ŽELIM SI STARŠA – ENEGA – NAZAJ
na dveh polih sem……..
en je OK, ko sem v redu s počutjem, ko sem med ljudmi, ….
drugi je veliko večji, TOTALEN DOWN, sam jokam, groza me je naslednjih dni, pogrešam mami…. s prijatelji sem se nekak oddaljila, govorim samo še s strokovnjaki, pa še to imam jutr psih., kjer bom notri 3 min in to je to…….. Mogoče dobim še več ad, čepravv je že ta doza velika (cymbalta 90), ampak men je HUDIČEVO TEŽKO , in se trudim PREŽIVETI, ŽIVETI, ……….. – a čutim izgubo! sebe! veselja! življenja!
bojim se da bom ravno na očetov RD da me bo zvilo, ali dan gor dol, in bom končala ta lajf, tablete + žile + alko pa je za zihr.
umiram na obroke……….. ne ždim skoz doma…….. a vseeno če bi 🙁
ful delam na seb in že parkrat padla pa se pobrala……zdaj pa počasi izgubljam moč. kaj sem naredila do zdaj? skrajšala sem bolniško in šla delat, psihoterapijo bi lahko imela sedaj v juliju pa sem prestavila na september zaradi obveznosti do službe, v EKI-ju sm napredovala do seveda mamine smrti, s sorodniki smo izboljšali odnose, poskušam se družiti s prijatelji, za delo na kmetiji pr prjatlci sm se javla,…. poleg seveda zdravljenja z adji in poskušanjem spancem brez tablet, kar 2x nisem potem spala celo noč, danes sem mela pa take grozne sanje o mami,…..
in kaj nardit ko sem danes zvedela, da sva jo mogoče ubila???
vsi smo vedli da ima slabo srce, pa nben ni urgiral ob počitku po Kemot., ko je jasno, da bi potrebovala neko podporo v vezi s srcem. tega si nkol ne bom odpustila! in zadnje čase sem preveč-krat žalostna. in dol mi visi, a mi bo kdo od frendov pomagal al ne, ker so itak že vsi več al manj obupali. ja, depra ni kr neki, ampak je jeba celega človeka. in dol mi visi za lajf!!!!!!
Pozdravljena žalostna,
vsekakor ti zagotavljam, da nisi na noben način niti kriva niti odgovorna za smrt svoje mame!
Zdi se, da je tvoje življenje v tem trenutku nenehen boj, da nimaš niti trenutka miru od misli na mamo in svojo izgubo. Prav je sicer, da si vzamemo čas za žalovanje ob takšni izgubi, vendar pride čas, ko je treba sprejeti stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Bi si tvoja mama želela, da po njeni smrti tvoje življenje postane životarjenje? Prepričana sem, da ne. Z obtoževanjem, občutki krivde, kopanjem po preteklosti in vedno novim brskanjem po rani…mame ne moreš priklicati nazaj. Žal je tako. Prej, ko boš poskušala na kakršenkoli način vsak dan posebej osmisliti svoje bivanje bolje bo. To tudi nihče ne bo mogel storiti namesto tebe.
Nobene potrebe ni po iskanju krivca, življenje nam včasih žal pripravi izgube, ki so velike, pa vendar je tako ali drugače treba iti naprej. V kolikor ti pisanje pomaga seveda piši. Si poguglala za kakšno podporno skupino ob izgubi bližnjega? Ljudje, ki doživijo kaj podobnega so lažje v podporo in pomoč.
Želim ti vse dobro,
Bernarda
Pozdrav!
Naj takoj že povem, da sem total bolje!
Nazadnje sem imela obisk pri psih., se zjokala, dobila max. dozo ad., ………….. in sedaj se veselim življenja!
Nočem umreti!
S spanjem imam še vedno ful težave, če ne vzamem tablet….ampak tudi to se bo 1x uredilo.
Delam že 2 tedna in je vse je BP.
Mami seveda ful pogrešam vendar imava zvečer pogovore in molim za njeno dušo – večino časa/dneva pa hočem preživeti z živimi, ki me še potrebujejo in jaz njih. ♥
Naj bo tako še dolgo………. dolgo………….
Lep pozdravček – T.
nekaj je hudo narobe………..
zmešana sem………….
na jok mi gre…………
včeraj vse ok, hočem živet, danes ne………
v službi sem samo še zato, da poravnam tisti minus, ko so mi ukradli kartico in dol pobrali vso mesečno bolniško, ki je bla že itak 70% 🙁
upam, da zdržim do konca avgusta ……….. potem pa arividerči proklet svet!! ne zmorem več konzumirati vsega tega sranja
p.s. najbolj ironično pa je, da me tudi v EKI-ju ne bi več sprejeli, ker sem kao OK!!! A so faking nori strokovnjaki tam al kaj?????!!!!!!!! to sem že povedala, da je še moja os. zdr. bla presenečena nad njihovim odzivom.
who care ………. PS (op. p. pogrebna služba) sprejema vse….. ali bom prah kot se v prah povrneš, ali pa res obstaja svetloba in bom končno v svetu, kjer pripadam, kot duša. vatever, bruha se mi vsak vdih, in vsak izdih je moje upanje, da bo zadnji