Pred dvema letom se s takšnimi temami sploh nisem ukvarjala in nikoli ne bi niti pomislila, da se kaj takega lahko zgodi tudi meni. Pa se je in zdaj ne vem, kaj in kako naprej.
Z možem sva se spoznala zelo zgodaj, pred 32 leti, oba stara 21 let in hitro začela živeti skupaj. Nič ni bilo narobe, oba sva zelo delovna in začela sva s skupnim podjetjem že davno nazaj, vmes sta se nama rodila hčera in sin, danes stara 24 in 27 let. Mož je ob rojstvu sina doživel hudo nesrečo, močno si je poškodoval vid in od takrat ne more več samostojno brati ali voziti avta, sicer pa ga to ne moti. Vedno je bil velik optimist in predvsem zelo deloven, tako sva kljub njegovi hibi zelo uspešno širila podjetje, ki je danes izjemno veliko in v njem je zaposlen tudi sin, verjetno pa bo tudi hči. Zdaj pa k temu, kar mi uničuje življenje; čeprav sem včasih malo začutila, da je imel kdaj kakšno kratko avanturico, sem vedela, da ni nič resnega in tudi res ni bilo. Morda kakšen skok čez plot, ki pa ni puščal nobenih posledic v najinem zakonu. predlani pa se je zgodilo-najprej sem opažala spremembo njegovega razpoloženja, velikokrat je tudi odhajal za uro ali dve naokoli – kolikor je pač lahko s kakšnimi prijatelji, ki so ga vozili. Postala sem pozorna, sodu pa je izbila dno informacija, da se res dobiva z drugo žensko, mlajšo in samsko. To je bilo pred približno dobrim letom in pol. Takrat sem prvič res zelo jezno “znorela”, on pa se je obnašal, kot da si nekaj izmišljujem. Potem je bilo čez poletje kar v redu, bila sva skupaj na morju, a sem začela kontrolirati njegove klice, kar je v firmi možno. Po prvih izpiskih me je skoraj zadela kap, saj jo je klical vsak dan po večkrat, tudi po petkrat in desetkrat! Takrat se je začela agonija in reni prepiri, povedal sem otrokoma, ki sta mu tudi rekla “svoje”, a je on takrat odreagiral, da je to zadeva, ki se tiče samo naju in ne njiju dveh, potem pa utihnil. Ker vodim pomembna dela v firmi, se je moje obnašanje in trpljenje sveda začelo odražati tudi pri delu, to je pa takoj opazil, zato so se njegovi klici začeli zmanjševati in decmera 2005 sem prvič dobila izpisek vseh klicev, ko je ni poklical niti enkrat. Mislila sem, da je zadeva končana, še vedno pa sem bila na preži, saj se ni hotel nič pogovarjati. Postajala sva odtujena, moram pa reči, da že prej nisva bila posebej zgvorna – niti jaz niti on pač nisva tipa za dolge pogovre. Toda njegovo obnašanje in moji občutki se lani niso izboljšali, čutila sem, da nekaj ni v redu in vedno bolj sem dvomila, da sta res prekinila. Moji občutki in sum so se lani potrdili!
Lani jeseni je tako spet prišlo do hudega prepira (prej sva se v 30 letih zakona tako hudo sporekla samo enkrat), v katerem pa je bil spet bolj tiho, rekel je le, da če se milsim tako obnašati, bo odšel še toliko prej. Potem sem našla še skrit GSM, ki jima očitno služi za zvezo. prišla sem do številke tega telefona in ga kontroliram s klici, vendar je večinoma nedosegljiv, le včasih dobim signal za zasedeno linijo – takrat vem, da se pogovarjata, ker je tudi njena številka zasedena. Poskušam sicer biti mirna, vendar ne vidim več izhoda iz tega kroga. Seveda te pogove preprečujem tako, da ga grem takrat iskat v pisarno ali sobo, kjer pač je.
Mož je sicer zelo deloven, v firmi je od jutra do večera, večinoma vse pozne večere je doma, tako, da vem, da se ne videvata veliko. seveda pa gre tu in tam, približno enkrat na teden zvečer ven in za te večere sem sigurna, da sta skupaj. V glavnem se vedno vrne okoli polnoči. Nočem vpiti, vendar me vsake toliko časa pač “iztiri” in takrat mu govorim, da ne more kar tako pustiti vsega, da naj malo pomisli na vse, kar imava, tudi na otroka. velikokrat tudi začnem jokat, on pa na vsa moje poskuse lepega ali grdega pogovora odgovarja z molkom, se obrne in gre ali pa samo posluša in ne reče popolnoma nič. Nekajkrat v decembru in v začetku januarja letos ga ni bilo domov celo noč in takrat sem res “znorela”. Po zadnjem hudem prepiru se ti celonočni izhodi niso več zgodili, se je pa “odselil” spat v dnevno sobo. To je včasih že naredil, vendar ne za toliko časa kot zdaj. Ne vem, kako naj rešim celo situacijo – moža imam rada, nočem ga kar tako izgubiti, ne vem pa, kako se naj obnašam in kaj naj naredim, da bi se zadeva razčistila. Pogovarjati se noče res nič, če sem tudi jaz normalna in prijazna, je sicer najin odnos v redu, ampak bolj korekten, ni več nobene topline. In če sem dalj časa v redu, da niče ne rečem, potem je tudi on prijaznejši, ne ljubeč, ampak prijaznejši, obnovi se tudi najino intimno življenje, čeprav daleč od tega, kakršno je bilo. jasno, da tudi jaz nisem ista, vendar se vsaj poskušam truditi. On pa vse to jemlje nekako avtomatsko, v stilu, če si ti dobra, bom tudi jaz dober, kaj dosti več pa ne. Torej tudi z lepim in dobrim obnašanjem ne dosežem bistvenega premika oziroma ne dosežem tega, da bi so to žensko prekinil. Sem pa tudi samo človek in ko najdem, recimo, njene lase povsod na njegovih oblačilih, pač moram nekaj reči, ne morem iti kar mimo.
Tako se ti ciklusi samo ponavljajo, enkrat je malo bolje, drugič spet slabše. Zanimivo je, da se za nič ne odloči, da je večinoma doma, čeprav dostikrat odtujen. Res je, da ne more odhajati kar tako, ker je vedno vezan na prevoz, nekdo ga pač mora peljati in nima veliko možnosti za “obiske”. Občutek dobivam, kot da v bistvu ne želi oditi k tej ženski, pač pa bi rad odsegel neko moje strinjanje s tem, da ima ljubico in da jo želi zadržati, pač za nekaj ur na teden, jaz pa naj to mirno sprejmem in “vsi bomo srečni”. Nerazumljivo pa mi je to, da se noče o vsem skupaj pogoviriti, čeprav ve, da za vse vem, da imam dokaze in da točno vem, kdo je ona. Zakaj je tiiho, zakaj se noče karkoli že dogovoriti in pogovriti, saj ni že dolgo več nič skrito? Kako naj ga pripravim do tega?
Prosim, pomagajte mi s kakšnim pametnim nasvetom, ker res ne vem, kam to vodi, vem samo, da ni dobro tako kot je, še vedno pa upam in verjamem, da je to le njegova “muha”, da ga bo minilo, saj če bi imel to žensko tako rad, bi menda že kaj rekel ali naredil. tako pa naše življenje navzven, pred drugimi in v firmi teče kot da je vse v redu, da je vse narobe, pa veva le midva in delno najina otroka, še najbolj hči, ki ga zelo obsoja, sin pa se je nekoliko odmaknil.
Mi lahko svetujete, kako naj ga pripravim do iskrenega pogovora?
Obupana

Otrok se v medsebojne intimne zadeve ne meša, saj nista vajina partnerja, temveč otroka-in to odrasla in ne kanti za smeti, v kateri bi ti nalagala svoj žolč na račun njunega očeta. Otrok ostane do smrti tvoj otrok, pa če se ločiš ali živiš skupaj in mu pripada edino starševski odnos. Tudi pravice se nimajo otroci vmešavati, ker se ju ne tiče.

Če želiš živeti polno, je pa to edino samostojno in brez njega. Mogoče boš najbolje naredila, da ga popolnoma pustiš, hodiš malo po svoje in potem bo videl, koliko mu pomeniš. Lahko gre ali ostane. Na pol pa ni za prenašat! Srečno!

Jaz ti predlagam ločitev. Oz. najprej ultimat: če ne prekineš z ljubico, se bom ločila. In če ne bo prekinil, se enostavno ločiš.

Ne vem prav, kaj bi ti zdaj rada. Naredila si vtis, kot da lahko ljubico nekaj ur na teden toleriraš in da je ona le neka muha, kot kakšna gripa, ki jo bo tvoj mož prebolel. Če imaš res željo po odkritosti, bodi odkrita do sebe in poglej v globino vajinega zakona. Ali sta predvsem dobra sodelavca in vzgojitelja, ki sta slučajno poročena ali sta dobra zakonca, ki sta slučajno sodelavca? Mislim, da sta se v teku let spremenila v sodelavca, ki imata drug drugega za lastnino in za samoumevno pripadajoče osebo. Seveda pa pripadanje nekomu ni nikoli samoumevno. Vajin zakon je slab. Je dotrajal. Tvoje spregledanje njegovih afer že prej ni bilo dobro. Kje je kakšno ljubosumje, kje je ljubezen? Kje je trud, da se stvari razčistijo?

Seveda ne moreš pričakovat, da se bo on zdaj o tem pogovarjal, če mu je jasno, da bo lahko brez tega delal po svoje. Saj ga nisi prisilila. Saj nisi odločena, da nočeš biti le rezerva. Saj se niti slučajno nočeš ločiti. Imela ga boš takega kot je, in on to vidi in živi lepo tako dalje. Zakaj pa ne bi, saj ti ultimati ne gredo od rok. Zgledaš nesrečno zadovoljna v svoji vlogi. Tako je vsaj napisano.

Če ga boš postavila pred vrata, boš videla, kako hitro se bo znal pogovarjat.
Vmešavanje otrok, čeprav sta odrasla, pa se tudi meni ne zdi fer. Vem, da iščeš podporo, a morda povej raje kaki prijateljici, mami ali teti. Tvoj sin ti je že pokazal, da noče imeti nič s tem in ima prav. Odločitve so samo tvoje.
lp

Se strinjam z once. Moz sedi na dveh stolckih, ker sta pac obe vidve za to. Bogve kaj on tisti drugi naklada o vas (zakaj ne more biti z njo) in kako vas tam crni, vam pa domov nosi srajce za likat.
Pravite, da zelite obdrzati moza. On si zeli nekaj drugega: da bi lahko imel obe – vas za prat in delat v firmi in da boste tiho, ono drugo pa za lepse, in natanko to vam tudi kaze. Ali si ga resnicno zelite obdrzati tudi v tem primeru?

Kar me je strašno zmotilo je to da si v to sranje vpletla otroka. Otročje-od tebe!!!!!!

Spreminjala bi moža, njega bi rada pripravila do pogovorov itd…spreminjat začni sebe, pa boš morda imela kaj od tega, če ne ti ostanejo lahko le neizsanjane sanje in neizpolnjena pričakovanja.

In končno-morda dobi mož pri tej deklici tisto nekaj kar ti nimaš, z vsem ostalim pa je morda pri tebi zadovoljen.

“Zdaj pa k temu, kar mi uničuje življenje; čeprav sem včasih malo začutila, da je imel kdaj kakšno kratko avanturico, sem vedela, da ni nič resnega in tudi res ni bilo. Morda kakšen skok čez plot, ki pa ni puščal nobenih posledic v najinem zakonu.”
“Občutek dobivam, kot da v bistvu ne želi oditi k tej ženski, pač pa bi rad odsegel neko moje strinjanje s tem, da ima ljubico in da jo želi zadržati, pač za nekaj ur na teden, jaz pa naj to mirno sprejmem in “vsi bomo srečni”. “

Vsa leta si dopuščala, da je imel druge ženske. Sprva avanture, kar se ti ni zdelo tako sporno. Sedaj pa se je verjetno naveličal iskanja žensk ze eno noč in si je raje umislil eno samo. In se čudi, zakaj te kar naekrat to moti, ko pa si do sedaj zamižala na eno oko. Ne vem, kaj si je zamislil tvoj mož – želi biti še s tabo ali ne. Ti ga želiš, ne vem pa, če bo tvoj pod tvojimi pogoji. Sama vidiš, da ga ne moreš prisiliti, ne zlepa ne zgrda, če se je odločil, da bo imel še eno žensko. Sama se moraš torej odločiti, boš imela moškega, ki mu boš edina (čeprav nekateri dvomijo, da taki moški sploh obstajajo:) ali pa boš živela še naprej v taki situaciji, kot si do sedaj. Sama sem prepričana, da ni avanture, ki bi bila neškodljiva za razmerje. Začne se s tem, večina jih potem nadaljuje. Namesto da bi reševali težave znotraj razmerja, ga poskušajo zunaj. Vprašaj se torej, kaj bi rada, kaj potrebuješ, ampak ne rini z glavo skozi zid, če vidiš, da s tem partnerjem tega ne moreš dobiti.

Sem prebrala vaše misli in hvala.
Ampak vendarle, če me lahko razumete – nisem stara 25 ali 30 let, da bi lahko kar začela na novo. Zdi se mi tudi, da 32 let skupnega življenja nihče ne more zavreči kar tako, na hitro. Zato zdaj tudi še čakam, verjetno na nek način “testiram” sebe in njega.
Zavedam se tudi, da bi morda lahko z ultimatom prekinila njuno zvezo, vendar zelo dobro vem, da to ne bi koristilo ne njemu ne meni, ker bi potem on vedno ostal v dvomu, kaj pa, če bi mu bilo z drugo boljše? Takega odnosa vnaprej pa si ne predstavljam. Rajši vzdržim še nekaj časa, da se odloči sam in na osnovi svoje odločitve odživi življenje. Jasno mi je, da bi bilo bolje, če bi se midva lahko pogovorila, toda če on to odklanja, so vsi moji poskusi zaman. Priznam tudi odkrito, da sem tu in tam prisluškovala njunim pogovorom in tako vem, da se tudi onadva prepirata glede bodočnosti njune zveze. Očitno ona tudi zahteva, da razčisti, kaj in kako naprej, kot sem slišala njegov odgovor, pa ji rekel, da se je že odločil zanjo, vendar ne more kar tako oditi in da bo to trajalo še nekaj časa, potem pa ji je še rekel (očitno na neko njeno vprašanje ali pripombo), da ji točno ne more povedati, da je to odvisno tudi od žene (torej mene), kdaj bo to sprejela in da se o tem ne bo več pogovarjal, sploh ne po telefonu.
Tako vem, da prelaga svojo odločitev na moje ali njene rame, zato jaz nočem narediti nič, če pa bo prekinila ona, pa naj. V tem primeru bo ona pretrgala zvezo, ne jaz, potem pa naj za “neuspeh” krivi njo, ne mene.
Kot sem že povedala, pa bi se rada z njim pogovorila o vsem tem, vendar je zaprt in sploh noče reči nič.
Kaj menite o tem mojem razmišljanju? Zavedam se, da mi konec koncev lahko sledi ločitev, če bo to zahteval, pomagati mu pa pri tem ne mislim. Tudi zato, ker vidim, da je sam razdvojen in če noče z menoj rešiti teh dvomov, potem naj jih pač sam (ali z njo?!). Vem, da v nedogled to ne bo trajalo, ker se ne more večno skrivati, prejskoslej mu bo vzelo vso energijo.

Moje mnenje je, da to res ni zadeva, ki se tiče otrok. Otroka sta odrastla, imata svoje življenje. Materialno sta za njiju poskrbela in bosta še naprej. Tukaj ni dilem.
Problem imata vidva z možem. Hčere v to ne vpletajte. Ona na očeta ne more gledati nepristransko.
Vaš mož je že dolgo odvisen od drugih, ob tej ženski pa se čuti verjetno spet močnega, saj pri njej pač ne potrebuje pomoči. Ker je tudi v letih, ko moškim ugaja, če se mlajša zanima za njih, med vama pa je bil večinoma posloven odnos ali spoštljiv odnos, zaradi otrok in obveznosti v ljubezenskem odnosu pa sta se že davno odtujila.
V vsej zgodbi ste vi na boljšem, zdrava ste, otroci so na vaši strani, imate pomenbno funkcijo v podjetju….on pa dela, je priden….ampak stalno od nekoga odvisen. Torej, nekaj takega ga je verjetno pripeljalo do tukaj.
In spet ga pomilujete in ga obravnavate kot otroka.
Verjemite, da je grozno težko, ko se spravijo nate tudi odrastli otroci, sploh kar se tiče ljubezenskih in partnerskih odnosov.
Ne dovolite mu, da bi šel, še vedno mislite, da si ne želi(mogoče res ne, saj je pri vas udobno in varno)….vendar pa, mislim, da je dovolj močan, da mu pustite, da se sam odloči in tako tudi živi.
Zakaj je mlado dekle z njim, je spet nadaljne vprašanje….pazite na skupno premoženje.
Če se je pač umaknil iz skupne spalnice, mu to omogočite. Vendar pa mu ne gospodinjite več, ne pregledujte telefonov in oblek. Naj poskrbi sam tudi za te zadeve. Če ga imate še rada, ga na silo, na tak način, kot ste ga imela do sedaj, ne boste obdržala. Vedno bolj bo bežal, se umikal in skrival. Dajte mu prosto pot, vendar z vsemi odgovornostmi. Še vedno naj obdrži očetovske dolžnosti, še vedno naj obdrži status v podjetju, v zakonu pa…..igrajte njegovo igro. Naj se odloči s katero žensko bo, katero ima rad in potem naj z njo tudi živi. Tudi on verjetno še ne ve, kaj bi, ker ga ne izpustite. 30 let je dolga doba…..kar tako ne bosta mogla narazen. Lahko pa si data čas, da se odločita. Ne vplivajte toliko na njega, pustite mu, naj sam odloča, živi po svoje, vendar pa naj prevzame tudi odgovornosti. Končno tudi on še nekaj čuti do vas, po 30 letih.

Lp

On ne rabi ločitve na papirju, niče deliti premoženja….on se želi ločiti od vas, vašega vpliva….zaveda se, da ga imate rada, zato mu je to težko storiti. Čustveno sta vi2 že dolgo ločena!

Če boste čakala, da se bo mlada prva naveličala čakanja, boste to dočakala, ker prej ali slej bo tudi ta ženska videla, da on ni več to, kar je bil, da postaja star…in vam ga bo prepustila v nego…na stara leta.
Ves ta čas, pa si boste uničevala življenje s to borbo za moškega.
Ne pustite, da vas ima on za izgovor, ker nima moči, da bi se odločil!

Dajte sebi in njemu svobodo! Naj zaživi z njo, naj proba…saj tudi on ni star 25 ali 30 let….in tega se zaveda. Zato zavlačuje. Ni pa to dobro ne za vajino podjetje, ne za družino. Zakona pa tako že dolgo ni več.
Za ločitev premoženja pa bo še čas.
Najprej morate vsi ugotoviti, kaj si dejansko želite in kaj dejansko lahko dosežete! Na druge boste težko vplivali. Vsak mora odločati o sebi!

Jaz vidim stvar tako, sedaj, ko si se ponovno oglasila. Iz te zgodbe hočeš postati zmagovalec pa naj vidi mož, kaj je izgubil. Ravno tako sem prepričana, da se za ločitev ne odločiš zaradi imetja, kajti potem se začne kapital deliti. To je po mojem pri vaju največji problem. Ne verjamem, da imaš moža še vedno rada, saj ga po vseh avanturah normalen človek ne bi mogel ceniti. Zakaj pa tudi on tebe nima rad, bi moral sam povedati. Kajti, če bi te spoštpval in imel rad kot ženo, ne bi iskal drugod zabave, ali kaj vem kaj. Še enkrat veže vaju res samo kapital in poslovnost.

Nevem zakaj si mo sploh spregledala vse majhne avanture – zato pa se je razvilo še to dalje – sedaj takšna “resna” veza… … Čakaj to je najbolje, ne dajaj povodov…, če pač lahko – meni bi se zmešalo.

Veliko zena se zmoti v smislu, da bo ljubica odnehala in se navelicala. Kar poglejte malo tlele po forumih – ogromno jih zlepa ne premaknes in vztrajajo v podobnih zvezah cela desetletja.

Pa tudi ce ga bo scasoma zapustila in se mu ne bo pustila vec farbati, to ne bo njegov “neuspeh” in ne bo cisto nic nesrecen. On po vseh teh letih avanturic ve, da je zensk dovolj in si bo hitro nasel drugo. Tako da s tem ne boste pridobila cisto nic. Vas moz ima zelo grd in ponizevalen odnos do zensk – do vas in do drugih, kot veste iz njegovih telefonskih pogovorov z ljubico. Vsem laze, se z njimi prepira in jih prinasa okoli. (Tudi ce bi na koncu “zmagala” ona, ali res mislite, da bo z njo ravnal boljse, kot ravna z vami? Da je ne bi varal, da bi se z njo pogovarjal in razcisceval zadeve?)

Ce se ne ne boste locila, bo to on sprejel kot vase tiho privoljenje, da stvari ostanejo take, kot so. Pravite, da cakate, da se bo on odlocil. On se je vendar ze desetletja nazaj odlocil – da so mu stvari fajn take, kot so.
Locitve pa sigurno noce. Po vseh teh let avantur ve, da se ne rabi locevati od vas, da bi jih lahko avanture imel, in tale zadnja zelo dobro dokazuje, da vas je cisto prav prebral. On ve, da vam on (kakrsenkoli ze je) in 32 let zakona (kakrsenkoli ze je) prevec pomeni, da bi naredila tisto, kar je edino prav – ga brcnila ven, pobrala denar, ki vam pripada in si ustvarila bolj srecno zivljenje.

Ni slab nasvet, vendar poznam svojega moža zelo dobro. Če ga postavim pred vrata, kar tako na vrat na nos, bo šel, definitivno, za kaj takega ljubica ne bi bila potrebna. In tudi če mu bo takoj žal, ne bo več prišel nazaj, četudi bo živel sam. Preveč je ponosen in trmast – če kaj, potem to vem. Na tej točki pri njem ni pardona. In pri tem ne gre za nobeno materialno korist – imetja je toliko, da nobenemu nič ne manjka, če bi desetkrat delili. Vendar s tem ne bi v sebi in med nama rešila nič, kvečjemu jaz bi se še bolj dolgo žrla, kaj se je zgodilo in dogajalo. Tako pa hočem vedeti, od kje in zakaj pri njem takšen odnos do mene in do zakona in sem tudi prepričana, da do tega imam pravico po 30 letih skupnega življenja.
Zato teh receptov o hitri ločitvi ne sprejemam; ločitev lahko, če ni druge, ampak potem, ko počistiva vse med seboj, ne pa kar tako “z lufta”, ker se je on tako spomnil!

Da se ne bi razumeli narobe – vse nejgove avanturice so bile mogoče dve ali tri in šlo je res samo za skok čez plot, torej za malo adrenalina in spremembe, vedno se je zelo hitro sam “zbrihtal” ne da sem posegla vmes, pa še to sem indirektno izvedela veliko kasneje. Enostavno se mi ni zdelo vredno zaradi tega postavljati sicer zelo dobro razumevanje na kocko in delati iz tega velike drame. Nekako sem si rekla, da pač nekaj mora imeti za svojo dušo, če je že tako zelo prikrajšan zaradi izgube vida, pa ne mislim pri tem, da bi to tolerirala, če bi točno vedela, ampak sem dobila kakšne namige šele dosti časa potem, ko je bilo vse mimo. Jasno, da na veliko tega ni izkoriščal, šlo je za kakšno kratko srečanje tu in tam, kar nisem mogla, niti nameravla slediti, ker sem mu zaupala. Seveda sva potem malo zaorala, nikoli ni direktno zanikal, samo rekel mi je, da sem zanj njegova edina ženska in da okoli tega ni in nikoli ne bo nobene dileme, da pa tudi naj ne nasedam govoricam škodoželjnežev, ki bi radi uničili najino uspešno zakonsko in poslovno skupnost. Mogoče to res ni bilo najbolj prav, vendar mi je z vsem svojim obnašanjem dejansko pokazal – veliko bolj kot z besedami – da je zanj vse na svetu naša družina. Vedno je bil z nami, povsod sva bila skupaj, vse dopuste, vikende, praznike, nikoli mi ni ničesar odrekel, me poniževal ali kakorkoli drugače izkoriščal. Ko je videl, kakšno obremenitev pomenita dva otroka in rastoče podjetje, je sam zahteval hišno pomočnico,da me je razrešil dodatnih skrbi in odgovornosti, dela. Ne morem reči nobene besede čez njega za nazaj, zato me je toliko bolj presenetila in dotolkla sedanja situacija. Zdaj se tej svoji ljubici enostavno noče odreči, kljub temu, da vem zanjo, kar se ni zgodilo še nikoli. Ne vem, kaj je takega, da ga je tako zelo pritegnilo – nikoli se nisem zapustila, da bi izgledala slabo, neurejeno, itd. Nikoli ni bilo težav v intimnosti, vedno sva se ujela, spolnost je bila do nedavnega zelo živahna. Enostavno ne najdem razloga za to njegovo “preobrazbo”, da zdaj sploh ne popusti. Vedno sem mu puščala njegove izhode, ker sva tako čisto normalno funkcionirala in ker vem,da on rabi tudi nek čas čisto zase. Tega mu ne morem vzeti niti sedaj, ker bi se počutil ogrožen in vem, da tega ne bi prenesel. Problem pa je, ker vem, da se v času teh njegovih izhodov dobiva z njo, pa četudi za samo dve, tri ure, ne pa več s kolegi. Ne morem mu postaviti ultimata, ker še sama nisem našla druge alternative, ker si ne znam osmisliti svojega življenja, predvsem pa nekako čutim, da je tudi on “med dvema ognjema”, da še sam ne ve točno, kaj bi rajši in pač preskuša sam sebe, mene in njo. Kot že povedano, če ga ultimativno postavim pred vrata, bo šel, četudi bi potem ostal sam.
Naslanjam se pač na svojo intuiicijo, ki mi pravi, da še vedno želi ostati z menoj, da pa potrebuje nekaj časa, da izživi ta odnos z ljubico d konca, da se enkrat v življenju prepriča, da mu druga ženska ne more dati več kot jaz, potem pa se bo sposoben pogovoriti z menoj in začeti znova, normalno življenje, kot sva si ga zastavila nekoč. Čutim ga, kot da nikoli, zaradi svoje nesreče in hibe, zaradi katere je bil za marsikaj prikrajšan, ni mogel narediti ničesar čisto po svoje in zase, zdaj pa želi to doživeti, “sprobati”, se enkrat v življenju prepričati, da lahko nekaj izvede brez moje ali naše (mislim tudi oba otroka) pomoči in da rezultat ni drugačen ali boljši, kot če sem ob njem jaz in mu pomagam. Ne vem, če mi lahko sledite in me razumete….
V glavnem, še nekaj časa ne želim vreči puške v koruzo in se mu odreči, mu reči, da če želi ločitev, jo bo od mene dobil, ker ko bom to naredila enkrat, ne bo več poti nazaj. Pred tem naj se preizkusi sam, naj dokončno preizkusi sebe in njo in če si ne bo premislil, potem vem, toliko ga poznam, da bo vztrajal pri ločitvi in jo bo tudi dobil. Dokler pa mi zgolj govori, kaj bi rad, ne naredi pa nobenega konkretnega koraka, ne mislim rušiti vsega zgrajenega. Ga poznam, mi lahko verjamete. In tu ne gre zgolj za neko moje samoljubje ali pa da jaz nečesa ne morem sprejeti. Vem, da sem v prvi fazi odkritja odreagirala slabo, da sem v to potegnila otroka in tega mi je zelo žal. Bila pa sem strahovito šokirana, saj sem se s čim takim spoprijemala prvič in tudi nikoli v življenju nisem delila problemov z drugim kot z njim, s svojo družino. Zato sem takrat pač najopej povedala obema odraslima otrokoma, ker smo bili vedno do takrat eno in ni bilo skrivnosti med nami.
In danes, ne vem, ampak imam občutek, da bo ostal z nami, da ne bo nikoli odšel in da bo kar kmalu končal z ljubico. Šele ko bo zaključil, vem, da imava možnost pogovora, zakaj in kako naprej. Pred tem, dokler ne pride do tega zaključka, se mi zdi moje zaletavanje vanj brez smisla.
kaj menite vi, je moje stališče pravilno?

Da se ne bi razumeli narobe – vse nejgove avanturice so bile mogoče dve ali tri in šlo je res samo za skok čez plot, torej za malo adrenalina in spremembe, vedno se je zelo hitro sam “zbrihtal” ne da sem posegla vmes, pa še to sem indirektno izvedela veliko kasneje. Enostavno se mi ni zdelo vredno zaradi tega postavljati sicer zelo dobro razumevanje na kocko in delati iz tega velike drame. Nekako sem si rekla, da pač nekaj mora imeti za svojo dušo, če je že tako zelo prikrajšan zaradi izgube vida, pa ne mislim pri tem, da bi to tolerirala, če bi točno vedela, ampak sem dobila kakšne namige šele dosti časa potem, ko je bilo vse mimo. Jasno, da na veliko tega ni izkoriščal, šlo je za kakšno kratko srečanje tu in tam, kar nisem mogla, niti nameravla slediti, ker sem mu zaupala. Seveda sva potem malo zaorala, nikoli ni direktno zanikal, samo rekel mi je, da sem zanj njegova edina ženska in da okoli tega ni in nikoli ne bo nobene dileme, da pa tudi naj ne nasedam govoricam škodoželjnežev, ki bi radi uničili najino uspešno zakonsko in poslovno skupnost. Mogoče to res ni bilo najbolj prav, vendar mi je z vsem svojim obnašanjem dejansko pokazal – veliko bolj kot z besedami – da je zanj vse na svetu naša družina. Vedno je bil z nami, povsod sva bila skupaj, vse dopuste, vikende, praznike, nikoli mi ni ničesar odrekel, me poniževal ali kakorkoli drugače izkoriščal. Ko je videl, kakšno obremenitev pomenita dva otroka in rastoče podjetje, je sam zahteval hišno pomočnico,da me je razrešil dodatnih skrbi in odgovornosti, dela. Ne morem reči nobene besede čez njega za nazaj, zato me je toliko bolj presenetila in dotolkla sedanja situacija. Zdaj se tej svoji ljubici enostavno noče odreči, kljub temu, da vem zanjo, kar se ni zgodilo še nikoli. Ne vem, kaj je takega, da ga je tako zelo pritegnilo – nikoli se nisem zapustila, da bi izgledala slabo, neurejeno, itd. Nikoli ni bilo težav v intimnosti, vedno sva se ujela, spolnost je bila do nedavnega zelo živahna. Enostavno ne najdem razloga za to njegovo “preobrazbo”, da zdaj sploh ne popusti. Vedno sem mu puščala njegove izhode, ker sva tako čisto normalno funkcionirala in ker vem,da on rabi tudi nek čas čisto zase. Tega mu ne morem vzeti niti sedaj, ker bi se počutil ogrožen in vem, da tega ne bi prenesel. Problem pa je, ker vem, da se v času teh njegovih izhodov dobiva z njo, pa četudi za samo dve, tri ure, ne pa več s kolegi. Ne morem mu postaviti ultimata, ker še sama nisem našla druge alternative, ker si ne znam osmisliti svojega življenja, predvsem pa nekako čutim, da je tudi on “med dvema ognjema”, da še sam ne ve točno, kaj bi rajši in pač preskuša sam sebe, mene in njo. Kot že povedano, če ga ultimativno postavim pred vrata, bo šel, četudi bi potem ostal sam.
Naslanjam se pač na svojo intuiicijo, ki mi pravi, da še vedno želi ostati z menoj, da pa potrebuje nekaj časa, da izživi ta odnos z ljubico d konca, da se enkrat v življenju prepriča, da mu druga ženska ne more dati več kot jaz, potem pa se bo sposoben pogovoriti z menoj in začeti znova, normalno življenje, kot sva si ga zastavila nekoč. Čutim ga, kot da nikoli, zaradi svoje nesreče in hibe, zaradi katere je bil za marsikaj prikrajšan, ni mogel narediti ničesar čisto po svoje in zase, zdaj pa želi to doživeti, “sprobati”, se enkrat v življenju prepričati, da lahko nekaj izvede brez moje ali naše (mislim tudi oba otroka) pomoči in da rezultat ni drugačen ali boljši, kot če sem ob njem jaz in mu pomagam. Ne vem, če mi lahko sledite in me razumete….
V glavnem, še nekaj časa ne želim vreči puške v koruzo in se mu odreči, mu reči, da če želi ločitev, jo bo od mene dobil, ker ko bom to naredila enkrat, ne bo več poti nazaj. Pred tem naj se preizkusi sam, naj dokončno preizkusi sebe in njo in če si ne bo premislil, potem vem, toliko ga poznam, da bo vztrajal pri ločitvi in jo bo tudi dobil. Dokler pa mi zgolj govori, kaj bi rad, ne naredi pa nobenega konkretnega koraka, ne mislim rušiti vsega zgrajenega. Ga poznam, mi lahko verjamete. In tu ne gre zgolj za neko moje samoljubje ali pa da jaz nečesa ne morem sprejeti. Vem, da sem v prvi fazi odkritja odreagirala slabo, da sem v to potegnila otroka in tega mi je zelo žal. Bila pa sem strahovito šokirana, saj sem se s čim takim spoprijemala prvič in tudi nikoli v življenju nisem delila problemov z drugim kot z njim, s svojo družino. Zato sem takrat pač najopej povedala obema odraslima otrokoma, ker smo bili vedno do takrat eno in ni bilo skrivnosti med nami.
In danes, ne vem, ampak imam občutek, da bo ostal z nami, da ne bo nikoli odšel in da bo kar kmalu končal z ljubico. Šele ko bo zaključil, vem, da imava možnost pogovora, zakaj in kako naprej. Pred tem, dokler ne pride do tega zaključka, se mi zdi moje zaletavanje vanj brez smisla.
kaj menite vi, je moje stališče pravilno?Kitka napisal:

> Veliko zena se zmoti v smislu, da bo ljubica odnehala in se
> navelicala. Kar poglejte malo tlele po forumih – ogromno jih
> zlepa ne premaknes in vztrajajo v podobnih zvezah cela
> desetletja.
>
> Pa tudi ce ga bo scasoma zapustila in se mu ne bo pustila vec
> farbati, to ne bo njegov “neuspeh” in ne bo cisto nic nesrecen.
> On po vseh teh letih avanturic ve, da je zensk dovolj in si bo
> hitro nasel drugo. Tako da s tem ne boste pridobila cisto nic.
> Vas moz ima zelo grd in ponizevalen odnos do zensk – do vas in
> do drugih, kot veste iz njegovih telefonskih pogovorov z
> ljubico. Vsem laze, se z njimi prepira in jih prinasa okoli.
> (Tudi ce bi na koncu “zmagala” ona, ali res mislite, da bo z
> njo ravnal boljse, kot ravna z vami? Da je ne bi varal, da bi
> se z njo pogovarjal in razcisceval zadeve?)
>
> Ce se ne ne boste locila, bo to on sprejel kot vase tiho
> privoljenje, da stvari ostanejo take, kot so. Pravite, da
> cakate, da se bo on odlocil. On se je vendar ze desetletja
> nazaj odlocil – da so mu stvari fajn take, kot so.
> Locitve pa sigurno noce. Po vseh teh let avantur ve, da se ne
> rabi locevati od vas, da bi jih lahko avanture imel, in tale
> zadnja zelo dobro dokazuje, da vas je cisto prav prebral. On
> ve, da vam on (kakrsenkoli ze je) in 32 let zakona (kakrsenkoli
> ze je) prevec pomeni, da bi naredila tisto, kar je edino prav –
> ga brcnila ven, pobrala denar, ki vam pripada in si ustvarila
> bolj srecno zivljenje.

Tvoje stališče je razumljivo za osebo, kot si ti, dolgo poročeno, navajeno nekaj graditi, ne pa rušiti. A žal si v položaju, ko nikakor ne gradiš, hočeš ali nočeš. Zakon gradita dva, vi ste pa v njem trije.

Kaj bi o tem napisal on, če bi ga vprašali? Če bi vedel, da tega ne boš prebrala, torej, iskreno in brez strahu, da kaj izgubi, bi on mogoče napisal, kako je končno našel neko nasmejano žensko, ki ga razvedri, s katero ne deli nikoli nikakršnih problemov in je lahko z njo res srečen. Ne teži, ne vpleta službe v pogovor, samo smeh in veselje ju družita. Rekel bi še, da čaka, da se boš nekako navadila in sprijaznila, da mu je zdaj najboljše kot le gre, ker ima urejen dom in veselo ljubico. Če se bo le dalo, bo tako živel dokler bo šlo.

Najlaže boš ohranila zakon, če ga nimaš več rada. Potem ti bo to vseeno. Vprašala bi te, ali se ti ljubi gospodinjiti mu, a vidiš, kako je poskrbel ZASE. Priskrbel ti je pomočnico.

Torej se vprašaj, kako si predstavljaš preostanek svojega življenja. Kako hočeš živet čez 10, 20, 30 let. V poslovnem zakonu? Ne govori, da imaš lepo spolno življenje, ne morem verjet. Ali se še vidiš kot privlačna ženska? Ali ti ne bo dolgotrajna situacija pobrala samozavest na tem, potem pa še na ostalih področjih? Ali se ti ne zdi, da bi lahko očarala koga drugega in še uživala v življenju? Ravno to soboto sem srečala sošolko, ki mi je predstavila novega življenskega sopotnika (sva že čez Abrahama). Ti povem, se mi je fajn zdelo, da je po tridesetletnem zakonu kratkomalo odšla od hiše in se preselila k novemu prijatelju. Nismo še za v staro šaro.

Ni vse življenje posel, tudi za našo generacijo mora biti ljubezen.
Seveda pa nismo vsi enako pogumni. Kaj bi jaz naredila na tvojem mestu pa tudi ne vem. Tiho že ne bi bila, verjetno bi čakala le toliko časa, da bi zbrala pogum za kakšno radikalno odločitev. Zase, za svoje mentalno zdravje, za svojo srečo.

Gospa Avgusta

Sama sem ljubica poročenemu,vendar saj niste nora,da boste mladenki prepustili vse kar ste v 30 letih zgradili,mu prali,kuhali in ga prenašali itd..itd..poiščite si tudi vi ljubimca in stvar rešena,sploh vas ne bo več brigal kaj dec počne,kje je in ali bo ostal ali ne-kar mu drago.Numnost da se začnejo ljudje ločevat po 30 letih,to se je treba ko si mlad,privoščite si.
Srečno

Draga Augusta občudujem te, ker se toliko trudiš obdržati moža. To je ljubezen in nikar ne vrzi puške v koruzo, postavi ga pa na realna tla. Če ima tudi on željo rešiti zakon vstrajaj, če pa z njegove strani ni te želje pa pojdi svoje življenje preden čustveno in fizično umreš. Kljub tvojim letom si lahko najdeš in si zaslužiš koga ki bi preostanek življenja preživel ob tebi na spoštljiv način. Otrok pa ne vmešavaj v vajine težave.

Se strinjam z Kitko,eh kaj vse nam o ženah govore,vem katero št. modrčka nosi,da o drugih stvareh ne razlagam ker je bedno,pa čeprav mu pravim da me ne zanima-hoče da ga poslušam,da deliva vse.. ..in kako srečen bi lahko bil,ko bi lahko o meni njej govoril,to mi je sam povedal,samo škoda ker ne more in še srečnejši bi bil če bi se midve nekako spoprijateljile in bi lahko kar v troje,ker res bi ženi privoščil malo zabave,sam bog nedaj z drugim moških-z menoj in samim seboj,to bi bilo odlično-bolano ne.
Eh sej je boljše da žene ne vedo,vsaj dostojno stojijo na nogah.Tako da sploh ni pomembno kaj se bo on odloču,vi se odločite(če ne želite razveze-pa tud neumno bi bilo kot sem že zgori napisala)za tako stanje,ki bo odgovarjalo vam,neodvisno od njega.Lp