Odločila sem se, da nekaj napišem v zvezi z mojimi težavami…Vidim, da sem si dolgo časa zanikala, da sploh imam kakšne težave.
Imam 27 let in imam težave s prehranjevanjem; z bulimijo.
Zgodilo se je postopoma, ampak se je in se je ne morem rešit. Sicer pa imam občutek, da bi šlo na bolje, pa vendar si sama ne morem pomagati, kot sem že ugotovila.
Začelo se je, ko sem zgubila nadzor nad prehrano, kar je sovpadalo z začetkom zveze s fantom, s katerim sva še vedno skupaj. Skupaj sva tri leta. Preden sem ga spoznala, sem jedla na način, ki mi je najbolj ustrezal; pri tem sem bila pozorna pri izbiri zdravih živil, zmerno uživanje sladkarij in primerno velike oz. normalne obroke. Počutila sem se odlično, telesna teža je bila normalna (1,74/60).
Sedaj je slika popolnoma drugačna. Moj način prehranjevanja se je porušil zaradi več vzrokov, s katerimi se nisem znala ustrezno spoprijeti – obroki po restavracijah (ki so večinoma manj zdravi kot doma pripravljena hrana), palačinke z nutelo in dvd ob večerih – nemogoče se je upreti, pozni obroki, preskakovanje obrokov itd itd. Tukaj nisem vsega navedla, vendar na splošno se posvečam več drugim stvarem in manj prehrani, kot sem se prej. Kile so se večale; sprva nisem niti opazila, niti me ni motilo. Bruhat sem začela pred letom in pol; sprva morda 2× na teden, zdaj pa vsak dan. Starh me je debelosti, strah me je, da nisem privlačna… Fant sicer pravi, da pri teh kilah se mu zdim v redu, saj sem se mu prej zdela presuha…to me ne potolaži sploh. Sicer sem se zredila za 8 kg, kar se morda ne zdi dosti, vendar sama se pučutim gorzno, ker opažam, da nimam kontrole nad tem kaj pojem, koliko pojem, zakaj se ne morem ustaviti s prehranjevanjem, ko čutim da je dovolj, kako se sploh rešim tega, vem da mi škodi…
SKrbi me kako bo v prihodnosti, saj bomo čez kakšno leto ali dve morda razmišljali o otroku in takrat res ne želim še komu početi slabo…
Vem, da to ne zveni kot kakšna huda situacija ali zgodba,vendar se sama počutim v začaranem krogu in ne vem kako ven. Moj fant tega ne ve, niti nočem da bi vedel, ker me je sram.
Hvala za odgovore vnaprej.

Pozdravljena Lana,

gotovo ti ni lahko glede tega kar se ti dogaja. Pomembno je, da se zavedaš, da imaš težave, že to je velik korak. Kot ugotavljaš sama, se iz tega sama ne moreš prebiti. Če si želiš pomoči drugih ljudi, ki se s tem ukvarjajo ti lahko mi posredujemo naslove kamor se lahko obrneš. Možnosti je več. Lahko bi se priključila v skupino za ženske z motnjami hranjenja ali pa začela hoditi na individualna svetovanja. Nekaj vzrokov zakaj se ti to dogaja si že naštela. Kot sama vidiš uporabljaš hrano kot pomoč pri stvareh oz. dogodkih s katerimi se ne moreš spoprijeti oz. se ne znaš spoprijeti. Na svetovanjih oz. v skupini bi raziskovala nove načine za spoprijemanje s temi stvarmi, ki se ti dogajajo, drugače kot s hrano.
Nikar ne obupaj. Naredi naslednji korak in nam piši na naslov [email protected] in ti bomo ali posredovali informacije glede oblik pomoči s katerimi se ukvarjamo mi ali pa ti bomo podali naslove oseb, ki se ukvarjajo s tem če boš tako želela.

Kar se tiče tvojih kg, res nimaš previsoke telesne teže. Razumem pa, da so tvoji strahovi veliki in gotovo si jih že skušala premagati sama pa ti ni uspelo. Poišči pomoč, ki bo zate ustrezna, da boš lahko prišla ven iz tega začaranega kroga. Naredi to zase.

Tatjana