Živjo,

ja, sem v službi v zdravstvu (v informacijo vsem, ki me boste napadli), a o študiju ne mislim debatirati.
Popolnoma se strinjam z vami, da nekateri zdravniki po človeški plati ne dosegajo potrebnega minimuma, vendar tu ni kaj – taki so kot ljudje in ne kot zdravniki (škoda je le, da so šli v tak poklic).
V bistvu se oglašam zato, ker so vsi zadnji našteti primeri malo zgrešeni kar se tiče samih zdravnikov. Tukaj ne gre za zdravnike, ampak za zavarovalnico, ki storitve plačuje. Če nekoga naročiš čez 3 mesece, pol leta ali celo 2 leti, ga zato, ker enostavno lahko narediš le xx takih posegov mesečno oz. letno. Stvar je omejena na celo leto, vendar, če bi vse pooperirali v 2-eh mesecih, bi delali še manj kot nam že tako očitate.
Samoplačniški posegov pa ZZZS ne omejuje, ker niso njena stvar. Človek plača in dobi kar potrebuje, žal. Ampak to ni zato, ker leni zdravnik dopoldne ni hotel operirati, popoldne pa bo lahko, ker bo dobil denarce. ZZZS pač da 1 vrečo denarja (karikiram) in iz nje se črpa za vse posege. In če prekoračiš, ne plačajo.
LP, Alenka

Alenka, to je sicer res,ampak mi smo govorili tudi o odnosu istega zdravnika, ki dopoldan molče in na stolu opravlja svoj posel, popoldan pa je zelo zgovoren in prijazen.Pride ti odpret vrata, te povabi naprej, ti razloži kaj bo počel, ti raloži kako in kaj je s teboj in kaj še bo in kaj ne bo….potem te spodbuja, da tudi ti njega kaj vprašaš in ti pri tem pomaga, na koncu vstane, ti odpre vrata, ti poda roko,ti želi vse najboljše…..ampak to ne zato, ker se je ta isti zdravnik kar čez noč prelevil v prijaznega strokovnjaka, ampak zato, ker LASTNIK popoldanskega šihta od njega to zahteva in ga zato tudi plača.
Dopoldan pa od njega ne zahtevajo tega in to je narobe.
V državnih bolnicah imaš pri nas občutek da si prišel v neko hiralnico-državno hiralnico za brezposelne.Porka duš, zakaj ne more biti osebje v teh bolnicah na takšnem nivoju, saj prejemajo bolnice od ZAVODA davkoplačevalski denar, privatne bolnice pa direktno iz našega žepa.Pa ne mi rečt, da so usluge v privatnih bolnicah dražje, ker niso.

Očitno je, da veliko bodočih zdravnikov in zdravstvenih delavcev, sodeluje v tejle debati. In – na ton pisanja – je očitno tudi, da se počutijo napadene in ogrožene. Pa sem mnenja, da je slednje odveč.

Kar se mene tiče, jaz sama sem v tej debati prva uporabila oznako “drekači”, pa je povsem pasalo v kontekst napisanega, saj je bilo očitno del zelo subjektivne zgodbe (torej tega ne gre posploševati): moja osebna izkušnja – moje osebno mnenje o povsem konkretnih ljudeh (med njimi ni teh, ki se oglašajo na tem forumu, pa tudi ne mečem vseh v isti koš).

Se strinjam s prejšnjo sogovornico: ne le zdravstvo, vsepovsod se najdejo ljudje, ki so očitno zgrešili pri izbiri poklica, zato morda niti ni tako zgrešena domnevna stranpot te debate: namreč razglabljanje o samem študiju, le da dajem konkretno težo le naslednjemu vprašanju. Zakaj se ljudje sploh odločajo za študij medicine, socialnega dela …? Upam, da zato, ker imajo radi ljudi in ker bi jim radi pomagali … in upam, da ne zaradi naslova dr., plače, občutka moči … Vem pa: da so med njimi tako prvi kot drugi! Žal! In, morda jih sploh ni tako veliko! Prav o tem bi lahko največ vedeli prav medicinci! Poznam študentko stomatologije, ki je ob neki priliki povedala, da se h kar nekaj svojih soštudentom ne bi usedla na stol: ker ne obvladajo, učili so se le za ocene, za dr., in ne, tako kot ona (dokaz, da so tudi ok ljudje med njimi), za blagor bodočih pacientov, pa so se vsi nekako dokopali do dr.!

Konec koncev tudi sama poznam dobre zdravnike, vredne zaupanja, sploh pa sem spoznala kar nekaj čudovitih medicinskih sester. In morda je to povsem človeška lastnost: ko je izdano zaupanje in ko si osebno močno prizadet, tako in tako vidiš vse zelo črno in brezupno, in takrat pozabiš na tistih sto čudovitih zdravnikov, ki si jih spoznal doslej, ker si se spotaknil ob enega, dva ali tri, ki kažejo manjko človečnosti in sploh emocionalne inteligence (ker zdravniki niso zgolj mehaniki in njih pacienti ne zgolj stroji, so manjki teh lastnosti zaskrbljujoči).

In za konec: JE PRAV, DA SI VZAMEMO PRAVICO: POVEDATI! Če nekaj ni ok, imamo vso pravico povedati, da se nam to ne zdi ok! Pa naj bo to zdravnik, mehanik ali profesor v šoli!

Zanimivo….Tale tema se je vrtela že pod naslovom “Kajenje v KC”.Udeleženci pa (nekateri) isti.

Čvekanje o težavnosti študija je res brezpredmetno. Ni pomembno kako dolgo si študiral in kako težko. Pomembno je kaj znaš.

Nekateri zaradi slabe osebne izkušnje seveda skušajo oblatiti vse zdravstvene delavce ( so zoprni, neprijazni, “šlampasti”, nesposobni, preveč kadijo)…Skratka….zdravstvo je treba zrušiti.

Takšno omejeno posploševanje bi lahko prenesli tudi na druge poklice, ki jih imate. Npr. Šolstvo je na psu, profesorji so samozadostni bedaki, nesposobni predavanja.Dol s šolstvom!
In kaj šele pravosodje….Vsi pravniki goljufajo. Vse uslužbenke na pošti so “brezobrazne”. Prodajalke so lene, natakarice cipe…..Še kaj?
Ne vem, če se kdo od vas, z zgoraj navedenim poklicem strinja s splošno oceno….

Kar se tiče pregledov in čakalnih vrst…..o tem sem že pisala, lepo pa je razložila tudi Alenka, čeprav nekateri kar ne zakapirajo.

Strinjam se z urshy.

Res je, da je zdravstveo na psu.
Ampak, kadar začnemo govoriti o šolstvu, ponavadi tudi sledi zaključek, da je na psu.
Pa da o gospodarstvu ne govorimo. Uh, pa politika…..
Očitno je pač, da se bo na mnogih področjih moralo kaj spremeniti…..

Tolikšnega blatenja in črno-belega mišljenja, kot je na tej temi opisanega, pa tudi zlepa človek na doživi.

Dol z zdrastvom – je velikokrat sporočilo vaših mailov!
Ko pa boste zboleli, boste klečeplazili pred zdravniki in iskali “bližnjice”!

mimogrede – da ne bo pomote – nisem zdravnica, niti zdravstvena delavka

Želim vam pa, da bi usluge zdravstva čim manj potrebovali.

Anja, mislim, da si zelo površno prebrala poste ( če si jih sploh vse ), če si iz vsega tega povlekla tak zaključek. Res je: tako črno-belega mišljenja in takega površnega posploševanja, kot je v tvojem zaključku, ne doživi človek vsak dan.
Noben od zagovornikov zdravstva tukaj ni znal ( ali hotel ) odgovoriti na nobeno konkretno vprašanje oz. konkreten primer. V glavnem so vsi nakladali o težavnosti študija in kakšen je še dodal mogoče oguljeno frazo o želji po reševanju življenj, o tem kako je težko biti zdravnik, o tem kako je vsega kriva zavarovalnica, vlada, politika itd….
Vsi, ki so tukaj imeli pripombe na zdravstvo, so govorili o konkretnih primerih, ki so se jim zgodili, prepričana sem, da noben ni imel namena samo blatiti zdravstvo iz čistega miru. Vsak, ki se mu je zgodila krivica ali pa še kaj hujšega, želi vedetin zakaj. In upravičeno pričakuje, da mu lahko “poznavalci” in zagovorniki zdravstva pri tem lahko pomagajo.A je kateri od teh dobil kakšen konkreten odgovor ali komentar na konkreten dogodek??? NE!
Zato je tudi vsako nakladanje o tem, da nekateri nočejo zakapirati kako je s pregledi in čakalnimi vrstam, ne samo brezpredmetno, ampak neumno.

In, Urshy, govoriti o tem, da hočejo nekateri zaradi slabe izkušnje oblatiti vse zdravstvene delavce – to je omejeno ( da ne rečem slaboumno ) posploševanje, še več, je žalitev inteligence drugih ljudi.

Ta debata je postala totalno neproduktivna, z nekaterimi posti žaljiva in celo pod vsakim, še sprejemljivim nivojem človeškega komuniciranja.
Zato je z moje strani definitivno zaključena.

Odslej se bom na tem forumu oglasila samo še s konkretnimi primeri – imeni in priimki.
Lep pozdrav.

Opraosi, ampak kako pa naj nek zdravink ali kdorkoli drug odgovori na konkreten primer, ki ga sam ni doživel?
Konkretne primere se lahko reši samo v komunikaciji s konkretnimi ljudmi, ki so bili v to vpleteni. zato ne more noben “zagovornik” zdravstva, kot ti to poimenuješ, dati konkretnega odgovora.
S tvojim zadnjim stavkom se pa tudi jaz popolnoma strinjam.
LP

Črno – belo? Nekateri pa res zelo površno berejo in še bolj po svoje dekodirajo misli drugih ljudi! Z malo ali nič tolerance do drugačnega mnenja in do njihovih lastnih izkušenj (ne živimo v idealnem svetu in nimamo vsi samo dobrih izkušenj).

Tudi nisem začutila prav veliko empatije v večini vaših postov, kar me preseneča: ste tudi sami ljudje, slej ko prej boste – vi ali vaši bližnji – tudi sami postavljeni v podobne situacije. In če stvari, kot smo nekateri to že občutili, resnično niso tako rožnate, kot bi si nekateri želeli, je za vse najbolje, da se take stvari tudi tretira tako: torej na način: TO NI SPREJEMLJIVO! Tako se z ljudmi ne dela!

Pri tem mi je jasno tudi to, da je udejanjenje resničnega ideala v prakso popolna utopija! A to še ne pomeni, da se lahko z vsem kar sprijaznimo! Jaz osebno vidim kritiko, če je ta v osnovi konstruktivna in obče-dobronamerna, kot enega od osnovnih gonil razvoja in vsakršnega napredka.

Kakšno je torej stanje v zravstvu? Bi rekla da je stanje veliko veliko boljše (nova spoznanja, novi pristopi k zdravljenju …) kot pred 20 leti. In srčno upam in verjamem, da bom istega mnenja tudi leta 2024 (še posebno v smeri odnosov)!

MEDICINA JE PRED VELIKO PRELOMNICO! In še nekaj mnenj:

Maximilian Gottschlich (1998): “Medicina prihodnosti bo komunikacijska medicina ali pa bo izgubila ljudi, zaradi katerih je pravzaprav tu.”

Michael Balint: “Najpogostejše uporabljeno zdravilo splošnih zdravnikov so prav zdravniki sami in ne zdravila, ki jih predpisujejo. Zdravilno deluje celotno vzdušje, v kateri dajemo in jemljemo zdravila. V tem okviru je komuniciranje terapevtsko sredstvo samo po sebi, ne le sredstvo za boljše razumevanje bolnika.

Mirjana Ule, knjiga Spregledana razmerja – od ružbenih vidikih sodobne medicine: “Za razvoj moderne znanosti in sodobne medicine je odločilna kartezijanska predstava sveta kot velikega stroja in človeškega telesa kot preciznega mehanizma, delitev na telo in dušo, razum in čustva … Strojni model človeka nima mesta za dušo, intuicijo ali intuitivno vednost. Čeprav medicina ne more zanikati teh učinkov na zdravljenje, kar kažejo tudi raziskave placebo efekta znotraj medicine, javno zavrača vse, kar ni v skladu s prevladujočim mehanističnim razumevanjem naravoslovno usmerjene medicine in kar ni pojasnljivo z njenimi strogo definiranimi pogoji.”

In še in še, pa vas ne bom več morila (tiste, ki zanima: Priporočam knjigo Mirjane Ule, sicer tudi dr. in profesorico socialne psihologije na FDV-ju).

Ja Helpa, pa menda vendar nisi pričakovala sočutja zdravstvenih delavcev, obenem pa zlila golido gnojnice po zdravstvu. Prav imaš, omejenost pa res nima meja. No, pa škoda besed, saj si vehementno izjavila, da je debata zate končana. Torej ne smemo upati, da se boš še pojavila.

Nevihta…….Bog pomagaj, če bi vas (in nas) zdravili le s placebo efektom.:))))

Se strinjam z Nevitho, da se stvari v zdravstvu počasi premikajo.

Po drugi strani pa razumem ostale poste (npr. podjetnik, alenka, helpa, Richard).

Problem zdravstva kot ga vidim jaz, je večplasten:
– finančni – tega je lepo opisala Alenka. Sistem vzjamenosti trenutno s samoplačniškim zdravstvenim zavarovanjem za enkrat še pokriva potrebe, čeprav ZZZS vsako leto “zavezuje malho in na novo določa kvote operacij, terapij itd. Medtem ko na eni strani zavezuje malho, si na drugi strani privošči razsipnost (npr. operacijske mize ali uporabna zdravila, ki končajo v smeteh). Nekateri zdravniki (in predvsem ostalo medicinsko osebje) mora doseči določeno kvoto točk (na podlagi katerih ZZZS plača zdravstvene preglede ZD ali bolnici). Marsikje si šefi privoščijo »befele« in dvigujejo kvote, ki jih zdravnik mora doseči – saj potem kapne več denarja.

– socialni – tehnološki: K porastu različnih bolezni, stanj je pripomogel tudi napredek medicinskih ved, odkrivanje novih bolezni, tehnik na eni strani, kot tudi tempo življenja in brezbrižnost države na drugi strani. Čeprav mora imeti vsako podjetje pravilnik o varstvu pri delu, se ga marsikateri delodajalec ne drži. Slovenija spada v sam vrh poklicnih bolezni, veliko pa je tudi delovnih nesreč. Prav tako Slovenija nima dolgoročne strategije preprečevanje najpogostejših (npr. srčno- žilnih) bolezni (malce k temu sicer pripomorejo razne organiziranje športne aktivnosti ali pa posamezna društva, vendar je vse to premalo globalno in povezano) kot tudi ne defografskega načrta. Čeprav se vodi skopa statistika o sistematskih pregledih, zdravniških pregledih v času zaposlitve, bi se iz teh podatkov dalo dobiti neprimerno več – tudi za preventivo.

– psihološki: Prijazne in ne prijazne ljudi srečaš vsepovsod, pa tudi zdravniki so krvavi pod kožo. Odnos do pacienta je odvisen od osebnosti zdravnika samega, kot tudi od poznavanja psihologije in deotologije. Po mojem stvari, kako razložiti, da te čaka resen poseg ali si resno bolan, niso najbolj enostavne. Mogoče bi se morali spremeniti tudi pacieneti sami, saj po mojem premalo sprašujemo in s tem damo zdravniku občutek, da so je situacija tako ali tako že poznana (pa čeprav se nam niti ne sanja). Samoplačniške ambulante do neke mere dvigujejo kakovost in povzročajo konkurenco (saj se z zdravjem ni za igrat in če si lahko privoščiš privat, pač greš privat). Problem pa je kot pravi podjetnik, nad tem ni nadzora. Čeprav zakon o delovnih razmerjih delo v drugi organizaciji omejuje na 8 ur tedensko, imam občutek, da pretirane kontrole nad tem ni. Tudi meni je bila vedno uganka, zakaj je zdravnik v javni ustanovi neprijazen, ko pa dela privat, pa se pogosto od njega celi mleko in med. Je motiv res denar? Nimam nič proti, da so zdravniki ustrezno plačani (še posebej tisti »ta boljši«), me pa vseeno moti, da kljub fakulteti nikoli (tudi pred penzijo) ne bom dosegla povprečne plače zdravnike, ki se svojega dela loteva zelo ležerno.

– organizacijsko – strokovni: Tukaj se strinjam z Kerbom: kar se organizacije tiče, bi se lahko marikateri ZD ali bolnišnica lahko zgledovali po samoplačniških ambulantah. Res je, da se tudi tukaj stvari premikajo na bolj. O rivalstvu med posameznimi bolnišnicami, kot tudi o tem, da (kljub temu, da ima kar nekaj medicinskih strokovnjakov, ki segajo v sam vrh), večina zdravnikov ne spremlja novejših trendov in smernic medicine, pa mogoče kdaj drugič. Prav tako o napakah, zmotah in zmoticah našega zdravstva.

Pa še to, pred letom se je moj kolega iz Danske poškodoval na dopustu v Piranu. Poklical je svojega zdravnika in ga vprašal, kam naj se v Sloveniji obrne po zdravniško pomoč. Prepričana sem, da moj zdravnik tega ne bi vedel, če bi se mi podobno zgodilo na Danskem. Mogoče bi me rešila »mednarodna asistenca« ali deskanje po internetu?

Uf, sem se razpisala : )), – oprostite. Laura

pravzaprav imate vsi po vrsti prav kar trdite in o čemer pišete.Jaz bi dodal, da nobena vlada v Sloveniji ne bo rešila problema čez noč, razen če bi bil jaz minister za zdravstvo, ker bi si upal narediti nekaj, kar si nihče ne upa, ker vsi vejo, če bi to naredili, bi na naslednjih volitvah pogoreli, ali pa še prej z interpelacijo.
Torej, jaz bi uvedel doplačilo za zdravstvene usluge vsem ki so predebeli.Če je moški, ki je visok 175 cm, težak
75 kg-brez doplačila
50 kg-10% doplačila
85 kg-20% doplačila itd….
če je kadilec- 50% doplačila
da ne naštevam vseh primerov…

po drugi strani pa zdravniki predpisujejo preveč zdravil, katere ljudje množično mečejo stran-v smeti…
za enkrat toliko