ZDRUŽENJE MOČ – za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših
Nekateri morebiti “spremljate” naše peripetije na poti do dokončne pridobitve ustreznih podatkov javnega značaja. No, morebiti se še spominjate naše 46. NOVIČKE (v priponki). Ministrstvo nam je na podlagi odločbe nato posredovalo najprej stare sklepe iz leta 2003 (smo vam poslali našo 48. NOVIČKO – tudi v priponki), zaradi česar smo spet prosili za pomoč informacijsko pooblaščenko. Mislimo, da je posredovala, toda na posredovanje smo spet prejeli informacijo, ki po našem mnenju ni zahtevana informacija – le beli listi papirja so – brez žiga in podpisa. V spremnem dopisu pa…Bog pomagaj!
Poglejte, kaj smo jim bili primorani pisati:
——————————————————————————–
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Generalni sekretar Franc Pristovšek
Kotnikova 5
1000 Ljubljana
Zadeva: Opozorilo v zvezi z vašim odgovorom št. 66303-7/2007/15 z dne 17. 7. 2007 v zadevi »posredovanje informacij javnega značaja«
Zahvaljujemo se vam za poslane podatke, ki jih poskušamo pridobiti že vse od 16. 3. 2007. Pričakovali smo, da bo lista kandidatov podpisan in uraden dokument, toda prejeli smo le liste (sezname), ki jih lahko (ali jih res?) napiše kdorkoli in kadarkoli v povezavi s trenutnimi »nagibi«. Je to res uradna informacija javnega značaja? Bo morebiti (po istih postopkih) jutri že spet drugačna?
V omenjenem dopisu so zapisane tudi nekatere netočnosti, ki naključnega bralca navajajo k misli, da so naše vztrajno ponavljajoče zahteve za dostop do informacij javnega značaja brezpredmetne, nesmiselne in ustvarjajo vaši službi le »nepotrebno korespondenco«, zato se čutimo dolžne razčistiti nekatere vaše trditve.
V dopisu pišete: »Iz omenjenih dveh sklepov so razvidna osebna imena rejnikov z liste kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti, s čimer smo izpolnili…«
Pojasnjujemo: Iz omenjenih dveh sklepov so res razvidna imena rejnikov z liste kandidatov, vendar ne z veljavne liste kandidatov. Popolnoma jasno je bilo in še posebej poudarjeno – poleg tega pa edino smiselno, da zahtevamo trenutno veljavno listo kandidatov.
V dopisu pišete: »Informacijski pooblaščenec namreč ni naložil posredovanje liste kandidatov oziroma ni določil v kakšni obliki (dokumentu) mora biti informacija poslana.«
Pojasnjujemo: Morebiti res ne. Toda naša zahteva je bila zelo jasna. Odločitev informacijskega pooblaščenca tudi. Posredovati ste nam morali predvsem resnične in trenutno veljavne podatke. Ker podatki niso bili resnični, smo bili ponovno primorani poiskati pomoč pri informacijskem pooblaščencu. To je nepotrebna administracija! In pri vaših trdovratnih stališčih še kar naprej vztrajate in razlagate in zapletate… Mi smo zahtevali zgolj informacijo.
V dopisu navajate: »Iz te je razvidno, da so na listi kandidatov imena tistih šestih rejnikov, ki so tudi navedena v obeh poslanih sklepih..«
Pojasnjujemo: To seveda ne drži. Če bi držalo, mi ne bi iskali pomoči pri informacijskem pooblaščencu. Na listi kandidatov so druga imena! Različna imena so na sklepih, listi z dne 29. 3. 2007 in listi z dne 10. 7. 2007. Na vseh treh »dokumentih«! Seveda se nam postavlja vprašanje ali ste to, kar ste zapisali in podpisali, tudi preverili ali pa ste slepo zaupali tistim, ki vam pripravljajo odgovore. Nekoč bo treba spoznati, da se vam more marsikaj »pritakniti« in da je popolno zaupanje v svoje »sodelavce« lahko tudi nevarno. Na to že nekaj let upravičeno in argumentirano opozarjamo.
Tokrat vas res prosimo za razlago oziroma za napotitev na kompetentno osebo (službo, organ…), ki bi znal razložiti, kako in zakaj na to listo pridejo imena rejnikov in kako in zakaj iz nje nekatera izginejo. Težko je tudi razumeti toliko večje število kandidatov iz vrst delavcev CSD (glede na njihovo številčno angažiranost na rejniškem sistemu) v primerjavi s kandidati iz izvajalskih vrst. To, da tako določa zakon, že vemo. Nas zanimajo razlogi in kandidacijski postopki.
S spoštovanjem,
za Sindikat rejniških družin KNSS-Neodvisnost: Betka Škerlak
V vednost:
– Informacijski pooblaščenec, Vošnjakova 1, 1000 Ljubljana
Mnogi ste pisali in spraševali – se čudili – kako je mogoče da ministrstvo noče posredovati podatka o tem, koliko rejnikov ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, ki ga Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti zahteva za pridobitev dovoljenja.
»Mora biti pa res že hudo, da je bolje prikriti zahtevane podatke, ker obstaja nevarnost, da bi se nekateri rejniki ob razkritju (zgolj števila) toliko »užalili« da bi se zaradi tega umaknili iz rejništva!!!«
Ni bila dovolj odločba informacijske pooblaščenke, ministrstvo se je v zaščiti te za javnost pomembne informacije, potrudilo celo s pritožbo na Upravno sodišče. Seveda je Upravno sodišče odločilo razumno – tako kot informacijska pooblaščenka že popreje: ministrstvo mora dati podatke. Tožarjenje je plačalo seveda davkoplačevalstvo.
Priznavamo, da smo podatke 13. 7. 2007 vendarle dobili. Po letu in pol od vložitve zahteve! Seveda smo jih poznali že prej, a šlo je za to, da se razjasni, kaj smemo vedeti in česa ne!
Nismo pa vedeli, da je med rejnike še po sprejetju ZIRD bilo uvrščenih 46 oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev…
Naša radovednost še ni potešena, dvomimo pa tudi v verodostojnost stopnje izobrazbe, ki je bila pripisana posameznim izvajalcem…
Zakaj hočemo vedeti?
Ker mislimo, da bi – ob obstoječi usposobljenosti izvajalcev in tako “odličnem funkcioniranju sistema” – zakonodajalec pač lahko ohranil pogoje, ki so veljali in obstajali pred zakonom. Ali pa jih je bilo upravičeno zvišati, ker sistem vendarle ne deluje tako dobro…..
Kakorkoli, prav bi bilo, da bi bil zakonodajalec (ob tako drastični spremembi in posegu v sistem) postavil prehodno obdobje in ustrezno poskrbel (določi pogoje) za tisto skoraj polovico izvajalcev, ki nima ustrezne usposobljenosti in izobrazbe. Tako ne bi bilo potrebno te “prikrite” selekcije opravljati posamičnim socialnim delavcem na centrih… znane so namreč izjave pristojnih, da večina rejnikov z neustrezno izobrazbo “zaključuje” rejništvo. To pomeni ostati brez dela in brez socialne varnosti, če je bil izvajalec dolga leta izključno rejnik.
Morda pa se je vse to zgodilo zato, ker je pripravljalec zakona “mislil”, da je v Sloveniji le pol toliko izvajalcev, kot jih je bilo tisti čas zares. Če ni poznal niti števila…
Takole je videti strokovno in uradno pojasnilo (v priponki) o “mirujočem rejniku”, ki smo ga danes prejeli na naslednje naše vprašanje:
——————————————————————————–
Spoštovani direktor CSD Maribor!
Prejeli smo vaš odgovor na našo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki ste nam jo posredovali z dopisom številka 12034-1/2007-3 z dne 29.8.2007.
Za informacije se vam najlepše zahvaljujemo!
Ker v odgovoru navajate podatek, da na vašem centru vodite dva rejnika, ki imata status rejnika v mirovanju, vas prosimo še za pojasnilo, kje je ta “status” opredeljen in kakšne pravice in obveznosti mu pripadajo. Doslej tega termina še nismo zasledili niti v zakonodaji niti v praksi, zato vas prosimo za pojasnilo!
Lep pozdrav,
Vida Berglez, predsednica Združenja MOČ
——————————————————————————–
Naj dodamo, da beseda rejnik kvalificira osebo (tako ZIRD), ki izvaja rejniško dejavnost (aktivnost) pod pogoji iz ZIRD – to pomeni, da je rejnik le tisti, ki ne “miruje”. Takoj, ko začne “mirovati”, je le še imetnik rejniškega dovoljenja, ne pa več rejnik….premnogi za vedno, še posebno, če posameznikom na centrih niso všeč…
Pred mnogo časa smo že govorili o skrivnostnem križcu, ki ga po volji posamezne socialne delavke lahko dobi “neustrezni” rejnik…brez pravnega varstva…(in če se spomnimo še, da skoraj polovico izvajalcev nima izobrazbe, ki jo zakon za imetnike rejniškega dovoljenja terja…in izjav, ta ti rejniki “zaključujejo”)
Za rejnika se namreč ne usposobiš. V dvanajstih urah se “usposobiš” se le za imetnika dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti….potem pa je vse naprej le še stvar centrov…
Zato rejnik tudi ni poklic, a ga je po dikciji ZIRD vseeno mogoče opravljati poklicno, pa tudi osnovnošolcem ga tako predstavljajo….
Dejavnost vzgoje in varstva tujega otroka na svojem domu (to rejniška dejavnost je) je imetnikom dovoljenja omejena le za posebno “kategorijo” prebivalstva – le za rejniške otroke, za druge otroke pa ne…če bi jo smel izvajalec opravljati še za druge otroke, bi morebiti to mogel biti poklic.
Oseba postane rejnik s podpisom pogodbe
(pravijo, da obligacijske pogodbe, pravijo da ta obligacijska pogodba nato prinese rejniški družini socialni transfer in pravijo, da prejeti denar pomeni dohodek rejniške družine, ki je “visok v primerjavi..” – dokaze o trditvah najdete na spletnih straneh MDDSZ),
ki mu jo na drugi strani po lastni presoji nakloni direktor CSD – seveda na račun finančnih sredstev iz proračuna direktno na tekoče račune rejnikov.
In v prejšnjem tednu ste mogli v medijih prebrati (priponka) izjave ministrice (tudi na spletnih straneh MDDSZ), kako je rejniški sistem v Sloveniji “dober” in “ustrezno”urejen…
Preko zahteve za dostop do informacije javnega značaja smo od (skoraj) 62 centrov za socialno delo prejeli odgovore o tem, koliko otrok v rejništvu (rejencev) je bilo staršem odvzetih. Izvedeli smo, da je 169 takih otrok (od približno 1200 rejencev). Vsi ostali otroci so mogli vstopiti v rejniški sistem le s soglasjem staršev – centri gotovo imajo za vse druge rejence podpisana soglasja od obeh staršev ali drugih zakonitih zastopnikov oziroma skrbnikov…
A se utemeljeno sprašujemo: so starše, ob podpisovanju tega soglasja k rejništvu, na centrih opozorili tudi na posledice podpisa, saj direktor Centra za socialno delo Tolmin v svojem dopisu razlaga in zagotavlja, da: “ni pravne podlage za umik soglasja k rejništvu”? Mar mora biti za umik soglasja pravna podlaga?
Tako zdaj nekateri starši, ki ne soglašajo (več) z dolgotrajnim rejništvom in bi radi sami skrbeli za svojega otroka (ki jim nikoli ni bil odvzet, njim pa niso bile odvzete roditeljske pravice) “iščejo” svoje otroke preko sodišč, ker jim center (zaradi pomanjkanja pravnih podlag in na nekih drugih pravnih podlagah??) noče vrniti otrok. Sodišča (kot na primer Okrožno sodišče v Ljubljani) pa odgovarjajo, da vloga ni popolna in jo je potrebno dopolniti “pravilno označiti toženo stranko”, ki ne more biti CSD (kdo pa torej IMA otroka in trdi, da ga ne bo vrnil roditelju???), temveč “Tožbo za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, ter določitev preživnine in stikov se vlaga zoper tistega od staršev, kateremu mladoletni otrok ne bo zaupan in kateri bo dolžan plačevati preživnino za mladoletnega otroka” (Vsi pa že vemo, da pristojno ministrstvo in Ustavno sodišče zagotavljata, da je do preživnine za rejence upravičen rejnik, le določena je preživnina zgolj 161 staršem rejencev, izplačuje pa se 41 upravičencem?!) Naj zdaj toži oče mater, naj mu da otroka, čeprav tudi ona nima v vzgoji in varstvu lastnega otroka? Ali pa morebiti naj toži rejnika, ker mu lastnega otroka nikoli ni zaupal v vzgojo in varstvo?! O konkretni vzgoji in varstvu rejencev v Sloveniji namreč odločamo(le centri in rejniki) brez (pravdnih in upravnih) postopkov – zgolj s takoimenovano “obligacijsko pogodbo”!
——————————————————————————–
Preko zahteve za dostop do informacij javnega značaja smo od večine slovenskih centrov izvedeli tudi koliko staršem rejencev je odvzeta roditeljska pravica. Večina centrov nam je podatek brez problemov posredovala. Informacijo o odvzemu (zgolj številu) roditeljske pravice so nam zavrnili le CSD Ljubljana Bežigrad, Maribor, Nova Gorica, Ribnica, Šentjur in Tolmin ter zavrnitev utemeljili z dejstvom, da teh podatkov preprosto ne vodijo – jih nimajo, in tudi, da: “ker je to stvar sodišč”…. verjetno jih pri svojem delu tudi ne uporabljajo/potrebujejo…
Zdaj se pa (zaman) sprašujemo (morebiti pa se bo o tem “perfektnem, enotnem in za tujino zglednem” sistemu kdaj kaj vendarle vprašala ministrica resornega ministrstva), kako je mogoča tako različna praksa in tudi: kako na omenjenih centrih potem “obravnavajo” rejence s starši brez roditeljskih pravic in starše z odvzetimi roditeljskimi pravicami. Ali kaj drugače od ostalih, če zanje sploh ne vedo?
MOČ
Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve
Spoštovani!
V Pravilniku o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti beremo poglavje »POSTOPEK IZBORA KANDIDATOV ZA IZVAJANJE REJNIŠKE DEJAVNOSTI«, kjer si v členih od 11 do 18 prizadevamo najti opis postopka izbora med kandidati za izvajanje rejniške dejavnosti in organe ter pravno varstvo v zvezi z izborom. Res je morebiti, da to poglavje ureja zgolj postopke za izbiro tistih, ki bodo kandidati, a mi v pravilniku, kakor tudi v zakonu pogrešamo postopek izbire izvajalcev rejniške dejavnosti, ki jih je na podlagi Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti mogoče »izbrati« le med imetniki dovoljenj za opravljanje rejniške dejavnosti.
Razumemo, da so kandidati za izvajanje rejniške dejavnosti vsi imetniki (enakovrednih) dovoljenj za opravljanje rejniške dejavnosti in menimo, da poglavje v navedenih členih (kljub naslovu) prav nikjer ne določa postopka za izbiro med njimi. Pravilnik namreč nikjer ne določa organov, njihovih pristojnosti in postopka izbora med potencialnimi kandidati. Prav tako tega ne najdemo v določilih Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Izbor je prepuščen nejasno komu na centrih, takšna ureditev pa napeljuje in ustvarja popolnoma različno prakso, ki jo sproti ustvarjajo posamezniki zaposleni na centrih po lastnih (osebnih) merilih.
Do podpisa rejniške pogodbe (in s tem odločitve o vzgoji in varstvu tujega otroka) pride zgolj na podlagi odločitve posameznika – zaposlenega na centru in strinjanja od centra »izbranega« imetnika dovoljenja. Njun dogovor zapečati življenjsko usodo nemočnega otroka, saj mu pogodba, ki jo skleneta direktor centra in imetnik rejniškega dovoljenja, določi način življenja (družinski vzorec) in obliko vzgoje in varstva, ki so lastni imetniku dovoljenja (njegovi družini) in njegova zasebna ter nepreverljiva/nepreverjena zadeva. Imetniki dovoljenj namreč nimajo različnih dovoljenj, ki bi jih razvrščala v različne kategorije usposobljenosti ali zainteresiranosti (glede trajanja rejništva, glede težav, ki jih imajo otroci, starosti, …). Vsa dovoljenja so enaka in enakovredna in torej nakazujejo enako pripravljenost in usposobljenost.
Prav tako poudarjamo dejstvo, da v zvezi z »izborom« ni zagotovljenega pravnega varstva, ki bi kandidatom omogočal varovanje pravic in zagotavljal varstvo pred mobingom – neenakopravno obravnavo suverenih in enakovrednih imetnikov dovoljenj za opravljanje rejniške dejavnosti. Tako je mogoča praksa, ki postavlja v družino enih imetnikov dovoljenj (po »presoji« posameznega zaposlenega delavca na centru) tudi do sedem otrok, v družino drugih pa leta nobenega, kljub temu, da konkretnemu imetniku dovoljenja ni bilo nič očitano, v smislu nekompetentnosti/neprimernosti – oziroma mu dovoljenje ni odvzeto. Imetniki dovoljenj tako postanejo izvajalci zgolj s sklenitvijo pogodbe, ki jim jo omogoči (ali pa ne) posameznik zaposlen na centru.
Prav tako ni predvidena možnost strinjanja ali nestrinjanja (ugovora/soglasja h konkretni namestitvi k posameznemu imetniku dovoljenja) otroka , ki bi ga mogel izražati in pravno uveljavljati rejenec ali njegov starš – otrokov zakoniti zastopnik, skrbnik ali kolizijski zastopnik. Samo preko spora/pritoževanja, kadar mislita center in imetnik dovoljenja drugače od otroka ali njegovega zastopnika.
Iz prakse vemo, da v zvezi z namestitvijo rejencev k posameznemu imetniku rejniškega dovoljenja ne pride do nikakršne odločbe o namestitvi otroka h konkretnemu izvajalcu, na podlagi katere se sme skleniti rejniška pogodba – vsaj v večini primerov ne. Vemo pa tudi, kako socialni delavci vedno znova »preverjajo« različne družine za vsakokratno novo namestitev rejencev in se nato odločajo po vtisu, ki ga ob obiskih dobijo. Menimo, da ta vtis more in sme veljati le kot pomembno strokovno mnenje, nikakor pa ne more biti odločilno in odločujoče. Odločanje o vzgoji in varstvu otrok (kar sklenitev rejniške pogodbe je) bi namreč – zaradi Mednarodne konvencije o uresničevanju otrokovih pravic – že od leta 1999 moralo biti za vse otroke zgolj v pristojnosti sodišč, saj zahteva pravdne postopke, na kar ob tej priložnosti posebno in ponovno opozarjamo. Ni nam jasno, zakaj se to v primeru rejništev ne upošteva, saj otrok odide v vzgojo in varstvo (zelo intimno) k popolnoma tuji osebi (in ne kakor pri razvezi, kjer pa je zagotovljen pravdni postopek, k enemu od staršev).
Pri tem ni zanemarljiva nesorazmerna poraba časa strokovnih delavcev, ki bi po našem mnenju morali otroke nameščati k izvajalcem, ki so že »preverjeni« in vsi sposobni (saj dovoljenja niso diferencirana) opravljati vse oblike rejništva – rejništvo za kateregakoli otroka, kar nenazadnje izdano dovoljenje tudi obeta. Ob odličnem informacijskem sistemu, ki po zagotovilih pristojnih spremlja rejništvo, bi pričakovali, da le ta nudi tudi vse potrebne informacije o prostih mestih pri posameznih imetnikih dovoljenj skupaj z vsemi potrebnimi podatki, ki z izpisom pojasnijo vse relevantne okoliščine. Ta (zapisana) pričakovanja bi hkrati omogočila tudi imetnikom dovoljenj, da ustvarijo in zagotavljajo pogoje, ki so v naprej predvideni, jasni, transparentni in permanentni – ne prepuščeni naključnemu (poleg tega pa ne spremljanemu in ne evidentiranemu) dogajanju v njihovi družini (preselitev, izguba službe, izguba/pridobitev novega družinskega člana oziroma sostanovalca, finančno stanje,..).
V kolikor pa je sedanje iskanje med družinami in ponovno preverjanje in odločanje med njimi utemeljeno, potem to kaže na dejstvo, da so imetniki (doslej enakovrednih) dovoljenj različni in različno sposobni ali pa zainteresirani. Dejstvo pa je, da imetniki dovoljenj ne vedo pod kakšno »oceno« ob vsakokratnem preverjanju zapadejo. Edino pravično in smiselno bi torej bilo, da bi vsaj relevantne okoliščine izkazovala izdana (različna) dovoljenja. To bi pripomoglo k transparentnejši ureditvi ter posledično k ažurnejši namestitvi.
Praksa, ki jo poznamo, torej kaže, da je izbor prepuščen zgolj strokovni (toda osebni) izbiri zaposlenih posameznikov (brez upravnih/pravdnih postopkov) na centrih, ki poleg tega, da opravljajo svetovalno delo s posamezniki (otroki, starši, imetniki dovoljenj,..) odločajo tudi o razmerjih med njimi, kar je nezdružljivo. “Svetovalno in terapevtsko delo s posameznikom je praviloma nezdružljivo z izvajanjem posegov v medsebojna pravna razmerja.” (7. točka Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu).
Vedno bolj dvomimo tudi v podatke pristojnega ministrstva, ki kažejo obilico prostih mest pri imetnikih dovoljenj, saj praksa hkrati kaže, da je »potrebno« kršenje zakona in nameščanje več kot treh otrok k posameznemu izvajalcu.
Tako menimo (navkljub trdnim stališčem pristojnega ministrstva, ki neprestano zagotavlja ustrezno zakonsko ureditev in uspešno rejniško prakso – doslej še nismo spoznali argumentov za takšne trditve), da je zakonodaja nepopolna, nejasna in neustrezna. Prav tako praksa.
Pri tem je potrebno opozoriti na neizpodbitno dejstvo, da gre pri sklenitvi rejniške pogodbe za zakonsko opredeljeni odplačni pogodbeni odnos v zvezi z dejavnostjo vzgoje in varstva na domu in v družini izvajalca in ne za ustvarjanja nove družine (rejnik in rejenec imata vsak svojo družino in jo ob sklenitvi rejniške pogodbe ohranjata). V pogodbi gre torej za pravno ureditev javnih zadev. Vsa osebna razmerja, na katera računamo in jih v veliko primerih rejniki in rejenci tudi ustvarijo, so zasebne narave in ne morejo biti predmet pogodbe.
Naše izhodišče je, da gre v rejništvu za javno službo institucionalne vzgoje in varstva tujih otrok, ki bi moralo biti urejeno skladno z Ustavo, s sprejetimi mednarodnimi akti in bi torej moralo potekati po pravdnih postopkih (ki varujejo otrokove procesne pravice), vsem imetnikom dovoljenj pa bi moralo omogočati enake pravice do opravljanja dela, vsem vključenim osebam pa pravno varstvo v zvezi z odločitvami, ki se tičejo njih samih.
V proučitev vam podajamo naš predlog za spremembo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti:
32. člen(1): »Po odločitvi, da se določenega otroka namesti v rejniško družino, je naloga centra otroka, da med rejniki, ki imajo dovoljenje, izbere rejniško družino, ki ustreza potrebam otroka.«
32. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti 1. odstavek (besedo “izbere”) je potrebno razširiti s:
1. kriteriji za izbor,
2. postopkom izbora,
3. organi, ki izberejo,
4. pravnim varstvom v zvezi z izborom.
Sedanja formulacija je zaradi nedoločenosti arbitrarna in zato neustavna (krši načelo pravne države iz Ustave RS, 2). Iz določila tudi ni razvidnih jasnih kriterijev za določilo »ki ustreza potrebam otroka«.
44. člen: »Rejniška pogodba je pisna pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o oddaji otroka v rejništvo skleneta pristojni center otroka in rejnik za posameznega rejenca.«
44. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (besedo »skleneta«) je potrebno razširiti in razložiti s:
1. kriteriji za sklenitev,
2. postopkom sklenitve
3. organi, ki odločajo in
4. pravnim varstvom v zvezi s sklenitvijo.
Sedanja formulacija namreč ne pojasni kako se postopek za izbor sproži in na čigavo pobudo, niti ni nikjer opisano kdo je stranka v postopku, kakšne so pravice in dolžnosti strank, kdo lahko oporeka, kako se izvaja namestitev, koliko časa lahko postopek traja, kako se varujejo pravice otroka kot osebe brez poslovne sposobnosti, in kolikšne so pravice staršev (kako so razmejene/razdeljene v tem postopku, katere dokumente je treba imeti pri odločitvi, kako se upošteva posebne zahteve otroka …(npr. nacionalnost, veroizpoved, zahteve po šolanju, potreba po posebni obravnavi zaradi zlorabe, otrokovega zdravstvenega stanja, …)
Ob vsem tem bomo na tem mestu pustili ob strani (v prihodnje pa argumentirano opozorili) na diskrecijsko pravico, ki jo Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti nedoločno in splošno (brez postopkov in organov) daje centrom – najprej presojajo nato pa še odločajo o motivih kandidatov, stanovanjskih razmerah, spremembah pogodb, primernosti rejnikov in drugih za otroka pomembnih okoliščinah.
Prosimo, da nam sporočite, če boste kot odgovorni ukrepali v zvezi z našimi opažanji in opozorili, ter zakonodajo ustrezno dopolnili/spremenili z opisom postopkov in organov izbire in v smislu podpisane MEKUOP ter s tem zadostili ustavni ureditvi v Državi Sloveniji. V primeru, da naša razmišljanja niso pravilna, vas prosimo, da nam zadevo pojasnite.
S spoštovanjem,Predsednica Združenja MOČ: Vida Berglez, univ. dipl.org.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Spoštovani!
V vašem dopisu številka 129-29/2008/19 z dne 3.3. 2008 ste nam (kot »že večkrat«) ponovno »pojasnili« kako je predlagatelj Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti določil oskrbnino za rejenca, ter dodali nekatere »izračune prejemkov« rejnika.
Pozivamo vas, da prenehate s ponavljajočim navajanjem očitnih neresnic in zavajanj, saj ste nam sami v svoji zavrnilni odločbi št. 66303-13/2005/20 z dne 11. 1. 2006 jasno zapisali, da MDDSZ »z zahtevanim dokumentom ne razpolaga«. Zahtevo smo namreč oblikovali takole: »prepis oziroma fotokopijo specifikacije izračuna materialnih stroškov za rejenca, na podlagi katere je bil izračunan znesek iz 51. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti«
Res je, da ste pred omenjeno zavrnilno odločbo izdali še tri dopise, v katerih ste nam najprej podali informacijo, ki je identična informaciji iz vašega dopisa z dne 3. 3. 2008 in ni resnična, nato ste nam predlagali vpogled v spis, kjer bi si naj »ogledali« izračun, ko pa smo vztrajali na pridobitvi dokumentov, ste nam z vašim dopisom št. 66303-13/2005/16 z dne 22. 12. 2005 želeli ponuditi »dokument«, ki »predstavlja dokument, ki je služil kot podlaga za izračun rejnine«. Sami veste, kateri elektronski dopis (dopis Nade in Tineta) ste nam ponudili kot temelj izračuna. Ker to seveda ponovno ni bil prav nikakršen dokument, ki bi pojasnjeval izračun rejnine, je bilo ministrstvo nazadnje primorano priznati, da ni nikakršnega izračuna in je zato dne 11. 1. 2006 izdalo zavrnilno odločbo v kateri je jasno zapisalo, da nima nikakršnega dokumenta v zvezi z izračunom.
To dejstvo o neobstoju izračuna zneska iz 51. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti je kasneje na podlagi naše pritožbe (saj je bilo težko verjeti, da je tako usodna zadeva brez izračuna) potrdila še Informacijska pooblaščenka v svoji Odločbi št. 021-25/2006/14 z dne 7. 4. 2006, v kateri je jasno povedala, da podatki s katerimi želite prikazati nekakšne izračune za znesek v 51. členu Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, to preprosto niso in da izračuna ni – znesek je bil določen na podlagi političnega konsenza. Potrdila je vašo lastno odločbo in zaradi neobstoja dokumenta zavrnila našo pritožbo.
Ob tej priložnosti ponovno opozarjamo, da tudi ni nikakršnih razumnih podlag za določitev višine plačila za delo izvajalcu rejniške dejavnosti. Plačilo za delo z enim otrokom je namreč sramotno podcenjeno z zneskom 114,06 € in ne odraža rejnikovega vloženega dela. Tudi poklicni rejnik (ki skrbi za tri otroke) ne prejme neto izplačila (342 €) niti v višini minimalne slovenske plače. Ob tem naj opozorimo, da (kljub nekaterim izjavam direktorice direktorata za družino, da rejnik ni poklic) Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti poklicnemu izvajalcu dejavnosti prepoveduje kakorkoli legalno pridobivati finančna sredstva za lastno preživetje in preživetje njegove družine, kar je po našem mnenju silno sporno, saj je obsojen (skupaj s svojo družino) zaradi svojega »plemenitega poslanstva« na življenje globoko pod pragom tveganja revščine skupaj s člani gospodinjstva (kar rejenec po zagotovili ministrstva ni – »njegova« finančna sredstva pa so tudi globoko pod pragom tveganja revščine).
Predlagamo:
da se spremeni ZIRD v vseh tistih členih, ki izvajalcu rejniške dejavnosti določajo fiksni znesek socialnih transferjev kot izplačilo za materialne stroške in delo in sicer tako, da se črtajo vsi členi, ki navajajo fiksne finančne zneske ter njihovo usklajevanje (opozarjamo na 61. člen ZIRD),
da se v Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti vnesejo določila, ki bodo zagotavljala primerljivo in pravično ceno storitve izvajalca rejniške dejavnosti (varstvo in vzgoja otrok – celodnevna oskrba) v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev, kar je rejniška dejavnost v skladu s 4. točko Zakona o socialnem varstvu,
da se v Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti vnese določilo, ki bo zagotavljalo za pogodbene izvajalce rejniške dejavnosti izračunavanje stroškov storitev izključno v skladu s 3. členom Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev (kar že sedaj terjata 1. in 3. točka 1. člena Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev),
da resorno ministrstvo pripravi učinkovito organiziranje tega podsistema tako, da bo od zavezancev (staršev otrok) dosledno terjalo povračilo za opravljene storitve.
V kolikor naši predlogi iz navedenih štirih točk ne bodo upoštevani, predlagamo, da se za izvajalce rejniške dejavnosti uporabi ustrezna pozitivna zakonodaja iz področja javno – zasebnega partnerstva. Le na ta način bo mogoče v prihodnje zagotoviti ekvivalentnost vložkov obeh strank rejniške pogodbe.
Namen naših predlogov je prekiniti sramotno obliko zagotavljanja sredstev za preživljanje otrok, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti pri starših in ponižujoče plačevanje dela izvajalcem rejniške dejavnosti. Na ta način bo državni proračun znižal izdatke iz naslova socialni transferji in (v kolikor so bili dosedanji zneski ustrezni, v enaki višini?) pri istem proračunskem uporabniku financiral/zagotavljal učinkovito socialno -varstveno storitev vzgoje in varstva otrok – celodnevna oskrba, ki ne morejo živeti pri starših.
Predsednica Združenja MOČ: Vida Berglez, univ. dipl. org.
Spoštovana gospa Darja Kuzmanič V
V zadnji oddaji Trenja ste ponovno pokazali, da – ko v javnosti nastopate kot predstavnica javnega zavoda/javne službe – nepremišljeno, nestrokovno in zavajujoče podajate svoje mnenje.
Gledalci, ki so vas poslušali, so morali dobiti vtis, da je slovenska zakonodaja urejena tako, da so otroci, ki odhajajo v posvojitev in v rejništvo (so predmet obravnave na osnovi javnih pooblastil CSD), varni pred možnostjo, da bi prišli v roke pedofilom in drugim nasilnim osebam.
Temu seveda ni tako. Vsaj kar se tiče rejništva ne.
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti namreč za izvajanje rejniške dejavnosti postavlja le naslednje pogoje:
»Oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, mora:
– imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
– imeti zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo,
– biti polnoletna.
V izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to nedvomno v rejenčevo korist, lahko izvaja rejniško dejavnost tudi oseba, ki ima nižjo izobrazbo od izobrazbe, kot je določena v prejšnjem odstavku.
Rejnik ne more biti:
– oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica,
– oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica,
– oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost.«
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti torej nikjer posebej ne predpisuje, da tako kandidat, ki želi izvajati rejniško dejavnost, kot osebe iz kandidatove družine, kjer naj bi se izvajala rejniška dejavnost, ne smejo biti pravnomočno kazensko obsojeni oziroma vpisani v kazensko evidenco.
To pomeni, da tudi pravnomočno obsojena oseba, katere dosje je (konkretnemu) CSD dostopen iz naslova resocializacije, kot ste navedli v Trenjih, lahko to izkoristi in sodeluje v rejništvu ter tako pride v stik z rejenci, če postopek pridobivanja dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti ne poteka na CSD, ki poseduje omenjeni dosje.
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (9. in 31. člen) nalaga CSD preverjanje kandidata in članov njegove (bodoče rejniške) družine le v postopku pridobivanja dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ne pa tudi pred dejansko namestitvijo rejenca v rejniško družino, pri čemer zakon preverjanja kazenskih evidenc teh oseb niti ne omenja. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti tudi ne predpisuje ukrepanja CSD v primeru, če se rejnik ali kaka druga oseba iz rejniške družine znajde v kazenskem postopku.
Imeli ste torej izredno ugodno priložnost, da bi opozorili na zakonsko neurejenost, pa ste namesto zastopanja otrok zastopali ureditev in neargumentirano zatrjevali ustreznost.
Z našimi zadnjimi zbranimi podatki smo potrdili našo skrb in naš sum, da službe, ki dodeljujejo otroke v rejništvo, v veliko primerih (odvisno od centra do centra – prav vsak ima »svojo« specifično prakso) nimajo podatkov niti o tem, s koliko osebami živijo izvajalci rejniške dejavnosti, kaj šele, da bi vedeli, kakšne osebe živijo z izvajalcem (v smislu kazenske obravnave in kaznovanosti za kazniva dejanja).
V Zadnjih mesecih smo na podlagi zahtev za dostop do informacij javnega značaja prejeli veliko število odločb centrov za socialno delo, v katerih le ti zagotavljajo, da Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ne predvideva/dovoljuje zbiranja in obdelovanja podatkov o osebah, ki živijo z izvajalcem rejniške dejavnosti. Zapisali so, da nimajo zakonske osnove za zbiranje teh podatkov. Ali pa so preprosto zapisali, da teh podatkov enostavno ne vodijo in da nam jih zato ne morejo posredovati kot informacij javnega značaja. Našo zahtevo po številu so z zavrnilno odločbo zavrnili.
Iz tega izhaja torej popolnoma jasen zaključek, da so med osebami, ki živijo z izvajalci rejniške dejavnosti, zelo lahko tudi osebe, ki so že bile kaznovane zaradi spolnih zlorab, nasilništva ter drugih oblik kaznivih dejanj. Ne trdimo, da takšni primeri obstajajo (čeprav razpolagamo z nekaterimi izjavami, ki kažejo, da je tudi to realnost), toda vprašanje, ki vam ga je postavil voditelj oddaje, je spraševalo o možnostih in nevarnostih v zvezi s to možnostjo. O zakonski in sistemski ureditvi vas je spraševal Uroš Slak. V sedanji sistemski in zakonski ureditvi pa ta možnost nevarnosti zelo konkretno obstaja. In vi bi to morali vedeti, če si že drznete o tem govoriti in meniti na televiziji!
Ob tem naj še enkrat opozorimo, da Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti nalaga izvajanje rejniške dejavnosti vsem osebam, ki živijo z izvajalcem rejniške dejavnosti. Torej tudi morebitnim že kaznovanim osebam. Vzgoje in varstva tujih otrok se torej skozi rejništvo more, sme in celo mora lotiti vsak (kar se v času trajanja rejništva tudi spreminja), ki živi z izvajalcem. Ne glede na njegovo preteklost, znanje, izkušnje, usposobljenost, pogodbeno zavezanost .. brez kakršnegakoli sistemskega in zakonsko zagotovljenega nadzora. Ministrstvo namreč pisno zagotavlja, da centri rejništvo le spremljajo in zagotavljajo – karkoli že pač to pomeni!
Socialna inšpekcija, ki edina more preverjati v rejništvu, posega namreč šele ob prijavah. Morebitna žrtev vzgoje neprimerne osebe pa je otrok, ki praviloma ne prijavlja socialni inšpekciji. Sicer pa podatkov o kaznovanosti najverjetneje tudi ne pozna in prepozna, saj jih – kot se je zdaj izkazalo – niti centri ne poznajo. Za razliko od vas sam socialni inšpektor opozarja na naslednja dejstva:
»- dejstvo je, da obstaja institut “izbrisa iz kazenske evidence”. Torej se vsaka pravnomočna obsodba po določenem času (odvisno od kaznivega dejanja) “zbriše. Zato je nemogoče trditi, da kljub preverjenju ni možno podeliti “dovoljenja” tudi obsojenemu za pedofilijo,
– dejstvo je, da centri ne vodijo (in ne smejo) voditi evidence o kaznivih dejanjih. Te podatke lahko pridobijo od organov (sodišč), ki te evidence vodijo,
– dejstvo je, da je možno, da posamezen center sicer “neuradno” razpolaga s takim podatkom (v Trenju omenjena postpenalna pomoč je namreč “hendikepirana” tudi zato, ker centru nihče ne sme povedati zakaj posameznik prestaja kazen zapora), vendar je ta podatek lahko popolnoma neznan drugemu centru, v primeru, da se “obsojenec” preseli,
– dejstvo je da niti v primeru odvzema roditeljskih pravic ne obstaja “enotna” evidenca (prav tako ne obstaja enotna evidenca oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost…). Vse te evidenca vodijo posamezna (krajevno) pristojna sodišča,
– dejstvo je, da centri po nepotrebnem ščitijo nekooperativnost šolstva, zdravstva, sodstva v zadevah ogroženih otrok in nase “tiho” jemljejo tudi odgovornost za “pravno” neurejenost (oziroma bolj korektno nedorečenost) tega področja,
– in ne nazadnje – pri oceni posameznega primera je vedno potrebno videti, da odgovornost za “kriminal” nosi tisti, ki ga izvaja in ne tisti, ki ta “kriminal” zazna, ga razkrije, obravnava, razrešuje posledice….«
Ob tem opozarjamo še na dejstvo, da veliko centrov ne vodi niti podatka o odvzemu roditeljskih pravic staršem rejencev (razpolagamo z zavrnilnimi odločbami centrov, ki so nam zavrnili podatek o številu staršev, ki so jim roditeljske pravice odvzete, češ, da nimajo zakonske osnovo za vodenje teh podatkov), ti pa so pogosto pred nastopom rejništva storili kazniva dejanja v zvezi z zanemarjanjem, trpinčenjem, zlorabljanjem, nasilništvom in opustitvijo skrbi za lastne otroke. Rejniki jih nato poslušno vodijo in vozijo na stike s temi starši, ki so svojega lastnega otroka zlorabljali. Po konkretni osebni zlorabi torej še institucionalna. Pustimo ob tej priložnosti ob strani vprašanje, kdo je bil dolžan podati kazensko ovadbo zaradi takšnega ravnanja staršev oziroma zaradi dolgoletne opustitve skrbi za lastnega otroka.
Rejenec je tako v zgoraj opisanih okoliščinah lahko nevarnosti tako pred izvajalcem rejniške dejavnosti, naključnim sostanovalcem izvajalca rejniške dejavnosti in tudi še vedno pred lastnimi starši. To pomeni, da vaše navedbe v Trenjih, češ da »so otroci na CSD razmeroma varni«, ne vzdržjo.
Predsednica Združenja MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših, Vida Berglez