Pozdravljeni!
Rada bi opisala svojo zgodbo – problem in sicer: od cca 9 meseca do 16 leta sem živela v rejniški družini, ironično je to, da so bile socialne razmere v tej družini ravno tako zelo slabe (alkohol, razpuščenost, ….).
Do kamor mi seže spomin sem se zatekala v svoj domišljijski svet dalče stran od realnosti (vendar sem to dvoje jasno ločevala). Skrbnica vsekakor ni bila usposobljena za tovrstno delo ne čustveno – psihološko, brez strokovnega znanja – zadeve je pretežno reševala z alkoholom, vzgoja pa je bila sledeča: zmerjanje, kletje, poniževanje, pretepanje (zelo rada me je primerjala s mojo pravo mater, katera naj bi bila pocestnica – kasneje se je izkazalo, da to le ni) in to se je ponavljalo iz dneva v dan, kaplja na kapljo, vztrajno brez milosti. Pa ni bila edina, ki je na ta način funkcionirala v odnosu z mano – bili so še vsi ostali (sovaščani, njeni sorodniki).
(Preprečilo so stike z mojimi rodnimi starši – češ, da to negativno vpliva name – ob tem občutim veliko ironijo in paradoks)

Pri 7 letih me je začel spolno zlorabljati in je trajalo cca do 9,5 leta. Ker sem bila o splnosti poučena do podrobnosti, seveda, na zelo primitiven, vulgaren, ogaben način in ker je to na nek način tudi vrelo iz mene, se je zadeva razkrila. Toliko za vmes, že takoj na začetku sem vedela, da to kar se dogaja NI PRAV, vendar NI BILO ČUDNO, DA SE TO DOGAJA MENI oz. BI LAHKO REKLA, DA JE BILO KAR PRAV OZ. ČISTO NORMALNO.
Epilog tega je bil, ko je zadeva prišla na plan, da me je njegov sorodnik oz. nečak pred gručo kmečkih otročajev ožigosal za lažnivko, sprevrženko, pohujšljivko in da me bo spravil v poboljševalnico – da bo on to uredil. Spominjam se kako sem osramočena, ponižana odšla (bila je sobota, jokala sem kot nora in se sovražila, še leta kasneje sem v svoji glavi razčiščevala, KAKO BI DOKAZALA DA JE BILO RES!!!!!!!!!!!!!!!!). Ta človek je bil rejničin prijatelj že iz otroških let, tako da, čeprav mi je (na moje veliko presenečenje) verjela, (kasneje je tudi povedala, da so jo določeni ljudje opozarjali, da naj bolj pazi name v zvezi z njim,ker so pač vedeli, da ima neke tovrstne “simptome” ali so imeli z njim kakšno v tej smeri izkušnjo), vendar se je vse prikrilo v smislu: ” Ja kaj bodo pa ljudje rekli? ” oz. jasno je bilo tudi, da bi se razkrila socialna plat te “družine”….

Šola: do 6. razreda OŠ sem spadala med “tazabite”. Sošolci so se v veliki meri norčevali iz mene in me poniževali. Doma so me zmerjali in poniževali (ker so bili njihovi pravi otroci oz. kasneje že vnuki odličnjaki (imela sem dober uspeh)) z zabito. Ko sem končala 5 razred sem se odločila, da ne bom več med “tazabitimi”, tako da sem bila 6,7,8 razred prav dobra z veliko truda, kajti moja samozavest je bil na nuli in na začetku moje odločitve nisem verjela, da bom toliko močna in vztrajna, da bom zadevo speljala do konca, pa sem jo… Doma stimulacije v tem smislu vsekakor ni bilo, že potem, ko se je moj uspeh popravil so bili komentarji sledeči:” … Joj si pa res zabita, da se moraš toliko učiti…” vse v tej smeri…

Kljub vsemu sem bila na nek način borec in se jim nisem pustila pohoditi, vendar…: do približno 10 leta sem bila in veljala za “divjega otroka”, ki se je veliko pretepla in kregal – skratka svojo stisko sem izražala navzven (čeprav nikako ne v celoti), po 10 letu pa se je začela jasno kazati depresija in se z leti stopnjevala do poskusa samomora (pri 16 – ih)… Ne spominjam se več natančno kako sem takrat razmišljala, vem samo, da sem se prezirala, sovražila na splošno – zelo tudi – kot ženska, bila sem gnil človek, z abnormno količino slabe vesti, krivde – da živim, vsaka najmanjša stvar, ki sem jo naredila narobe ali pa se mi je zdelo, oz. sem si domišljala, da sem jo – me je vrgla po tleh…. razmišljala sem na način:” … saj lahko končam to agonijo…” – to je bila tudi moja rešilna bilka…
(…vsa ta leta sem bila NIČ OD NIKOGAR…). V tem sklopu sem spoznala tudi svojo pravo mater.

Najin začetek (trajal je približno 6 mesecev) je bil enkraten – dobesedno sem bila zaljubljena vanjo… Bila je nasprotje temu kar so mi govorili o njej in (to sem dojela dosti kasneje) predstavila se mi je
kot TRDNA OSEBA (v celoti!) brez priveskov itd. obljubljala oz. pogovarjali sva se o “mojem boljšem jutri”, da bom prišla živet k njej…
Z njo se je moje bivanje v rejniški družini tudi končalo… in ko sem se s ‘kufri’ pojavila pred njeno “novo” družino … se je zadeva obrnila za 100%, zelo po hitrem postopku (v 10 dneh) me je strpala v zavod oz. pod okrilje zavoda z obrazložitvijo, da mora “zaščiti svojo družino” – ” Pred kom?” – ” .. ja, jasno, da pred mano”…
Takrat se še nisem zavedala kakšen odpor oz. gnus mi je sprožila – tega absolutno ne smela narediti – pa kakršnokoli je že bilo stanje v njeni “novi” družini… ŠE 1X ME JE PAHNILA OD SEBE….(čeprav racionalno vem, da je bilo tako v bistvu še najbolje in tudi kasneje se je izkazalo, da po določenem času, ko je njen mož pristal, da začnem živeti z njimi in sem to zavrnila (kar mi je bilo kasneje zelo JASNO OČITANO z neko veliko težo) se je moja odločitev izkazala za MODRO)…

Motnje hranjenja: Že kmalu po 10 letu sem začela “sanjariti” o tem, da bi shujšala oz. ne, da bi shirala, saj so me dostikrat žalili z ne toliko debeluhinjo (ker to niti nisem bila) pač pa z nekim zaničevalnim prizvokom: “… poglej jo kako žre in nič ne dela (čeprav to sploh ni bilo res)
oz. če kdo od njihovih otrok ni želel jesti je bil komentar sledeč, posmehljivo: ” to moraš jesti s takim apetitom kot je ona (mišljeno jaz)…”……………… (kar kmalu sem jasno videla tudi zakaj: da se skrijem za otrokom pred odgovornostjo, pred ljudmi, pred spolnostjo, pred konkretno žensko postavo vse v tem smislu… “bila bi uboga in bilo bi mi vse oproščeno”)… imela sem vse oblike kar jih poznam (vključno z odvajali, ne spanjem ….)… v obdobju ko sem pristala v zavodu pa se je to ne normalno (če ne rečem kar čez noč) izrazilo v vse svoji veličini… pričela se je agonija bulimije kar je zame prestavljaljalo (žal) odrešitev… oplemenitena še z ostalo samodestrukcijo…
Že iz OŠ je bila šola zame edina svetla plat oz. jasno sem se upirala na njo, kajti če je ne naredim sem še bolj NIČ,se lahko samo še ubijem… Tudi v srednji šolo je bilo to jasno priostno in še vedno je bil moj moto, če ne naredim šole se bom pokončala…
In sem jo- sr. teh. šolo, čeprav sem bila v hudo slabem mentalnem stanju za učenje (samozavest na nuli, koncentracija na nuli, skrajna bulimija – ceramonija le te me je izčrpovala do konca in še ogromno časa je terjala)
Po enem letu iskanja službe sem se zaposlila in obenem se mi je zaključilo bivanje v zavodu.

Spet ironično – rejnica mi je velikokrat posmehljivo rekla, da me bo mati “vzela k sebi” ko bom zaslužila svoj denar… in dejansko se je tako zgodilo. Šla sem živet k svoji materi v NAJEM in jo KREPKO KREDITIRALA (takih kredov banke ne dajejo)… VEM, da bi lahko šla živeti po svoje, vendar sem še vedno HLASTALA PO NJEJ, JO ISKALA, ŽELELA, DA BI MI BILA MATI – kajti svojima drugima dvema otrokoma je bila pecej drugačna mama kot meni!!!! Obenem pa sem imela slabo vest, da jo tako bremenim (zaradi mene je očitno trpela), da sem se VSILILA v njeno družino (to mi je tudi jasno kazala oz. rekla) in da sem tako gnila in slaba hči (kar mi je tudi očitala). Stisnjeno me je imela v kotu – vse sem posili govtala – rekla nisem nič, delala sem tako kot je želela in če je videla, da me nima pod kontrolo je name padla “atomska bomba” obtožb, prezira, zaničevanja…
Moje življenje je potekalo tako: služba – domov… V odnosu z njo sem bila zelo paranojična- ker sem samo čakala, kdaj bo spet napad.
Če naredim povztek odnosa z njo-bi “me prodala”, da bi oprala svojo slabo vest v zvezi mano – na tak način je tudi funkcionirala v odnosu z mano in
in zadnje 4 leta (katere sem konstantno preživela pri njej) sva imeli tudi zelo jasno zamenjani vlogi.
IRONIJA – očitala mi je, da jo imam za peto kolo v življenju…

Jasno se lahko po prebranem razmišlja v smeri, da sem bila tudi v službi “ena boga revca”,ki jo je lahko vsak frcnil po možganih… nikakor se nisem znala postaviti zase in nenormalno me je bilo strah, da bom službo izgubila oz. da bi me ožigosali za slabo delovko oz. da me bodo prej ko slej likvidirali…
Vendar ni bilo čisto tako, redno so me zaposlili, ker sem bila “PRIDNA IN VZTRAJNA IN ZELO SEM SE TRUDILA”, čeprav sem kasneje slubžo zamenjala…

Vidim, sa sem se totalno zapletla oz izgubila v detajlih – čeprav se mi zdijo pomembni.

Toliko za zaključek – danes sem poročena s človekom, ki je prvi VREDEN ČLOVEK v mojem življenju. Jasno mi daje vedeti (včasih tudi glasno:)), da sem na prvem mestu in da me ima zelo rad…kar tudi čutim in je zame zelo pemembno.
Ljudje s katerimi živim, predvsem pa mož so mi en pokazatelj, da nisem gnil človek – IMAJO ME RADI, MI DAJEJO POTRDITVE …

Žal mi je to, da še vedno vlečem vse te ljudi, scene za sabo in nemorem, neznam “polno” zaživeti… ker sedaj bi to lahko…
Mislim, da kar vem, kje se najahajam… Mož mi je v pomoč do določene mere več pa tudi nemore,saj to, da bi bil moj oče, mati, psihiater, enkraten partner z vseh zornih kotov …. je zanj preveč in tudi vem, da TEGA od njega nikakor nimam pravice pričakovati… in ga tudi ne obremenjujem preveč s tem… Se pa v najinem odnosu v določenih zadevah jasno kaže moja bolna preteklost…
Veliko se pogovarjava, vendar misli, da samo s pogovori (med nama) nebova rešila vseh zadev…

Rada bi šla študirat – pa se ne upam, ker se še vedno zdim sama sebi prezabita

Sicer hodim h psihiatrinji, zadnje 1,5 leta precej po redko (zaradi službe), vendar tudi ko opazujem najino delovanje sva do neke točke prišli naprej pa se ne premakne…

Tako, mislim, da sem si kar dala duška in povedala skoraj vse ali pa bisveno, obenem pa se opravičujem za količino napisanega…
VSE LEPO VSEM…

Huda zgodba. Čeprav 1000 0000 izpeto, še vedno ni spremenilo toliko, da bi bilo tvoje življenje polno. Možgani pa so sposobni pozabiti. In to je dobro.

Korak po korak, vdih in izdih. Za vsako stvar se potrepljat po rami, se objet samega sebe in si reči vreden sem. pogledat se v ogledalo vsako jutro in reči: sem lepa, polna življenja, vredna ljubezni, imam se rada, ljubljena sem. Če deluje na vodo, deluje na celotno telo (upam,da poznaš poskus). Poskusi.

Moja izkušnja je taka… Ko sem bila na dnu, so bile vse te besede bolj v posmeh. Da bi si v ogledalu rekla kaj takega, je bila tragikomedija. Potem sem poskusila. Z odporom, kasneje ravnodušno, čez nekajmesecev pa sem začela verjeti…. poskusi. Vem, da bo el parna kaplja v morje, pa vseeno. Eden od korakov je. Morda bo kdo napisal še kaj, pa ti bo bolje delo.

Oglasi se še.

Kot vidiš, se je tvoje življenje začelo obračati na bolje. Pa saj je bil že čas. Na srečo si očitno dovolj pametna, da si se oprijela učenja in prišla zelo daleč od tiste točke, ko si bila en sam nebodigatreba.

Zabita? Glede na zapisano bi rekla vse prej kot to. Poleg tega včasih s pridnostjo človek doseže več, kot lenuh z brihtnostjo. Zato boš tudi še študirala. Če ne letos, pa dugo leto ali čez 10 let. Ampak zagotovo boš študirala.

Ne obupat! Take reči se vedno nekje ustavijo, potem pa v nekem trenutku brez očitnega razloga preskočijo v naslednjo fazo. Tudi tebi se bo to nekoč zgodilo. Zato nikar ne zanemari obiskov pri psihiatrinji.

Mislim, da se moraš zdaj le še ogibati bulimije, vse drugo pa se bo uredilo. Preteklosti sicer ni mogoče izbrisati, lahko pa jo ignoriraš in se trudiš pozabiti jo. In ne glede na vse poskuse, se nikar ne spentljaj več z mamo, da ne boš še enkrat razočarana. To ti zdaj res ni potrebno. Imela si srečo in zdaj imaš ljubezen. Če bi si želela več, bi bilo preveč.

Pridružujem se MimiŠ, tvoja življenjska zgodba je res težka. Čestitam ti, da si po vsem tem ostala tako prisebna. Občudujem tvojo sposobnost razločevanja in dokaj jasnega pisanja glede na vse, kar si preživela. Veseli me, da imaš moža, ki te spoštuje, kot tudi to, da veš, da ga ne smeš preveč obremeniti s svojo preteklostjo.

Glede na prebrano pri tebi o kakšni zabitosti ni ne duha ne sluha, zato ne imej tovrstnih zadržkov, ko se boš odločala za študij. So pa boleči spomini in vprašanja, zakaj se mi je vse to moralo zgoditi. Konkretnih odgovorov ne poznam, globoko v srcu pa sem prepričan, da boš nekoč razumela, zakaj si morala iti skozi vse to, in takrat ti bo dokončno odleglo.

Kaj pa lahko storiš zdaj? Vem, da ni enostavno, je pa odrešujoče. Lahko si porečeš: »OK, skozi to sem morala iti, nekoč bom vedela zakaj, zdaj pa mi ni treba ves čas nositi tega bremena. Svoje preteklosti ne morem izbrisati niti pozabiti, lahko pa jo odložim. Tega filma mi ni treba nenehno vrteti. Lahko odpustim tistim, ki so me prizadeli sodbo pa prepustim Življenju. Svojega težkega in bolečega ‘čustvenega nahrbtnika’ ne bom ponesla v novo življenje, na pragu katerega stojim.«

S spoštovanjem!

Brane Krapež
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci

pač ena, pozdravljena,

mislim, da sva se že pogovarjala, po forumih in tudi po mailih. kot veš, ima moja žena podobne težave kot ti, čeprav pa ni imela tako težkega življenja.

bolj kot razmišljam o tebi in o ženi, bolj se mi dozdeva, da obe kličeta k ljubezni, ki je nista dobili (ti nisi, ona pa ne na tak način, da bi to začutila)

vem, da je težko, ampak se čedalje bolj prepričan, da je potrebno sprejeti starše take kot so, z njihovimi napakami, z njihovim razmišljanjem in njihovim vedenjem, sebe pa ne obsojati niti negirati v nobenem primeru

obvezno jim je treba odpustiti, da najdeš svoj notranji mir in da začneš končno živeti življenje

je težko, ampak drugače ne gre…vidim to pri moji…čeprav je končala prvi letnik, čeprav je precej bolj samozavestna, je ob počitnicah spet začela s tem premišljevanjem

torej, če nima časa za premišljevanje, če je okupirana z učenjem in z drugimi stvarmi, nima časa premišljevati o preteklosti in jo potem ne potegne v depresijo

čeprav to ni rešitev, ampak je tudi potrebno, da se poveča samospoštovanje, da se ojača, da lažje potem pogledamo na preteklost in se potem lažje soočimo z njo

kolikor sem bral, možgani podzavestno slabe stvari, ki so se nam zgodile, tlačijo nekam v podzavest, da se jih ne bi spomnili in da nas ne bi prizadele

vendar, ko se počasi teh zadev spomnimo in ko se jih zavedamo, iščemo odgovore, premišljujemo o njih na tisoče milijonov, se sprašujemo, in vrtamo in vrtamo, ker iščemo odgovor

odgovora pa ne najdemo, ker smo kot v labirintu in vsakič ko se zaplezamo, spet obupamo, da ne bomo našli izhoda

zato je potrebno, da se poskušamo dvigniti iz svojega labirinta, izstopiti iz svojega kroga, pogladati na sojo preteklost iz drugega zornega kota, pa se lahko zgodi, da bomo hitro našli izhod

je pa res, da znamo pri tem pa najti tudi lastne napake, lastne strahove, da smo sami krivi za nekatere stvari in se jih podzavestno poskušamo izogniti temu spoznanju

a naj te ne bo strah tega, ni pomembna krivda, kdo je kriv, zakaj in čemu

edina pomebna je sedanjost in bodočnost

točno take stvari vidim pri ženi, ko je obremenjena z preteklostjo, z obtoževanjem staršev in drugih, ki so ji storili krivico, predvsem pa staršev, s sovraštvom, da jo kar trga, jo uničuje

vendar ni drugega izhoda iz tega labirinta kot sprejeti sebe, biti ponosen na sebe in predvsem imeti rad sebe, zraven pa sprejeti starše, takšne kot so, krvavi pod kožo, pa čeprav so pijanci, pa čeprav so histeriki, ali pa čisto preprosti ljudje, ki zaradi svoje vzgoje, svoje preteklosti ne morejo biti tisto, kar mi hočemo, da lahko zaživimo

glej, tudi sam sem dal to skozi, z očetom in materjo, le da je pri obeh zgodba obrnjena

oče je imel teško otroštvo in mladost, očeta so mu ubili italijani, sam ga je pokopal, od majhnih nog je delal in tega je učil mene, imel me je rad, a tega ni znal pokazati

kolikokrat sem zavidal drugim otrokom, ker so se njihovi očetje igrali z njimi, moj pa nikoli z menoj

kolikokrat sem ga imel poln kufer, ker me je stalno silil, uči se, pa težil, kaj gledaš TV, to ti ne bo dalo kruha, pa nič ne bo iz tebe in podobno

a ko sem sam začel delati, in delal sem od malih nog, sicer ob počitnicah sem vsako leto delal v tovarni mesec dni, da sem si zaslužil za počitnici (pa nismo revna družina), a sem hotel očetu dokazati, da zmorem, ko sem se poročil, sem doumel, kaj je oče hotel ves ta čas

hotel me je naučiti, da je življenje težko, da si moraš prizadevati in da se moraš boriti, predvsem pa mu bom hvaležen, da me je naučil, da sem ponosen sam nase, da se ne pustim nikomur zafrakavat in da se znam v vsaki situaciji postaviti zase in da sem odgovoren mož, ki stiji svoji ženi ob strani

pri mami je bila pa obratna stvar, dajala mi je ljubezen, a preveč, ker me je razvajala…čeprav je bila dobra mati, sva šla narazen, ker ni sprejla moje žene, ker jo je občutila kot vsiljivko

čeprav sem ji poskušal dopovedati, da je mama mama, ampak da je zdaj žena na prvem mestu, so ji kot pri konju plašnice zakrile pogled in vidi samo svoj pogled, ne pa cele slike

na začetku, ko je buzerirala žena in jo nadlegovala po telefonu, sem jo sovražil in sem bil celo pripravljen, da bi jo ubil

a sem počasi prišel do spoznanja, zakaj in kako je prišlo do tega in sem v bistvu spoznal, da se mi pravzaprav smili in da jo zdaj sprejemam takšno kot je, čeprav še vedno ne govoriva

sem pa pripravljen, ker sem zdaj miren, ker jo še vedno imam rad, ker jo razumem,a tudi pričakujem od nje, da bo spoznala svojo zmoto in spoznala dejstvo, da sta mož in žena eno, mati in sin pa drugo

in prav tako, kot sem jaz prišel do spoznanja, moraš ti in tudi moja žena

premagati sebe, svoje občutke, premagati svoj strah, sovraštvo, da lahko sama zaživiš

pozdrav, vem, da tudi zate sije zvezdica na nebu

Moram ti čestitati za tvoj trud. Ti si ena izmed 1000000, ki je na poti do uspeha. Skoraj vsi, ki so odraščali v tako hudih razmerah, kot si ti, so danes propadli ljudje, klošarji, narkomani, pijanci. Zato bodo ponosna nase in na tvoj uspeh, ne popusti in tudi s študijem dokaži tvojo inteligenco.
Želim ti veliko moči in volje še v naprej.

Hvala za odgovore.

V intervalih se mi vračajo določene preživete scene za katere sem mislila, da so mimo oz. ne, sem si predstavljala, da so samo potlačene in mirujejo, potem pa se nekaj zgodi ali jih sama (določene vem, da zavestno, nekatere morda tudi podzavedstno) prikličem na dan… in občutek je skoraj vedno nenako grozljiv kot ob samem dogajanju…

Krivice! oz. takrat sem bila otrok brez moči – kaj naj si odpustim??? Mi lahko kdo pove kaj naj si odpustim?

Kako naj njim odpustim?
Vse kar vem je to, da si zelo želim, da jih ” odstranim iz svoje glave” – tu nimajo več kaj iskati – vem, da je ta način pogojen z jezo – lahko bi si pomagala z določenimi afirmacijami – vendar nisem še TAM, da bi to lahko (čeprav ko ful zabluzim v soji glavi in čutim, da je vse moje telo prežeto s sovraštvom, se USTAVIM in si rečem oz. njim: ” Odpuščam vam in vam dovoljujem da greste…”)…
Ponavadi zadeva poteka tako, da dan ali dva premlevam na ful, podoživljam vse skupaj, razčiščujem z njimi (v svoji glavi) jih preziram, jih preklinjam, včasih tudi pretemem, predvsm pa jih UTIŠAM in ko pridem loncu do dna se mi zdi oz. opazim, da sem se “pomirila” vsaj za določen čas…

Ko sem prišla živet “bliže k materi” mi je velikokrat očitala, kako je trpela, ko me je gledala deprimirano, sovražno (do okolice) kako sem eksistirana v svojem bolnem (uporabljala je ta izraz) svetu, nezainteresirana za okolico.
Koliko časa sem sploh preživela pri njej?
V štirih letih: par vikendov, in 2x poletne počitnice – zaključek drugih počitnic, ko sva šli k soc. delavki, sledeč: “Moj mož mi je rekekl, XY prizanesi mi znjo!” Mrtvo hladno je to govorila pred mano – jaz pa sem takrat to sprejela čisto suvereno pogojeno z obilico slabe vesti in sem se strinjala (očitana mi je bila bulimija, ki se je takrat max. razpasla, očitali so mi tudi asocialnost, ki naj bi neg. vplivala na njuna dva otroka (čeprav nisem jih bila sposobna videti (več ali manj časa), predvsem ignoranca le teh dveh in pa, da je “v moji glavi res nekaj bolanega”… (tretje počitnice sem preživela v samskem domu)…
Mati mi je tudi očitala, da ji uničujem družino, vendar kot jaz vidim, vso stvar, je bila njena družina oz. odnos dotično z njenim drugim možem že zelo načet preden sem jaz vdrla v njeno družino, to je priznala tudi sama… z mojim vdorom pa se je samo poslabšalo k sreči (če lahko tako rečem) pa sem zelo malo časa preživela pri njih (ta štiri leta)… V bistvu kar se tiče uničevanja njene družine – je bil moj prispevek manjhen – kajti nisem bila jaz tista, ki je krojila “solo življenje “, popivala okoli in nenazadnje imela drugega moškega oz. dva… – jaz sem bila doma, čeprav bi v tisti dobi skoraj morala, vsaj zdravo bi bilo, “bolj socialno živeti”…
Zadnje štiri leta, kot sem že navedla, katere sem konstantno preživela pri njej pa so (če nerečem kar vsi) imeli kvečjemu koristi od mene, živela oz. prilagodila sem se maximalno oz. kot so želeli… Negativizem sem uravnavala z bulimijo… – a še to HRANO SEM SI KUPOVALA SAMA!
In če potegnem črto – “Kaj pa je pričakovala, ko sem prišla s kmetov (po vsem preživetem)? – Da ji (jim) bom pela alelujo???”
Kar me boli oz. mori v zvezi z njo je to, da je vse (praktično vsa leta) potikala meni, za vse sem bila jaz odgovorna in ko sva se z možem spoznala in zaživela skupaj in ko je mož popenil, če sem nora, da jo kreditiram in da mi mora denar vrniti, (čeprav sem vedela, da zna biti “huda”, ko ji stopiš na rep, sam da se bo tok nizko spustila, je celo mene presenetilo), je z lažmi, napihovanjem tolkla po meni na najbolj primitiven način, v smislu, da bi naju spravila narazen, takrat bodočemu možu in tašči… – le tadva sta bila šokirana, tašča je z ogorčenjem govorila, da še ni slišala človeka, ki bi bil sposoben tako govoril o svojem otroku…
Tudi njej je napovedovala, da jim bom uničila družino.
Toliko za vmes- kar precej časa sem potrebovala – da sem predelala – “tako predstavitev mene”, vendar danes lahko rečem, ko sem se sporstila in dojela, da njene besede niso padle na plodna tla, lahko z velikim zanosom rečem, DA ME IMA TAŠČA ZELO RADA, VELIKOKRAT SE TUDI UPRE NAME IN MI ZAUPA, SE OBRNE NAME, KO RABI POMOČ IN VSE V TEJ SMERI… Tu so se spet izjalovilne vedeževalske sposobnosti moje matere… in še to meni ni bilo potrebno veliko razlagati okrog tega – VSE O SEBI JE POVEDALA MOJA DRAGA MATI SAMA…
Vedno ko se je izpostavil kašen problem za katerega naj bi bila ona odgovorna v zavodu ali ga je izpostavila soc. služba je udarjala po meni kot zastavo.
Ni kaj lepo popotnico mi je dala in še kredite…. in niti ni toliko karikiran stavek, ki sem ga že omenila – ” da bi me prodala, da bi oprala svojo slabo vest ali sebe”…
Z njo od poletja 2002 nimam nobenih stikov. Kar je potrebno urejati z njo – ureja mož.

Očeta sem spoznala 2 leti nazaj in tudi zelo na hitro ustavila te neperspektivne obiske z litrom vina in poslušanjem neke sentimentalne idiotizme pijanega, propadajočega človeka…

Moram še obrazložiti, vem, da je iz tega napisanega čutiti velko jeze oz. predvsem cinizma, ironije…, TU nekje se nahajam…

Hvala.

Draga ena pač…..
Razumem, razumem tvojo jezo, razočaranje, žalost….. Vem, kako je, ko starši pač niso takšni, kot bi si jih želeli. Sem preživela marsikaj…. Sicer sem živela v kao urejeni in zgledni družini, ampak…. Imela sem mamo, očeta, brata, sestro… ja, pa tudi v glavnem očetovo celodnevno odsotnost in pijanost, ko je bil doma…. Mami je bila pač inventar v hiši, njeni občutki niso zanimali nikogar, ni imela nobene besede… Bila sem najstarejši otrok in v vsakem primeru sem orala ledino. V pubertetniških časih sem bila sama sebi najbolj nesrečen otrok pod soncem… neljubljen, zatiran…. (ha, ha, saj vem, kdo pa ni bil) Najhujši problem pa je bil, da se v tej naši hiši nikoli nisem počutila doma. In nikogar ni bilo, s katerim bi se lahko pogoarjala o svojih strahovih, dvomih, življenjskih vprašanjih.
Ampak sem nekako vozila sama s sabo in svojo nesrečo. Ki seveda niti pol ni bila tako huda kot tvoja…. Srednjo šolo sem delala brez problemov, na faksu pa sem pogrnila. Nisem imela volje, doma nisem imela vzpodbude… Ugotovila sem, da pravzaprav ne vem, kaj naj bi počela sama s sabo v tem življenju….
In tako sem v tistem bežanju od doma spoznala človeka, si ustvarila družino in s tem naredila najhujšo napako v svojem življenju. Čez par let sem začela razmišljati, da to ni pravzaprav tisto, kar si želim in sem ugotovila, da sem očitno že padla v neko rutino, kjer ni več ljubezni in da mi bo takšno življenje umorilo dušo.
Spet sem bila sama, iz krize sem se vlekla s knjigami, zaupnih prijateljic nisem imela, od družine sem se z veliko partnerjevo “pomočjo” popolnoma odtujila….
Sedaj imam krasnega moža, življenje kot v pravljici, tisto, kar sem si želela in na koncu dobila.

Opraviti sem morala z veliko travmami iz preteklosti in najprej sem morala počistiti pri starših. Dosegla sem to, da sem jim res odpustila vse, kar me je težilo. Veliko časa sem namenila temu, da sem to predelala v svoji glavi. Seveda se še spomnim na krivice in vse, kar so me prizadeli, razočarali, ampak vsaj ne boli več. Vem, da sta delala, kot sta najbolje znala. Tudi onadva nista imela lepega in brezskrbnega otroštva.
Sedaj že zmorem biti staršem hvaležna za vse, kar sta mi pokazala zavedno in nezavedno. Oče me je vedno silil delat in res sem mu hvaležna, saj mi danes ni problem prijeti za kakršnokoli delo, naučila sem se biti iznajdljiva, inovativna…..
Tudi mami mi je marsikaj pokazala… predvsem to, kakšnega življenja nikakor nočem in tega sem se še pravi čas zavedela, da sem lahko odšla iz takšnega partnerstva.
In sedaj grem spet domov, grem pogledat mamo, se pogovarjam, čeprav čutim, da nikoli ne bova tako blizu, kot bi lahko bili. Še vedno se ne počutim, da grem Domov.
Ampak veliko lažje živim sedaj, ko ne kuham več zamer, ko ne pogrevam več stare prizadetosti, starih razočaranj…. In ko sem porihtala te zadeve sama pri sebi, sem šele ugotovila, kakšno breme sem pravzaprav nosila s sabo.
In to svetujem tudi tebi…. Delaj na tem, da resnično odpustiš ravnanje svoji mami, ker mislim, da je to tisto, kar te najbolj bremeni. Zavedaj se, da je tudi ona ravnala tako, kot je mislila, da je najbolje. verjetno je bila celo pod vplivom moža in je pač dala na tehtnico tebe in mir v hiši in se odločila za mir. Ampak prepričana sem, da ji še zdaleč ni bilo zate vseeno, da je bila hude notranje boje in se spraševala, ali dela prav ali narobe.
Nikar ne nehaj z obiski pri psihiatru, upam, da ti kakšne knjige z njegove strani niso odsvetovane.
Poglej, ozri se nazaj….. Kaj vse si preživela, marsikoga bi popolnoma strlo, tebi pa se je uspelo dvigniti. Premisli, koliko stvari je bilo pravzaprav zelo hudih, pa sedaj spoznavaš, da za nekaj pa so vendarle bile dobre, ali pa boš to še ugotovila. Verjemi, prav vse se zgodi z namenom. In postavi se pred ogledalo, se poglej, dvigni glavo in videla boš, da v tvojih očeh gori ogenj zmagoslavja….. ker si to…. zmagovalec….
Ker te občudujem, da si takšna kot si…… po vsem, kar si preživela…
kar pogumno, življenje dela zate!!!!

Pozdravljena,

Ne morem kar mimo. Sama sem človek iz čisto druge zgodbe; ko pa berem tvojo, se še bolj zavedam, kakšno srečo imam. Nimam torej podobnih izkušenj, da bi ti z njimi pomagala, ampak mislila sem si, da bi ti morda lahko koristil tudi pogled koga, kot sem jaz, ki o problemih, ki je tvoj, le bere:

– mislim, da si glede na vse, kar so ti storili, brez slabe vesti lahko jezna. Ne vem, kaj bi rekli psihiatri, ampak tudi jeza mora biti koristna za nekaj. Če ne boš najprej jezna na vse te ljudi, ki so se dobesedno izživljali nad teboj, jim po mojem tudi odpustiti ne moreš! To, kar se ti je dogajalo že ni bilo prav! In po mojem je tisto, za kar sprašuješ “kaj naj odpustim sebi?”, v resnici občutek krivde, o katerem si pisala – odgovornost, ki pa ni tvoja.

– neumna že ne moreš biti – ne po vsem tem, kar si napisala. Faks? Mala malca. Zdaj ni nikogar, ki bi ga sploh zanimalo, kakšen je tvoj “šolski uspeh” (da bi lahko potem poveličeval sebe, kot si napisala, da je bilo pri rejnikih). Edina, ki se bo ukvarjala z njim, boš ti. Če te bo učna snov zanimala, boš tudi z zanimanjem brala šolske knjige, učila se boš zase, kako bi sploh lahko ne-uspela?

– staršev/družine si ne moremo izbrati, ker se jim rodimo. Nimamo vpliva. Jim pa zato tudi nismo nič dolžni, če nam niso nič dali. Opri se na ljudi, ki ti dajejo. Bergla bodi pa le sama sebi. Ljubezen je dragocena reč: dajaj jo tistim, od katerih jo dobiš nazaj v enaki meri! Praviš, da te imata mož in tašča rada; tu, v tej družini te potem čaka sreča, do sedaj pa si bila očitno tako ali tako brez nje in prepuščena sama sebi. Pravzaprav moraš biti globoko v svojem jedru zelo zdrava in trdna osebnost, saj poznam ljudi, ki ne vedo, kaj bi s sabo, pa se jim niti od daleč ni zgodilo kaj takega kot tebi; prej obratno.

– Zelo se strinjam z enim od prejšnjim odgovorom: ne glede na to, kako, so ti tudi vsi ti ljudje nekaj dali, te nekaj naučili. Če ne drugega, kakšna nočeš biti. In tudi s tem, da spremembe samega sebe na bolje bolijo.

Saj ne vem, ali so tole sploh nasveti ali zgolj moja razmišljanja ob tvoji zgodbi. Vsekakor ti pa res iz srca želim, da najdeš svojo srečo: in mislim, da jo tudi v resnici boš nekega dne, saj znaš ločevati prave stvari od nepravih. In tudi optimizem je v tebi, v to sem prepričana!

Spoštovana!

ČESTITAM! Čestitam Vam, da ste se iz tako nemogočih razmer izvlekli sami z močno voljo in vztrajnostjo. Z zanimanjem sem prebrala vaše pismo, ki dokazuje, da ste inteligentni in prepričana sem, da ste sposobni nadalnjega študija. Verjamem, da ste utrujeni od težkega življenja, pa vendar upam, da boste še napredovali saj ste verjetno še mladi. Čas je, da okusite tudi lepšo plat življenja, zato si privoščite tudi kaj lepega in dobrega saj si zaslužite.
Veseli me, da ste našli moža, ki vas ima rad. Držite to srečo trdno v rokah.

O svoji žalostni preteklosti pa čim več govorite in pišite, da se znebite sovraštva, jeze, žalosti, skratka vseh negativnih čustev. To je dobra terapija, katere sem se posluževala tudi sama.

Želim Vam čim več lepih trenutkov in zdravja!

Srečno! Muza

Spoštovana!

ČESTITAM! Čestitam Vam, da ste se iz tako nemogočih razmer izvlekli sami z močno voljo in vztrajnostjo. Z zanimanjem sem prebrala vaše pismo, ki dokazuje, da ste inteligentni in prepričana sem, da ste sposobni nadalnjega študija. Verjamem, da ste utrujeni od težkega življenja, pa vendar upam, da boste še napredovali saj ste verjetno še mladi. Čas je, da okusite tudi lepšo plat življenja, zato si privoščite tudi kaj lepega in dobrega saj si zaslužite.
Veseli me, da se našli moža, ki vas ima rad. Držite to srečo trdno v rokah.

O svoji žalostni preteklosti pa čim več govorite in pišite, da se znebite sovraštva, jeze, žalosti, skratka vseh negativnih čustev. To je dobra terapija, katere sem se posluževala tudi sama.

Želim Vam čim več lepih trenutkov in zdravja!

Srečno! Muza

ŠE 1X VAM HVALA ZA ODGOVORE.

Take vzpodbude bi lahko poslušala oz. brala cel dan – in še 1x in še 1x … prav vidim se kako hlastam po tem…
Kakorkoli že, hvala in vse lepo …

Živjo,

ena pač, ti si enkratna oseba, izjemna eksistenca, tega nikar ne pozabi! (tako da ti ena pač sploh ne pristaja)

Prisrčen pozdravček

sraček

Cisto sem paf, ko berem tvojo zgodbo. Ne toliko zaradi vsega hudega kar si prezivela (ceprav tega ni bilo malo), ampak zaradi tega, ker si absolutna zmagovalka! Bravo!!! Totalna zgodba o uspehu.

Ne dvomi o svoji inteligenci niti sekunde. Nedvomno si izredno bistra in sposobna punca. Si na pravi poti, to ves tudi sama, zivljenje se ti postavlja na noge, koncno zanjes sadove trdega dela na sebi.

Nedvomno bo prebolevanje se trajalo. Odpustit takih stvari pac ne mores kar tako. Nekoc jih boš morala, oz. bo najboljse zate ce jih bos. Vendar si tu vzemi cas in nikar ne bodi prevec stroga sama do sebe. Ze dovolj si se in so te mucili. Pusti casu cas in uzivaj v novi sreci. Tako pac je pri teh stvareh – nic ne pride cez noc, vendar sigurno se bo vse uredilo, ce bos ostala tako mocna, kot cutim, da sedaj si.

Moja zgodba je v nekaterih (manjsih) delih podobna tvoji. Tudi sama se cutim skoraj ze zmagovalko.

Zelim ti vso sreco. Si na pravi poti!

Ljuba Ena pač

kot je rekla že ena pred mano, ti ta nick sploh ne paše, nisi kr ena pač, ampak si IZJEMNA ženska, da si mentalno tolk močna, da si prišla čez vse te tegobe.

Očitno ti je samo še malo ostalo za prebolet, kar pa ne dvomim da ti ne bi ratalo 🙂

Mogoče ti bo v pomoč še tole, kar je tudi meni velikokrat pomagalo:

Drek ostane na tleh, pusti ga naj se valja tam, ti greš pa mimo. Imaš sposobnosti in moči, da ga pustiš ležat tam, niti ga ne brcneš, niti ne stopiš vanj in se zalimaš noter.

Enostavno greš mimo.

V ta “kupček dreka” lahko zamešaš vse, kar te teži. Vsa negativna čustva do mame, do rejnikov, do vseh, ki te niso vredni.

In zdej, aleluja :))

Lep pozdrav, LISA

Pravzaprav sem bila včasih kar besna, ko so ljudje rekli, da je slaba izkušnja dobra za osebno rast. Pa vendar to 100% drži.

Vsi, ki so nas kdaj morili, so nas zbudili iz 100 letnega sna in naivnosti in nas postavili za stopničko višje. Sami pa so ostali tam spodaj.

Si najbogatejša, najmodrejša in nainteligentnejša med vrstniki, zato samo v DZS po obrazec za vpis na fax.

Vse jim odpusti, poskušaj jih pozabiti in se jim v mislih zahvali za konec Trnuljčice, ter pojdi svoji čudoviti prihodnosti naproti. Ne smili se sama sebi, saj si zdaj močna in razgledana na več področjih, kot so ostali.Samozavestno doštudiraj in z dvignjeno glavo umirjeno in modro nadaljuj svoje čudovito življenje, ki te čaka! Srečno!