Govorite o kvaliteti življenja, kakšna pa je kvaliteta pri nas v Sloveniji? Za manj ko za 1. Korupcija na vsakem koraku, jaz imam vse papirje za zaposlitev pa ne dobim, medtem ko ljudje ki nimajo papirjev dobijo in se mi smejejo v obraz da sem luzerka.  To je kvaliteta življenja?  Stara sem 40let in samomora ne nardim samo zaradi mame in mojega mačka, ker vem da me moj maček rabi ker drugače ga bo še kje avto povozil ker bo mek kretene za lastnike. Bla bla bla, jebeš tako smrdljivo, ušivo življenje, smrdi na kilometer se me zavoha kako sem smrdljiva ker z vsemi papiri ne dobim dela, ker ga drugi dobijo brez papirjev…

Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj v taki situaciji. Da bom morala kdaj pokopati nekoga svojega. Vedno sem prosila višjo silo, da prvo vzame mene, da bom lahko čuvala svojo družino. Niti slučajno si nisem mislila, da bom tako kmalu morala čez take grozote. Moja mami, je pred tremi tedni šla v bolnico zaradi bolečin v trebuhu. Ob sprejemu, so rekli, da gre najbrž za žolčne kamne. Potem so ji naredili gastroskopijo in našli rano. Ulkus želodca. V treh tednih, je moja ljubljena mamica 2x zakrvavela iz te rane. Prvič, še je nekako kazalo, da gre na bolje. Drugič je trpela v groznih bolečinah. Že tisti dan se mi je zdelo, kot, da umira. Predvčerajšnjim je doktor rekel, da se ji v pljučih nabira voda, zaradi infuzije. Je to sploh možno? Noge so ji katastrofalno otekle. Danes mi umira. Kako naj to zastopim? Ker ne morem. Moja mami še je premlada. Vsi jo imamo tako zelo radi. Brez nje naša družina več ne bo ista. Ob sprejemu v bolnico, mi je doktor rekel, da se dá rešiti, da ji bodo pomagali. Zakaj potem zdaj umira? Moja uboga mamica, ki si niti slučajno ne zasluži tako grozne bolečine. Trpi. Zelo trpi. Popolnoma shujšana. Vedno je bila suha. A, zdaj je njeno lepo lice, zgolj kost in koža. Razumela bi, da mi rečejo, da ima raka. Res bi razumela. Tako pa ne bom nikoli. Kak mi je mogel obljubiti,  “bomo rešili”, če zdaj moja mami umira. Kje je zdaj, da bi ji pomagal? Veste kaj me najbolj boli? Moja mami se je grozno bala zdravnikov. Zdaj vidim, da z razlogom. Še bolj pa me boli, da mi je skozi pravila kako bi nekaj jedla. Jaz pa ji nisem uresničila želje, ker ni smela nič jesti in piti. In zdaj me grozno boli, ko vidim, da umira v hudih bolečinah, lačna in žejna. Tako so ji pomagali? Resno. Tako, da jo bomo pokopali veliko premlado. Ne želim izgubiti mamice. Rada bi bila ob njej in jo držala za roko vse do konca. A, ne smemo. Želim si biti ob njej, tako kot je ona vedno bila ob meni. Vedno je skrbela za nas in nikdar ničesar pričakovala v zameno. Ne morem je izgubiti. Želim ji vsak dan, do konca svojega življenja povedati, da jo imam neizmerno rada. Da sem ponosna, ker sem njena hčerka. Moja mami si zasluži vse najboljše. Nikakor pa ne te grozne bolečine in smrti. Želim iti z njo.

Do danes sem verjela v boga, danes sem prepričana, da ne obstaja. Jaz bi morala biti na njenem mestu. Brez mene bi lažje shajali, kakor brez nje. Moja mamica je srce naše družine. Najbolj pa me boli za očeta, ker vem kako rada se imata. Vem, da bo njemu najbolj manjkala.

Če je kje kaj, naj naredi čudež ter moji mamici vrne življenje! Amen!

Moja zlata, lepa, ljubljena mamica…ti si kraljica naših src! Prosim ne zapusti nas! Drugače pa me vzemi s seboj! Rada te imam, mamica moja!

Pozdravljeni,

razumem, koliko jeze, razočaranja in nemoči je v tem, kar pišete. To, kar doživljate, je zelo boleče in izčrpavajoče, še posebej, ko se trudite, imate pogoje, pa kljub temu nimate občutka pravičnosti ali varnosti.

Hkrati pa želim jasno povedati: vi niste to, kar vam trenutno govori stiska. Besede, s katerimi opisujete sebe in življenje, so izraz preobremenjenosti in dolgotrajnega stresa, ne pa realna slika vaše vrednosti.

Ko človek piše, da vztraja samo še zaradi drugih, to pomeni, da je meja zelo blizu. V takem stanju ni smiselno sklepati o sebi, prihodnosti ali svetu. Pomembno je predvsem, da ostanete varni in da ne ostanete sami s temi mislimi.

To, da vam je zdaj tako težko, še ne pomeni, da bo tako tudi ostalo.
In ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Poiščite si pomoč, čimprej.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket

hvala za vaše sporočilo. Ker je bilo to napisano že oktobra, je mogoče, da so se stvari do danes že bistveno spremenile. V vsakem primeru pa to, kar ste takrat doživljali, kaže na izjemno hudo stisko in veliko izgubo.

Upam, da ste v tem času imeli vsaj nekaj podpore in da danes niste več sami s tem bremenom.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket