Želela bi povedati
Danes sem videla sliko, na kateri sva s pokojnim fantom. Tako srečna sva na njej. Bilo nama je lepo.
Ko se je ponesrečil, mi je spodneslo tla pod nogami. Njegovi starši so me obdolžili za njegovo smrt. Nihče mi ni izrekel sožalja. Nikoli nisem obstajala, fant ni imel partnerke. Skupaj sva živela dve leti. Morala sem poiskati odvetnika, da so me priznali. Ampak pri teh stvareh ni zmagovaljcev. Če starši izgubijo otroka je to najhujša izguba. To je bil razlog za njihovo početje.
Moj oče je pasiven tip, ki se nikoli ni postavil za družino. Tudi takrat je bilo tako. Bil je prijazen z njimi, ko so oni odrihali po meni. Mama je trpela, ker sem trpela jaz, brat ima taščo, ki je še hujša od moje… Prijatelji so večinoma odšli. Ostala sem sama. Trpela sem. Jokala. Čutila sem. Ker sem ga ljubila.
Nato so prišli novi ljudje. Imam jih rada. Pobrala sem se. Živim, ker sem sprejela smrt. Spomin na vse ostaja. In ljubljenih se ne pozabi. Nikoli.
Samo želela sem to deliti z vami, ker vem, da razumete.
Hvala.
KN
