. Pojdiva na kavo in klepet. NE. Imejva skupen večer doma in počniva kaj. NE. Pojdiva skupaj po trgovinah,kot gredo vse mame in hčerke sm pa tja. NE. Pojdiva v park na sprehod. NE.

Vsa ta leta NE. In izgovori,samo da ne gre z mano. In med ljudi.

Zelo je nezadovolja sabo. Nesamozavestna.Oče jo je varal. Ona pa ostajala-ker je bila vedno finančno odvisna od njega. Ni dobila službe zaradi hudih problemov s hrbtenico. Zdravje ji zelo nagaja. Ima še kup ostalih problemov-prekomerna teža,izredno slaba kri,sladkorna bolezen,….Odkar se je spomnim,je njen svet kavč in TV. Nekaj časa je še celo nekaj delala po 3 dni na teden,pa še to ji je bilo včasih muka. Nikamor noče,ker jo takoj boli hrbet,če hodi. NO,ko pa gre za kake ljudi,ki so njej v redu,pa zdrži. Samo z mano nikoli ni šlo. ….Še danes trdi-da sem za vse njene krege z očetom kriva jaz. Za vse. Da sem delala med njima prepreke,iskala kreganje,izkoriščala oba,….čudno,jaz se samo spomnim,da sem želela ljubezen.
Oče večni deloholik. Nikoli ga ni bilo doma,ker je moral delati za dva. Vse si je vedno kupoval. Če ga ni bilo-sm v zameno dobila neko igračo. Oh oče,ljubezni se ne da kupiti. Še danes tega ne razume. Od mene je vedno želel nek ideal. Imam polsestro. Hotel je,da bi ona delala tisto delo,s čimer se on ukvarja. Ampak je šla drugo pot. Še danes ji to zameri in vedno govori,kakšno delo dela. Sramotno. Tudi kar sem jaz delala-je bilo sramotno. Celo življenje že poslušam,da nej že dobim službo,ko pa jo dobim za prodajalko-me napizdeva,kakšna sramota je to,kaj da si upam. Silil me je na šolo,katero je on želel,kjer sm 4 leta trpela dan in noč. Nikoli ni poslušal. Mama pa je samo prikimavala-kaj pa ji je drugega preostalo. Poleg tega je ogromen kolerik. Znori za vse. Tudi tepel je že- mene in mamo. Potem pa pričakoval,da je to nekaj normalnega.

Živim u njini hiši in ne morem nikamor. Sem ujetnica. Službe ne dobim,kar me ubija. Ves stres mi globoko načenja zdravje in živce. S fantovo plačo ne moreva nikamor. K njemu ne moreva. Ko fant gre kam za nekaj dni,se psihično spravljata name. Zdravje se mi slabša-in sedaj še to dobivam pod nos-da sem bolna zato,ker nič ne delam…..
Vsak evro,ki mi ga je četudi kdaj kdo dal,sem dobila prej ali slej pod nos. Vsako plačano stvar. Pa je nisem zahtevala.
Oče se ima za Boga. Ker je medijsko zelo izpostavljen,ima ego nabit do nebes. Zanj je vsak,ki nima parih fakultet za sabo in 2 jurja evra ne mesec v žepu,luzer. Recimo raje 4 jurje,bo bolj realno.

Tudi mamo je veliko žalil. Kakšna je,da naj se pogleda v ogledalo…varal jo je več let. Vem katera ženska je,vem ime,vem naslov…vse sem zvedela,prav tako mama. Gnusi se mi od dna duše njegovo dvojno življenje. Njegova pohota. Verjamem,da je mama izredno trpela v tem. Zato si že od takrat želim še toliko bolj zbližati z njo. Pa me odbija. Vedno. In še bolj žali. In meče naprej-da živim pod njuno streho,da sramota da nič ne prispevam,da me more še vedno na pol fotr žvet….čeprav-njo živi že 20 let. Pa točno ve,kako težko je to poslušat,a ona meni dela isto. Kot da bi hotela,da še jaz trpim.

Oče dela in dela. Živi za svoj šovbiznis. Ne pomnim,kdaj me je nazadnje vprašal ‘kako si’. Zanima ga le,če grem mogoče kdaj do zdravnika (kaj je blo) in pa kdaj mislm začet delat. Vse ostalo…ne vem..mislim,da sploh ne ve,kdo sem.

Želim si samo mame…ki bi rekla da razume,da ji je žal za mojo stisko s službo. Da ne bi poslušala kako sem nesposobna,kakšen gnil pankrt sem,….Da bi me kdaj objela,šla z mano na sprehod,si vzela 5 minut….že 10 let si želim samo tega.
Oče drži zaradi financ in hiše nad mano vrvico in dela z njo,kar hoče. Me žali,ponižuje,…vse se mora odvijati,kakor reče on…samo ON ima vedno prav…ostala mnenja so prizadeta in butasta. Da o vseh manipulacijah ne govorim…

Tudi večina ostalega sorodstva,vključno z edino babico,je podobna. Samo nenehna vprašanja-a maš že kako službo,kaj pa delaš,da je nimaš….ubija me. Ni oglasa,na katerega ne pošljem ponudbe. Pa kaj oni vejo….

Pritisk je ogromem. Niti pikice sočutja ne dobim. Niti pikice časa,pozornosti. Nad mano je le pritisk in obup.

V naši družini se spomnim samo dretja,kreganja,očitanja in poniževanja.
Prav želela bi si imeti ob sebi starejšo žensko,ki bi ji lahko rekla MAMA. Ker moji preprosto ne morem več. Preprosto ne čutim. Preveč me je poteptala do zadnjega koščka.

Fant ne razume. Reče mi le,da naj stvari pozabim in ignoriram. Pač,ne razume,ker ni v tem.

Ne vem več,kaj bo z mano…sem na točki življenja,ko ne znam več ne naprej ne nazaj…včasih imam občutek,da prav uživata,ko kje spet ne dobim za delat,saj to pomeni,da sem še vedno v njunih vajetih in tako lutka za njune manipulacije….enkrat sem že zelo hudo zbolela….čutim,da se spet nekaj dogaja…preprosto,telo mi ne zdrži vse te psihične žalosti in izčrpanosti….

Kako narediti,da bo lažje….?…..

Obupana.

Spoštovano dekle!

Želite si staršev, a vaša starša ne odigrata te vloge. Zakaj je temu tako, ne vem, ali tega ne znata, ne zmoreta, sta bila tudi sama čustveno prikrajšana kot otroka… vzrok ni tako pomemben, pomembno je, da vi poskrbite zase. Mamo lahko najdete tudi v kakšni drugi osebi. Pojdite npr. na spletno stran Prostovoljstvo[/url] in poglejte, če v katerem od Domov upokojencev iščejo prostovoljko za družabništvo starejši osebi. Lahko najdete osebo, ki bo zelo vesela vaše pozornosti, pogovora in sprehoda z vami. Mogoče ne boste mogli v njej videti mame, lahko boste pa babico. Včasih lahko najdemo veliko več topline v osebi, s katero nismo krvno povezani, kot npr. s svojimi najbližjimi svojci.

Kot drugo, storite vse kar je v vaši moči, da odidete na svoje, da prenehate biti odvisni od staršev in s tem prekinete psihično trpinčenje. Kam se umakniti? Lahko zaprosite za sprejem v varno hišo ali v katerega od materinskih domov (kontakti[/url]), saj nekateri, kot npr. naš, sprejema tudi ženske brez otrok in tako tudi mlada dekleta, kot ste vi. Res pa imajo prednost nosečnice in mamice z majhnimi otroki. Potem si lahko uredite denarno socialno pomoč in si poiščete sobo npr. v samskem domu v Ljubljani na Sketovi: http://www.sobe-ljubljana.com/. Če gresta tja skupaj s fantom, za vsakega od vaju najemnina znese: 159 eur, kot lahko vidite na omenjeni spletni strani, kar pa se da plačevati tudi z denarno socialno pomočjo, ki znaša 260 eur.

Razmislite o opcijah, ki sem vam jih navedla in se odločite. Kar pogumno, mislim da nimate veliko za izgubiti glede na vse, kar ste napisali. Na daljavo in po določenem času pa se boste mogoče tudi lažje pomirili z mamo in očetom, kakršna pač sta. Res najbrž ne bosta ravno navdušena in ponosna, ker ne boste imeli “nobel” stanovanja, a to je njun problem. Pomembno je, da vi zaživite mirno in svobodno, brez psihičnih pritiskov. Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

doma ni nasilje samo hčerka ne zna sama skrbet otroka pa me zanima če lahko pride med vikendom domov

Pozdravljeni!

Uporabnice materinskega doma lahko hodijo med vikendi domov.

Najboljše bi bilo, če pokličete v materinski dom, se dogovorite za razgovor in vam oz. vaši hčerki bodo/bomo predstavili življenje v materinskem domu.

Srečno,

Jana Metelko, dipl.soc.del.