Žena je že več kot leto in pol v bolniškem staležu zaradi kompliciranega zloma gležnja. Problemi so še vedno z nezadostno razgibanostjo gležnja, bolečin v gležnju, hitre utrujenosti, vazomotorne nestabilnosti itn.
Mnenje dveh specialistov je, da še ni zmožna opravljati svojega poklicnega dela.
Zdravniška komisija na podlagi izvidov in mnenj specialisto v katerih jasno piše da dejansko še ne more opravljati svojega dela, jo enostavno pošje delati za skrajšan delovni čas (4 ure). Splošna zdravnica se je na ta sklep pritožila pa je bilo zastonj. Sedaj se je pritožila še žena in čakamo in ne vemo kaj bo v tem času žena ne dela ker enostavno ne more a po odločbi zdravniške komisije bi mogle pa čeprav se je pritožila.
Ali je res zdravstveno zavarovanje tako na slabem, da tudi bolane pošilja delat, oziroma jim prekine bolniški stalež pa če ne morejo delat so potem na bolniškem na račun podjetja. Ne vem kdo prevzame odgovornost če se ženi kaj zgodi, na poti v službo, v avtobusu in v službi. Specijalist ji je točno povedal, da je to njena oslabljena točka in da nikoli več ne bo tako kot je bilo, napisal je pa da ni sposobna aza delo.
Ne vem kakšne so izkušnje drugih, če ima kdo kakšen dober nasvet bi prosil da napiše. Ali je možno tožit tudi zdravstveno zavarovanje. Na enem izvidu je specialist napisal da mu je nerazumljivo mnenje zdravnikov zdravniške komisje.

pri nas smo imeli podoben primer. teta ima multiplo sklerozo in kronicno crevesno vnetje. invalidsko so ji odobrili sele po malo manj kot dveh letih. za tem, ko se je pritozila sama.
prijatelj igra trobento. profesionalno. s tem se prezivlja. med nesrecnim padcem si je preklal zgornjo in spodnjo ustnico. zgornjo skoraj do nosu. po operaciji je brazgotina seveda trda in s tem ne more igrati. pri trobenti je pomembna lega un drza ustnic. torej, od igranja ne more ziveti. star je 50 let. na koncu je dobil invalidsko. ne vem tocno, kako je zadeva potekala, vem samo, da so imeli precej problemov z zavarovalnico. lahko se pozanimam in ti sporocim.

kar se tice da bi tozil zavarovalnico- mislim da nimas tud pikice sanse. najbolje bo, da za nasvet vprasas kar svojo zdravnico. mogoce tudi specialiste?

oprosti ker ti ne morem nic pametnega povedat, mi je pa cist jasno kako se pocutis. naj se za pol leta zadovolji s 4 urnim delavnokom, potem pa se pritozi se enkrat?

sporoci kako bosta uredila, lp

vas čisto razumem.
problem je v tem, ker so zdravniki na komisiji zakon zase, so nedotakljivi, pod nobeno kontrolo , pod nobeno odgovornostjo, skratka bogovi v malem.
to je bilo tudi že napisano v nedeljskem dnevniku, kjer je pisalo o podkupljivosti zdravnikov, kateri se celo hvalijo naokoli.
skratka nič drugega vam ne morem svetovat kakor da se v skladu s tem kar je bilo napisano v časopisu obrnete na tega zdravnika in ga malo podmažete, da vam napiše 8 urno bolniško. to bolniško, katera vam sicer pripada, pa jo naš zjebani pofukani sistem ne dovoli koristiti.
ker vsak dela kar hoče v zdravstvu, ker ni zakona za njih.
keber pa priča ke v tri pizde materne.
men k se bo strgal jih bom šel pobit ke na komisijo.

še to, tega pa sploh ne razumem, kako lahko en kurčevc pooblaščeni zdravik specialist recimo ginekolog al pa psihiater, LAHKO odloča o nezmnožnosti za delo pacienta kateri ma ORTOPEDSKE TEŽAVE ??@!#$ jim materna pokvarjena, zakaj pa pol hodiš k specialistu ortopedu, pol je vseeno če greš na pregled k enmu k ovce pase.-

No pri nas je vse še na zdravniški komisiji I. stopnje. Pritožili smo se že, kako se bo izteklo ne vem, bomo še videli. Oba specialista sta dala še predlog na invalidsko komisijo za ugotovitev stopnje invalidnosti in mislim da je njena splošna zdravnica (ki je tudi moram priznati zelo razumevajoča) tudi že dala (vložila) predlog na invalidsko. Kdaj bo na invalidski ne vem. Samo vemo, da je problem ker ima trd, zatečen in boleč gleženj, ki ji ne dovoli počepniti, pri hoji je zelo počasna, po stopnicah da ne govorim, brez da bi se držala ograje sploh ne more, gre po eno stopnico, diagnoza je tudi vazomotorna nestabilnost.
In ne glede na vse to hočejo da gre delat a kako jo bodo gledali v službi kako se teško giblje, kako je počasna, ne more na lojtro pa čeparv vse to njen poklic zahteva. Še sreča je da jo v službi imajo kar dobro zapisano ker je redko bila v bolniški. Težko je ko vse skupaj res predolgo traja in na ženine težave vsi kimajo z glavo in jo tako razumejo. Vidm pa da žena počasi postaja nestrpna in ji vse skupaj gre tudi na živce. Razmišljal sem celo da bi poklical rešilca, da jo pelje v službo ker ne vem kdo bo odgovarjal če se ji kaj zgodi do avtobusa ali v avtobusu na poti v službo in iz službe.
Gleženj si je zlomila v avtobusu na poti v službo, ko je mestni avtobus močno zavrl, je več potnikov padlo in se poškodovalo ona pa je utrpela kompliciran zlom gležnja katerega zdravljenje traja več kot leto in pol.

Žalosno, toda resnično.

Pol leta delam 4 ure,saj sem po težki prometni nesreči komaj lani novembra po petih letih in pol dobila drugo kategorijo. Imela sem zlomjeno: medenico, oba kolka stegnenico, zdrobljeno pogačico, zlomljeno ključnico, podlaktnico, notranje poškodbe, naknadno sem bila na operaciji sapnika in stegnenice, ki se mi ni dobro zarasla in imam sedaj v njej šansonov vijak. Po 3,5 letih sem dobila III. kategorijo invalidnosti. Pritožila sem se in iz Lj. dobila potrjeno III. kategorijo. Na predlog zdravniške komisije sem v času pritožbe delala 4 ure, čeprav bi lahko bila doma, a se je strinjalo s tem podjetje in jaz. Do takrat, ko je osebni zdravnik spet lahko vložil predlog na IK in do sklepa IK sem delala 4 ure. Na delo se cel čas vozim z avtom, ki sem ga kljub težki prometni nesreči ponovno začela voziti, sicer pa nobeno komisijo ne briga, kako kdo pride na delo. Jaz nisem imela druge izbire, ker je avtobusna postaja daleč, pa na avtobus težko pridem, brez bergle ali tuje pomoči sploh ne.
Vaša žena ima drugo nogo nepoškodovano. Če je na delovnem mestu dobro zapisana, ji bodo že dali takšno delo, za katero bo sposobna. Verjetno pa ne sanjate, da bo z enim zlomom prišla do invalidske pokojnine.
Sama po sebi vem, da mora bolnik ob pomoči specialistov največ sam storiti za sebe, ker ni nikomur nič podarjeno. Naj dela tudi žena tako, pokaže voljo in gre delat, saj če ne bo šlo, bo itak brez problema dobila bolniško – 8 ur, ki bo sigurno potrjeno od imenovanega zdravnika.
Lep pozdrav!

Vidim, da ste res pretrpela/li.
Vseeno je težko razumeti, da ti specialist ortoped in fiziater v izvidu napišeta, da dejansko nisi še sposoben za opravljanje svojega poklica, potem pa ti zdravniška komisija v kateri so kot je en gospod rekel ginekologi, splošni zdravniki in ne vem kateri še, izničijo mnenje specialistov in te pošljejo delati. Pa kje je tu logika, oziroma zakaj imamo specialiste, kako to razumeti. Pa to je velika sramota za zdravstvo, za specialiste, za stroko in tako naprej. Kako priti v službo če si še bolan, potem te lahko sodelavci, in vsi ki te poznajo imajo res za simulanta.
Poznam primer ko je enega gospoda bolela roka in ni mogel delati. Hodil je k zdravnikom, k specialistom, pestro je bilo njegovo zdravljenje, saj je večkarat prekinjal bolniško in je moral delati. Po daljšem času, bolniška-služba-bolniška, ga je po tihem večina imela že za simulanta. Naenkrat pa so Ahmetu odrezali roko, nakar so se vsi spogledovali in govorili “ja, pa res je bil bolan”. Ta primer osebno poznam, priznam pa da so verjetno tudi primeri, ki so kontra k temu kar sem navedel.
Mene pa vseeno moti to, da se najde nekdo ki razvrednoti znanje, strokovnost in trud specialistov, ki te zdravijo in te dobro poznajo in te tudi ščitijo, potem ko vse to zdravniška komisija izniči, ostaneš sam, in moraš sam dokazovati, da si res bolan. Takrat se počutiš, bedno, ponižano in ne moreš verjeti da se kaj takega lahko danes dogaja.

Strah me je še ker žena poleg vseh problemov ima tudi diagnozo “KRBS”, kar pomeni “Kronični regionalni bolečinski sindrom” ali po tuje “SUDECK”. O tej bolezni je zelo malo znanega, je povezana z živci, mišicami in ne vem vsem čem. Bral sem en članek na internetu v katerem piše, “Patofiziologija te bolezni je nejasna, zdravljenje je neuspešno”, enostavno lahko pride, da na to nogo sploh ne moreš stopiti. Na internetni strani “http://www.morbus-sudeck.ch/” pa se vidijo stadiji te bolezni in te je groza zadnjega-III. stadija te bolezni, ko ti se lahko obe noge posušijo.
Zato se večkrat spomnim Ahmeta, njegove boleče roke in vseh njegovih tegob, dokler mu roko niso odrezali. Zato mi tudi večkrat roji po glavi ” ALI MORA RES PRITI DO NAJHUJŠEGA, DA ŠELE POTEM UGOTOVIJO, DA SI RES BIL BOLAN IN DA NISI BLEFIRAL”???.
LP, vsem.

To je res. Ne vem, zakaj hodimo okoli specialistov. Če te pokličejo na zdravniško komisijo, imaš občutek, ko te član te komisije začne “obdelovati”, da res simuliraš in dostikrat sem imela slabo vest, da me sploh kaj boli in kako sem lahko takšna, da o tem govorim, sploh članu komisije. In večkrat sem se pri svojih poškodbah potem spraševala, kako je šele drugim, ki imajo manj poškodb. Iz primera vaše žene in iz mnogih drugih, o katerih sem se v teh letih imela priložnost pogovarjati, res ni lahko in sprašujem se, kaj za ljudi dela tam, saj poleg vsega naredijo iz tebe še duševnega invalida.
Prvič so me klicali na ZK po enem letu, ko sem prišla, hvala bogu, z invalidskega vozička na bergle. Bilo je meseca aprila in zdravnik je rekel, da zdaj ko se začenja pomlad in bo lepše vreme, lahko začnem delati 4 ure. Zunaj pa je naletaval sneg. Zahteval je mnenje travmatologa, ki me je operiral in h kateremu sem hodila na kontrole. Ta je dobesedno znorel in napisal tako mnenje, da sem še tri leta imela mir. Povabili so me še na komisijo, a je bila vse skupaj bolj formalnost. Ko pa sem privolila, da sem šla 4 ure delat, sem se počutila toliko močna, da sem zmogla, čeprav sem berglo dokončno odložila šele pred pol leta. Pa tudi psihično mi je kar prijalo, da nisem bila samo doma in lep je občutek, ko vidiš, da si še koristen. Seveda sem bila še precej v 8 urnem bolniškem staležu in vmes sem imela dopust, ko pa sem dobila potrjeno III: kat. sem pa delala dva dni 8 ur, tretji dan pa sem že ostala doma. Pri meni se je na koncu dobro končalo in upam, da bo tako pri vaši ženi. Zdaj, ko je še v bolniškem staležu in ko jo komisija začne “bombadirati”, je hudo. Jaz sem pretočila dosti solz predvsem zaradi njih namesto zaradi stanja, v kakšnem sem bila in posledic, ki so ostale.
A naj vztraja pri svojem. Dosti pomeni, če imaš dobrega osebnega zdravnika. Sama sem svojega pred leti menjala, ker mi po tistem, ko me je komisija po enem letu hotela poslati delat, ni več verjel in postal nemogoč.
Vidim tudi, da ji stojite ob strani, kot je meni moj mož. Po nesreči, ko sem bila pol leta nepokretna, je bil doma, ker me je negoval. In takrat mu je zdravniška komisija podaljševala bolniško. Danes ne vem, če bi se to zgodilo.
To veliko pomeni in ob njeni vztrajnosti, pomoči vas, osebne zdravnice in specialistov se bo stvar gotovo ugodno tudi v vašem primeru končala.
Držim pesti za vas in želim vso srečo!

To bo žena vesela, ko bo to zadnje od vas prebrala. Vidim pa da ste tudi ogromno pretrpeli, največ vi a tudi cela družina.
Podobno trpimo tudi mi, največ pa moja žena, zaradi stalnih bolečin v gležnju. Zelo pogosto je boli tudi že druga-zdrava noga, tako da včasih pravi da jo bolj boli zdrava kot pa bolna noga. Jasno je, da stalno enako stokanje tudi zdravnikom postane mora, sploh pa ker nisi edini. Tudi za njih je zelo težko ker vsak pričakuje da mu se zdravnik maksimalno posveti, za kar hvala bogu žena in tudi mi imamo srečo, razen da nas dodatno muči zdravniška komisija.
Boli je gleženj, boli jo zdrava noga, a zelo pogosto jo boli tudi v duši ker misli da drugi mislijo da ona simulira. Ne vem koliko krat sem že sam bil nervozen in ženo v črnih razmišljanjih zelo grdo prekinil ter ji rekel da mi je dosta in d me sploh ne briga kaj drugi mislijo. Nima kaj veliko pokazati razen da je noga v stopalu trda, nerazgibana, še vedno zatečena, temnejša in malo drugačne oblike kot zdrava, za bolečine ti pa lahko verjamejo ali ne.
No vendar je sreča tudi v nesreči saj ženo v SOČI zdravi fiziater, dr. Pražnikar, ki ji je tudi odkril in postavil diagnozo za to hudo bolezen, KRBS-desnega gležnja in ki je že vložil ogromno svojega truda, znanja in strokovnosti (prepričan sem, da tudi dodatnega znanja), da je ustavil napredovanje te hude bolezni. Če ne bi srečali dr. Pražnikarja, je vprašanje kako bi se končalo zdravstveno stanje moje žene.
Opis, simptomi in slike bolezni iz internetne strani, http://www.morbus-sudeck.ch/, so mi velikokrat pred očmi in še vedno stalni strah, da vsega hudega še ni konec in celo to da se bolezen še ponovi.
L.P.