Z vstopom v ordinacijo se že začne postopek zdravljenja.
Vsak vstop v ordinacijo pa pomeni tudi vstop v odnos z zdravnikom.
Kakšni so odnosi z zdravstvenim osebjem in kako smo z njimi zadovoljni?
Kaj bi lahko naredili bolje? Kako bi moralo biti, da bi se počutili bolje?
Morda se zdi malce nenavadno, da se preliva toliko črnila o odnosih v ordinaciji, saj naj bi bilo področje samo po sebi logično in samoumevno.

Pa očitno ni.
O tem pričajo mnogi primeri.
In ker drugih ne moremo spremeniti, se lahko samo vprašamo, kaj lahko mi naredimo drugače.

Kolikšna je dejanska vloga bolnika pri okrevanju, kaj lahko storimo sami, da ponovno vnesemo ravnotežje v svoje življenje in tako hitreje okrevamo, so teme, o katerih bo tekla beseda v tokratni javni tribuni.

K pogovoru smo povabili mag. Neno Guček Kopčavar, dr. med, zdravnico, ki nam bo z nasveti skušala pomagati.
Vprašajmo jo, kako se da bolje komunicirati z zdravnikom.
Kaj je tisto, kar lahko zdravnika vprašam?

DANES OB 10.30 v ŽIVO V TEJ TEMI – Z MAG. NENO GUČEK KOPČAVAR.

p.s. Ko bi jo vsaj lahko vprašala, kaj si misli o primeru Bora in komunikaciji pri zdravljenju, kot sta jo opisala straša.

Dr. Nena,
pozdravljeni in dobrodošli na Med.Over.Net.

Spoštovani uporabniki,
pozdravljeni.
Vesela sem, da bom imela priložnost poklepetati za vami, izmenjati izkušnje in se tudi kaj naučiti od vas…
Lep dan,
Nena

Velikokrat se pogovarjamo, kaj bi moral naredit zdravnik.

Kaj pa mi, pacienti?

Zdravljenje je proces, pri katerem morata-za dobre izide zdravljenja-neogibno sodelovati zdravnik In bolnik.
Primer: prepoznavanje bolezni in predpis določenega zdravila za ozdravitev zagotovo nista dovolj.
Zdravila je treba tudi redno jemati, v skladu z navodili, morda za ozdravitev celo prilagoditi življenjski slog npr. dieta, počitek, prenehanje kajenja, opazovanje lastnega telesa-teža., barva urina, blata itd.)Ničesar od naštetega v zadnjem odstavku zdravnik ne more napraviti namesto bolnika.Tu se torej skriva tudi odgovornost bolnika za zdravljenje.

zdravstvo je v razslu,in še huje bo.Če greš kam ven-tujina je še slabše. Včasih ne vem,kaj se sploh pritožujemo.
To jaz mislim.Mogoče se motim?

Najprej en lep pozdrav.
Zelo sem vesela, da ste se odločili sodelovati na forumu, kajti prepričana sem, da mi bodo vaši nasveti zelo prav prišli.

Sama sem dokaj zdrava in sem v zadnjih letih bila na srečo zelo malokrat pri zdravniku. Imam pa težavo, ker zelo rada zapaničarim, tako, da nikoli ne vem, ali morda težave potenciram in nato zdravnika v ambulanti zasujem z vsemi možnimi informacijami, ki morda sploh niso relevantne.
Kako si lahko pomagam?

Pa še nekaj je, ali je mogoče, da zaradi mojega odnosa do bolezni čutim določene stvari, ki dejansko sploh ne spadajo v okvir možnih simptomov pri težavah ampak so zgolj ,,moj dodatek,,?

hvala

[/quote]
To so pa ljudje precej samosvoji in se kar sami odločijo, da ne rabijo več jemat.

Moja mama je takšna. Sama je ugotovila, da je tablete proti pritisku ne odgovarjajo in jih ne bo jemala:).
Imate kakšne argument, da jo prepruičam, da ni najbvolj pametno?

Spoštovani,
dober dan.
razumem vaše težave, vsakdo od nas je zelo zaskrbljen za svoje počutje in zdravje, kar je nekje tudi sprejemljivo in pričakovano.
Pri vas gre-po vači navedbi-za pretirano skrbo, kot ste zapisali.
Mislim, da je vaše orožje proti tekim situacijam lahko samo znanje, vedenje, podatki, informacije. seveda strokovni, vse, kar se zapiše in najde na medmrežju, ni strokovno preverjeno. Svetovala bi vam, da si izberete strani, mesta, ki so pod rednim strokovnim nadzormo. zanesljiva je npr. wikipedia, pa med.over. net, ne pozabimo tudi na stare dobre zdravstvene vodnike in priročnike v tiskani obliki, avrtorji so večinoma zdravniki oz. strokovnjaki.
Seveda se tudi duševne težave pogosto kažejo v obliki telesnih…
Preden krenete k zdravniku (čakalnice niso najbolj varni prostori, sploh v času epidemij itd.), si morda naberite kaj podatkov, nemara vas bodo že razlage pomirile.
Če so napadi panike pogosti in hudi, se o tem pomenite s svojim izbranim zdravnikom, tudi za to obstajajo načini zdravljenja…
lp,
N

To so pa ljudje precej samosvoji in se kar sami odločijo, da ne rabijo več jemat.

Moja mama je takšna. Sama je ugotovila, da je tablete proti pritisku ne odgovarjajo in jih ne bo jemala:).
Imate kakšne argument, da jo prepruičam, da ni najbvolj pametno?[/quote][/quote]
Imam: prvič, tudi pri bolezni visokega tlaka je število ukrepov in sprememb življenjskaga sloga, ki pomagajo dodatno, poleg (morda pri blagih primerih celo namesto) zdravil.
in drgič-zdravil proti zvišanemu krvnemu tlaku je zares veliko vrst, če trenutno ne odgovarja, kaže obiskati zdravnika, mu poročati in se dogovoriti za spremembo zdravila!
Zvišan krvni tlak je pomemben in nevaren dejavnik tveganja za možgansko kap.
Veliko sreče,
N

Zdravljenje je proces, pri katerem morata-za dobre izide zdravljenja-neogibno sodelovati zdravnik In bolnik.[/quote]

Pozdravljeni,
se strinjam z vami s tem o sodelovanju. Sama počnem tako, kot ste napisali, v glavnem, zdravo živim, če pa zbolim, upoštevam navodila zdravnika oziroma opazujem svoje stanje (ali otrokovo, če gre zanj). Imam pa včasih z zdravniki težave. Namreč, pogosto se mi zdi, da me ne jemljejo kot enakopravnega sogovornika – kar je po mojem mnenju ključno za pristop zdravnik-bolnik, saj gre vendarle za naša lastna telesa (in duševnosti) in vse posledice pravega ali pa včasih tudi napačnega zdravljenja nosimo mi, pacienti (če zanemarimo dejstvo, da v Sloveniji pregled nad zdravniškimi napakami sploh ne obstaja – tudi če bi in tudi če bi zdravniki pogosteje odgovarjali za svoje napake, v končni fazi še vedno nosimo posledice mi, pacienti). Zato mi ne pri sebi ne pri drugih bližnjih ni več dovolj tisti malce podcenjujoč pristop tipa “gospa, malo vas bomo piknili pa tele modre tablete dvakrat dnevno en mesec jejte” – če malo karikiram, kot da smo nevedni otroci. Želim izčrpne informacije o vseh posegih, ki se bodo delali na mojem telesu, o vseh substancah, ki jih bom užila za zdravljenje, in o posledicah, ki temu sledijo. Menim, da morda ob prvem takem pogovoru gre za dobro informiranost malce več časa, ampak potem je sodelovanje boljše in lažje za oba, tako za zdravnika kot za pacienta.

Ampak opažam pa, da ima vse preveč zdravnikov s tem težave. Slišala sem že odgovore, češ da “preveč berete internet”, da “ne morete vsega razumeti, ker pač niste hodili na medicino”, da “nimam časa za vse to”, in podobno. Menim, da to ni prav in tudi ni v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah, kjer jasno piše, kako je z informiranostjo in na tej podlagi pacientovo izbiro.

Verjamem, da je težko, pa vendar vidim pri nekaterih drugih zdravnikih, da je možno – dr. Pušenjak na sosednjem forumu recimo si vzame čas za podrobno razlago, prilagojeno pač razumevanju nas,pacienkt. Verjamem, da enako počne tudi v ambulanti in pri posegih. Tudi nekateri drugi dr. imajo enako prakso, čeravno ne odgovarjajo po internetu. Z njimi se lahko pogovorim kot enakopraven člen v razmerju zdravnik-bolnik-bolezen-zdravje. Prepogosto pa doživljam zgoraj opisani pristop, ki se mi žal zdi podcenjevalen do bolnikov.

Zanima me, kaj o tem menite vi. Najlepša hvala za odgovor.

Spoštovani,
lep pozdrav.
Vaša trditev o razsulu mi zveni znano, da ne rečemo celo, da je stara…
Če je v razsulu, kako, da se končno enkrat ne razsuje? Kako to, da tu in tam celo koga pozdravimo? Sarkastično, priznam, ampak-tako je.
In kako, da so naše čakalnice vsak dan polne, zvečer pa prazne (splošni zdravniki dnevno pregledamo 50-70 ljudi)? Dnevno je v splošnih ambulantah v Slovenijicca.30.000 pregledov. Če bi storili 1% usednih napak, kar ni zelo veliko (1% napake namreč), si lahko predstavljate…
In-če je zunaj še slabše-da ni pri nas nemara celo boljše, kot v tujini (besedni red vaše trditve sem samo obrnila, resnica ostaja)?
da ni morda vzrok vsemu temu vendarle strokovnost, odnos, prizadevnost zdravstvenih delavcev?
Hvala za vaše mnenje.
Lp,
N

Pozdravljeni,

Sama sem prepričana (morda tudi neupravičeno), da lahko zdravnik postavi čim bolj ustrezno diagnozo v kolikor mu pacienti znajo svoje simptome čim bolj natančno opisati in razložiti. Saj nenazadnje mora zdravnik znati pacientove besede prevesti v simptome in posledično na tem postaviti diagnozo.

Kaj svetujete nam pacientom, ko se odpravimo k zdravniku, kako naj se vedemo?

Spoštovani,
lep pozdrav.
Vaša trditev o razsulu mi zveni znano, da ne rečemo celo, da je stara…
Če je v razsulu, kako, da se končno enkrat ne razsuje? Kako to, da tu in tam celo koga pozdravimo? Sarkastično, priznam, ampak-tako je.
In kako, da so naše čakalnice vsak dan polne, zvečer pa prazne (splošni zdravniki dnevno pregledamo 50-70 ljudi)? Dnevno je v splošnih ambulantah v Slovenijicca.30.000 pregledov. Če bi storili 1% usednih napak, kar ni zelo veliko (1% napake namreč), si lahko predstavljate…
In-če je zunaj še slabše-da ni pri nas nemara celo boljše, kot v tujini (besedni red vaše trditve sem samo obrnila, resnica ostaja)?
da ni morda vzrok vsemu temu vendarle strokovnost, odnos, prizadevnost zdravstvenih delavcev?
Hvala za vaše mnenje.
Lp,
N[/quote]

Nisem mislika nič slabega.Hotela se povedati točno to(na ironičen način), da pri nas ni tako slabo,samo mi očitno ni uspelo.
nekateri bi samo,daj, daj, potem pa prudeje ven, pa sploh ne poslušajo, kako bi morali živeti.

Zdravljenje je proces, pri katerem morata-za dobre izide zdravljenja-neogibno sodelovati zdravnik In bolnik.[/quote]

Pozdravljeni,
se strinjam z vami s tem o sodelovanju. Sama počnem tako, kot ste napisali, v glavnem, zdravo živim, če pa zbolim, upoštevam navodila zdravnika oziroma opazujem svoje stanje (ali otrokovo, če gre zanj). Imam pa včasih z zdravniki težave. Namreč, pogosto se mi zdi, da me ne jemljejo kot enakopravnega sogovornika – kar je po mojem mnenju ključno za pristop zdravnik-bolnik, saj gre vendarle za naša lastna telesa (in duševnosti) in vse posledice pravega ali pa včasih tudi napačnega zdravljenja nosimo mi, pacienti (če zanemarimo dejstvo, da v Sloveniji pregled nad zdravniškimi napakami sploh ne obstaja – tudi če bi in tudi če bi zdravniki pogosteje odgovarjali za svoje napake, v končni fazi še vedno nosimo posledice mi, pacienti). Zato mi ne pri sebi ne pri drugih bližnjih ni več dovolj tisti malce podcenjujoč pristop tipa “gospa, malo vas bomo piknili pa tele modre tablete dvakrat dnevno en mesec jejte” – če malo karikiram, kot da smo nevedni otroci. Želim izčrpne informacije o vseh posegih, ki se bodo delali na mojem telesu, o vseh substancah, ki jih bom užila za zdravljenje, in o posledicah, ki temu sledijo. Menim, da morda ob prvem takem pogovoru gre za dobro informiranost malce več časa, ampak potem je sodelovanje boljše in lažje za oba, tako za zdravnika kot za pacienta.
Spoštovani,
povsem se strinjam z vami.
In povsod je prebrati-dobra informiranost je pogoj za sodelovanje bolnika pri zdravljenju.
Kot sem danes že napisala, so viri dobrih informacij različni. Glede na pomanjkanje zdravnikov v Sloveiji in na dovoljeni čas za pregled bolnika (7 minut v naših ambulantah) je neposredna komunikacija pogosto nemogoča, pomagamo mpa si z zloženkami, pripročniki, spletnimi mesti…meni osebno se zdi najbolj racionalno, da bolniku posredujem take informacije, sam jih prebere/pregleda, pri naslednjem obisku pa odgovorim na ev. vprašanja in nejasnoti. načini so pač različni.
Nikakor pa se ne morem strinjati z vašo trditvijo, da v Sloveniji ni nadzora nad delom zdravnikov. Poleg varuhinj človekovih in pacientovih pravic so tu še strokovni nadzori s strani zZdravniške zbornice, da o sodenm pregonu, ki je bil v prtetklosti kar opisovan (nor. zadeva Šilih, Slovenj Gradec, pa zadeva s kolegico z jezerskega v zvezi s homeopltskim zdravljenjem) sploh ne govorim.
Jasno je, da pri svojem deli vsak, ki dela, žal dela tudi napake. Ampak-v Sloveiji je boleče, ker jih delajo samo zdravniki, po mnenju javnosti pač.
Kaj pa gospod, ki je z ratrakom povozil deklico pod vplivom alkohola? Zadeva je čisto potihnila.
In-recimo arhitekt, ki je skonstruiral streho v nakupovalčnbem centru City Park? na serečo se je zrušila v času zaprtja parka, žrtev ni bila, strokovna napaka pa menda vendarkle je? Lahko bi bili tudi smrtni izidi…
Lp,
N
Ampak opažam pa, da ima vse preveč zdravnikov s tem težave. Slišala sem že odgovore, češ da “preveč berete internet”, da “ne morete vsega razumeti, ker pač niste hodili na medicino”, da “nimam časa za vse to”, in podobno. Menim, da to ni prav in tudi ni v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah, kjer jasno piše, kako je z informiranostjo in na tej podlagi pacientovo izbiro.

Verjamem, da je težko, pa vendar vidim pri nekaterih drugih zdravnikih, da je možno – dr. Pušenjak na sosednjem forumu recimo si vzame čas za podrobno razlago, prilagojeno pač razumevanju nas,pacienkt. Verjamem, da enako počne tudi v ambulanti in pri posegih. Tudi nekateri drugi dr. imajo enako prakso, čeravno ne odgovarjajo po internetu. Z njimi se lahko pogovorim kot enakopraven člen v razmerju zdravnik-bolnik-bolezen-zdravje. Prepogosto pa doživljam zgoraj opisani pristop, ki se mi žal zdi podcenjevalen do bolnikov.

Zanima me, kaj o tem menite vi. Najlepša hvala za odgovor.[/quote]

Spoštovani,
lep pozdrav.
Vaša trditev o razsulu mi zveni znano, da ne rečemo celo, da je stara…
Če je v razsulu, kako, da se končno enkrat ne razsuje? Kako to, da tu in tam celo koga pozdravimo? Sarkastično, priznam, ampak-tako je.
In kako, da so naše čakalnice vsak dan polne, zvečer pa prazne (splošni zdravniki dnevno pregledamo 50-70 ljudi)? Dnevno je v splošnih ambulantah v Slovenijicca.30.000 pregledov. Če bi storili 1% usednih napak, kar ni zelo veliko (1% napake namreč), si lahko predstavljate…
In-če je zunaj še slabše-da ni pri nas nemara celo boljše, kot v tujini (besedni red vaše trditve sem samo obrnila, resnica ostaja)?
da ni morda vzrok vsemu temu vendarle strokovnost, odnos, prizadevnost zdravstvenih delavcev?
Hvala za vaše mnenje.
Lp,
N[/quote]

Nisem mislika nič slabega.Hotela se povedati točno to(na ironičen način), da pri nas ni tako slabo,samo mi očitno ni uspelo.
nekateri bi samo,daj, daj, potem pa prudeje ven, pa sploh ne poslušajo, kako bi morali živeti.[/quote]
Hvala za spodbudno misel, ste med redkimi!
Lp,
N

Pozdrav

Čakalnice so res kadajpakdaj precej polne in veliko ljudi čaka za posvet in se pritožuje, češ zakaj toliko časa traja. Morda bi se moral kdo zamisliti nad tem, da ko je notri, pri zdravniku, pa mu je zelo všeč, ker se mu le ta toliko časa posveti. Sama raje čakam zunaj veliko več časa in da se mi potem zdravnik posveti ko sem notri, ne pa da sem zunaj v čakalnici 2 minuti in da me z enako hitrostjo potem tudi,,odpika,,.

Moje vpršanje pa se glasi: Kdaj je po vašem mnenju pametno, da se človek odpravi k zdravniku?

Spoštovani,
hvala za odlično vprašanje.
Morda si je pred obuiskom pri zdravniku pametno urediti misli.
Kaj boste povedali? V kakšnem vrstnem redu? kaj je bilo prej: padec in potem bolečina v kolenu-ali vas je koleno bolelo že prekj?
Nič napak ni, če si oporne točke napišete na listek, tako zagotovo ne boste ničesar pozabili, pa še čas bo racionalno porabljen.
Mi zdravniki se prio pregledu ravnamo po shemi SOAP: Subjektivno.najprej zbrati podatke, ki jih pove bolnik.
Objektivno: opraviti pregled. Izmeriti, poigledati, potipati, poslišatu, rtestirati, laboratirijski izvidi, slikanje-kar je pač potrebno

A(angleško-assessment)-oceniti zbrane podatka: za kaj bi lahko šlo? kakšna je delobna diagnoza? Katere bolezni/stanja pridejo v poštev?
P-plan: kakšen načrt obravnave bi napravili? Opazovanje, zdravljenje, zdravila, fizioterapija, napotitev…
Morda vam bo glede na te oporne točke v bodoče laže sodelovati z zdfravnikom, vaše sodelovanje je namreć ključno!
Lp,
N

po eni strani so zdravniki bogovi v belem, samo po drugi so pa tudi eni pacienti preveč pametni.Preberejo članek v časopisu in že poznajo svojo diagnozo.

Živjo

Imam očeta, ki je v svojem življenju prebral že marsikatero knjigo, redno spremlja novosti in bere članke o boleznih. Njegova težava pa je v tem, da ko se odpravi k zdravniku, mu zrecitira malodane diagnozo svoje bolezni in kaj želi, da mu zdravnik predpiše. Seveda je takšno dokazovanje že obrodilo sadove in oče je samoplačniško plačal storitev, katero mu je zdravnik odsvetoval in izkazalo se je, da je zdravnik imel prav. Na žalost se oče nad tem ni niti malo zamislil in tudi v drugo je bilo zelo podobno.

Jaz razumem, da je zanimanje za zdravje super, ampak kako se obnašati v tem primeru? Povedano drugače, ali je pametno, da gremo k zdravniku in mu začnemo razlagati neke ,,svoje diagnoze,, o svojih težavah, pa čeprav mislimo, da vemo zakaj gre, ker smo prebrali nekaj o temu? A ne naredimo tako več škode kot koristi?