Jaz sem zelo proti varanju in nikoli ne bi prevarala partnerja. Ampak to, kar se dogaja v tem zakonu, sploh ni vec partnerski odnos. Razumem, zakaj se gospa po toliko letih tezko loci. Jaz bi se verjetno odlocila za “zivljeje drug ob drugem”. Skratka, v isti hisi, skupno gospodinjstvo in podobno, bi si pa omislila prijatelja. Kaksnega locenega gospoda. Za prijateljstvo in druge stvari. In bi pri tem vztrajala, cetudi bi potem moz ugotovil, da je pa mogoce boljse, da zapusti ljubico. Da pa bi trpela zaradi enega taksnega moskega … Nikoli. Vas moz je brez srca, brez usmiljenja. Ne bi mu clovek mogel zelo zameriti, ce bi povedal, da se locuje in gre z drugo … Kar pa on pocne … Taksnemu cloveku ne dolgujes nic. In zato glej samo nase.

V kolikor je še katera od vpletenih oseb na tem forumu, me resnično zanima kakšna je situacija zdaj. Kako se je razpletla ali zapletla zadeva?

Sicer nisem brala vsega, se pa čudim tej gospe, ki vztraja v takem zakonu. Le kakšen zakon je to, v katerem živita dva človeka, ki nista mož in žena, pač pa dva bojevnika, dva sovražnika, vsak na bojni črti!
To ni obnašanje vredno človeka. Tukaj ni več nobene ljubezni, nobenega spoštovanja, nobenega prijateljstva. Je samo sovraštvo, prisilno bivanje in nič drugega. Vse, kar druži ta dva človeka je samo firma, imetje, finance in nič drugega, zato je tako težko prekiniti skupno pot. Vsekakor pa ni več LJUBEZNI, tudi z ženine strani ne, čeprav si želi obdržati moža.
Ta dva človeka se morata iskreno pogovoriti in urediti stvari.
Če bi bila na ženinem mestu, bi pobrala kufre, spokala najnujnejše stvari in si poiskala eno stanovanje, v katerem bi živela sama. Finance verjetno niso problem. Ne bi pa pod nobenim pogojem prisilno živela z možem, ki me vara, ki me ne mara in ki mu ne pomenim nič. NIČ, čeprav ju veže več kot 30 let skupnega življenja. Pod nobenim pogojem ne bi hotela, da nekdo prisilno živi z menoj, čeprav me nima rad.
Ja, če imaš nekoga rad, ga ne varaš in ne spletkariš za njegovim hrbtom.