Spoštovani !

Znašla sem se v zagati pri moji hčeri. Stara je 10 let in ne prenese zdravnika, posebej jo motijo pregledi, treba je pokazati hrbet, poslušati dihanje, pri zobozdravniku noče sodelovati. Katastrofa, saj pride do popolnih efektov, znori, joka, brca in to zaradi popolnoma brezveznih stvari (poslušanje dihanja, pokaži hrbet zaradi izpuščajev…) Težave opažamo že kar nekaj let, a sedaj se stopnujejo. Zaradi astme, alergije, mora hoditi na redne preglede. Tedensko hodi na imunoterapijo, kjer ni težav, če je postopek popolnoma enak kot že vsa leta. Tudi injekcijo tu prejme popolnoma brez težav. Če je pa potrebno vzeti kri, ponavadi 2x letno pa smo spet tam. Težave je imela tudi na sistematskem pregledu, ni hotela sodelovati pri preverjanju sluha, pokazati zob…Na svoj način se mi hči smili, saj vidim, da ji je težko, na drug način pa sem jezna nanjo, ker ne sodeluje z zdravniki. Zaradi tega se celotni pregledi zavlečejo, zdravnik ponavadi kar oddide ven iz sobe, saj ne prenese vsega. Vrne se kasneje, če ne gre pa ponovi postopek. Sedaj vsega tega ne prenesem več, tako da jo čakam kar v čakalnici. Doktorji so jo že okarektirizirali, da je težavna, novi zdravniki pa me vprašajo, če je normalna ????
Ne vem ali vse te težave izvirajo iz sramežljivosti, je problem naša vzgoja. Kako ji lahko pomagamo ? Zelo vesela bom vsakega vašega odgovora. Drugače večjih problemov nimamo.
LP, anita

Anita,

Premalo ste napisali o tem, kako vaša hči doživlja vse skupaj. Težave pravite so že nekaj let – od kdaj, od vedno, od tega in tega leta, ko je bila stara…? Ne vem.
Kakšne so njene izkušnje s pregledi, ki jih očitno ni bilo malo, z različnimi posegi, različnimi ljudmi s katerimi se je srečevala na teh pregledih, kakšna je vaša hči sicer, tako po naravi (temperament, značaj, načini odzivanja …) Mogoče bi bilo dobro pomisliti tudi o tem, koliko je bila kdaj siljena (ko otroku nekaj, kar naj bi bilo zanj dobro, zdravo, koristno vsiljujemo). Tudi vsak pregled – kjerkoli nas pregledujejo- pomeni neke vrste nasilen vstop v naš osebni prostor, kamor ne »spuščamo« drugih ljudi radi. Če pa nimamo možnosti umika (da se umaknemo sami ali da imamo izkušnjo, da lahko ta prostor ubranimo) je to lahko, še zlasti za malega otroka, ki situacije še ne more razumsko predelati = razumeti, ogrožujoča izkušnja. Potem jo stalno nosi s seboj. Poveže se namreč z negativnimi čustvi kot so strah, nemoč, tudi jeza, žalost, obup. Za miselni pristop tu ni več dosti prostora. Obramba je potem lahko takšna kot so reakcije vaše hčerke. Za vsako ceno se braniti, ubežati, odriniti … Lepo ste napisali »vidim, da je hčerki težko«. To razumem kot, da vidite, da ne gre za neko nagajanje pač pa za to, da si ne zna, ne more pomagati. Pa tudi vi ne.
To, kar se vama dogaja sedaj je, po mojem mnenju, že nekako »nacepljena« reč. Vi ne zmorete več poslušati in gledati vsega, neprijetno vam je, ostajate zunaj. Razumem vas, vendar kot sami ugotavljate to ni rešitev. Verjamem, da se ob tem počutite samo še bolj slabo, tudi sami se začenjate bati teh pregledov, vam je neprijetno, niste sigurni, kako bo hči reagirala itd. Vaša hči pa čuti dodatno še vašo napetost, kar njeno situacijo le še poslabša – pa tudi vsi komentarji, ki jih zagotovo ne slišite samo vi, pač pa tudi ona. Če ne besede pa so tu pogledi, mimike obrazov itd.
To, kar se mi zdi dobro je, da ne reagira na ta način na vsa srečanja z ljudmi, ki ji sicer želijo dobro.Govorite, da se kar dobro izide na imunoterapijah. V čem pa je razlika z ostalimi pregledi, postopki. V jasnosti in stalnosti dogajanja. Ta postopek ona pozna, najbrž tudi osebo s katero se srečuje in je uspela z vašo hčerko navezati nekoliko bolj zaupan odnos.
To, kar vam lahko rečem, glede na vaš opis situacij, ki so, verjamem, poseben napor je:
Deklica je stara je 10 let. S toliko starim otrokom se da že marsikaj pogovoriti in dogovoriti, ji zagotoviti, da boste vedno tam, z njo. Vaša hči si zagotovo že zna predstavljati zdravniški pregled- kaj bo zdravnik počel, čemu je to namen, kako bo potem …
Razložite ji, zakaj hodita na različne preglede (lepo v miru, ne izgubiti živcev, četudi bo imela vse polno proti argumentov, bodite potrpežljivi, če se sploh ne bo hotela pogovarjati, poslušati. Najdite primeren, miren čas, predvsem pa bodite sami notranje povsem mirni in imejte v mislih, da je to za vašo hčerko zelo boleče področje.) Kako je v zdravju že napredovala. Kaj približno vaju še čaka.
Pred vsakim pregledom ji razložite, kako bo potekal (kolikor pač sami veste). Za vsak nepričakovan postopek povejte zdravnikom, da če ni nujen ga bosta opravili v določenem času. Zopet razlaga in razgovor z deklico ter priprava na dogajanje. Vaša hči naj vedno dobi vpogled v to, kaj se bo dogajalo, kako in zakaj je to koristno. Postopke naj razume. Na pregled se pripravite tudi vi. Ostanite notranje mirni in trdni (odločni): Tole bova opravili skupaj, ne glede na to, kakšno vedenje bo hči izbrala in ne glede na to, kakšni bodo komentarji. Vi ji boste vedno ob strani, nikoli se ne boste omajali. Vaša hči je in radi jo imate, da pa ima nek problem, strah ali karkoli že – kdo ga pa nima.
Zelo pomembno se mi zdi tudi, da se dogovorite, da želite biti na vrsti tisti hip, ko prideta v ambulanto. Vem, vem – utopično boste rekli, toda prepričana sem, da boste našli način kako to dopovedati večini ljudem – vaša hči zagotovo v čakalnici doživlja stiske, ki potem ob pregledu planejo še bolj izrazito na dan. Ali vam ne razbija srce, ko čakata na zobozdravnika – pa ne zato, ker boste morali vi na stol pač pa bolj zato, ker vas skrbi naraščanje napetosti pri hčerki in pričakovanje ponovnih težav. Pri njej narašča napetost tudi zato, ker čuti vaše misli, stiske. Prebere jih iz glasu, bledice, nemirnosti, morebitne nerodnosti, utrdelosti – vi to lahko razumsko odpravite (Sporočajte si: Tu sva, tole opraviva. Nič ni narobe. Zmorem. Hočem. Bom. Lahko. Dobro sem in nič mi tega ne bo pokvarilo ali kakor pač hrabrite sebe in v kaj verjamete)
Tako se boste tudi sami otresli strahov, bojazni in neprijetnih občutkov, ki se v vas kopičijo. Vodijo vas namreč v smeri nekonstruktivnega reševanja težav (poskušate zmanjševati vaše napetosti) in ne reševati problema.
Torej:
– s hčerko se pogovorite, bodite vedno z njo (držati za roko, prigovarjati, biti v očesnem stiku ne glede na starost), dobro je tudi narediti načrt, kaj bosta počeli potem – greva k babici, po rože, po nakupih, domov – naredili si bova posebno malico ipd.
– prosite za kolikor je mogoče točen čas (mogoče bodo tam, kjer vas poznajo bolj pripravljeni dogovarjati se – včasih je tudi bolj smiselno dogovoriti se direktno z zdravnikom, npr. priti čisto na začetku, koncu del. časa – sestre težje same odločajo o tem, četudi bi rade),
– bodite sami mirni (z mislijo, ne more se zgoditi nič, kar še nisem doživela, lahko se le manj. Močna sem in ne glede na vse bom mirno z njo.)
– za vsako reakcijo potrpežljivosti jo nagradite (pohvalite, pokažite, da ste opazili, izrazite ponos in napredek. Uporabite tudi humor, torej nasmejta se ob nekem dogodku: kar onemel-a je, napačno si obrnila majico, ker si tako hitela ipd.
– dajte osebju vrednost v očeh vaše hčerke: komentirajte njihove reakcije mirnosti, potrpežljivosti, spodbudnih besed, nasmehov, prijaznosti …

Napisala sem vam nekaj svojih razmišljanj. Glede na to, da je podatkov malo so seveda nasveti zelo splošni. Vzamite tisto, kar se sklada z vašimi prepričanji, mislimi, izkušnjami in potrebami vaše hčerke.
Potem pa v akcijo: razmisliti, dogovoriti se z hčerko in jo trdno podpreti. Bodite mirni in močni. Tako se bo vaša hči lahko zanesla na vas. Vi ste pri pregledih stalnica.

Vesela bom, če se boste še kaj oglasili.

Lep pozdrav
Francka